v4 ›

the trip

23.02.2008

Neprijetne labilnosti čustvenega aparata ter tendence konvergiranja mojih asociacijskih verig v travmatične poljane si v doglednem času ne drznem izpostavljati neusmiljenem kolesju lsdja. En strah ali dva preveč, še ne utišano obžalovanje in še ne nevtralizirane navezanosti so predispozicije, ki po odstranitvi ločujočih mehanizmov in kriterijev racionalnosti ne morejo ostati neme. Padca v globine praznine, ki se skriva pod izpuhtelo in sprevrženo priučeno strukturo, po nedavnem maličenju navadno bolj milega psihedelika, ne kanim ponavljati in ga raje jemljem kot zgovoren indikator ta moment bistvenih iztirjenosti moje samozavesti in gotovosti.

Alternativno in varnejšo zamaknjenost ponudi kratek in neškodljiv ostanek šestdesetih, film z zgovornim naslovom The Trip. Zasnova je preprosta, Peter Fonda vzame kapsulo 250 mikrogramov lsdja in se spusti v dobro uro (oz. celo noč) trajajoč izlet v samega sebe oz. v tisto, kar od njega ostane. Tudi on nima čiste vesti, ki bi mu dovolila preprosto raztopitev v okolico in brezskrbno izgubo ega. Po prvih vizualnih distorzijah se kmalu ujame v tipično lsd dinamiko, ki ga dviguje do vrhunca naslade ob senzacijah, ki jih ponuja nediferenciran čutni sistem, in peha nazaj med kosme izpuhtele strukture jaza in njegovih najvztrajnejših gonil. Strah ga postane dejstva, da je v končni fazi vendarle povsem sam, da v svojem jazu nima sopotnika in da je obsojen le nase. Zaželi si nedosegljivega, izpolnitve, prehoda v naravno stanje izpolnjenosti in preseganja razkoraka med svetom znotraj in onkraj, in iz ozadju mu kot odgovor priplava najpogostejše mašilo tišine, ki odmeva, ko tolčeš po zidovih svojega sveta. Seks. Ženska, žensko telo in senzualnost, njena toplota, vse ženske njegove preteklosti, ki jih je le za trenutek ali za več let sprejel ali nezavedno zaznal kot možen odgovor. Bolj ko se trip bliža koncu, manj koherentno je njegovo zaznavanje, fragmentiran in povsem nepovezan kolaž podob, spominov in nedoločljivih informacij čutov. Izgubljen je, jaz še ni sestavljen, ujet je na gradbišču in družba je realno ravno toliko, da se zaveda njene neprijaznosti in zaprtosti. Človek je pač vedno sam.

Hvala bogu je Peter Fonda visok in lep ko hudir, plavolase hipurke s perverzno nedolžnimi frizurami pa vsaj v filmih držijo zelo malo seksualnih inhibicij. Seks na lsdju je doživetje, ki ga noben film ne more povsem ujeti v omejeno trojico naracije, podobe in glasbe. Lahko pa inducira spomin, in kalejdoskop kože, poljubov, materializirane glasbe, las med zobmi in potu med stegni je mehak in gladek način za še zadnje solidifikacije realnosti in konec tripa. Ostane le še konsolidacija kognitivnih sposobnosti, a kot pravi Fonda s končnim stavkom, o tem se razmišlja jutri. Res je. Hočeš nočeš je halucinogen le predah. Le trenutek, ko lahko globoko vdihneš in nato plačaš visoko ceno za ta en vdih. Potem pač spet jutri, trajno ne moreš pobegniti iz sebe. Mostovi do tišine se spet porušijo, in ujet na plavajoči deščici jaza se popelješ najprej v ure, dneve in leta razkroja.

