v4

Vedno znova me očarajo ti mali detajli. Resnično ne terjam veliko. To čudna in čudovita kapricioznost neba, pod katerega sivo mreno se le za kratek čas, morda nekaj minut, iznenada pozlatijo trate in fasade soseske. In kar ne veš od kod in kje, nepredirni oblaki na nebu in skorajda same od sebe tleče barve na zemlji se mirno ogledujejo in se izmenjujejo pri poti skozi očesni sistem v svoj kotič možganov in se od tam naprej lepijo na vsebine, ki jih označujejo zbrane podobe ter potujejo dalje in spotoma napolnijo mrtve rokave, vezane na to toplo občutje, ki se poraja ob ideji sonca, ki od sebe širi asociativne žarke emocij in spominov, ki se spet pridružijo poti podobe, ki jo morda vidim čisto malo drugače.

…

Zarana sem odprl oči in se zazrl v prihajajoči dan ter se še zadnjič dotaknil ravno odhajajočih sanj. Lahko bi bil čeden dan, lahko bi še pred koncem dopoldneva odpravil obveznosti in se zagnal v drobnarije in vse skupaj kategoriziral pod zaznamek prijetnega. Pa verjetno ne bom. Spet se vrtim v krogu in tolažba ter spremljava mi je moja retro melanholična playlista s komadki, ob katerih je biti žalosten stajliš dejanje. Funkcija shuffle mi je umivanje zob spremila s tori amos in priredbo i don’t like mondays. Hecno.

Namen je bil kljub temu še vedno dober in volja trdna. A se je skozi shuffle pritihotapila julee cruise in me pahnila v že predobro poznan modus zena, ki se na robovih staplja v melanholijo, žalost in tisti občutek manjkajočega. Dislociranega sebstva, ki nevede obstaja tam nekje.

…

Zmeden sem. Zdi se mi, da sem s čustvenim managmentom morda segel malce predaleč in znašel v sila kontradiktorni situaciji. Pred nekaj dnevi sem poizkušal razjasniti ali si vsaj malce urediti pot do razumevanja, pa sem uspel napacati le okoren kosem misli, za katerega strašljiv hlad je reprezentativen sledeč izsek.

Verjetno sem res kreten. V najboljšem primeru se lahko sklicujem na kulturo samoaktualizacije in odgovornosti, v katero sem kot otrok sodobnosti nehote pahnjen. Zdrav duh v jebenem zdravem telesu; jej pravilno hrano v domnevno optimalnem razmerju potrebnih hranil, skrbi za svoj videz in zdravje; tvoje telo je tvoj tempelj. Vsak posameznik drži niti svoje delovnotržne usode v svojih rokah; izobražuj se in napolni cv, najdi si službo v kateri se najdeš in samorealiziraš in se z njo identificiraš in vedi, da boš prek pogodbe o delu zaposlen za določen čas (potrudi se). Tvoje življenje je lahko umetniško delo; življenjskostilske izbire so pomembne, tvoj vsakdan je tvoja kreacija in tvoja identiteta. Verjemi dr. phillu; v tebi so vozli in temna polja, reši se, odkrivaj se samemu sebi in bodi ti.

Pa saj s tem ni nič narobe. Dobro sem prilagojen, dovolj inteligenten ter spreten in pretežno gladkemu funkcioniranju mojega organizma lahko ob bok postavim podobno sliko kognitivnih, emotivnih in delovnotržnih struktur, skozi katere med drugim obstajam. Problem je seveda nekoherenten pejsaž smotrnosti, ki jih tiho sprejemam in si od časa do časa hodijo navzkriž. Konkretno, preskripciji »čustvuj, ljubi« in »spoznavaj samega sebe« se v opisanem primeru nekje približujeta in se stekata in potem mrtvo hladno spet oddaljita. In vendar, kako povsem magično je vse to, kako zaboga lahko dekonstruiram metuljčke v trebuhu. Jah, saj vem, kreten, z reševanjem pred samim sabo se sam sebi tudi oddaljujem. No, pa saj je vseeno, tudi ta stavek je verjetno vpisan vame kot stranpot smotrnosti.

…

Zjutraj se zbujam pred budilko in strmim v strop. Najraje se niti ne bi zbujal. Zunaj bo morda odtekal čeden dan. Vse težje pišem na blog. Vse težje se pogovarjam s prijatelji. Fokus mu uhaja. Vse to zaradi banalije, nepotrebne in vseprisotne. Kaj naj storim z glasom, očmi in kodri, v katere se nočem vpletati in mi hkrati pomenijo edini smoter dni?

Rem koolhas nekje slikovito primerja mestno identiteto z mišnico, v kateri si mora čedalje več miši deliti izvorno vabo, in ki je, če jo natančneje pogledamo, nemara že stoletja prazna. »Pariz lahko postane samo še bolj pariški – že postaja hiperpariz, pološčena karikatura« zapiše. Minuli večer sem se pomudil ob filmu paris je t’aime ter v večer izpustil spomine, in se spet spomnil na to stereotipno mesto, v katerega zaradi predolge ločitve stežka še verjamem.

Sam film je serija dvajsetih kratkih vinjet različnih avtorjev, ki izrisujejo variacije verjetno najbolj izrabljene komponente pariškosti. Ob ozadju distinktivnih kotičev mesta se zvrstijo zgodbe ljudi, ki v svoje življenje tako in drugače vpletajo ljubezen in romantiko ter spremljajoče konflikte, trenutke razumevanja in napetega pričakovanja. Lahko bi se zgodili kjerkoli drugje, v vseh drugih velemestih, pa imajo tisti ‘nekaj’, ki je lasten konstruktu pariza in v katerega sem že preveč vpleten za zdravo distanco. Film je pravzaprav serija zbodljajev, ki na različnih straneh pritiskajo na podobo mesta, ki se je tam nekje od baudelaira in prousta ter skozi godarda in bertoluccija ter prek tone slaboumnih ameriških komedij in letakov turističnih agencij porodila v meni.

Ena lepših zgodb kaže možaka srednjih let, ki povabi svojo ženo na kavo z namenom, da ji oznani njeno redundantnost. Prišla je mlajša in bolj strastna in brez vseh teh prašnih rutin desetletij. Žena še pred tem plane v jok in pokaže zdravniški formular z diagnozo terminalnega stadija levkemije. Mož se nemo preda obveznosti, ki jo čuti z vseh strani od samega sebe. Naj ostane in se žrtvuje in tej ženski olajša umiranje. Sledeče mesece se ji ponovno posveti kot ljubljeni ženski, minevajoči momenti ne bodo imeli nobene ponovitve in ker se vede kot zaljubljen človek se ponovno resnično zaljubi. Žena mu umre v naročju in pusti za sabo čustveno razvalino.

Onkraj meščanskih stanovanj z razgledom so tisti parizu značilni res temni črnci, ki morda igrajo kitaro ali pa prodajajo ure in vžigalnike na ulici. In arabske mladenke, ki se skozi mesto sprehajajo z zadnjico v preozkih kavbojkah in naglavno ruto, ki jim zakriva dolge in valujoče lase ter preveč živahen nasmeh. Pa arogantni francozi, ki pretemnih soljudi ne sprejemajo kot legitimnih sodržavljanov, in kar ne morejo doumeti, kako počasi plačujejo demografsko ceno za vse odtujeno bogastvo in delovno silo, ki sta se skozi stoletja vpisala v prestolnico nekdaj imperialne velesile. Ljubezen tako na saint germaine de presu, ki ga poceni in suženjsko servisira barvno pestra in vendar nevidna delovna sila iz predmestja, kot tudi na ulicah tega brezkončnega niza slabo vzdrževanih stanovanj in domnevno asimilacije potrebnih tujcev.

