Pa vendar ta jaz in to pomlad najverjetneje zapuščam. Vzdržuje ju življenski stil, ki žalibog ni vzdržna praksa; lebdeti ob minevanju dni.

Pojutrišnjem prekinem pomlad, špansko poletje in rjava polt bosta prehodna pravljica, milni mehurček časa; slaba dva meseca brezčasja, izolacija in fokus v pirinejih, mir pred samim sabo in nenazadnje tem norim poletnim valom ženske lepote. Četudi manj spektakularne od feminilnih linij in detajlov, pustijo granitne vertikale človeku to svobodo, da pusti ego kak korak ali dva zadaj. Da si povsem sam, stiskaš in iščeš opore v skali, povsem sam in samozadosten. Težka abstrakcija, en gib ali ena smer sta tako zelo relevantna in vredna truda, sovražnik pa le lastno ravnotežje, fokus in (percepirane in prave) omejitve moči.

Izogibanje sebi bom nadaljeval festivalsko, četudi manj nadzorovan in predvidljiv je teden pivnikov, pekočega sonca in pisane množice božanskih deklet še vedno v slogu drobljenja in šizofrenega sestavljanja ega. Poletje v vsej slavi, portugalsko sonce v avgustu  je od ranega dopoldneva  do poznega dne en in edini suveren.

In potem življenje. ‘Najprej štalca, pol pa kravca’ pravijo. Morda, jaz bom vendarle najprej vzredil kravco, v tednih zatem se začne vpletenost v življenje in izgradi še streha nad glavo. Selitev, novi bližnji, služba. Tudi prav, nekatere pomladi in nekatera poletja se včasih zdijo ko krhek in povsem surealen izsek med nenehnim ciklom izmenjavanja letnih časov in minevanja let, resničen le kot opomin o relativnosti časa in dvomvljivi kavzalnosti dogajanj. Anomalije na prevleki slutenj čez nepredirno temo vprašanj o optimalnem strukturiranju smotrnostnih zgradb in čeznje izvezenih tekstur.

(Nekaj sentimentalnosti in pompoznosti ob zapuščanju resnično zadovoljive forme dni si vendarle lahko privoščim)

Če kani iti vse po sreči, se letošnje poletje ne bo več pretirano odmikalo od tirnic, začrtanih s komadičem fiesta en el solar.

1. Ta se v kratkem oglasi tudi na naši celini [↩]

Pa saj so bili vsi večeri in vse noči vredni svoje cene, tako v finančnih kot nevronskih shemah moje malenkosti, in detajli spomina mi kažejo vrtince prijetnega blaznenja. Le… No, le ti ponedeljki. Ko se ti, še preden se povsem zbudiš, od zadaj začne približevati še zadnji odmev konkretnega življenskostilskega izpada zadnjih nekaj dni in ki bo oz. že je, po petnajstih urah spanca, našel precej bolj trezno in za bolečino dojemljivo entiteto.

Navadno si takša jutra blažim z lažmi o tem jutru kot novem začetku, o spremembi attituda in vse to, o opustitvi pijače in droge in vse to. Tudi danes bi se verjetno predajal tej nadi, pa me žalibog že jutri čaka dolgo pričakovana eskapada s kakimi tristo do petsto mikrogrami dietilamida lizergove kisline. In tako se morda še najlaže tolažim s prepuščanjem mojega sveta v film in glasbo, pred mano in za mano potop, a vsaj ta moment je norost ujeta v zvočnike in tisti ironično miren “i think i may have a problem…“.

(jebeni reality show)

V istem vagonu sedi ženska srednjih let. S široko odprtimi očmi bebavo kima sogovornici. Ima majhne ustnice in nakodrano lasišče, čez boke jo ovija predebel in cenen zlat pas. Izgleda kot karikatura (bog je zloben karikaturist). Ne morem prenehati opazovati in sovražiti zabitosti njenega izraza. Njena prisotnost in njen sprijaznjen obraz me žalita.