Zapisano pod Film | | Komentarji (1)

blue in the face

21.02.2008

“Tobacco is out. Wheat germ is in” pragmatično zatrdi Vinnie, lastnik tobačne trafike, ki jo kani prodati in pustiti, da tam zraste eko-bio prodajalna. Podton te izjave bolj ali manj uokvirja sicer zelo lagodno strukturiran film, v katerem se okoli trafike nanaša in plete mit Brooklyna. Kvazidokumentarno posneti naključni mimoidoči razlagajo o svojem doživljanju njihovega urbanega kosma domačnosti. Neko osemnajstletno dekle je tough in streetwise, njen tip apatičen hašišar. Nek zgubani niger razlaga, da je bistvo multikulturnost. Auggie je tip, ki vodi trafiko in je njeno srce in duša in ga ne zjebe niti poletna vročina, ki se odbija od asfalta do betona in se potem zažre v vsega naveličane duše preproste ulične raje, katere aspiracije niso baš visoke. Še več, skorajda so bedaste; stereotipno prenaličena in preobilna ameriška gospodinja (Roseanne) si že 15 let želi v Vegas. V lajf, jebemo, pa saj ima prav.

Brooklyn je skratka njihov dom, tu in tam prilagojen njim, bolj ali manj so njemu prilagojeni oni. Sam film ne odstopa od vizije domačnosti, vsak ima svoje kraje, okoli katerih plete svoje socialno življenje, v njih pušča svoja leta, okoli njih čustvuje, raste in spoznava čudovito čudaštvo, ki ga nosi vsako dreves mestnega gozda, če mu le pustiš do besede. Pravzaprav smo vsi isti, vsi bi želeli le najti pot do belgijskih vafljev svoje mladosti. In pot do tistega cigareta po seksu, ko se tistih pet minut dima tako dobro zaveš, da pravzaprav ne živiš zaman. Brooklynov je natanko toliko kot prebivalcev, no, brooklynov je še mnogo več.

Moj najljubši estet čika Jim Jarmusch se pod imenom Bob pojavi v filmu in resignirano naznani slovo od kajenja in potrdi mojo slutnjo, da je v istega leta posneti mojstrovini Dead Man res namigoval na tisto praznino, ki jo kot bivši kadilec poznam in prenašam že vse od svojega zadnjega cigareta pred tremi leti. Adaptacijo žanra vesterna, ki jo izvede v Dead Manu, bi pravzaprav prav tako lahko postavil pod krovno menjavo cigaret za zdravo prehrano. Noben akter ni povsem zadovoljen, a sama forma filma je nenadjebljiva. Stilizirana v božjo mater, bolj ko s kroglami pa prestreljena z nanašanji na druge filme in druge žanre in sploh vse tisto, česar vestern ne bi smel nositi. Namesto samozadostnosti, ki se skriva v temelju žanra in pomeni čas, ko je bil desc desc in baba baba in konj pač konj, se s pomenom raje poigra, moralizem vesterna zamenja blaga melanholija nečesa izgubljenega. In to izgubljeno, izgubljen pomen, morala, mladost in smoter, vse to se skorajda fizično uteleša v tisti praznini sredi želodca, ki me obseda kot bivšega kadilca.

V Blue in the smoke nihče še ni bivši kadilec. Predaja se nostalgiji, kjer so reči klapale. Urbanost je gladka in ubrana, in njeni nekomplementarni deli se začuda povsem prilegajo drug drugemu. Ljudem kar uspeva, da se le naslonijo na zid in prepustijo obraz omotici vročine in pustijo, da se jim duh razpusti v barvah, ki se ob močni svetlobi porajajo za zaprtimi vekami. Lagodnost in brezciljnost kot izpolnitev, vse je pod kontrolo. Tako se vsaj spomni Auggie, skozi katerega spomin se rola filmski trak. Priznava, da ne ve, koliko je spomin in koliko dejanskost in roko na srce, verjetno mu je povsem vseeno. Spomin je tisti prostor, kjer je svet dejansko lahko srečen, kjer je konflikt izpolnitev in ne bolečina. V spominu si prilagajamo svoje kraje kot so nas ti kraji prilagodili sebi. V spominu še brezskrbno prižgemo cigaret. Danes sem otrok eko-bio hrane, pazim na zdravje, na linijo in med prsti brezupno lovim polzečo mladost, ki se ne meni zame. Ko sem bil mlad in, oh, naiven. In izpolnjen. Nostalgija je že adaptirala mojo mladost, le kje naj živim drugje kot v domnevni naiviteti in brezskrbnosti, ki ni nikoli obstajala. No, takrat res ne, a je zato toliko bolj živa danes. Kot je živ Brooklyn in trafika, kjer se zbirajo stari mački, in kjer se dogodijo takšni čudeži, kot je vsaka sekunda vzdušja tega filma.