S finalno impresijo filma se povzame potezo ‘pariza’, ki je meni verjetno še najbližja. Nekoliko samosvoja američanka se po letih varčevanja in opravljenem večernem tečaju francoščine za teden dni odpravi na dopust v pariz. White trash, ki se z ledvičko na pasu sprehaja med nagrobniki znanih neznancev in se z njimi spoznava preko zloženke. Pri njenih letih so romantični upi že pokopani, in tudi mesto ljubezni iz turističnega vodiča je ne pomakne nič bližje želenemu sopotniku. Medtem ko v nekem parku z nemim obrazom strmi v prazno se dotakne občutja, ki se je zdelo kot že dolgo izgubljeno. Ali pa morda še dlje iskano, četudi ga ni mogla niti poznati, kaj šele pričakovati. Skorajda toplina, ki je stkana iz radosti in grenkobe, celo žalosti, a ne prevelike. Težko in mehko in globoko melanholično občutenje sreče.

Že od prvega obiska naprej mi je v parizu najbližja podzemna železnica. Svetloba, ki sredi noči osvetljuje perone in neskončne rove tekočih stopnic v teh velikih podzemnih jamah. Tujci, s katerimi skupaj čakaš na vlak in katerih utrujene obraze opazuješ med vožnjo. Spomnim se nekega starejšega črnca, katerega razbrazdan in valovit obraz sem opazoval morda dobre četrt ure. Oči je imel povsem rdeče, morda je bil zadet, in te povešene oči so bile najbolj žalostne in z žalostjo sprijaznjene, celo predane oči, ki mi prikličejo najbolj intimno plast pariza. Tisti brezup, ko bi lahko kar celo noč sedel na vlaku in s stisnjenimi ustnicami odšteval postaje do svoje. Ko bi obsedel v katerem lokalov s povsem predrago pijačo in se opijal s skozi celo noč burnim in nepoznanim življenjem velikega mesta. In si samo malo žalosten, saj veš, da je to čutno zadovoljstvo izigravanje zgodbe, ki ne kani trajati in je mogoča samo v nekih posebnih časih mladosti, otožnosti, zaljubljenosti ali morda kiča.

Na dopust bi šel.

Hecno je. Politiko spremljam že od zelo ranih let, vsaj tako, ki se posreduje prek množičnih občil. Koliko je to seveda politika, in koliko bolj dnevno odigran spektakel, sicer ni preveč težko vprašanje. Pa vendar recimo politika tej pripovedi domnevnih relevantnosti in njenim akterjem, junakom in princem teme. Zabavna je, kot v problematike prosperitete, korupcije, svoboščin, kodrov in nasmeškov preoblečena zgodba o jari kači.

Zavoljo nekega meni še neznanega kosma birokracije sem se včeraj na margini političnega vanj tudi vpletel. No, bil vpleten, dobil sem mail o postavitvi na neko formalno in nepomembno funkcijo, ki je potrebovala ime. Verjetno bo do nadaljnjega ostalo le pri tem in zaenkrat se bo večina mojega angažmaja še naprej stekala v druge smeri.

Moja emotivna vpletenost v vse skupaj je že od kar pomnim obtežena na levi strani. Verjetno lahko krivim družinski milje, po malem pa tudi strašljivo debilen vtis, ki ga puščajo vidnejši akterji desnice kot skoraj trejdmark kompetenco. V dialogih oz. debatah sem sicer manj pozicioniran, navadno zavzamem neko nasprotno pozicijo in tako po malem jezim sogovornike, delno pa se poigravam s svojimi retoričnimi in argumentativnimi spretnostmi.

Do idej socialne, demokratične in liberalne države, ki pridno prerazporeja ustvarjen presežek in nekako omogoča tak ali drugačen standard tudi tistim s periferije trgov ter skrbi za tem večji prostor emancipiranja vsakdana posameznikov imam pozitiven odnos. Vrednostni konglomerat, ki stoji za temi idejami, na ravni rutine bolj ali manj sprejemam in z neodobravanjem opazujem stranpoti, ki se občasno izrišejo na vseh straneh parlamenta.

Hecno je to, da onkraj rutine in emotivnih kalupov vendar ne uspem verjeti oz. afirmativno zavzeti skoraj nobene pozicije onkraj odpora do elementov tradicionalizma. Ob mavrični pluralnosti poti, ki naj bi vodile državo in svet v lepši jutri in brez vere v nek univerzalen in transcendentalen kriterij pravičnosti in utemeljenosti je resnično težko, da ne rečem neskromno, zavzeti neko pozicijo in z vso prepričanostjo kategorizirati ostale kot zavedene ali nenavsezadnje glupe.

Včerajšnji večer sem prepustil prebiranju neke dobrih trideset let stare debate dveh opaznejših mislecev. Če svoje dvome in dileme nekoliko oskubim, jih lahko strnem prav skozi razkorak, ki nastane tekom te debate. Njena rdeča nit je ideja »človeške narave«, ki jo skozi svoje lingvistično raziskovanje utemeljuje noam chomsky. Ta človeška narava je po njegovem nek vzorec oz. neka shema, ki omogoča internalizacijo, organizacijo, razumevanje in povezovanje relativno majhnega inputa v lingvistični sistem, ki zaobsega precej več od tega inputa in se kaže skozi univerzalno prisoten način obstoja in delovanja posameznikov. Iz praktično ad nihilo vznikle strukture posameznika torej izpeljuje nek obči relief človečnosti po logiki, ki je presenetljivo podobna moji teoriji učinkovanja halucinogenov in katero puščam do nadaljnjega ob strani.

Foucault se s tem načelno strinja in skozi debato o apliciranju te temeljne človečnosti na polje znanstvenega delovanja lahko razločimo različnost smeri njunih lastnih principov delovanja. Nekoliko grobo rečeno išče chomsky formo nevronske in razmeroma univerzalne strukture posameznika, foucault pa razčlenjuje njen povsem temporalno in prostorsko lokaliziran komplement - vednost oz. znanje posameznika, s katerim se določi oblike in možne vsebine percepiranja in kognitivne razdelave. Oba skratka kopljeta v logike, ki stojijo za funkcioniranjem in samozavedanjem posameznika, in drug drugemu bolj ali manj priznavata veljavnost ali vsaj legitimnost teoretskih principov.

Različnost svojih pozicij bolj jasno izrazita ob prenosu debate na raven političnega. To različnost bi lahko artikulirali z izhodnima točkama, ki je pri enem upanje in drugem skromnost. Chomsky, ki sam priznava logično šibkost svoje pozicije, vidi politiko kot most med človeško naravo in tej pripadajočo družbeno strukturo. Politika naj bi bila približevanje idealtipski pravični organizaciji družbe in ob tem odpravljala restrikcije svobodnemu in kreativnemu izrazu človeške narave, ki naj bi inherentno pomenila tudi empatično in solidarno mišljenje, čustvovanje in delovanje in s tem omogočala tip družbe, katerega predlaga chomsky.

