v4

Včerajšnjo noč sem sanjal, da umiram. V tistih zadnjih budnih potezah, ko v polsnu stegneš roko in ugasneš luč, sem z nenamernim gibom prevrnil nočno svetilko in razbil žarnico. Še ne povsem utelešen sem prižgal luč in z nekaj potezami pomedel steklo na kup ter se vrnil v temo. Poleg črepinj sem pustil knjigo, skozi katere poglavje o naukih smrti sem se še držal budnosti pod toplo odejo. Ne pomnim, da bi prej sanjal o lastnem umiranju. Čez dan seveda velikokrat sanjarim o njem, smrt je en tistih lajtmotivov mojega življenja, v katerih lahko sleherni trenutek iščem varnost in tolažbo. Že od rane mladosti, spomnim se, da sem si v mislih pogosto prirejal in estetiziral lastna slovesa že v zgodnjih letih osnovne šole. Verjetno si nisem uspel razložiti privlačnosti in naklonjenosti do anatemizirane tematike samomora. Četudi spomin potvarja po svoje, lahko rečem, da me je privlačila možnost absolutnega izbrisa in obenem baročnega pajčolana simbolnega balasta, ki se razteza iz samomora in smrti. Čez čas, skozi leta in izkustva, sva si z mislijo na smrt bližja in bolj domača. Ko sem zapustil pubertetniško dezorientacijo se je moja ideja samomora iz poceni spektakla in infantilnega pobega nekoliko odmaknila iz dosega možnega in prešla v transcendenčno institucijo utopije.

Kot tako lahko funkcijo smrti v moji glavi razložim kar skozi dvojni nagovor besede utopija. Njen koren sta grški besedi outopia, ki pomeni ne-kraj in eutopia, ki nosi pomen dobrega kraja. Za dogodek samomora v mojem osebnem času ni prostora, življenje obožujem in smrt smatram za tragedijo neznanskih razsežnosti. Lastno jasno, do drugih se čutim pretežno indiferentnega. Ukinitev zavesti je uničenje sveta, ukinitev vesoljstva. Smrt ne sme obstajati, in ker lahko živim le z njenim zanikanjem, je zame v svojem bistvu outopična. Še več, če povzamem eno premen omenjene knjige, lahko iz tega pola izpeljem tudi njen čar. Gre za to, da je smrt ukinitev sistemov vzročnosti. Po smrti ostanejo v tišini, onkraj nje obstaja molk glede nadaljevanja. Razplete se tako misel umrlega kot mrtvec v živi misli, ki ga ne more vplesti v lastno logiko. Tu se skriva nek oddih, rešitev iz jarma misli, obenem si rešen zavedanja in sebe.

Ukinitev zavedanja. Imam frazo, ki si jo občasno ponovim, željo, da bi se le lahko ustrelil za kakih pet minut.

Ukinitev sebe. Včasih bi si želel izstopiti; dovolj imam, to ni moja smer in niti moj vlak.

Misel in jezik in kultura in socialna in psihična infrastruktura. Vse naj gre. Pa četudi zaradi banalije. Saj pravim, ne kanim umreti, le topline in zavetja si iščem v tej ideji slovesa in zastranitve vsega nelagodja bivanja. Da odplakne tudi bivanje v svetu je v tej utopiji pač sprejeta logika stvari.

S tem počasi stopam v register dobrega kraja. Včasih sem si prekomerno izrisoval svet po lastni smrti in romantiziral izvedbo dejanja. Smrt je nenavsezadnje estetska vrednota, ki se posreduje skozi vrsto kanalov socializacije in kulturacije. Na pamet padejo film, literatura, žurnalistika in prenekatere veje institucionalizirane birokracije, ki tako predano poveličujejo smrt. Tako glasbene, vizualne, narativne in atmosferične niti filma poskrbijo, da smrt v vsej tragičnosti lahko obstaja v kolektivnem mišljenju, varno preoblečena v plastiko estetizirane, spektakularne in z umetnostjo okičene kulture. Smrt je vendar wagner, je zlati rez, je narativni vozel in orodje politične argumentacije. Nedavno sem tako sanjaril o rezanju žil in se zaposlil z iskanjem najelegantnejše poti do minimalnega nereda, katerega implicira krvaveče telo na poti v izkrvavljeno truplo. Da potrebuje ta pot primeren ambient in soundtrack seveda ni potrebno poudarjati.