Hočeš nočeš pa v spomin vseskozi odzvanja sedanjost. In res, cigareti so out. Kraji so out. V Sloveniji se mi zdi, smo to dvoumnost v prostoru zatrli vse preveč resno. Standardizacija in univerzalizacija vseh trafik, lokalnih trgovin, bifejev čez cesto. Kako naj spomin usidram v tekoči trak kot se le da brezdušnih podob trgovin ter lokalov. Fotrova poguba, ki si jo je pripil v bifeju, ki se je držal naše trgovine, ima v mojem spominu toplo barvo in njegov vonj po šmiru daje vzdušje njegovi poti kozarca. Ne vem, če bi se zapil v lokalu, ki so ga inkorporirali v Tuševo kvadrasto grozoto, bi bil verjetno le brezupna pijandura. Tranzicijska komodifikacija prostorov je s zanosom svobodnega in uspešnega sveta mrtvo hladno prebelila pretekle oblike, dovolj jih imamo, saj smo novi, moderni, evropski. Ma kurac, jebemVamMaterEvropo, nikjer v evropi še nisem videl tako grozljivega opustošenja urbane nostalgije.

Še največja groza so lokali, ki so opremljeni z nostalgično noto. Bože, bolj agresivne brce v mednožje polpreteklosti ni in rekonstruirane nostalgije sam vidim kot sopotnika starbucksov in loungeov. Jeben diznilend vse naokoli. Ne morem si pomagati, četudi vem, da je ta poza idiotizem. Nekdaj ni bilo nič bolje. Nikoli ni bilo nič bolje. Za mojim baje tako primarnim prezirom do koloseja in cityParka in btcja nekako slutim prikrito skrb za distinkcijo. No, pravzaprav se ne morem odločiti, ali sta Auggijeva trafika in širši Brooklyn iz filma kdaj obstajala. In ali ni city park enak, če ne še boljši substitut. In niti se ne morem odločiti, ali mi je sploh potrebno brskati po svoji melanholiji. Jo s tem razblinjam, ali pa poleg sedanjosti poizkušam racionalizirati in omvlaževati še spomin. Nej vem, res ne vem, najraje bi le sanjal. Sanjal in gledal slike…

…in nekako izven konteksta se je vrinila asociacija na predlansko poletno potovanje. Kako sem sploh lahko pozabil, pisal sem dnevnik in točno in dobro vem, da je bil vsak dan in vsaka ura čisti spomin. Potrebuje se le sonce, bližnji in, jebemomater, dovolj denarja in svobode. In sonca. In svobode. In sonca… In prav nobenega spomina. Kot v sanjah. Če prav pomislim je bil tisti mesec le ena dolgo sanjarija. In iz njih se zbudiš in po malem se razblinijo in gledaš lahko le še slike in takrat te stiska v srcu in potem zaideš in objava na blogu počasi izgublja ost.

Zapisano pod Film | | Komentarji (1)

Tigrovanje

16.02.2008

Današnji dan bo še dolg. Komaj uspem sprocesirati tudi najblažje misli. Pogled in zavedanje strmita vsak v svojo smer. Malo v prazno, in vsi momenti kar nekako izzvenijo v nesmisel. Slabo mi je, malo naprej od ustne votline čutim vso težo utrujenega želodca. Zadaj, v malih možganih se plete mala, čisto mala nestabilnost, ki ima potenciale razširitve na preostalo površino mojega disfunkcionalnega možgana.

….

Išče se odrešitev.

Zapisano pod preblisk | | Komentarji (1)

Onkraj novega okna

14.02.2008

Zelena trata, ostro lomljene sence po hišah, čisto malo zamegljeno nebo sprano plave barve, prek katerega filtrirani žarki se ob lomu na gladkih površinah nekoliko slepeče odbijajo v oči. Namig pomladi in vrabec, ki kdo ve čemu strmoglavi in izgine, potem pa se v moj pravokotni razgled vrne šele na nad sosedovo trato. Barve hiš in streh so ostre in te hiše povsem nepremične, pravo nasprotje misterioznosti megličastih obrisov preteklih mesecev.