Kot pravi njegov sogovornik, »…you can’t prevent me from believing that these notions of human nature, of justice, of the realisation of the essence of human beings, are all notions and concepts which have been formed within our civilisation, within our type of knowledge and our form of philosophy, and that as a result form part of our class system; and one can’t, however regrettable it may be, put forward these notions to describe or justify a fight which should-and shall in principle–overthrow the very fundaments of our society. This is an extrapolation for which I can’t find the historical justification«.

In smo tam kjer ni muh.

In res, hecno je, kako lahko to karikirano razčlenitev svoje političnosti izpeljem v trditev, da je humanistična poza in delovanje v mojem primeru čisti pragmatizem in estetska odločitev, ki je izrisana skozi skromno brezobličnost mojega umanjkanja trdnega načela. Politično upanje je pač stvar vere. Želim si ga ravno tako kot si želim vere v boga, oboje se mi zdi smotrno in prepričljivo in oboje smatram za povsem nedosegljivo.

Šment.

(bože, kak zahtevno je preveč zadet razvijati in pacati vsaj minimalno kompleksno misel. herojske aspiracije, ni kaj)

»All these moments will be lost in time, like tears in the rain«

Današnji dan se ne namerava vrniti. Še preden zatisnem oči bodo detajli, ki so ga naredili vrednega, že zdavnaj izpuhteli. Ne rečem, presežkov se z njim nisem dotikal, prebudil sem se v samega sebe in od tega nespodbudnega začetka tudi nadaljeval. V najboljšem primeru je bil to en tistih dni, ko sem se dovolj intrigiral s svetom, s konkretno in hrapavo realnostjo, da sem se izognil kontempliranju in maličenju, v katerega se prepogosto prebujam te vse bolj suvereno pomladne dni. Kapljanje časa bo vse to izpralo. Sunkovitost, s katero so se današnje jutro razblinile sanje bo že jutri neznaten delčič v neskončnih plasteh usedlin preteklega.

Obenem pa ravno poslušam ploščo s posnetkom koncerta, ki se je pred nekako štirimi leti vpisal v moj spomin kot verjetno zaenkrat še ne preseženo glasbeno doživetje. Cunami, s katerim je john zorn z bendom electric masada preplavil cankarjev dom in mojo takrat še precej bolj rosno mlado dušo je bil leto zatem ne le zajezen, marveč tudi lično uokvirjen na dvojnem ploščku at the mountains of madness. Magija, katere efemernost me je težila po izteku koncerta, je bila varno posneta in v anale minulega založena pod oznako TZ7352.

Trenutek, na katerega me spominja ta plošča s komadičem abidan, sicer posnetem na koncertu v Moskvi (do Ljubljane je še dobrih trideset minut), je manj odporen na plohe in nevihte ter celo vsakodnevno rosenje časa. Verjetno bo predlani, ko sem spoznal neko dekle in že po prve pol ure najinega znanstva vedel, da to v kratkem kani prerasti v nekaj več. Da bi kanaliziral skorajda motečo vzhičenost, sem po prihodu domov in ob pripravljanju čaja ob največji jakosti tega komada zmagoslavno in bežno zblaznelo drvel skupaj z ribbotom in se po malem spuščal s tripa sveže zaljubljenosti. Zelo po malem, hitrost rahljanja je svoj pospešek dobila šele šele čez (pre)kratek čas.

Zornov koncert v cankarju bo ob pomoči usmiljenih založbe tzadik z menoj ostal še dolgo. V tistih deset minut strnjena srž mladostniške zaljubljenosti bo verjetno izpuhtela kmalu. Kmalu bodo izpuhteli vsi drugi koncerti. Vse prebrane knjige. Ogledani filmi. Ljubljene ženske. Osvojeni vrhovi. Zelena preproga, ki je nekdaj krasila našo dnevno sobo. Tudi ta blog. Že puhtijo, najprej se pomede z detajli. Kmalu zatem gre okvir. Ostane le hripava slutnja emocij in nekaj barv. Le slutnja, nikoli ne veš, ali je mar nisi priredil in potvoril v lažje zapomnljiv in mehkejši paket.

Jasno je, da me to moti. Še več, frustrira. Mučno mi je in vsak preblisk blaženosti ima impliciten (in včasih povsem odkrit) pridih grenkobe. Veliko govorim, včasih imam občutek, da šele z eksternalizacijo reči dobijo smisel. Vsaj za trenutek so bile resnične. Le tresljaj v zraku, a vendar.

Na prizmi ene kozmokomičnih zgodb itala calvina lahko razlomim ta kratek in nič kaj posrečen razmislek. Govori o nekem sleherniku, ki si skozi teleskop ogleduje zvezde. Okoli ene od njih, oddaljene dvesto milijonov svetlobnih let, se pojavi napis »Videl sem te«. Nemogoče! In vendar, očitno ga je takrat, pred dvesto milijoni let, nekdo videl pri tistem nečednem dejanju. Ravno takrat, navkljub vsem dejanjem, ki kažejo njegov dober karakter, je na tistem drugem planetu, oddaljenem dvesto milijonov svetlobnih let, projekcija njegove podobe omadeževana s tistim nesrečnim dejanjem. Onečaščen pred vesoljstvom se predenj postavi s transparentom, s katerim poizkusi rešiti nesporazum. Črke odidejo svojo pot skozi vesolje in skozi dobrih dvesto milijonov let, koliko traja pot do tistega nesrečnega planeta, ki mu povzroča toliko skrbi, se izkaže, da so ga videli tudi na planetih oddaljenih tristo in več milijonov svetlobnih let. Ponekod ga niti niso videli, in vendar so govorice skozi vesoljske širjave prispele tudi do njih.

Minevajo milijoni let. Mine že milijarda let in medtem ko calvinov junak poizkuša reševati svojo čast po galaksijah vesoljstva, je težji vsak nadaljnji korak v komunikaciji z neznancem, katerega sporočila je prejel na začetku svojega brezupnega kozmičnega projekta PRja. Bolj ko se galaksije oddaljujejo, bolj narašča njihova hitrost, ki se asimptotično približuje hitrosti svetlobe. Z vsako milijardo let je upanje njegove odrešitve bolj oddaljeno.

Na koncu zgodbe, po nekaj milijardah let, ga prešine hrbtna plat tega projekta. Vsak spomin, ki obstaja onkraj njega, se bo prej ko slej izgubil v neskončnost. In zakaj, zakaj za vraga bi se sploh trudil očarati večnost in vesoljni nič in zakaj bi bile podobe minulega sploh pomembne. In medtem ko mineva naslednja milijarda let je pomirjen.

Tako nekako. Z nekaj več osti in bolj jasnim odsevom mojih skrbi. Calvino sicer nikoli ni povsem jasen. Ponuja tisto, česar ne moremo razumeti in vendar slutimo, da obstaja izven možnosti dojetja. Nauka o adekvatnem odzivu na poroznost spomina nisem uspel najti.