Končna postaja…

Saj se zdi, da je pravzaprav vse v redu. Pa vendar…

Pa vendar… Ne vem. Nezadovoljen sem. Prijatelj me je diagnosticiral z blažjo depresijo. Morda, sam bi temu vendarle z manj navlake rekel izguba iluzije o trdnih tleh. Res, vsa stvar je v tem, da samega sebe prepričaš o trdnih tleh. Pravzaprav moraš le verjeti, da vendarle obstajaš. Da nisi le ohlapna entiteta priličnih tokov in na površino prinešenih drobcev nedostopnega, marveč, da si oseba. Da lahko rečeš jaz sem, jaz si želim in jaz bom, in ob tem ne dvomiš v izrečeno in ga namesto postavljanja v kontekst drugih in trenutnega počutja postaviš v kontekst sebe.

Zmeden sem. In kar ni konca, kar traja!!

Nekako tri mesece bo od kar… od kar sem naredil eno bolj impulzivnih med relevantnimi dejanji zadnjih let. Od takrat naprej pa… ne vem, to nisem jaz. Reflektiram in govorim o tujcu. Ne vem, kaj storim s tem tipom, ki tako odstopa od nekdanjega odseva jaza v zavest. Nekdaj racionalen in hladen, preračunljiv, z elementi čudaštva in impulzivnega odstopanja, z nekoliko obešenjaškim smislom za humor. Mehaniziral sem tako svet izven kot tudi znotraj samega sebe, oboje se da z nekaj abstrahiranja posiliti z modelom stroja. Ali pač rastline, neke jebene naracije skratka.  Kje zaboga se skriva ta tip?! Želim ga nazaj. Sem se res tako spremenil, kaj se je zgodilo z mano v vseh mesecih zatiranja med zimskim pisanjem diplome, kaj sem spustil na plano? Ali pa - ni mi še uspelo ustvariti pogojev za preizkus hipoteze - ali pa je vse skupaj le zelo dolga  serija variacij med mačkom in zadetostjo ter pijanostjo. Res,  življenski stil zadnjih mesecev ne nudi plodnih tal za osebo, ki sem jo izgradil s športom, odrekanjem in zmernostjo.

V enem dnevu lahko napečem tudi pet pofukanih življenskih filozofij. In osem različnih evalvacij svojega življenja in pičutja. In trinajst teorij preobražanja, ki nedvomno vendarle je na delu in ki se prej ko slej vendarle izteče v vsaj približek koherenci. Zakaj sploh blebetam. Pobegnil bi… Jebeni pobeg, kaj naj s to nado, v katero se zatekam že mesece in  mesece, že samo obseg in emotivna nabitost sta indikator, da mi ta veliki pobeg ne more uspeti. Kaj naj, bežim od ljudi in stvari, od krajev in rutin? Seveda, za moment ali dva lahko tudi to. Kakor lahko, najbolj zgoščeno prisoten mehanizem pri meni te čase, vse skupaj pošljem v kurac in rečem ko jebe, saj ni vredno.

Morda pozabljam na čas. Morda bo on postoril reči namesto mene. Ne vem, res sem zmeden.

Sreda je šla mimo mene. Ko si pijan že pred kosilom in po betonu pred fakulteto delaš prevale je le malo upanja, da do naslednjega dne še prideš v stik s konvencionalnim režimom časovnosti. Možgani sledečega sledečega dne so bili bolj neka amorfna gmota nesmislov kot koherentno delujoč organ in četrtek sem raje že zarana ugonobil s travo in pijačo. Dobršen del petka sem prespal in do večera imel ravno še toliko časa, da sem s polnimi pljuči zajel dan in sapo. In se ponovno izgubil, naslednja kristalizacija se mi ponudi šele nekje v ranem jutru. Trop nesrečnih duš, ki nas še ni spustila droga in smo se namesto spanca raje deklasirali po ljubljani.