Moja filozofija življenja je skratka stkana iz smrti. Pretvarjam se, da ne obstaja in vendar sanjarim o njej, in da presežem neskladje, nanjo lepim teksture svojih preferenc. V sanjah sem v zavedanju o bližajoči se smrti (bila je neka nepovratna bolezen) jokal in kričal. Resnično kričal, agonija izčiščene minljivosti. Krvav sem pod kožo, vsemu pleteničenju navkljub bi rad le živel. Za vsako ceno in navkljub vsemu primanjkljaju preračunljivosti, ki ga pomeni sprejemanje življenja. Zjutraj te sanje niso izpuhtele, tako živo se spominjam groze ob bližini konca.

Minulo popoldne sem si ogledal film woody allena, interiors. Tam na koncu sedemdesetih je posnel to bergmanovsko dramo in vanjo vtkal svoj običajni asortiman akterjev, ki v njegovih drugih filmih ingmarja bergmana le občudujejo.

In berejo virgino woolf.

Cela zgodba ima le nekaj protagonistov, manjša razširjena disfunkcionalna družina. Vse tri hčere so bile vzgajane v liberalnem in obenem meščansko konzervativem okolju premožnih in razgledanih staršev. Kulturne preference prefinjene in elitistično senzibilne matere že same na sebi predpostavljajo domačnost s produkcijo nekdaj avntgardnega modernizma. Ukvarja se z notranjo dekoracijo, ustvarja interjerje in kje najti lepšo eleganco poteze kot v izvezeni biserovini besed virgine woolf. Usode hčera so se logično nadaljevale v tirnice kulturne industrije, ena od njih je priznana pesnica, poročena s izdajanim pisateljem in literarnim kritikom. Druga se išče v zaposlitvenih sferah kreativnega oz. novega srednjega razreda, in je poročena s političnim analitikom. Tretja je filmska igralka. Tirnice usod hčera so se logično nadaljevale tudi v drugih plasteh. Bile so umetni okoliš socialno in kulturno nadvse elegantno skonstruiranega interierja, ki ga je okoli sebe gradila njihova mati. Prvo obseda misel minevanja, smrti in ne-smisla, poročena je z vse bolj agresivnim in labilnim nevrotikom. Druga izgublja sebe v polpraznini partikularnih interesov, njen mož pa je preveč oddaljen od sebe, da bi lahko razumel njo. Tretja je poročena s kokainom.

Vse tri obseda misel o nezadovoljivosti njihovega obstoja. O nesmislu bivanja, v katerem so po lastni režiji ustvarjeni interjerji le drobec v nestalnosti in vsiljenosti mozaika življenja. Ko se jim v kontrast postavi novo ženo njihovega očeta, zažari dvojna zanka virgine woolf je v vsej barvitosti. Vlogo popolne ženske, katere portret poda woolfova v knjigah k svetilniku ali ga. dalloway, prevzame obsesivna, prelepa, zapuščena in iz realnosti izdvojena mati in žena. Vlogo dvomljivca igrajo njene hčere, ki se z degeneracijo matere znajdejo v brezvetrju svojega meščanskega miljeja intelektualizma in privzgojene estetizacije. Le redkokdaj industrija elitne kulture izpljune delo, ki ne toži nad bivanjem, kot načelo proizvodnje poveličuje nesrečo in nezadovoljstvo. V skladu z napevom kanonizirane proze in poezije se naše tri hčere izgubljajo v iskanju smisla v nesmiselnem življenju in odzvanjajo mitu, ki ga pooseblja samomor virgina woolf.