Zornova zasedbica, ki se je že prevesila v drugo polovico plošče, me je spustila v tok misli in sčasoma namero, da kdaj pa kdaj sistematiziram trenutke. Glasbene, filmske ali kake manj določene teme. Ne nameravam se podati v iskanje izgubljenega časa. Le za trenutek, za kratek čas obstoja mojega bloga, bi natrosil nekaj zmot, laži in slutenj o tem času. Hotel sem začeti s koncerti, pa sem nekoliko zašel.

Mizantropski šus v žilo in grčavi sredinec v rit konvencij in milega.

Za mehkobo dopoldneva in sončno zamaknjenost minulih ur sem neznansko hvaležen. Bolj ali manj po predvidevanjih je počutje vrnjeno na stare tirnice indiference in spet se lahko fokusiram. Poleg včerajšnje kontemplacije in tihih monologov ter opominjanja na detajle lepih in radostnih reči se je danes zrinil al di meola z nekako tremi desetletji starim ploščkom elegant gypsy. Preveč ur se že pustim ljubkovati in greti in morda bi se lahko vanj spustil še skozi besede in ga vpletel v asociacijsko mrežo in se potem vendarle selil v manj pretirane sfere glasbe in počutja. Četudi se družbi španskih deklet s ostrim nosom ter temno poltjo in dolgim dnem ob mediteranski obali in lenobnemu posedanju in drsenju po idealizirani eksotiki danes kar nočem odpovedati.

Uvodoma čvrst in valujoč bas na flight over rio nakaže počasno približevanje skozi zrak, okoli njega se razblinjajo činele in synthi in počasi drsiš in morda zaznaš kak obris živahnega življenja pod sabo. Vse bolj pospešenemu valovanju se od zadaj pridruži kitara in zakoliči smer, ki jo dotlej jemlje plošček in začne alternirati med bolj liričnimi in razmazanimi pasažami ter drvečim prebiranjem strun, in zrak okoli tebe se začne vrtinčiti in s trebuhom skoraj podrsaš po eni višjih streh ravno preden sunkovito spremeniš smer in zvok kitare postane zavijanje ob vročini vse bližjega sonca in ko pogledaš spodaj vidiš utrip fantazijskega Ria in drobljenje valov. Spet se spuščaš, opaziš detajle, prepustiš se enemu zračnih tokov bas linije in čeznjo te meola praska za ušesi in ko imaš že dovolj breztežnosti se spustiš in zapustiš spomin.

In nadaljuješ v sprva melanholično vzdušje terase  na midnight tango. Čakaš in opazuješ, v ozadju umira popoldne in suvereno tone v večer in le gledaš in nikogar ne potrebuješ, skozi nosnice ti pronica vonj borovcev. Morda je kje kak lep obraz, kak koder ali družba neznancev ob postanem pivu. Rdečemu nebu se je pridružila luna in morda še vedno kje sloniš in vendar se ritem nekoliko pospeši, čutiš mravljince, šumenje bobnov postaja bolj burno, verjetno se je pridružilo vse več ljudi, morda je poleg tebe še kdo sam in prav tako postopa in opazuje in morda se srečaš z očmi in zdrsiš mimo. A vendar je še vedno toplo, vroč poleten večer ob katerem le stežka zaspiš, in od nikoder a pričakovano se zavihti dolg ovinek kitare in obrat nazaj in začutiš malo življenja in se premakneš. Nisem tak tip človeka in vendar me sama inercija komada pripelje do sočloveka in vse prelep spomin je tisti prvi moment združitve v plesu, ko se dotikaš kože in drsiš po vijugah dekleta. Malo se umakneš, ne bi se predajal ta večer, enkrat se izpod rok izmakne en, spet drugič drugi. Morda spet stopiš vstran, lahko tudi kaj spiješ in s toplino sedaj že v noč ovitih preteklih momentov ti nekoliko hitreje utripa srce in medtem ko srkaš vino se poizkusiš pomiriti, in morda se odpraviš na sprehod med borovce ali pa v sobo z na stežaj odprtim oknom.

Vročičnost mediterranean sundance vpelje gostujoči paco de lucia in vsakršne inhibicije se v dialoškem plesu dveh kitar pomedejo in sproti se soočaš le s fragmenti vzdušja. Tempo narašča, skoraj tekmovanje in vendar le sama radost ob življenju. Kako lahko drvijo misli v drobcenih in nežnih početjih rutine, morda svoj pogled za trenutek ustaviš na prahu, ki se vrtinči v zraku in ga je v bivanje osvetlil diagonalno padajoči žarek sonca. In spet drviš naprej in ker ne veš kam s tako dobrim počutjem ga spustiš v grlu in čutiš polnost v ritmičnih preigravanjih in vročičnih preglasitvah ene kitare z drugo in njuna sprava in povsem drobna plast skoraj prosojnih oblakov te prepriča, da se odpraviš z dvorišča.

Race with the devil on the spanish highway. Kaj naj sploh dodam, od hitrosti skoraj neprekinjena in zgoščena gmota ritma v prvi minuti komada točno napove sledeče kilometre. Hitrost na avtocesti, nekje na levi ena tistih oguljenih španskih planot, posejanih z belimi vetrnicami in morda veliko leseno silhueto bika. Asfaltne širjave so skoraj prazne,  medtem z nogo stiskaš plin in se ograja ob cesti zdi bolj fluid kot preperelo železje. In počasi izgubljaš občutek, vse se upočasni, ob tvoji strani hudič, ki te preganja in vsako jutro opomni tvoje ničevosti in tokrat si hitrejši od njega, korak pred njim brez teže in brez hitrosti in brez časa se kitara poslavlja od vsakega razbeljenega kilometra in nasloniš se na sanjajoči bas, ki te skoraj premami v spanec. In le zadnji trenutek se spet oprimeš volana in bobnar te opomni, da je hitrost velika in da tekme ne bo nikdar konec.

Videl si jo le s kotičkom očesa in niti ne veš, je to mar človek, morda le pogled ali način jukstapozicije barv. Lady of rome sister of brazil. Zamaknjen drsiš skozi tlakovane ulice, morda jo vidiš in morda je njen namen le to, da ta dan dobi malce bolj tih, spokojen ton.

Potovanje dobiva epilog. Elegant gypsy suit se začne v spokojnosti, v katero le stežka verjameš. Jakost se zviša in na piedestal se vzpne igrivost. Takšna, ki ni prisiljena in jo izvajaš med eno tistih poletnih sobot, ki nimajo konca in spiješ kako pivo, morda iščeš senco in se podaš v bližnji gozdič. Lahko tečeš, lahko preskakuješ korenine in se poigravaš z nakloni tal, skozi katere slalomiraš. Zadihan se ustaviš in ležeš na s toploto prepojena tla in raztegneš vse štiri od sebe in si tako zelo hvaležen bilkam trave, ki te žgečkajo po vratu. Prepoteno majico zaženeš stran od sebe, vstaneš in malce zamaknjen gledaš vstran. Na videz spokojen, a v duhu skupaj s skoraj kričeče vijugavo kitaro pogleduješ v vse smeri in si vsepovsod in še včeraj je oddaljen in sploh nisi na travniku marveč plavaš po morju in na gladini odseva tista zlata pajčevina, katero požiraš z vsakim zamahom.  Z rokami vznemiriš gladko površje slane vode in spustiš v globino.