Razen občasnega vrabca ni nikjer nikogar. Ni stare vdove, ki leto za letom tako vztrajno prekopava zaenkrat še zamrznjen kos zemlje. Niti njene vnukinje, ki je verjetno v šoli. Ali kdo ve kje, v tej ulici, po kateri sem nekdaj čečkal s kredo, so mi prav vsi tujci. Hecno, ali se je razkrojila naša skupnost in so njene poteze odnesli umrli in razseljeni ljudje, ali pa je le ne znam več pravilno užiti.

Bolj ali manj je vseeno. Poleg izolacije ima moje novo okno tudi žaluzije, le spustim jih in se pretvarjam, da zunaj še vedno pustoši januar. Saj nisem daleč do srečanja z marcem, ki bo ne le toplejši, tudi čas bom imel zanj. Še čisto čisto malo, zadnjič sem videl prve telohe in v rokah držal martinčka, katerega je zvabilo sonce in uspaval hlad. Nima veze, spuščam žaluzije…

Zapisano pod impresija | | Komentarji (0)

Titajm, tajming in usoda

12.02.2008

Radostim (predvsem) črnega in (nekolik manj) zelenega čaja se predajam že resnično dolga leta, skorajda slabo tretjino mojega resda kratkega življenja. V osnovi je zadeva preprosta in zaobvladanje dosegljivo tudi največjemu bedaku.

1. Kupiš čaj.

1.n (greš domov, se stuširaš, poješ kosilo, pretepeš ženo, karkoli že umestiš v bolj ali manj nedoločeno fazo priprave čaja)

2. Pogreješ vodo (60 ali 90 stopinj).

2.1 Čaj daš v to ali ono pripravo za ekstrakcijo.

3. Oboje daš v skodelico

3.1 Počakaš dve do pet minut, odvisno od želenega iztržka in vrste čaja

4. Piješ čaj.

Preprosto. A vendarle vsa ta dolga leta v približno 70% radikalno zajebem. Vsa opominjanja in očitne in v oči bijoče postavitve skodelice mi ne pomagajo in na koncu čajne lističe vedno pustim v vodi predolgo. Kakih deset, morda petnajst minut. Vedno. Kako zaboga sem lahko tako zelo glup, da prav vedno jebeno zajebem, bemoboga?!??! No, saj ne da me to kakorkoli čustveno vznemirja, le logika, ki stoji za tem, mi ostaja nadležno nedoumljiva.

Morda je usoda. Morda je kak skrit napotek vesolja. Procentaža neposrečenega vrenja kave je namreč še hujša, in brisanje štedilnika je bolj ali manj že dobilo legitimno in suvereno mesto v fazah priprave kofeta. Morda so vsi konzumirani članki o škodljivosti kofeina v meni mutirali v neko radikalno gibanje in prek drobnih prevar in disrupcij ubijajo mojo željo po vročih poživilih. Bolj verjetna je druga izpeljava. Premalo pazim na svoj možgan in vsi prebliski endorfinske ter dopaminske omame, ali pa le preprosto nalivanje z alkoholom, terjajo namesto mojih dokaj suverenih intelektualnih kapacitet svoj davek v drobnih kosmih opravilne nesposobnosti.

Kdo ve, pa saj ni važno, z dovolj cukra in mleka postane vsak še tako grenak čaj kar prijetna brozgica z nekim nedoločenim in postanim okusom. Vrei je.

Zapisano pod preblisk, život | | Komentarji (1)

depresiven pisun in njegova subvencija

11.02.2008

S prijateljem sva se včeraj bežno sprla oz. prerekala glede upravičenosti subvencioniranja kulture. Iz same objestnosti, ki prijatelja vsakič znova nekoliko razpizdi, sem zavzel svoji povsem diametralno pozicijo. Mrtvo hladno sem zagovarjal neupravičenost prerazporejanja sredstev v korist finančno težko merljive presežne vrednosti kulture oz. umetnosti. In se bil proti njenemu hohštaplerskemu obstoju, ki ga financira ta ali oni zidar, privatnik ali podjetnik, ki mu bolj ali manj visi dol za vse plesalce in pisatelje tega sveta in ki vidi njihovo svetobolje v edini možni resnici - nedoumljivo preseravanje. Ali pa morda doumljivo preseravanje, še vedno pa povsem zanemarljivo ob boku alternativni smeri državnih sredstev. Nazaj k podjetniku ali pa morda v pediatrično ali mentalno kliniko (tukaj bi lahko za vse umetnike storili mnogo boljšega). Kar poglej Ameriko in njihovo kulturno produkcijo. Živa, pestra in samozadostna. In Hollywood, ki ob vsemu sranju redno producira cukre. In visoko kulturo, ki je le perpetuiranje masturbacije tako ali tako priviligiranih. Ki so se do zadostne višine v kulturi prebili po povsem banalni poti želje po svoji distinkciji.