(Pred vrati nekega bara se je vsa moralna, finančna in nevronska škoda upravičila v malem in neznansko dragocenem detajlu svetlobe, ki se je odbijala s premočenih tal in povsem surealno gorela s tako močjo, da je napolnila celo vidno polje z belim žarenjem, ki je le na robovih dopustil zabrisane obrise okoliških stavb). Spomnil se sledečega opomina; (Because we don’t know when we will die, we get to think of life as an inexhaustible well, yet everything happens only a certain number of times, and a very small number, really. How many more times will you remember a certain afternoon of your childhood, some afternoon that’s so deeply a part of your being that you can’t even conceive of your life without it? Perhaps four or five times more, perhaps not even that. How many more times will you watch the full moon rise? Perhaps twenty. And yet it all seems limitless).

Še nekaj degradacije moje malenkosti, kake tri urice spanca in še nekaj piva, droge in žganja tekom katerih sem se znašel na krvavcu. In, namesto spanca, hrane ali nadzorovanega okolja še ena noč med zasneženimi strminami, šnopcem, nebesno kuliso polne lune ter mimo nje hitečih in razpadajočih oblakov, odsevom mesečine na snegu in medlo rozno svetlobo reflektorjev za prelomljenim hribom. S tehnom, torto, ovčjimi kožami, drogo, neznanci in disko kuglami v igluju. S kot kanalizacija razraslimi trakovi svetlobe, ki markirajo človeške naselbine v dolini. Ponoči na krvavcu slišiš ptice in piš vetra, ki gladi bližnje pobočje.

Tako zaspal kot vstal sem zarana, prebudil sem se v jedilno sobo in turbo čuke ter se počutil, začuda, fenomenalno. Pot sklepanja je bila, da razlog verjetno tiči v tem, da sem še vedno pijan in da mi v kratkem grozi, da se val omamljanja in opijanja razlomi na obali nedeljskega dopoldneva in na njej pusti razlomljeno telo in duha moje malenkosti. Načel sem novo pivo in se tja do enajste počutil že dovolj varno za četrtinko elesdeja. Sledeče ure sem ponovno izstopil iz sveta in od njega zahteval le konstanten vnos alkohola. Vožnja z vsaj tako pijanim in zadetim voznikom je bila bitka s časom, ki nas je ločil od njegovega zmenka. Kako hecno bi bilo, če bi nas zamaknjen reakcijski čas voznika zapeljal v rano smrt in bi lahko rekel, da sem umrl zaradi ljubezni. Žalibog ne moje, a vsega pač ne moreš imeti. Potem je tempo počasi popustil in tja do poznega večera sem le še ohranjal in ne krepil omamljenosti. Splet dogajanja me je počasi pognal za volan in kakih triindvajset kilometrov sem tvegal tuj avto, svoje življenje ter jasno varnost drugih soudeležencev v prometu.

Skratka, zabavni dnevi. Polni idiotizma, ne rečem. Pa vendar, dragoceni, žalostni in osmišljujoči, lebdenje brez težnosti in časovnosti, ki se morda ne kani ponavljati. Spet se spomnim sadističnega citata malo višje… everything happens only a certain number of times, and a very small number, really… And yet it all seems limitless.

In še enega:

Vedno se je treba omamljati. Vsa stvar je v tem, in to je edino vprašanje. Če nočete čutiti strašnega bremena Časa, ki vam pritiska na ramena in vas upogiba k tlom, se morate kar naprej omamljati.

Toda s čim? Z vinom, s poezijo ali pa moralo, kakor hočete. Samo da se omamljate.

In če se kdaj zbudite na stopnicah palače, v jarku, na zeleni travi, v turobni osamljenosti svoje sobe, ko je omama že popustila ali zginila, vprašajte veter in zvezdo in val, ptico in uro in vse, kar beži, in vse, kar ječi, vse, kar se giba, in vse, kar vam poje, in vse, kar šepeče, koliko je ura; in veter in zvezda in val in ptica in ura vam bodo odgovorili: “Ura je za omamo!” Če nočete, da vas Čas trpinči kako sužnje, se kar naprej omamljajte! Z vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete.