In si spet doma. Če grem še enkrat skozi to plato se še obesim od kontrasta med spominom in hladnim vetrom.

Tudi bolj elegantna pot skozi dan obstaja. Eden tistih dni, ko je jutro kar malo odveč. Odpreš oči in ne veš čemu, in namesto predajanja estetiziranemu jutru se grabiš s klici rutine. Krč na sredi hrbta, očitno se je katera od mišic uprla svoji uporabi in naprezanju med tekočimi vpadi nezdravega oziroma vsaj nevajenega življenskega stila. Medla svetloba, pred spancem sem pozabil dvigniti žaluzije. Tudi sicer mi mraz in sneg in oblačnost niso ponujali presežkov.  Po nekaj opravljenih detajlih sem se z nekoliko bolj polnim želodcem in opranimi zobmi vrnil v posteljo. Niti se mi ni ljubilo brati, čakal sem na inspiracijo oziroma smoter za vpletenost v budnost in dan. Pravzaprav je prijetno, biti brez pričakovanj že zarana. Baje, nekaj je manjkalo in šele kava in kup edinstvenega optimizma in humorja prijatelja me je dvignilo do plašča in rokavic in hlač in potega skozi sorazmerno ubogljivo in kanec preredko lasišče.

In je zapadal dan. V drugih okoliščinah bi se ga spominjal kot dobrega, manjši in pričakovan poraz je spremljalo olajšanje in mala zmaga in mala radost in pravzaprav prijeten zaključek dneva. Po končanem druženju in ravno pravšnji intoksikaciji s pivom sem se spustil v potihem kičasto in nedvomno izrabljeno estetiko večera in noči.

Muzika na odru, burbon in pivo in še nekaj burbona in manjša skupina v to in ono zatopljenih neznancev. V glavnem sem se prepuščal asociacijam in nekoliko zamegljenemu zadovoljstvu. S takim, topo zarisanim nasmeškom. Spet malo sem poslušal dokaj solidno zasedbico. Nekoliko preveč nereflektirano arhaično za moj okus in vendar skoraj pravšnjo za vlogo v moji kvazinostalgični idealizaciji domnevnih tistih dni, ko zadimljen večer in jazzovska godba še niso bili stereotip. Na bobnih bi lahko morda pristalo nekaj več nežnosti in občutka. Morda, kdo sem jaz, da bi sodil.

Malo sem opazoval neznance. Kot provincialcu v mestu mi prisotnost nepoznanih jezikov, nikoli videnih obrazov in te brezbrižnosti in tlečega življenja sredi noči še vedno ni udomačena. Neko dekle se sprehodi na wc, dva malo glasnejša francoza se repozicionirata za šankom. S svojega stola vidim predvsem zadnje dele lasišč, lahko dolgih ali pokritih s pokrivalom, morda izgubljenih v senci. In nekoliko preveč deško zgledajočega natakarja, s privajenostjo je slonel ob steni.

Zunaj je skozme šelestel veter. Kar od nikoder se je oglasil februar. Na avtobusu sem strmel v knjigo in po malem kinkal, na izstopni postaji sem skadil joint in nato skozi veter v miže tekel proti dom. Mislil, da bom jutri spet miren in da je bilo zadnjih nekaj dni le suh kašelj.

Niti ni važno, da imam razum pokopan pod neprespano nočjo. Niti ni važno, da mislim okorno in počasi, da mi fokus uhaja in drsi s praktično česarkoli. Malček sem glup, počutim se, kot da bi kdo zaprl pipo asociacij in vsaka misel obstaja le eno, morda dvodimenzionalno. Kot da bi vsaka misel izgubila globino abstrakcije, in je samo golo praskanje usnja po lesu.

Včerajšnja noč je bil pomota. Dan je bil tak, kot je pač bil, tudi lepši obstajajo. Zvečer sem  vsaj ob trudu in znoju lahko začutil nekaj miru in se stuširan ter utrujen vrnil v svet kot prerojen. Glasna zabava v sosednji sobi je bila že prepijana za mojo udeležbo in zapovrh so akterji na drugi frekvenci od moje tudi ko so trezni. Zanimivo, poznam jih že leta in leta in še več let, preveva jih občutek domačnosti in familiarnosti, in prav z nobenim se nisem še nikoli, prav nikoli mogel pogovarjati sproščeno. Noč se je prevesila v pozno noč, in še vedno nisem spal. In je prišlo jutro in poln kurac sem že imel pokroviteljskih floskul modrosti o svetu in ljubezni in svetovljanskosti in sploh vsem. Jebo jim topoumnost, ki se prej ko slej prikrade. Sogovornik je sicer zanimiv tip, izkušen in pomirjen s sabo. A kralj alkohol tega ne jebe, melje počasi in suvereno.

Ko sem se prebudil, je eno truplo ležalo na tleh, drugo skrivčljeno na kavču. Grlo me je bolelo, oči sem imel zlepljene od vsega dima, ki je celo noč in dopoldne ovijal sobo. V kompletu z obveznostmi in oblaki so to predispozicije za grozovit dan. Ki kar traja in traja in megla se ni umaknila še nikamor. V tolažbo mi je john abercrombie in njegova deževna kitara, medtem ko se bobni zaletavo podijo ali prihuljeno lebdijo v njenjem zaledju, se spuščanje in dviganje ne ustavlja, malce potihne in se iza drugega ovinka spet pojavi. Oker zven z vonjem po steklu, vsak ton ostane še nekaj časa in se počasi razgraja, tip pa že suvereno prebira strune naprej in vseskozi pada dež. Pa ne tisti dež, ki ga z bolj izrazitimi gibanji vijači violina marveč tisti dež, ki se razliva po vetrobranskem steklu avtomobila med vožnjo, ki ti ni niti v strast niti v veselje in se pač le pelješ in opazuješ razmazane in nemirne fluide na drugi strani stekla.

Nič ni važno.  Če že nimam miru, če me nekaj razjeda in lahko le upam, da pozabim in zatrem, lahko danes poslušam muziko. Misel mi klecne in namesto zamolklega odmeva se skotali v naslednj takt in zavoj in činele se sprehajajo nekje v ozadju.

damien hirst; for the love of god; vir; hiper-post…

Prejšnjo objavo sem izbrisal. Morda sem se malo prenaglil s kontekstualizacijo tega čudnega počutja. Utesnjenega in nemirnega.  Morda si česa nisem hotel priznati in morda mi uspe, da s prihodom jutra izpuhti tudi ta interpretacija. Otožnosti, ki me je usekala čez gobec. Do takrat sem vendarle varen, impulziven preblisk inspiracije me je pognal v naročje noir melanholije portisheadov. S prvimi takti prvega komada, ob utesnjenem sintetiziranem basu, ki ga obda ščemenje vinila in nekdaj strašljiva melodija, morda ukradena iz instant grozljivke petdesetih let in predelana za roteč vokal pevke Beth.

A vendar se ta večer ne spuščam po retro estetiki, ki se hrani z osamljenostjo v času neona in polomljenih sanj. Žalibog ne, po vseh letih znanstva so že predvidljivi, in četudi Bethin vibrato in nadzorovan zlom glasu ob ječanju nobody loves meeee pathosu ne pušča prostora za spust v izpetost in pretencioznost, se danes bolj poigravam z ritmom in skuliranimi sempli. Malček nezemeljskimi piski in prasketanji, in vse bolj razglašeno in bluesersko zavijajočo kitaro za ozadje tako preproste želje po ljubezni.

