v4

Pravzaprav mi je ta tip postal kar všeč, zadnjih pet mesecev se je izoblikovala simpatična entiteta, vse od navad, razvad, razpoloženj in do relevantne in še sprejemljive abstrakcije smisla in njegove oblike. Dobro se počutim v lastni koži, vse manj se vidim kot odklon od minule oblike, počutim se kot suverena in sproščeno kontradiktorna gmota jaza. Čustvene reakcije, ljudje okoli mene, nenavsezadnje profilizacija glasbenih preferenc; verjetno bi s tem jazom lahko živel, in ta pomlad bi lahko kar trajala in trajala.

Pa vendar ta jaz in to pomlad najverjetneje zapuščam. Vzdržuje ju življenski stil, ki žalibog ni vzdržna praksa; lebdeti ob minevanju dni.

Pojutrišnjem prekinem pomlad, špansko poletje in rjava polt bosta prehodna pravljica, milni mehurček časa; slaba dva meseca brezčasja, izolacija in fokus v pirinejih, mir pred samim sabo in nenazadnje tem norim poletnim valom ženske lepote. Četudi manj spektakularne od feminilnih linij in detajlov, pustijo granitne vertikale človeku to svobodo, da pusti ego kak korak ali dva zadaj. Da si povsem sam, stiskaš in iščeš opore v skali, povsem sam in samozadosten. Težka abstrakcija, en gib ali ena smer sta tako zelo relevantna in vredna truda, sovražnik pa le lastno ravnotežje, fokus in (percepirane in prave) omejitve moči.

Izogibanje sebi bom nadaljeval festivalsko, četudi manj nadzorovan in predvidljiv je teden pivnikov, pekočega sonca in pisane množice božanskih deklet še vedno v slogu drobljenja in šizofrenega sestavljanja ega. Poletje v vsej slavi, portugalsko sonce v avgustu  je od ranega dopoldneva  do poznega dne en in edini suveren.

In potem življenje. ‘Najprej štalca, pol pa kravca’ pravijo. Morda, jaz bom vendarle najprej vzredil kravco, v tednih zatem se začne vpletenost v življenje in izgradi še streha nad glavo. Selitev, novi bližnji, služba. Tudi prav, nekatere pomladi in nekatera poletja se včasih zdijo ko krhek in povsem surealen izsek med nenehnim ciklom izmenjavanja letnih časov in minevanja let, resničen le kot opomin o relativnosti časa in dvomvljivi kavzalnosti dogajanj. Anomalije na prevleki slutenj čez nepredirno temo vprašanj o optimalnem strukturiranju smotrnostnih zgradb in čeznje izvezenih tekstur.

(Nekaj sentimentalnosti in pompoznosti ob zapuščanju resnično zadovoljive forme dni si vendarle lahko privoščim)

Tip, ki mi je včeraj vračal pogled iz ogledala, mi je deloval nekam tuje. Pod gostimi obrvmi je vame vročično strmel par neznanih oči. Lica in nos so bila potemnela, nekoliko žareča, slutil si lahko nastajajoče sončne opekline. Razpokane ustnice so bile stisnjene, posajeno v nekoliko neobrit okoliš, lasje so bili potegnjeni nazaj v mokrih šopih, ki so ponekod padli na zgubano čelo. Opazoval sem ta obraz in četudi sva bila v malem, z lesom obitem sekretu le jaz in ogledalo, je vame z napetimi, utrujenimi in zaradi premočnega sonca nekoliko priprtimi očmi gledal neznanec. Morda sva res preživela skupaj nekaj minulih dni, potem razumem tudi njegov resnoben in zaskrbljen pogled, dogajanje za lobanjo je bilo pogostoma nekoliko… izvenserijsko.

Sreda je šla mimo mene. Ko si pijan že pred kosilom in po betonu pred fakulteto delaš prevale je le malo upanja, da do naslednjega dne še prideš v stik s konvencionalnim režimom časovnosti. Možgani sledečega sledečega dne so bili bolj neka amorfna gmota nesmislov kot koherentno delujoč organ in četrtek sem raje že zarana ugonobil s travo in pijačo. Dobršen del petka sem prespal in do večera imel ravno še toliko časa, da sem s polnimi pljuči zajel dan in sapo. In se ponovno izgubil, naslednja kristalizacija se mi ponudi šele nekje v ranem jutru. Trop nesrečnih duš, ki nas še ni spustila droga in smo se namesto spanca raje deklasirali po ljubljani.

(Pred vrati nekega bara se je vsa moralna, finančna in nevronska škoda upravičila v malem in neznansko dragocenem detajlu svetlobe, ki se je odbijala s premočenih tal in povsem surealno gorela s tako močjo, da je napolnila celo vidno polje z belim žarenjem, ki je le na robovih dopustil zabrisane obrise okoliških stavb). Spomnil se sledečega opomina; (Because we don’t know when we will die, we get to think of life as an inexhaustible well, yet everything happens only a certain number of times, and a very small number, really. How many more times will you remember a certain afternoon of your childhood, some afternoon that’s so deeply a part of your being that you can’t even conceive of your life without it? Perhaps four or five times more, perhaps not even that. How many more times will you watch the full moon rise? Perhaps twenty. And yet it all seems limitless).

Še nekaj degradacije moje malenkosti, kake tri urice spanca in še nekaj piva, droge in žganja tekom katerih sem se znašel na krvavcu. In, namesto spanca, hrane ali nadzorovanega okolja še ena noč med zasneženimi strminami, šnopcem, nebesno kuliso polne lune ter mimo nje hitečih in razpadajočih oblakov, odsevom mesečine na snegu in medlo rozno svetlobo reflektorjev za prelomljenim hribom. S tehnom, torto, ovčjimi kožami, drogo, neznanci in disko kuglami v igluju. S kot kanalizacija razraslimi trakovi svetlobe, ki markirajo človeške naselbine v dolini. Ponoči na krvavcu slišiš ptice in piš vetra, ki gladi bližnje pobočje.