V debati sem pogorel na celi črti.

a) Sem slab retorik, ki se ni mogel docela preleviti v mićota.

b) Preveč sem indoktriniran s strani levičarskega diskurza.

c) Resnica je na moji strani (tej, ki jo dejansko držim).

Zapisano pod razmislek | | Komentarji (4)

simon & garfunkel, sound of silence in asociacija ali dve

10.02.2008

Nedoumljivo melanholičen komadič. Ta moment ga imam na repeat, zdi se mi, da lahko z njim odplačam dolg, ki ga terja situacija. Ne bom se zjokal, ker si tega še ne smem privoščiti.

Ta komad je osamljenost, ko vstopiš v prazno stanovanje, in bi najraje ubijal za vsaj slutnjo prisotnosti. Namesto tega stopiš na splet in v agoniji brskaš za bližino, ki je ta ne more dati. Osamljenost, ko slutiš, da je drugim do tebe ravno toliko kot tebi do drugih. Osamljenost, ko razširiš perspektivo in si le drobec, ki ga jutri ni več. Osamljenost pred obličjem minevanja.

Ta komad je izgubljena mladost. So jutranji žarki, ko nisi hotel v šolo. Ko si zjutraj smuknil v toplo posteljo, ki sta jo pustila starša. Nepovratna svežina vonja trave in asfalta, specifična kombinacija novega pohištva in luči, ki se je prižgala v dnevni sobi, ko si se s starši vrnil od koderkoli že. Tisti sladki in polni vonj, ki ga je povsem avtonomno sproduciral spomin in z njim začinil rano nostalgije.

Ta komad je praznina, ki te popade zjutraj. Ko te vname najprej ekstaza in potem bolečina petih tripov, in te zjutraj pustita tako zelo praznega. S praznino, ki jo čutiš med zobmi, na jeziku. Praznino v želodcu, ki odseva tej v možganih, ki ne uspejo misliti in katerim je zora le opomin, da je pred njimi dolg dan praznine, ki se bo raztezala skozi vsako uro in vsako početje in vsak napor, da jo preženeš te bo le opomnil, da plačuješ ceno. Da si plačal za nekaj momentov enosti in razpršitve s tem, da si povsem sam.

Saj je samo komad, in z njim lahko pridem le na pol poti. Za drugi del nimam časa.

Zapisano pod Glasba | | Komentarji (3)

Ne vem, kaj je šlo narobe

10.02.2008

…ampak nekaj je očitno šlo. Zaenkrat upam, da je zadaj nek zunanji vzrok, ki je vse skupaj speljal na očitno nepravo pot. Alternativi namreč nista prijetni. Po prvi se ponavlja že poznan vzorec, po kateren ne zmorem iti onkraj čustvenih barier, zavoljo katerih lahko ostajam tako mrtvohladno zadovoljen. Če se izrazim dr.phillovsko, ne zmorem ljubiti. Po drugi je to strukturna iztirjenost sveta. To alternativo sem ob njej zavrgel, in res se nočem vračati v tovrsten cinizem.

Dovolj bodi, vračam se k drugi, k diplomi. Morda je ona kriva. (japajade)

Zapisano pod preblisk | | Komentarji (0)

vse kroži

1.02.2008

včasih se vprašam, do katere mere lahko še grem z odsotnostjo pozicije. nekega afirmativnega stavka, iz katerega bi nedvoumno izhajal. neke zgodbe, v katero bi se tako vpletel, da bi nanjo pozabil in jo čutil v vsej njeni mesenosti, kot prisotno in pristno. brez tihega zavedanja mediacije oz. posredovanosti. ni kaj, brez dvoma je lahko biti aroganten in vzvišen tu, obdan s konstrukti in sprejetimi (ter/oz. vsiljenimi) konvencijami ter igrivimi ekscentrizmi. malček sam, sem center in kreator sveta, in edina resnica je moja resnica. in tvoja. in njegova. in cel kurac potemtakem, lahko le še težim, ti ne veš, on ne ve, jaz pa vem vse, namreč, da nič ne vem in da so vsi stavki modrosti, ki jih izustim, stavki sprijaznjenega cinika in hladnega pragmatika.