Pravzaprav si ne znam razložiti, zakaj se ob tej glasbi počutim tako varno in pomirjeno. Nekaj bi želel reči. Tesni me neizrečeno in nepriznano. Blog ne more biti pravi ventil. Kričal bi, tekel čez travnik in se spotaknil in tekel naprej. Delal prevale. Strmel v nebo. Ne vem, kako naj sem umestim soundtrack. Morda so melanholični namesto mene. In mi ostaja le fizični nemir. Ne vem, tega ne bi smel pisati, ničesar nimam za povedati, le govoriti moram.

Šum računalnika, skodelica zelenega čaja in občasen prasket prenosnega diska. Nepotrebno hreščanje nekdaj povsem spodobnega sobnega ozvočenja in dišeča palčka v kotu. Sorazmerno lepo diši, brez odvečne sladkobe; ena všečnejših kancerogenih arom. Žaluzije sem raje spustil, si prižgal namizno svetilko in kar še ostaja tega lepega dopoldneva, ga prepuščam zvočnim vajetim. Asociativne poljane, ki jih poraja anouar brahem trio na plošči astrakan cafe, se vseskozi oplajajo z vizualnim. In s filmsko romantizacijo podjarmljenja bližnjega vzhoda. Namesto administrativno zamejenega geometrijskega vzorca državnih meja vidim sipine, vidim kolonialno arhitekturo pred ozadjem premočnega sonca in vidim prašne, prepečene ulice.

Geografski domet plošče sega daleč onkraj tunizijskih korenin Brahema in istambulskega medcelinskega prepiha ostalih dveh glasbenikov. Tonski modusi, ki ne uspejo preglasiti mojega nerazumevanja in eksotiziranja, imajo za sabo kulturne tradicije perzijskega cesarstva, islama in celotnega arabskega sveta. In vendar še več, vse tja do današnje Španije, Brahemov oud se vseskozi spogleduje z ritmom flamenca, klarinet Barbarose Erkoseja pa se zdi bolj predelava in odmev že etabliranega jazzovskega spogledovanja z vzhodnimi melodikami. Zlitje kultur in senzibilitet, ki vsaka zase implicirajo svoje zgodovinsko, geografsko in versko zaledje. Casablanca.

Pomirjenost in opojnost vzdušja, ki se podi po zatemnjeni sobi, je prevelika laž, da bi se ji prepustil povsem sproščeno in s polno emotivno vpletenostjo. Dediščine in praktične ralnosti orienta nikdar ne morem razumeti in začutiti, med nami je neprehodna distanca zahodnega perceptivnega in kognitivnega režima. Slišim nostalgijo za nečim odsotnim, še ne doživetim, ki vendar vseskozi nežno pritiska na moje evropsko formirano doživljanje glasbe. A Orient je v končni fazi le kup bradatih neznancev ter s plastičnimi plastenkami in gnijočim sadjem nastalnih ulic, z nizko politično kulturo in manjkajočimi stoletji formiranja duha sodobnosti, v katerega krču skupaj z arhaizmi svoje religije nekako uspevajo. S kako vojno ali dvema, kakim diktatorjem ali dvema in z verjetno vse bolj napredujočim izsuševanjem zelenega sveta, ki ga nadomeščajo dolarji prodane nafte.

Pomirjen sem. In dobre volje, ta plošča je neznasko lepa, klarinet se ovija okoli mojih ramen, oud in darbuka pa me žgečkata za ušesi in v želodcu in na tistih kratkih, čisto kratkih laseh na vratu. Pa vendar, estetsko plat ob stran, če že kontekstualiziram potem lahko zaključim s Humphreyem in njegovim triumfalnim identitetnim in etničnim zaokroženjem filmske casablance; we’ll always have paris.

Saj bi šel spat, pa je kavču eno in na postelji drugo truplo. Obe tako spokojni, da ju do nadalnjega puščam v pijani in prekajeni meglici, kjer takisto medlim tudi sam. Priznam, z jointom v roki in s popolno glasbo za predah po urah pretežno 4X4 trzanja in posedanja. Zasedbica kot se šika, abercrombie z odsotno kitaro tam zadaj in john surman s saksom, ki je na pol poti do soft porna, a ravno s še zdravo melanholičnim priokusom cigaretnega dima. In nežen bobnič, medla žarnica in rupurut za nekoliko nemirno kislino.

Malo pijan zaključujem vikend ignorance do obveznosti. Danes pravzaprav še dokaj zdrav, resnično upam na sorazmerno uporaben možgan že temprej v jutrišnjem dopoldnevu. In na oblake, vse težje se branim sončnih dni in iz dneva v dan daljših popoldnevov.

Hecno, kako novo se zdi omamljanje in popivanje in ples in objestnost po kopici mesecev, ko sem imel v najboljšem primeru slabo vest, pretežno pa bister um in fokusiran angažma. Res presenetljivo očiščujoče je svoj organizem in duh prelisičiti in zamakniti z žganjem, travo in še čim. Vem, da je to dolgoročno nevzdržna praksa, ki potolče kopico zaželenih difoltov onkraj prazne in pomirjene glave.

Pa vendar, žalibog izklopljen zimski modus, v katerega me je pred dnevi premamil bližnji kucelj s svojimi zelenimi travami, še več teloha in strim spustom skozi pesek, kamenje, odpadlo listje in kičasto hladnim izvirom, ta bližnji kucelj očitno prinaša drugačne preference sprostitve. Pomlad in kisikova zadetost, in čim več trenutkov v zamaknjenosti brezciljnosti.

Jutri se tej še uprem, pa morda kak dan ali dva za tem. Potem pa, upam, kmalu malo več intime z nedoločljivostjo prihajajočega časa. In morda manj posesivnim projektom, aktualni terja vse preveč.

Ljubezensko pripoved lahko bereš v dveh smereh. Lahko spremljaš porajanje in vznik čustva, pa potem njegovo konsolidiranje in kmalu zatem preigravanje in korigiranje in izvijanje. Sinusoide in slepe ulice. Revitalizacije. Oddih. Dezintegracijo, razpustitev, po malem spet strasti, obup. In tako naprej, linearno ali morda bolj turbulentno.

In odvisno od tega, ali bereš svojo ali tujo pripoved, se po malem bojiš, ali pač slutiš, da se nekaj vztrajno umika, prekriva. Da je pač nekaj zamolčano. Vse se konča, vse izgoreva, nič takega pač. Že, že; a kaj, ko ne živiš svoje, marveč povsem tujo pripoved. Drugi so ji dali obliko in ogrodje in detajle, človek jih le po malem prenavlja, si jih prilagaja kot terjajo okoliščine, sopotnik, ljubljeni, impulz ali želja. In, tako se mi zdi, četudi je grozno, tako pač je; ljubezenske pripovedi imajo vedno svoj konec, in le stežka lep. Pomeni vse tisto, čemur se z zgodbo umika. Vsak ima svojo pripoved, in to moramo vedno deliti z nekom drugim in on je vedno nekdo drug. Sam je, bere skozi sebe in povsem vseeno mu je zate. Kot, v končni fazi, tebi zanj.