Šopam funk in navijam joint. Pred seboj imam edini dokaz o opravljenem dodiplomskem študiju. Je roza barve, podaril mi ga je miličnik, ki se ni strinjal s kopico nezdravih voznih navad v ranih jutranjih urah.

Kaj naj…

Luknja v glavi je dovolj široka za manjšo čredo slonov. Zunaj je besno lep dan.

Ah ja…

V dneve kanim, spontano in strateško, ponovno integrirati funk. Veliko fanka, še več fanka in vse možne transgresije groova od najbolj poceni variacij dalje.

In v roku petih ur bom pijan, v roku osmih zelo pijan in v roku dvanajstih verjetno že zdravo zadet.

Kot tako lahko funkcijo smrti v moji glavi razložim kar skozi dvojni nagovor besede utopija. Njen koren sta grški besedi outopia, ki pomeni ne-kraj in eutopia, ki nosi pomen dobrega kraja. Za dogodek samomora v mojem osebnem času ni prostora, življenje obožujem in smrt smatram za tragedijo neznanskih razsežnosti. Lastno jasno, do drugih se čutim pretežno indiferentnega. Ukinitev zavesti je uničenje sveta, ukinitev vesoljstva. Smrt ne sme obstajati, in ker lahko živim le z njenim zanikanjem, je zame v svojem bistvu outopična. Še več, če povzamem eno premen omenjene knjige, lahko iz tega pola izpeljem tudi njen čar. Gre za to, da je smrt ukinitev sistemov vzročnosti. Po smrti ostanejo v tišini, onkraj nje obstaja molk glede nadaljevanja. Razplete se tako misel umrlega kot mrtvec v živi misli, ki ga ne more vplesti v lastno logiko. Tu se skriva nek oddih, rešitev iz jarma misli, obenem si rešen zavedanja in sebe.

Ukinitev zavedanja. Imam frazo, ki si jo občasno ponovim, željo, da bi se le lahko ustrelil za kakih pet minut.

Ukinitev sebe. Včasih bi si želel izstopiti; dovolj imam, to ni moja smer in niti moj vlak.

Misel in jezik in kultura in socialna in psihična infrastruktura. Vse naj gre. Pa četudi zaradi banalije. Saj pravim, ne kanim umreti, le topline in zavetja si iščem v tej ideji slovesa in zastranitve vsega nelagodja bivanja. Da odplakne tudi bivanje v svetu je v tej utopiji pač sprejeta logika stvari.

S tem počasi stopam v register dobrega kraja. Včasih sem si prekomerno izrisoval svet po lastni smrti in romantiziral izvedbo dejanja. Smrt je nenavsezadnje estetska vrednota, ki se posreduje skozi vrsto kanalov socializacije in kulturacije. Na pamet padejo film, literatura, žurnalistika in prenekatere veje institucionalizirane birokracije, ki tako predano poveličujejo smrt. Tako glasbene, vizualne, narativne in atmosferične niti filma poskrbijo, da smrt v vsej tragičnosti lahko obstaja v kolektivnem mišljenju, varno preoblečena v plastiko estetizirane, spektakularne in z umetnostjo okičene kulture. Smrt je vendar wagner, je zlati rez, je narativni vozel in orodje politične argumentacije. Nedavno sem tako sanjaril o rezanju žil in se zaposlil z iskanjem najelegantnejše poti do minimalnega nereda, katerega implicira krvaveče telo na poti v izkrvavljeno truplo. Da potrebuje ta pot primeren ambient in soundtrack seveda ni potrebno poudarjati.

Moja filozofija življenja je skratka stkana iz smrti. Pretvarjam se, da ne obstaja in vendar sanjarim o njej, in da presežem neskladje, nanjo lepim teksture svojih preferenc. V sanjah sem v zavedanju o bližajoči se smrti (bila je neka nepovratna bolezen) jokal in kričal. Resnično kričal, agonija izčiščene minljivosti. Krvav sem pod kožo, vsemu pleteničenju navkljub bi rad le živel. Za vsako ceno in navkljub vsemu primanjkljaju preračunljivosti, ki ga pomeni sprejemanje življenja. Zjutraj te sanje niso izpuhtele, tako živo se spominjam groze ob bližini konca.