vem pa to, lahko bi malo manj dvomil vase. in pisal manj tragično pizdomater, sem zdrav, lep, pameten in relativno dobro situiran. no, tudi poza jebe je zabavna, le da ne vem, kako doseči pisanje, ki je obenem resno popizdevanje nad bivanjem in obenem krohotanje tepcu, ki to popizdevanje artikulira in ga jemlje resno. in naknadno še eno plast pisanja, ki pomiluje krohotača pod njim. in tako naprej v veke vekomaj.

Zapisano pod razmislek | | Komentarji (0)

#Error# ali kaj bi dal za funkcijo Shrani.

31.01.2008

včerajšnji dan je me je kančič neprijetno presenetil z dokaj strašljivo in vsekakor prevratniško novico. tam nekje v aprillu, morda najkasneje maju ali pa celo že v marcu, odrastem. namesto pričakovanega in željenega predaha, nekajmesečnega dopusta in obenem slovesnega slovesa od mladosti, kot jo navadno predpostavljam, me čaka neke vrste pogodba, ki me bo ponesla onkraj staža študenta v staž zaposlenega in poigravanje s časom, ki si ga lahko privošči študent, bo institucionalizirano, nevezanost in distanca, kateri vsebuje termin študentsko delo, pa bolj ali manj nekoliko prerano zaključen spomin.

poti nazaj pravzaprav ne bo. formalne poti se drastično zožajo, nov jaz pa si nazaj verjetno niti ne bo želel. kot da je vse v redu se bom trudil, delal, ne zato ker to želim ali potrebujem marveč ker tako pač je. ko si odrasel pač delaš, še več, delovno mesto bo prej ko slej postalo jaz. privajen standard, status, ljudje, samopodoba in angažma, trud in vpletenost.

Četudi se mi po eni strani uresničujejo sanje, se vendarle kopica drugih umakne precej daleč, iz dneva v dan dlje. ta sfera sanj se bo morala umakniti, aktualni premik iz nade v dejanskost pa bo sorojeval nove. kdo ve, kaj bom z upom, ki se skriva skozi moje življenje iz bližnjega pomnjenja, ko je vsak projekt vendarle ob sebi nosil neko pričakovanje predaha. ki je le redko prišel in nikoli ostal za dolgo. kaj bo, ko bom vedel, ta projekt je tu in bo tu ostal. v mojem primeru za polpeto leto.

še mesec bolj ali manj trdega in predanega dela, ki me bo popeljalo le do momenta, ki pravzaprav ne bo njegova izpolnitev v ponovnem brezvetrju marveč iztočnica za nove in nove dni. vsa leta dotlej sem se pretvarjal, da bom pravzaprav večno študent. nekako se mi ni zdelo verjetno, premnogo jih je, ki mrtvo hladno študirajo v precej poznejša leta kot so moja, in bolj ali manj ne bo nikomur zavoljo tega padlo nebo na glavo. še celo ko sem nedavno mislil, da temu naredkim konec šele v septembru, se mi je ta zdel dovolj oddaljen za varno in mehko oddaljeno nekajmesečje. nekemu radostnemu pričakovanju spremembe, kateri ni tako neposredno nepovratnost dihala za ovratnik, se je pridružil kančič malega strahu.

no, pa saj bo.

Zapisano pod život | | Komentarji (0)

26.1. od teloha do j. lurieja

26.01.2008

Ah, pa tak blogger, ni in ni inspiracije pa če se postavim na glavo, res, nisem tak modrec, katerega peka mnenj se razteza od avta do smisla življenja, in brez metafizične jebe je kaj malo iniciative za razpisovanje. No, metafizična jeba je, a jo zaenkrat dobro ovijam v prilično neskladje v formi in se pretvarjam, da je s strukturno zasnovo vse v redu.