Tako zaspal kot vstal sem zarana, prebudil sem se v jedilno sobo in turbo čuke ter se počutil, začuda, fenomenalno. Pot sklepanja je bila, da razlog verjetno tiči v tem, da sem še vedno pijan in da mi v kratkem grozi, da se val omamljanja in opijanja razlomi na obali nedeljskega dopoldneva in na njej pusti razlomljeno telo in duha moje malenkosti. Načel sem novo pivo in se tja do enajste počutil že dovolj varno za četrtinko elesdeja. Sledeče ure sem ponovno izstopil iz sveta in od njega zahteval le konstanten vnos alkohola. Vožnja z vsaj tako pijanim in zadetim voznikom je bila bitka s časom, ki nas je ločil od njegovega zmenka. Kako hecno bi bilo, če bi nas zamaknjen reakcijski čas voznika zapeljal v rano smrt in bi lahko rekel, da sem umrl zaradi ljubezni. Žalibog ne moje, a vsega pač ne moreš imeti. Potem je tempo počasi popustil in tja do poznega večera sem le še ohranjal in ne krepil omamljenosti. Splet dogajanja me je počasi pognal za volan in kakih triindvajset kilometrov sem tvegal tuj avto, svoje življenje ter jasno varnost drugih soudeležencev v prometu.

Skratka, zabavni dnevi. Polni idiotizma, ne rečem. Pa vendar, dragoceni, žalostni in osmišljujoči, lebdenje brez težnosti in časovnosti, ki se morda ne kani ponavljati. Spet se spomnim sadističnega citata malo višje… everything happens only a certain number of times, and a very small number, really… And yet it all seems limitless.

In še enega:

Vedno se je treba omamljati. Vsa stvar je v tem, in to je edino vprašanje. Če nočete čutiti strašnega bremena Časa, ki vam pritiska na ramena in vas upogiba k tlom, se morate kar naprej omamljati.

Toda s čim? Z vinom, s poezijo ali pa moralo, kakor hočete. Samo da se omamljate.

In če se kdaj zbudite na stopnicah palače, v jarku, na zeleni travi, v turobni osamljenosti svoje sobe, ko je omama že popustila ali zginila, vprašajte veter in zvezdo in val, ptico in uro in vse, kar beži, in vse, kar ječi, vse, kar se giba, in vse, kar vam poje, in vse, kar šepeče, koliko je ura; in veter in zvezda in val in ptica in ura vam bodo odgovorili: “Ura je za omamo!” Če nočete, da vas Čas trpinči kako sužnje, se kar naprej omamljajte! Z vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete.

Končala sva. Se mi zdi, nedavno sem jo nalahno in bežno preletel s pogledom. Malo me megli omama, čutim neko distanco in nerazumevanje. Tudi sicer vem, da med nama ni vse v redu in ako bi lahko začel znova, bi vse skupaj izpeljal povsem drugače. Toliko stvari sem naredil narobe, nisem bil vedno pozoren in zadnje tedne sem z mislimi že povsem drugje. Veliko sem popival, in ves ta čas je samevala v moji sobi. Kaj naj rečem, nisem zadovoljen in komaj čakam, da se je znebim. Bilo je zanimivih sedem mesecev, skoraj povsem sem se ji predal in za nama je toliko noči, ki so se končale šele v poznem jutru.

Zbujal sem se zanjo, zaradi nje sem zanemaril sebe in ljudi, ki so mi pri srcu. Vse zanjo, verjel sem v najino prihodnost. Še vedno verjamem, in vendar me je tako zelo strah. A vse je moralo voditi v ta trenutek, v ta skorajšnji trenutek slovesa. V življenje spuščam in iščem nov smoter, diplomska naloga je napisana.

(Skorajda kič) Niti ne vem, kam in kako in kje začeti. Morda bi preprosto zapisal hvala.

Včerajšnje jutro; prvi tresljaj in prvi pogled sem vanj poslal jaz in ne vibrirajoča lilly marlen (efektiven komad za budilko, poboža iz sanj z blut und boden melodijo ter brcne v svet z ordnung und discipline ideologijo). Tipičen asortiman malih radosti v vsej popolnosti - skozi zaveso prebegli žarki; gol in ob glasni glasbi se z zobno ščetko med zobmi sprehajam po stanovanju; sedim na tleh, čisto narahlo se tresem ob hladu zgodnje pomladi in še malo puščam zavest ob strani in za trenutek ali dva zaprem oči; oprem se na ograjo balkona in se zastrmim v sosednje hiše in dvorišča in morda pozdravim soseda (morda mu le zagrgram z usti polnimi zobne paste). Jutranje rutine so zajtrk prvakov… Malo pozneje se na kavi oglasi prijatelj. Kave s prav tem prijateljem bi lahko trajale do poznega večera.

Včerajšnje kosilo; hrana, kitajc v podhodu, je bila zanič. Pa niti nisem opazil. Kosila s T so mi blagoslov, neznansko rad jo imam. Hecno, mnogo bolj kot za časa deljene postelje in nežnosti. Tako zelo podobna mi je, morda od časa do časa nekoliko bolj naivna in tudi bolj radovedna. Ko česa ne more podoživeti ali sprejeti ne zamahne z roko in ne odide naprej, marveč raziskuje in sprašuje in želi razumeti. Simpatična je, ko vsa zmedena tava v kontradikcijah svojih smotrnosti in vere. Morda se počutim malo krivega, do neke mere sem jo jaz seznanil z radikalizmom brezupa in ko me sprašuje po odgovoru, ji ga ne morem podati. Prej ko slej se bo našla, upam da ne v cinizmu. Po nekaj urnem druženju je sonce sijalo močneje.