In imaš žalostno pripoved. Takšno, kjer vsakdo slepo brca v štiri stene okoli sebe, in kjer morda kdo kdaj kaj sliši, a ne dovolj. In čustvo pogine.

Lahko pa jo bereš iz druge smeri, vzvratno. Ljubezen je lahko tako lepa, in tako opazovana pripoved nima nikoli konca. Ko jo bereš s konca, se je končala še preden se je začela. A obenem, če retrospektivo začneš ob zarji imaš na koncu vedno zoro. Na koncu in vmes nekaj lepega, zelo lepega, iluzijo, da nisi sam. Ali vsaj nekaj topline, ramo, na katero se nasloniš in katera se skupaj s tabo trudi, da bi razbila zidove okoli posameznika.

…

Klute je v osnovi ljubezenska zgodba. Za kuliso ji stoji umor, detektivska zgodba, ki se skoraj zdi odveč. V končni fazi je, nekatere vsebine so vedno pomembnejše. Na koncu filma in po prvih skupnih korakih dekle odide; ne vidi se v nečem, v kar ne verjame in zaradi česar noče izrabiti, zlorabiti delikatnega čustva. Kaj naj stori drugega v svetu, v katerem se nenehno išče in nikoli ne najde in obenem neumorno hlini dostop do drugega. Kot kurba je predobro vedela, katero sredstvo najvztrajneje in najočitneje lubricira družbene odnose in nekoliko razočarano, morda modro ve, da tudi v ljubezni, med bližnjimi, v sami intimi, ni nič drugega kot nenehnega toka menjave. Menjava, kroženje, akumulacija, pridobivanje, plemenitenje, krogotok kapitala se v družbi nagnetenih posameznikov postavlja kot model za njihovo kohabitiranje in sodelovanje.

Pa vendar vse do konca filma občutiš toplino. Sprijaznjenost. Vsakdo je sam in obenem ujet v svoje želje, želje posedovati, izmaličiti, želje biti željen, ljubljen, pohabljen, kar koli. Male in velike perverzije, droge in hudodelstvo, in obljuba ljubezni. Težko je doseči mir, nekateri se moramo zadovoljiti z manj.

“I just wish i could let things happen… enjoy it, you know, enjoy it for what it is and while it lasts and relax about it… But all time… all the time I keep feeling the need to destroy it, to…to break it off. To go back to the comfort of being numb again.”

Tip je verjetno na koncu razočaran. Ali pač ne, ne izvemo, morda ima spomin na misteriozen utrinek sreče sredi osamljenega velemesta. Morda razume, da se mu je prepustila kot le ve in zna, noče biti ranjena, popakirala je kovčke in se vrnila v največje udobje, v katerega ji po dobrih dveh desetletjih še uspe verjeti. Le malo je potrebno, zakaj bi verjeli predpostavki, da kamor koli gremo in da bomo kamorkoli prišli. Čas le laže, ko se zdi, da se zliva v neko relevantno točko. Umreš sam. In, tudi vmes, kot bi rekel znanec, we fuck alone.

Malo melanholije. V njej je lepo, ko iščeš ramo, na katero bi se naslonil, in je še nisi našel, ti je toplo. In ko jo najdeš in se nasloniš. In potem, potem greš naprej, spet malo manj čuteč in sorazmerno miren. Lepo je. Tako v filmski kot v vseh dosedanjih in bodočih zgodbah.

Neprijetne labilnosti čustvenega aparata ter tendence konvergiranja mojih asociacijskih verig v travmatične poljane si v doglednem času ne drznem izpostavljati neusmiljenem kolesju lsdja. En strah ali dva preveč, še ne utišano obžalovanje in še ne nevtralizirane navezanosti so predispozicije, ki po odstranitvi ločujočih mehanizmov in kriterijev racionalnosti ne morejo ostati neme. Padca v globine praznine, ki se skriva pod izpuhtelo in sprevrženo priučeno strukturo, po nedavnem maličenju navadno bolj milega psihedelika, ne kanim ponavljati in ga raje jemljem kot zgovoren indikator ta moment bistvenih iztirjenosti moje samozavesti in gotovosti.

Alternativno in varnejšo zamaknjenost ponudi kratek in neškodljiv ostanek šestdesetih, film z zgovornim naslovom The Trip. Zasnova je preprosta, Peter Fonda vzame kapsulo 250 mikrogramov lsdja in se spusti v dobro uro (oz. celo noč) trajajoč izlet v samega sebe oz. v tisto, kar od njega ostane. Tudi on nima čiste vesti, ki bi mu dovolila preprosto raztopitev v okolico in brezskrbno izgubo ega. Po prvih vizualnih distorzijah se kmalu ujame v tipično lsd dinamiko, ki ga dviguje do vrhunca naslade ob senzacijah, ki jih ponuja nediferenciran čutni sistem, in peha nazaj med kosme izpuhtele strukture jaza in njegovih najvztrajnejših gonil. Strah ga postane dejstva, da je v končni fazi vendarle povsem sam, da v svojem jazu nima sopotnika in da je obsojen le nase. Zaželi si nedosegljivega, izpolnitve, prehoda v naravno stanje izpolnjenosti in preseganja razkoraka med svetom znotraj in onkraj, in iz ozadju mu kot odgovor priplava najpogostejše mašilo tišine, ki odmeva, ko tolčeš po zidovih svojega sveta. Seks. Ženska, žensko telo in senzualnost, njena toplota, vse ženske njegove preteklosti, ki jih je le za trenutek ali za več let sprejel ali nezavedno zaznal kot možen odgovor. Bolj ko se trip bliža koncu, manj koherentno je njegovo zaznavanje, fragmentiran in povsem nepovezan kolaž podob, spominov in nedoločljivih informacij čutov. Izgubljen je, jaz še ni sestavljen, ujet je na gradbišču in družba je realno ravno toliko, da se zaveda njene neprijaznosti in zaprtosti. Človek je pač vedno sam.

Hvala bogu je Peter Fonda visok in lep ko hudir, plavolase hipurke s perverzno nedolžnimi frizurami pa vsaj v filmih držijo zelo malo seksualnih inhibicij. Seks na lsdju je doživetje, ki ga noben film ne more povsem ujeti v omejeno trojico naracije, podobe in glasbe. Lahko pa inducira spomin, in kalejdoskop kože, poljubov, materializirane glasbe, las med zobmi in potu med stegni je mehak in gladek način za še zadnje solidifikacije realnosti in konec tripa. Ostane le še konsolidacija kognitivnih sposobnosti, a kot pravi Fonda s končnim stavkom, o tem se razmišlja jutri. Res je. Hočeš nočeš je halucinogen le predah. Le trenutek, ko lahko globoko vdihneš in nato plačaš visoko ceno za ta en vdih. Potem pač spet jutri, trajno ne moreš pobegniti iz sebe. Mostovi do tišine se spet porušijo, in ujet na plavajoči deščici jaza se popelješ najprej v ure, dneve in leta razkroja.