Vrei, back to da roots. weblog kot spletni dnevnik torej. pisal bom, majke mi, ob takole iztirjenem slogu pač moram kaj storiti v smeri izboljšave elegance moje pisane besede. Dnevnik, javno napacan in stoječ v upanju na kak feedback. Lol, malček patetik, a pač v skladu z delno namero, ki se skriva v stvaritvi v4, da namreč pofuram spletno socialno življenje, ki ni omejeno na debiliranje po forumu ali celo kako slepouličenje s social networki. Zakaj spletno? No, otrok 21. stoletja kot jaz (spet lol), mora pač razpršiti svoj milje in komplementirati svoje na korporalno vezano socialno življenje. tega, tako se mi zdi, furam v kakovostni izvedbi. vsekakor bolj kakovostni kot spletnega, tu sem glede komunikativnega udejstvovanja zaenkrat ujet v omenjenem forumskem kakanju.

Nima veze. Dnevnik torej.

Poslušam muziko. The budos bend, besno skuliran fank s pihalno sekcijo, ob katerem bi roger moore sredi istambula podrl sexy turško vohunko, jo malo kasneje hladnokrvno likvidiral ,ob begu iz hotela ukradel gliser in skratka zjebal te ali one sile zla, in se še vedno počutil le zmerno kul ob takem soundtracku.

Dopoldne in del dopoldneva sem se preganjal po skalah Trapeza v Kotečniku, s soncem obsijane stene, ki ji ob vznožju že navdušeno (in kanec naivno, nenavsezadnje je šele jebeni januar) poganjajo beli cvetovi teloha. Že zavoljo kratkih rokavov sredi zime je plezanje težka radost od športa, v družbi s sorazmerno zadovoljivo koherenco in suverenostjo gibanja, ki se človeku od časa do časa (in vse preredko) posreči, pa je že več ko vredno za mentalno označbo kompletnega datuma kot smotrno, kakovostno in pretežno veselo variacijo dneva.

Nadaljeval sem s kosilom, ki sicer ni vreden popisa zavoljo kake mojstrske improvizacije znotraj mojih kulinaričnih znanj, sem pa z njim dodal nov cegel nameri, da vege kuri, v katero sem primoran zavoljo zaenkrat relativno ozkega nabora kulinaričnih znanj, naredim konec in postanem zadovoljen, zdrav in z zabasanim prebavnim traktom sprijaznjen karnivor.

S težo piščeta v želodcu sem se udeležil jako nenavadne socialne situacije, sestanka neke zelo eksplicitno politične združbe, ki me je postavil v sredo kopice neznacev in kjer sem po najboljših močeh (torej vendarle slabo) uspel spraviti skupaj nekaj sproščenih vrstic z ljudmi, za katere mi je vseeno. Od vse formalnosti, ki je prekrivala samo obliko sestanka, mi je bilo neprijetno in tovrstno tipanje na obrobju političnega se mi na momente zdi precej antipatično koriščenje časa. No, sčasoma se verjetno priučim vijuganj tovrstnih sfer. Tu se potem verjetno lahko naredi podlago za najprej otoplitev mojega vrednotenja temu posvečenih ur, ki bodo v končni fazi torej najmanj nevtralna pot do novih znanj in morda celo razširitve poti mojim malim in skromnim aspiracijam.

Potem malo fast forward, drobnarije pač, in spet sem tu. Se pravi pri tem, da sluham muziko. Lounge lizards, nek mišmaš jazz, ki je skoraj tako kul kot je fris johna lurieja, se pravi vodje zasedbe, antipatičen v božjo mater. Začimbe, ki delajo lounge lizards tako zelo samosvoje, so v cool pozo integrirani kosmi židov, latinosov, humpreya bogarta, zahorsanih črncev s saksom izpred 40, 50 let ter verjetno še marsikaj, česar moje relativno slabo izobraženo uho pač ne uspe umestiti in se vendar zdi tako zelo domače, skorajda nostalgično izgubljeno.

Ura je še rana. Vendarle, ura je obenem pozna in posebnih zaznamkov si ta dan verjetno ne kani zaslužiti. Dovolj bodi torej, in ob spominu na njegove (ne Lurieve marveč Očetove) velike plave očke lahko zaključim, da se danes bolj ali manj prepustimo sanjam, jutri je nov dan.