Kava z internetno znanko. Premierno. Kaj naj rečem, ob tako širokem nasmehu in tako sorodnih karakteristikah sem skorajda ostal brez besed. Skorajda, debato sva končala, ko so se vrata (resda zgodaj zapirajoče) kavarnice že zaklenila.

Današnje jutro; zaspal sem pozno in se zbudil zarana, nekaj pred šesto in mnogo pred mojo jutranjo lilly. Malo sem še postopal po budnem dremežu, ob misli nanjo se uspem upreti tudi sanjam. Tista moja jutranja urica mine in vendar je dan še svež, tako svež. Obul sem rolerje ter skozi jutranjo gnečo pločevine odvijugal nekaj kilometrov smoga. Oglasil sem se na obisk k dedku in babici. Morda nekoliko zgoden. Četrt čez sedmo sem za mizo v njuni kuhinji jedel zajtrk, babica mi je narezala domač in že nekaj dni star kruh, ki ga je hranila zame. Nekoliko naglušnega dedka sem s povzdignjenim glasom seznanil z relevantnimi aktualnostmi zadnjega časa; Že leta in leta živita med to kuhinjo, med obiski in peko in svojim vikendom na kmetiji in neprestanimi obiski zdravnikov in strahom pred izgubo drugega; Noben še ni pretirano dementen, zabavna sta in ko v tej kuhinji jem zajtrk, se spomnim vseh tistih osnovnošolskih in srednješolskih juter in babičinega kakava.

Krvavec in A. Četudi bi mu tolikokrat zataknil njegovo aroganco v grlo od riti navzgor, bi se za takšnega prijatelja sprehodil po tej isti poti. Ob kompilaciji obskurnosti hitičev iz devetdesetih smo v leseni koči skupaj z nekim simpatičnim madžarskim dekličem še pred opoldnevom pili hladno pivo. Pozneje sva se zadnji dve uri skoraj povsem sama na celem smučišču spuščala po pobočjih, v snežnem metežu in podivjanem vetru sva na sedežnici skozi zvočnike mobilca vrtela dead kennedyse; Kričal sem od evforije, iz objestnosti in mladosti; Skozi meglo in gozd sva vijugala po celcu. ‘No friends on powder‘ pravijo, pa ga je bilo dovolj za oba in medtem ko sva pospravljala opremo sem v kočici plesal moonwalk na vengaboys; Doma mi je pripravil kosilo in skuhal kavo.

Morda sem si prvič malo pobliže ogledal M. Že mnogo let gojiva in skrbiva za institucijo srečanj ob kavi, enkrat ali dvakrat sem se že lahno zaljubil vanjo. Minuli večer se je razpotegnil v nekaj ur same topline. Zaprta mladenka je, in morda prvič mi je odkritosrčno govorila o sebi. O ljubezni, ki je še ni spoznala. O depresiji in melanholiji, o dolgčasu in radostih in prijateljicah in simpatijah in minulem vikendu na morju. Drugačna sva si in nobenih nasvetov ter pomoči ne terja, le prebila sva bariero zaupnosti. Pobožal bi jo, tako krhka in mala, polna šibkega upanja je. Samozadostna in močna. Ko se čez slab mesec ali morda dober ducat dni ponovno dobiva, se bova verjetno ponovno pogovarjala o svetu. O trženju in humanistiki in beletristiki. Pa je vendar lepo, vsi smo krvavi pod kožo.

Ležim na postelji, pod prsnim košem imam stisnjeno blazino in na zadnjici čutim odejo. V ozadju se vrti morda najljubša milesova plata sketches of spain. Skorajda bi se lahko ulegel na zrak in lebdel nekoliko nad površino. Kako ne, sms o recipročnosti porajanja sanj z D me je rešil gravitacije.

Hvala.

Prijatelj temu pravi detoksikacija. Kaj naj res storiš z večerom, ovešenim s ceno vseh piv, viskija, teh in onih kemikalij in vseh opotekanj in plesa in soočanja s neznosno odsotnostjo avtomatizacije, ko se lahko le giblješ v ritmu ali pa se zapreš v wc kabino in strmiš predse v umazano belo površino pred seboj. Malo, praznina v želodcu in srcu in grlu in žgoče hrepenenje po dopolnjenosti ne puščajo veliko prostora. Hecno, kako lahko preprost primanjkljaj serotenina in dopamina pahne človeka v to kepo v grlu, ki navadno nastane v poznem večeru, ko je maček od alkohola šele zaživel in je akvarel noči izgubil halucinatorno realnost tople kože, hladnega piva, dima marihuane in po grlu razmazanega kemičnega okusa. In objemov in lepih, valujočih las in nagnetenih teles in njene dlani in jacka z ledom  in še več piva in glasne sintetične kulise, po kateri nevidno drsiš med plesom.

Detoksikacija. Da se očistimo strupov smo si odprli dve buteljki in nekaj hašiša. Zastranitev strupa, ki se zažira v dušo - preprostega kemijskega neravnovesja. Nekoliko me stiska pri srcu, topa in nežna bolečina, ki mi je vedno prijetna, vkolikor seveda ne pride prepogosto. Uradna diagnoza je imela skorajda lirično ime nemirno srce. Dobil sem neke kapljice in sčasoma se je zadeva uredila.