“Tobacco is out. Wheat germ is in” pragmatično zatrdi Vinnie, lastnik tobačne trafike, ki jo kani prodati in pustiti, da tam zraste eko-bio prodajalna. Podton te izjave bolj ali manj uokvirja sicer zelo lagodno strukturiran film, v katerem se okoli trafike nanaša in plete mit Brooklyna. Kvazidokumentarno posneti naključni mimoidoči razlagajo o svojem doživljanju njihovega urbanega kosma domačnosti. Neko osemnajstletno dekle je tough in streetwise, njen tip apatičen hašišar. Nek zgubani niger razlaga, da je bistvo multikulturnost. Auggie je tip, ki vodi trafiko in je njeno srce in duša in ga ne zjebe niti poletna vročina, ki se odbija od asfalta do betona in se potem zažre v vsega naveličane duše preproste ulične raje, katere aspiracije niso baš visoke. Še več, skorajda so bedaste; stereotipno prenaličena in preobilna ameriška gospodinja (Roseanne) si že 15 let želi v Vegas. V lajf, jebemo, pa saj ima prav.

Brooklyn je skratka njihov dom, tu in tam prilagojen njim, bolj ali manj so njemu prilagojeni oni. Sam film ne odstopa od vizije domačnosti, vsak ima svoje kraje, okoli katerih plete svoje socialno življenje, v njih pušča svoja leta, okoli njih čustvuje, raste in spoznava čudovito čudaštvo, ki ga nosi vsako dreves mestnega gozda, če mu le pustiš do besede. Pravzaprav smo vsi isti, vsi bi želeli le najti pot do belgijskih vafljev svoje mladosti. In pot do tistega cigareta po seksu, ko se tistih pet minut dima tako dobro zaveš, da pravzaprav ne živiš zaman. Brooklynov je natanko toliko kot prebivalcev, no, brooklynov je še mnogo več.

Moj najljubši estet čika Jim Jarmusch se pod imenom Bob pojavi v filmu in resignirano naznani slovo od kajenja in potrdi mojo slutnjo, da je v istega leta posneti mojstrovini Dead Man res namigoval na tisto praznino, ki jo kot bivši kadilec poznam in prenašam že vse od svojega zadnjega cigareta pred tremi leti. Adaptacijo žanra vesterna, ki jo izvede v Dead Manu, bi pravzaprav prav tako lahko postavil pod krovno menjavo cigaret za zdravo prehrano. Noben akter ni povsem zadovoljen, a sama forma filma je nenadjebljiva. Stilizirana v božjo mater, bolj ko s kroglami pa prestreljena z nanašanji na druge filme in druge žanre in sploh vse tisto, česar vestern ne bi smel nositi. Namesto samozadostnosti, ki se skriva v temelju žanra in pomeni čas, ko je bil desc desc in baba baba in konj pač konj, se s pomenom raje poigra, moralizem vesterna zamenja blaga melanholija nečesa izgubljenega. In to izgubljeno, izgubljen pomen, morala, mladost in smoter, vse to se skorajda fizično uteleša v tisti praznini sredi želodca, ki me obseda kot bivšega kadilca.

V Blue in the smoke nihče še ni bivši kadilec. Predaja se nostalgiji, kjer so reči klapale. Urbanost je gladka in ubrana, in njeni nekomplementarni deli se začuda povsem prilegajo drug drugemu. Ljudem kar uspeva, da se le naslonijo na zid in prepustijo obraz omotici vročine in pustijo, da se jim duh razpusti v barvah, ki se ob močni svetlobi porajajo za zaprtimi vekami. Lagodnost in brezciljnost kot izpolnitev, vse je pod kontrolo. Tako se vsaj spomni Auggie, skozi katerega spomin se rola filmski trak. Priznava, da ne ve, koliko je spomin in koliko dejanskost in roko na srce, verjetno mu je povsem vseeno. Spomin je tisti prostor, kjer je svet dejansko lahko srečen, kjer je konflikt izpolnitev in ne bolečina. V spominu si prilagajamo svoje kraje kot so nas ti kraji prilagodili sebi. V spominu še brezskrbno prižgemo cigaret. Danes sem otrok eko-bio hrane, pazim na zdravje, na linijo in med prsti brezupno lovim polzečo mladost, ki se ne meni zame. Ko sem bil mlad in, oh, naiven. In izpolnjen. Nostalgija je že adaptirala mojo mladost, le kje naj živim drugje kot v domnevni naiviteti in brezskrbnosti, ki ni nikoli obstajala. No, takrat res ne, a je zato toliko bolj živa danes. Kot je živ Brooklyn in trafika, kjer se zbirajo stari mački, in kjer se dogodijo takšni čudeži, kot je vsaka sekunda vzdušja tega filma.

Hočeš nočeš pa v spomin vseskozi odzvanja sedanjost. In res, cigareti so out. Kraji so out. V Sloveniji se mi zdi, smo to dvoumnost v prostoru zatrli vse preveč resno. Standardizacija in univerzalizacija vseh trafik, lokalnih trgovin, bifejev čez cesto. Kako naj spomin usidram v tekoči trak kot se le da brezdušnih podob trgovin ter lokalov. Fotrova poguba, ki si jo je pripil v bifeju, ki se je držal naše trgovine, ima v mojem spominu toplo barvo in njegov vonj po šmiru daje vzdušje njegovi poti kozarca. Ne vem, če bi se zapil v lokalu, ki so ga inkorporirali v Tuševo kvadrasto grozoto, bi bil verjetno le brezupna pijandura. Tranzicijska komodifikacija prostorov je s zanosom svobodnega in uspešnega sveta mrtvo hladno prebelila pretekle oblike, dovolj jih imamo, saj smo novi, moderni, evropski. Ma kurac, jebemVamMaterEvropo, nikjer v evropi še nisem videl tako grozljivega opustošenja urbane nostalgije.

Še največja groza so lokali, ki so opremljeni z nostalgično noto. Bože, bolj agresivne brce v mednožje polpreteklosti ni in rekonstruirane nostalgije sam vidim kot sopotnika starbucksov in loungeov. Jeben diznilend vse naokoli. Ne morem si pomagati, četudi vem, da je ta poza idiotizem. Nekdaj ni bilo nič bolje. Nikoli ni bilo nič bolje. Za mojim baje tako primarnim prezirom do koloseja in cityParka in btcja nekako slutim prikrito skrb za distinkcijo. No, pravzaprav se ne morem odločiti, ali sta Auggijeva trafika in širši Brooklyn iz filma kdaj obstajala. In ali ni city park enak, če ne še boljši substitut. In niti se ne morem odločiti, ali mi je sploh potrebno brskati po svoji melanholiji. Jo s tem razblinjam, ali pa poleg sedanjosti poizkušam racionalizirati in omvlaževati še spomin. Nej vem, res ne vem, najraje bi le sanjal. Sanjal in gledal slike…

…in nekako izven konteksta se je vrinila asociacija na predlansko poletno potovanje. Kako sem sploh lahko pozabil, pisal sem dnevnik in točno in dobro vem, da je bil vsak dan in vsaka ura čisti spomin. Potrebuje se le sonce, bližnji in, jebemomater, dovolj denarja in svobode. In sonca. In svobode. In sonca… In prav nobenega spomina. Kot v sanjah. Če prav pomislim je bil tisti mesec le ena dolgo sanjarija. In iz njih se zbudiš in po malem se razblinijo in gledaš lahko le še slike in takrat te stiska v srcu in potem zaideš in objava na blogu počasi izgublja ost.