Zapisano pod život | | Komentarji (0)

Reanimacija

21.01.2008

Že četrti blog, s katerim se kanim raztapljati v širne poljane medmrežja. Tokrat na siolu, ki ob strani prav nadležno teži s svojimi reklamami. Čemu tokratni poizkus in kaj je narobe z minulimi blogi?

Svoj deviški spletni dnevnik sem nekoliko poetično poimenoval medmrežno žuborenje. Zapisi so sprva nastajali v nočnih izmenah, ko sem namesto dvigovanja telefona (kar se je terjalo skozi dan) raje kadil travo ter spal. Prve mesece sem napacal bolj malo objav, le kak kratek vtis kot je ta ter kak ne ravno lično izvezen tekst. Tak, priložnostni ontološki safer ali pa le sovraštvo, ki sem ga do svojega dela čutil vsak dan tistega dobrega leta in pol, ko sem služboval kot tehnična telefonska pomoč v dveh podjetjih, ki sta (bolj ali manj uspešno) tržili internetno povezavo in me učili tega, kako naj se pod nobenim pogojem ne bi smelo voditi podjetje.

Čez čas, tam proti koncu novembra sem s psihedeličnimi učinki marihuane združil temo, ki se je v nadaljevanju pogosto znašla na straneh bloga. Presenečenje, s katerim me je navdala vrnitev upanja v ljubezen, ki premore nekaj več transcendence kot sodelovanje dveh japonskih podjetij, je bilo poleg občega obupavanja nad svetom eno čustveno najmočnejših fenomenov, s katerim sem se soočil v dosedanjem življenju.

Tehniko asociativnega toka, katerega sem v sodelovanju z drogo osredotočil na posamezno temo, sem potem bolj ali manj uspešno prakticiral kak mesec, pravzaprav dva ali tri, in nastalo je kar nekaj objav, ki so mi zavoljo svoje liričnosti in potez resnicoljubnosti precej pri srcu. Zapis o babici, ki še vedno stopiclja po svetu in se še vedno pogosto pritožuje nad tem dejstvom in katere tožbe so, če uporabim kolegov izraz, pravi katran za dušo. Pa ena malček morbidna in precej patetična kontemplacija samomora, pa prebliski lahnega humorja, nostalgije ter mimobežnih impresij. Zapisi so iz moje današnje perspektive sicer nekoliko naivni, precej pretenciozni in pogostoma pretirani v svojem patosu in labirintnem izgubljanju, pa vendar so mi dragocen spomin na tiste dni, ki jih izven tega bloga ne morem več tako živo obuditi.

A moje veselje do bloga je počasi zamiralo. Padala je literarna kakovost objav. Padala je emotivna kakovost mojega čutenja. Vse bolj sem pisal za publiko (kopica prijateljev in znancev je dotedaj že vedela za blog) in precej manj za izražanje navlake, ki se je kopičila in gnetla v meni. Zamenjal sem službo in pustil nočne za sabo. Blog je skratka zame izgubil vloge, katere sem mu sprva dodelil. Za povrh je vseboval par grozovito bedastih objav. Kup pretiranosti. In kup artikulacij temnh oblakov, ki se očitno skrivajo v meni in jih pisanje vedno prikliče.

Te črni oblaki so bili, hecno, poglavitni razlog za odprtje in hkrati zaprtje novega bloga. V njem sem se nameril pisati drugače, namesto nenehnega nizanja zelo subjektivnih in navznoter usmerjenih kontempliranj temačnih tem sem si poželel bolj konvencionalnega bloga, kjer bi se izražal tudi kak drug aspekt moje malenkosti. No, ni mi uspelo. Pa smo odprli nov blog. Takega, v angleščini in namenjenega resnim temam. No, ne eno ne drugo mi nista šla od rok, in zadevščino je doletela ne le pozaba marveč kar izbris, kaj bi se gnetel po že tako zasmeteni spletni krajini.

Morda tokrat uspem a) pisati pogosto b) pisati dlje časa c) pisati zanimivo in se morda dotakniti česa konkretnega d) ne furati preveč saffra. Dajmo jaz!

Zapisano pod razmislek, život | | Komentarji (1)

Prolog