Takšnih petkovih noči si ne privoščim več tako pogosto, cena je visoka in četudi traja le dan ali dva, je hipni preblisk noči še krajši. A kakšen preblisk, začenši s simpatično in nemalo privlačno družbo. Verjetno je bila ob debatah in presenetljivo ličnem soundtracku konzumpcija že več ko zadostna za sorazmerno zdravo in radoživo noč. Kaj kmalu, po prvih pivih in srečevanju za en večer nekoliko toplejših kolegov in znancev in neznancev mi brskanje po spominu ne ne nudi drugega kot akvarelne podobe glasbe, nenadzorovanega toka nečesa v glavi, vseh neznansko lepih deklet in malih debat in pretirano intimnih in drogam amfetaminskega izvora lastnih odkritosrčnosti. Spomnim se, da sem kot za vozom skozi celo noč reševal pretirano zadetost in pijanost. Kdo ve, katera logika mi je namignila, da bo pomagalo alterniranje med viskijem in pivom. Vsekakor ni veliko pomagalo in jutro je prišlo kar prehitro.

No, nobena cena ne bi bila previsoka za razpoko v realnosti; spomnim se njene kože, načina, kako je slonela na mojih ramenih in kako sem med prsti čutil njeno telo. Mislim, da sva oba slutila in si želela opijanjenega izgovora za izmenjane nežnosti. Nič takega in vendar ravno zato tako dragoceno, neobvezna in nenavešena dvojina, ki nima niti svojega jutri. Lahko bi bil, morda, preveč sem bil zadet za pretirano čustveno vpletenost in ko sem jo čutil pretesno ob sebi sem se raje umaknil. Verjetno sem šel za šank, morda sem kje drugje začel plesati ob drugi mladenki. Modra ali bedasta odločitev, ne vem. Vsak dan se zbujam pred budilko in kontempliram dan, ki prihaja in njegovo verjetno neobstoječo relacijo z njo. Včasih se uležem in še ob prižgani luči zlezem v odejo in ko je človek že preblizu spanca in se misli ne morejo več artikulirati, se lahko odanem v toplo in morda malo manj kot ponavadi moderirano čustvo naklonjenosti. Početja nimajo smisla in nobena shema bivanjskega projekta se ne zdi vredna moje pozornosti, ki se vseskozi ozira drugam in skozi katero smatram kot smotrne le najine (tako preveč) redke trenutke. Zaljubljen sem, tako zelo in tako preveč in namesto svojih dni se prebijam skozi čas, ki jih bolj definira njena odsotnost. Vsi ti detajli, ki jih spoznavam in so mi tako mili. Način, kako si popravi lase in kako pogladi svojo mačko. Spontani izbruhi smeha. Zadnje tedne me lahko iz pomirjenosti sune vsaka misel nanjo, obenem mi postane toplo in zaradi namernega zanikanja čustva tako preveč grenko.

Iz vrste razlogov ne želim ubirati poti, po kateri vendarle vztrajno hodim. Preveč samega se počutim, da bi bilo blaženje z dvojino lahko elegantno izvedeno. Svežina samskega stanu  je preredka dobrina, nblažena odsotnost formalizacije vezi z žensko in vsem tem, kar pomeni in ozlati in nagnije misterij žensk. Resda ni ravno glamurozno biti samski in obenem preživljati cele dneve s sluteno ali eksplicitno prisotnim smehljajem in milino gibanja te mladenke. Nočem se spuščati v že sedaj preveč prepleteno kuliso ljudi in čustev, in ne želim si dodatnega vozlanja mojega življenja z nitmi drugih. Še kaj, strah me je zavrnitve ali izturjenja.

Pomaga mi bolj malo, in kako naj se znebim čustva ob vseh drobnih naklonjenostih, ki mi jih izkaže. No, nisem edini in pravzaprav sem vseskozi v dvomu, mar ni pripisovanje teže momentom, ko se za trenutek spogledava ali ko si na zofi deliva nekaj telesne topine, le znamenje neskromnosti. Kolikor vem si ne želi vpletenosti. Tudi jaz ne, in vendar si jo bolj od vsega želim videti v jutranji svetlobi in s skuštranimi lasmi. 

Predobro slutim podobo prihajajočih dni. Ne bom je poklical in prav verjetno se nekaj časa ne bova videla. I don’t care poza. In vseskozi si bom želel le tega, da končno le pride dan ponovnega snidenja. All that jazz.

Natočil sem si nov kozarec vina, naj ta večer še nekaj časa traja, edini ostanek je od  njenega obraza na mojem ramenu. Lahko se še malo detoksiciram, dlje ko jutri spim, več bo časa za obnovo iztrošenih in razelektrenih sinaptičnih mrež. Jutri preneham s leonardom cohenom, ta obsesija me ne kani voditi v zdrav pristop do vsakdana. Ta moment prepeva meni enega ljubših komadov, teacher.

I met a woman long ago
her hair the black that black can go,
Are you a teacher of the heart?
Soft she answered no.
I met a girl across the sea,
her hair the gold that gold can be,
Are you a teacher of the heart?
Yes, but not for thee.

I met a man who lost his mind
in some lost place I had to find,
follow me the wise man said,
but he walked behind.

I walked into a hospital
where none was sick and none was well,
when at night the nurses left
I could not walk at all.

Morning came and then came noon,
dinner time a scalpel blade
lay beside my silver spoon.

Some girls wander by mistake
into the mess that scalpels make.
Are you the teachers of my heart?
We teach old hearts to break.

One morning I woke up alone,
the hospital and the nurses gone.
Have I carved enough my Lord?
Child, you are a bone.

I ate and ate and ate,
no I did not miss a plate, well
How much do these suppers cost?
We’ll take it out in hate.

I spent my hatred everyplace,
on every work on every face,
someone gave me wishes
and I wished for an embrace.