Minulo popoldne sem si ogledal film woody allena, interiors. Tam na koncu sedemdesetih je posnel to bergmanovsko dramo in vanjo vtkal svoj običajni asortiman akterjev, ki v njegovih drugih filmih ingmarja bergmana le občudujejo.

In berejo virgino woolf.

Cela zgodba ima le nekaj protagonistov, manjša razširjena disfunkcionalna družina. Vse tri hčere so bile vzgajane v liberalnem in obenem meščansko konzervativem okolju premožnih in razgledanih staršev. Kulturne preference prefinjene in elitistično senzibilne matere že same na sebi predpostavljajo domačnost s produkcijo nekdaj avntgardnega modernizma. Ukvarja se z notranjo dekoracijo, ustvarja interjerje in kje najti lepšo eleganco poteze kot v izvezeni biserovini besed virgine woolf. Usode hčera so se logično nadaljevale v tirnice kulturne industrije, ena od njih je priznana pesnica, poročena s izdajanim pisateljem in literarnim kritikom. Druga se išče v zaposlitvenih sferah kreativnega oz. novega srednjega razreda, in je poročena s političnim analitikom. Tretja je filmska igralka. Tirnice usod hčera so se logično nadaljevale tudi v drugih plasteh. Bile so umetni okoliš socialno in kulturno nadvse elegantno skonstruiranega interierja, ki ga je okoli sebe gradila njihova mati. Prvo obseda misel minevanja, smrti in ne-smisla, poročena je z vse bolj agresivnim in labilnim nevrotikom. Druga izgublja sebe v polpraznini partikularnih interesov, njen mož pa je preveč oddaljen od sebe, da bi lahko razumel njo. Tretja je poročena s kokainom.

Vse tri obseda misel o nezadovoljivosti njihovega obstoja. O nesmislu bivanja, v katerem so po lastni režiji ustvarjeni interjerji le drobec v nestalnosti in vsiljenosti mozaika življenja. Ko se jim v kontrast postavi novo ženo njihovega očeta, zažari dvojna zanka virgine woolf je v vsej barvitosti. Vlogo popolne ženske, katere portret poda woolfova v knjigah k svetilniku ali ga. dalloway, prevzame obsesivna, prelepa, zapuščena in iz realnosti izdvojena mati in žena. Vlogo dvomljivca igrajo njene hčere, ki se z degeneracijo matere znajdejo v brezvetrju svojega meščanskega miljeja intelektualizma in privzgojene estetizacije. Le redkokdaj industrija elitne kulture izpljune delo, ki ne toži nad bivanjem, kot načelo proizvodnje poveličuje nesrečo in nezadovoljstvo. V skladu z napevom kanonizirane proze in poezije se naše tri hčere izgubljajo v iskanju smisla v nesmiselnem življenju in odzvanjajo mitu, ki ga pooseblja samomor virgina woolf.

Na koncu filma umre le mati, ki kot virgina poišče svoje slovo med valovi. Priučena boemstva nezadovoljstva in obenem nezmožna distance do videza se ob novi brci življenja odloči izstopiti. Dvojni interjer woolfove sta dve sobi, ki obstajata na isti lokaciji in ki iz vseh strani izgledata kot eno. Ena soba je abstraktna bolečina, skozi katero se sprehodiš ob seznanitvi s specifično umetnostno panogo kulture. Druga soba je estetska tekstura, v katero ista industrija preoblači to abstrakcijo in skrbi za njeno privlačnost, in s perpetuacijo in razširjanjem te abstrakcije pravzaprav širi teren za lastno konzumpcijo.

Po pogrebu matere se izriše nova podoba smrti:

Water’s so calm.

Yes.

It’s very peaceful.