Several girls embraced me, then
I was embraced by men,
Is my passion perfect?
No, do it once again.

I was handsome I was strong,
I knew the words of every song.
Did my singing please you?
No, the words you sang were wrong.

Who is it whom I address,
who takes down what I confess?
Are you the teachers of my heart?
We teach old hearts to rest.

Oh teachers are my lessons done?
I cannot do another one.
They laughed and laughed and said, Well child,
are your lessons done?
are your lessons done?
are your lessons done?

Nov kozarec. Ne vem točno, katera pot me je vodila do prvega malo bolj artikuliranega spomina. S prijateljem sva omrtvičena počivala v stanovanju, v katerem sva se kdo ve kako znašla in katerega lastnica se s pijanimi trupli na svoji postelji ni strinjala. Naslednji spomin je avtobusna postaja blizu doma, tekom projekta avtobusa (spomin nanj se kot kaže sicer ne kani vrniti) se nama je pridružila še ena izgubljena duša in prebudil sem v svoji mrzli sobi in ob dveh zmedenih izrazih na obrazih. Hlad, ki me je zagrabil ob odsotnosti roke, katero sem držal skozi noč in brutalen tepež postamfetaminske depresije sta me pognala ven, v nepričakovano mrzel dan in uteho sem iskal v sprehodu po mrazu, dežju, snegu in blatnem gozdu. Pri prijatelju, ki je minulo noč zdravo prečemel pod odejo, sem nameraval spremljati neko plesno predstavo, pa sem ob psihiranju 80s synthkov in z ogabnim okusom v ustih utonil v nov spanec.

Dan je potem vzel svojo pot. Vozil sem se z avtom. Pozneje mi je sopotnik v nočnem prizadevanju in izgubljanju naredil kavo in načel projekt detoksikacije. Bruce Willis in četrti del Die Hard, po mojem mnenju en najbolj izpiljenih presežkov v žanru in onkraj, ki sem jih videl v zadnjem času. Tudi ob petem ogledu je Willisov naveličan in utrujen izraz na obrazu priceless. John McClain VS cel jebeni svet, dobesedno, z enako zamaknjenostjo z avtomobilom ubije helikopter, sam samcat nadjebe reaktivca - mano-a-mano - in na koncu pošlje kroglo v glavnega negativca skozi lastno telo in plača ceno zdrobljenih kosti in raztrganega tkiva s svojim trejdmark naveličanim pogledom. Z nekaj pretenzij so zadaj seveda še politične implikacije, strah in varnost sta terorizem in vse to.

Pozneje, po morda pol butelke se nama je pridružila še nesojena simpatija in ta surealno izdvojen vikend sem zaključil s filmskim cukrom, ki na moji mali lestvici najljubših filmov kotira prav pri vrhu. Vedno mi je malo žal gledati te filme, za vsakim gledanjem si ga dlje časa ne moreš več privoščiti. Včasih sicer dobijo nekaj kontekstualnega balasta in mistike, na film se ovesijo situacije, v katerih si ga gledal. Vedno tudi dobiš nekaj novega, pravzaprav vedno gledaš drug film.

All that jazz je en tistih filmov, ki je kar preveč popoln in cirka dve uri bi lahko trajali tudi v nedogled. Prvi del je uvod, izsek iz vsakdana režiserja in plesnega koreografa. Amfetamini, aspirini, cigareti, ženske in še več žensk in žganja. Roy scheider vdano pelje svoje showbiz življenje, brez vere v karkoli izven seksa in omamljanja. Drugi del je kuliminacija in pravzaprav le zelo dolga plesno-glasbena halucinacija smrti.

“Well folks, what can I tell you about my next guest? This cat allowed himself to be adored but not loved. And his success in show business was matched by failure in his personal relationships… that’s where he really bombed. And he came to believe that work, love, his whole life, even himself and all that jazz, was bullshit. He became the numero uno game player, to the point where the games ended and the reality began. Like, for this cat, the only reality is death…“. 

Smrt je stajliš. Avtobiografski film režiserja Boba Fossa,  ki ga igra Scheider. Morda si je slednji pred dobrim mesecem ali dvema ogledal ta film, morda je kaj lažje umrl. Smrt je konec koncev ena redkih reči, ki še niso povsem zapadle v simulacijo. Je pristna, avtentična. Zakaj umreti v joku in med slinjenjem, dostojno se posloviš pod disko kuglo.

 The simplest of pleasures;

“…No doubt we’ve missed out on a lot of pleasures and we’ve had some that were pretty mediocre: others we’ve let slip by out of laziness or lack of attention, imagination or persistence. We should consider ourselves lucky to have at hand (with suicide) an extremely unique experience: it’s the one which above all the rest deserves the greatest attention - but rather so that you can make of it a fathomless pleasure whose patient and relentless preparation will enlighten all of your life.

Suicide festivals or orgies are just two of the possible methods. There are others more intricate and learned. When I see the funeral ‘homes’ in American cities I’m not just appalled by how dreadfully banal they are, as if death had to smother any attempt at imagination, but also I think it’s a pity that they serve cadavers and their glad-to-still-be-alive families. Let there be some alternatives for those of little means and those who have grown weary of too much reflection so that they don’t have to rely on these pre-packaged, boring and expensive expedients. For example, alternatives like those the Japanese have devised (they’re called ‘love hotels’) for having sex. They know a lot more about suicide than we do.

If you have the chance to go to the Chantily in Tokyo you’ll see what I mean. You’ll sense there the existence of places without maps or calendars where you can enter into the most absurd decors with anonymous partners to look for an opportunity to die free of all stereotypes. There you’d have an indeterminate amount of time - seconds, weeks, months perhaps - until the moment presents itself with compelling clearness. You’d recognize it immediately. You couldn’t miss it. It would have the shapeless shape of utterly simple pleasure…”

Nov kozarec. Za spremembo nova plata ni Cohen. Ura je že skoraj štiri zjutraj  in najbolje bo, da zaključim. Detoksikacija pa taka, kaj naj storim z dnevi, ki se ne začnejo z njenim obrazom v jutranjih, na žaluzijah razlomljenih žarkih in se ne končajo z njenim  potnim telesom.

Niti ni važno, da imam razum pokopan pod neprespano nočjo. Niti ni važno, da mislim okorno in počasi, da mi fokus uhaja in drsi s praktično česarkoli. Malček sem glup, počutim se, kot da bi kdo zaprl pipo asociacij in vsaka misel obstaja le eno, morda dvodimenzionalno. Kot da bi vsaka misel izgubila globino abstrakcije, in je samo golo praskanje usnja po lesu.

Včerajšnja noč je bil pomota. Dan je bil tak, kot je pač bil, tudi lepši obstajajo. Zvečer sem  vsaj ob trudu in znoju lahko začutil nekaj miru in se stuširan ter utrujen vrnil v svet kot prerojen. Glasna zabava v sosednji sobi je bila že prepijana za mojo udeležbo in zapovrh so akterji na drugi frekvenci od moje tudi ko so trezni. Zanimivo, poznam jih že leta in leta in še več let, preveva jih občutek domačnosti in familiarnosti, in prav z nobenim se nisem še nikoli, prav nikoli mogel pogovarjati sproščeno. Noč se je prevesila v pozno noč, in še vedno nisem spal. In je prišlo jutro in poln kurac sem že imel pokroviteljskih floskul modrosti o svetu in ljubezni in svetovljanskosti in sploh vsem. Jebo jim topoumnost, ki se prej ko slej prikrade. Sogovornik je sicer zanimiv tip, izkušen in pomirjen s sabo. A kralj alkohol tega ne jebe, melje počasi in suvereno.

Ko sem se prebudil, je eno truplo ležalo na tleh, drugo skrivčljeno na kavču. Grlo me je bolelo, oči sem imel zlepljene od vsega dima, ki je celo noč in dopoldne ovijal sobo. V kompletu z obveznostmi in oblaki so to predispozicije za grozovit dan. Ki kar traja in traja in megla se ni umaknila še nikamor. V tolažbo mi je john abercrombie in njegova deževna kitara, medtem ko se bobni zaletavo podijo ali prihuljeno lebdijo v njenjem zaledju, se spuščanje in dviganje ne ustavlja, malce potihne in se iza drugega ovinka spet pojavi. Oker zven z vonjem po steklu, vsak ton ostane še nekaj časa in se počasi razgraja, tip pa že suvereno prebira strune naprej in vseskozi pada dež. Pa ne tisti dež, ki ga z bolj izrazitimi gibanji vijači violina marveč tisti dež, ki se razliva po vetrobranskem steklu avtomobila med vožnjo, ki ti ni niti v strast niti v veselje in se pač le pelješ in opazuješ razmazane in nemirne fluide na drugi strani stekla.

Nič ni važno.  Če že nimam miru, če me nekaj razjeda in lahko le upam, da pozabim in zatrem, lahko danes poslušam muziko. Misel mi klecne in namesto zamolklega odmeva se skotali v naslednj takt in zavoj in činele se sprehajajo nekje v ozadju.

Radostim (predvsem) črnega in (nekolik manj) zelenega čaja se predajam že resnično dolga leta, skorajda slabo tretjino mojega resda kratkega življenja. V osnovi je zadeva preprosta in zaobvladanje dosegljivo tudi največjemu bedaku.

1. Kupiš čaj.

1.n (greš domov, se stuširaš, poješ kosilo, pretepeš ženo, karkoli že umestiš v bolj ali manj nedoločeno fazo priprave čaja)

2. Pogreješ vodo (60 ali 90 stopinj).

2.1 Čaj daš v to ali ono pripravo za ekstrakcijo.

3. Oboje daš v skodelico

3.1 Počakaš dve do pet minut, odvisno od želenega iztržka in vrste čaja

4. Piješ čaj.

Preprosto. A vendarle vsa ta dolga leta v približno 70% radikalno zajebem. Vsa opominjanja in očitne in v oči bijoče postavitve skodelice mi ne pomagajo in na koncu čajne lističe vedno pustim v vodi predolgo. Kakih deset, morda petnajst minut. Vedno. Kako zaboga sem lahko tako zelo glup, da prav vedno jebeno zajebem, bemoboga?!??! No, saj ne da me to kakorkoli čustveno vznemirja, le logika, ki stoji za tem, mi ostaja nadležno nedoumljiva.

Morda je usoda. Morda je kak skrit napotek vesolja. Procentaža neposrečenega vrenja kave je namreč še hujša, in brisanje štedilnika je bolj ali manj že dobilo legitimno in suvereno mesto v fazah priprave kofeta. Morda so vsi konzumirani članki o škodljivosti kofeina v meni mutirali v neko radikalno gibanje in prek drobnih prevar in disrupcij ubijajo mojo željo po vročih poživilih. Bolj verjetna je druga izpeljava. Premalo pazim na svoj možgan in vsi prebliski endorfinske ter dopaminske omame, ali pa le preprosto nalivanje z alkoholom, terjajo namesto mojih dokaj suverenih intelektualnih kapacitet svoj davek v drobnih kosmih opravilne nesposobnosti.

Kdo ve, pa saj ni važno, z dovolj cukra in mleka postane vsak še tako grenak čaj kar prijetna brozgica z nekim nedoločenim in postanim okusom. Vrei je.

včerajšnji dan je me je kančič neprijetno presenetil z dokaj strašljivo in vsekakor prevratniško novico. tam nekje v aprillu, morda najkasneje maju ali pa celo že v marcu, odrastem. namesto pričakovanega in željenega predaha, nekajmesečnega dopusta in obenem slovesnega slovesa od mladosti, kot jo navadno predpostavljam, me čaka neke vrste pogodba, ki me bo ponesla onkraj staža študenta v staž zaposlenega in poigravanje s časom, ki si ga lahko privošči študent, bo institucionalizirano, nevezanost in distanca, kateri vsebuje termin študentsko delo, pa bolj ali manj nekoliko prerano zaključen spomin.

poti nazaj pravzaprav ne bo. formalne poti se drastično zožajo, nov jaz pa si nazaj verjetno niti ne bo želel. kot da je vse v redu se bom trudil, delal, ne zato ker to želim ali potrebujem marveč ker tako pač je. ko si odrasel pač delaš, še več, delovno mesto bo prej ko slej postalo jaz. privajen standard, status, ljudje, samopodoba in angažma, trud in vpletenost.

Četudi se mi po eni strani uresničujejo sanje, se vendarle kopica drugih umakne precej daleč, iz dneva v dan dlje. ta sfera sanj se bo morala umakniti, aktualni premik iz nade v dejanskost pa bo sorojeval nove. kdo ve, kaj bom z upom, ki se skriva skozi moje življenje iz bližnjega pomnjenja, ko je vsak projekt vendarle ob sebi nosil neko pričakovanje predaha. ki je le redko prišel in nikoli ostal za dolgo. kaj bo, ko bom vedel, ta projekt je tu in bo tu ostal. v mojem primeru za polpeto leto.

še mesec bolj ali manj trdega in predanega dela, ki me bo popeljalo le do momenta, ki pravzaprav ne bo njegova izpolnitev v ponovnem brezvetrju marveč iztočnica za nove in nove dni. vsa leta dotlej sem se pretvarjal, da bom pravzaprav večno študent. nekako se mi ni zdelo verjetno, premnogo jih je, ki mrtvo hladno študirajo v precej poznejša leta kot so moja, in bolj ali manj ne bo nikomur zavoljo tega padlo nebo na glavo. še celo ko sem nedavno mislil, da temu naredkim konec šele v septembru, se mi je ta zdel dovolj oddaljen za varno in mehko oddaljeno nekajmesečje. nekemu radostnemu pričakovanju spremembe, kateri ni tako neposredno nepovratnost dihala za ovratnik, se je pridružil kančič malega strahu.

no, pa saj bo.

Ah, pa tak blogger, ni in ni inspiracije pa če se postavim na glavo, res, nisem tak modrec, katerega peka mnenj se razteza od avta do smisla življenja, in brez metafizične jebe je kaj malo iniciative za razpisovanje. No, metafizična jeba je, a jo zaenkrat dobro ovijam v prilično neskladje v formi in se pretvarjam, da je s strukturno zasnovo vse v redu.

Vrei, back to da roots. weblog kot spletni dnevnik torej. pisal bom, majke mi, ob takole iztirjenem slogu pač moram kaj storiti v smeri izboljšave elegance moje pisane besede. Dnevnik, javno napacan in stoječ v upanju na kak feedback. Lol, malček patetik, a pač v skladu z delno namero, ki se skriva v stvaritvi v4, da namreč pofuram spletno socialno življenje, ki ni omejeno na debiliranje po forumu ali celo kako slepouličenje s social networki. Zakaj spletno? No, otrok 21. stoletja kot jaz (spet lol), mora pač razpršiti svoj milje in komplementirati svoje na korporalno vezano socialno življenje. tega, tako se mi zdi, furam v kakovostni izvedbi. vsekakor bolj kakovostni kot spletnega, tu sem glede komunikativnega udejstvovanja zaenkrat ujet v omenjenem forumskem kakanju.

Nima veze. Dnevnik torej.

Poslušam muziko. The budos bend, besno skuliran fank s pihalno sekcijo, ob katerem bi roger moore sredi istambula podrl sexy turško vohunko, jo malo kasneje hladnokrvno likvidiral ,ob begu iz hotela ukradel gliser in skratka zjebal te ali one sile zla, in se še vedno počutil le zmerno kul ob takem soundtracku.

Dopoldne in del dopoldneva sem se preganjal po skalah Trapeza v Kotečniku, s soncem obsijane stene, ki ji ob vznožju že navdušeno (in kanec naivno, nenavsezadnje je šele jebeni januar) poganjajo beli cvetovi teloha. Že zavoljo kratkih rokavov sredi zime je plezanje težka radost od športa, v družbi s sorazmerno zadovoljivo koherenco in suverenostjo gibanja, ki se človeku od časa do časa (in vse preredko) posreči, pa je že več ko vredno za mentalno označbo kompletnega datuma kot smotrno, kakovostno in pretežno veselo variacijo dneva.

Nadaljeval sem s kosilom, ki sicer ni vreden popisa zavoljo kake mojstrske improvizacije znotraj mojih kulinaričnih znanj, sem pa z njim dodal nov cegel nameri, da vege kuri, v katero sem primoran zavoljo zaenkrat relativno ozkega nabora kulinaričnih znanj, naredim konec in postanem zadovoljen, zdrav in z zabasanim prebavnim traktom sprijaznjen karnivor.

S težo piščeta v želodcu sem se udeležil jako nenavadne socialne situacije, sestanka neke zelo eksplicitno politične združbe, ki me je postavil v sredo kopice neznacev in kjer sem po najboljših močeh (torej vendarle slabo) uspel spraviti skupaj nekaj sproščenih vrstic z ljudmi, za katere mi je vseeno. Od vse formalnosti, ki je prekrivala samo obliko sestanka, mi je bilo neprijetno in tovrstno tipanje na obrobju političnega se mi na momente zdi precej antipatično koriščenje časa. No, sčasoma se verjetno priučim vijuganj tovrstnih sfer. Tu se potem verjetno lahko naredi podlago za najprej otoplitev mojega vrednotenja temu posvečenih ur, ki bodo v končni fazi torej najmanj nevtralna pot do novih znanj in morda celo razširitve poti mojim malim in skromnim aspiracijam.

Potem malo fast forward, drobnarije pač, in spet sem tu. Se pravi pri tem, da sluham muziko. Lounge lizards, nek mišmaš jazz, ki je skoraj tako kul kot je fris johna lurieja, se pravi vodje zasedbe, antipatičen v božjo mater. Začimbe, ki delajo lounge lizards tako zelo samosvoje, so v cool pozo integrirani kosmi židov, latinosov, humpreya bogarta, zahorsanih črncev s saksom izpred 40, 50 let ter verjetno še marsikaj, česar moje relativno slabo izobraženo uho pač ne uspe umestiti in se vendar zdi tako zelo domače, skorajda nostalgično izgubljeno.

Ura je še rana. Vendarle, ura je obenem pozna in posebnih zaznamkov si ta dan verjetno ne kani zaslužiti. Dovolj bodi torej, in ob spominu na njegove (ne Lurieve marveč Očetove) velike plave očke lahko zaključim, da se danes bolj ali manj prepustimo sanjam, jutri je nov dan.

Že četrti blog, s katerim se kanim raztapljati v širne poljane medmrežja. Tokrat na siolu, ki ob strani prav nadležno teži s svojimi reklamami. Čemu tokratni poizkus in kaj je narobe z minulimi blogi?

Svoj deviški spletni dnevnik sem nekoliko poetično poimenoval medmrežno žuborenje. Zapisi so sprva nastajali v nočnih izmenah, ko sem namesto dvigovanja telefona (kar se je terjalo skozi dan) raje kadil travo ter spal. Prve mesece sem napacal bolj malo objav, le kak kratek vtis kot je ta ter kak ne ravno lično izvezen tekst. Tak, priložnostni ontološki safer ali pa le sovraštvo, ki sem ga do svojega dela čutil vsak dan tistega dobrega leta in pol, ko sem služboval kot tehnična telefonska pomoč v dveh podjetjih, ki sta (bolj ali manj uspešno) tržili internetno povezavo in me učili tega, kako naj se pod nobenim pogojem ne bi smelo voditi podjetje.

Čez čas, tam proti koncu novembra sem s psihedeličnimi učinki marihuane združil temo, ki se je v nadaljevanju pogosto znašla na straneh bloga. Presenečenje, s katerim me je navdala vrnitev upanja v ljubezen, ki premore nekaj več transcendence kot sodelovanje dveh japonskih podjetij, je bilo poleg občega obupavanja nad svetom eno čustveno najmočnejših fenomenov, s katerim sem se soočil v dosedanjem življenju.

Tehniko asociativnega toka, katerega sem v sodelovanju z drogo osredotočil na posamezno temo, sem potem bolj ali manj uspešno prakticiral kak mesec, pravzaprav dva ali tri, in nastalo je kar nekaj objav, ki so mi zavoljo svoje liričnosti in potez resnicoljubnosti precej pri srcu. Zapis o babici, ki še vedno stopiclja po svetu in se še vedno pogosto pritožuje nad tem dejstvom in katere tožbe so, če uporabim kolegov izraz, pravi katran za dušo. Pa ena malček morbidna in precej patetična kontemplacija samomora, pa prebliski lahnega humorja, nostalgije ter mimobežnih impresij. Zapisi so iz moje današnje perspektive sicer nekoliko naivni, precej pretenciozni in pogostoma pretirani v svojem patosu in labirintnem izgubljanju, pa vendar so mi dragocen spomin na tiste dni, ki jih izven tega bloga ne morem več tako živo obuditi.

A moje veselje do bloga je počasi zamiralo. Padala je literarna kakovost objav. Padala je emotivna kakovost mojega čutenja. Vse bolj sem pisal za publiko (kopica prijateljev in znancev je dotedaj že vedela za blog) in precej manj za izražanje navlake, ki se je kopičila in gnetla v meni. Zamenjal sem službo in pustil nočne za sabo. Blog je skratka zame izgubil vloge, katere sem mu sprva dodelil. Za povrh je vseboval par grozovito bedastih objav. Kup pretiranosti. In kup artikulacij temnh oblakov, ki se očitno skrivajo v meni in jih pisanje vedno prikliče.

Te črni oblaki so bili, hecno, poglavitni razlog za odprtje in hkrati zaprtje novega bloga. V njem sem se nameril pisati drugače, namesto nenehnega nizanja zelo subjektivnih in navznoter usmerjenih kontempliranj temačnih tem sem si poželel bolj konvencionalnega bloga, kjer bi se izražal tudi kak drug aspekt moje malenkosti. No, ni mi uspelo. Pa smo odprli nov blog. Takega, v angleščini in namenjenega resnim temam. No, ne eno ne drugo mi nista šla od rok, in zadevščino je doletela ne le pozaba marveč kar izbris, kaj bi se gnetel po že tako zasmeteni spletni krajini.

Morda tokrat uspem a) pisati pogosto b) pisati dlje časa c) pisati zanimivo in se morda dotakniti česa konkretnega d) ne furati preveč saffra. Dajmo jaz!