Na koncu filma umre le mati, ki kot virgina poišče svoje slovo med valovi. Priučena boemstva nezadovoljstva in obenem nezmožna distance do videza se ob novi brci življenja odloči izstopiti. Dvojni interjer woolfove sta dve sobi, ki obstajata na isti lokaciji in ki iz vseh strani izgledata kot eno. Ena soba je abstraktna bolečina, skozi katero se sprehodiš ob seznanitvi s specifično umetnostno panogo kulture. Druga soba je estetska tekstura, v katero ista industrija preoblači to abstrakcijo in skrbi za njeno privlačnost, in s perpetuacijo in razširjanjem te abstrakcije pravzaprav širi teren za lastno konzumpcijo.

Po pogrebu matere se izriše nova podoba smrti:

Water’s so calm.

Yes.

It’s very peaceful.

Prijatelj temu pravi detoksikacija. Kaj naj res storiš z večerom, ovešenim s ceno vseh piv, viskija, teh in onih kemikalij in vseh opotekanj in plesa in soočanja s neznosno odsotnostjo avtomatizacije, ko se lahko le giblješ v ritmu ali pa se zapreš v wc kabino in strmiš predse v umazano belo površino pred seboj. Malo, praznina v želodcu in srcu in grlu in žgoče hrepenenje po dopolnjenosti ne puščajo veliko prostora. Hecno, kako lahko preprost primanjkljaj serotenina in dopamina pahne človeka v to kepo v grlu, ki navadno nastane v poznem večeru, ko je maček od alkohola šele zaživel in je akvarel noči izgubil halucinatorno realnost tople kože, hladnega piva, dima marihuane in po grlu razmazanega kemičnega okusa. In objemov in lepih, valujočih las in nagnetenih teles in njene dlani in jacka z ledom  in še več piva in glasne sintetične kulise, po kateri nevidno drsiš med plesom.

Detoksikacija. Da se očistimo strupov smo si odprli dve buteljki in nekaj hašiša. Zastranitev strupa, ki se zažira v dušo - preprostega kemijskega neravnovesja. Nekoliko me stiska pri srcu, topa in nežna bolečina, ki mi je vedno prijetna, vkolikor seveda ne pride prepogosto. Uradna diagnoza je imela skorajda lirično ime nemirno srce. Dobil sem neke kapljice in sčasoma se je zadeva uredila.

Takšnih petkovih noči si ne privoščim več tako pogosto, cena je visoka in četudi traja le dan ali dva, je hipni preblisk noči še krajši. A kakšen preblisk, začenši s simpatično in nemalo privlačno družbo. Verjetno je bila ob debatah in presenetljivo ličnem soundtracku konzumpcija že več ko zadostna za sorazmerno zdravo in radoživo noč. Kaj kmalu, po prvih pivih in srečevanju za en večer nekoliko toplejših kolegov in znancev in neznancev mi brskanje po spominu ne ne nudi drugega kot akvarelne podobe glasbe, nenadzorovanega toka nečesa v glavi, vseh neznansko lepih deklet in malih debat in pretirano intimnih in drogam amfetaminskega izvora lastnih odkritosrčnosti. Spomnim se, da sem kot za vozom skozi celo noč reševal pretirano zadetost in pijanost. Kdo ve, katera logika mi je namignila, da bo pomagalo alterniranje med viskijem in pivom. Vsekakor ni veliko pomagalo in jutro je prišlo kar prehitro.

No, nobena cena ne bi bila previsoka za razpoko v realnosti; spomnim se njene kože, načina, kako je slonela na mojih ramenih in kako sem med prsti čutil njeno telo. Mislim, da sva oba slutila in si želela opijanjenega izgovora za izmenjane nežnosti. Nič takega in vendar ravno zato tako dragoceno, neobvezna in nenavešena dvojina, ki nima niti svojega jutri. Lahko bi bil, morda, preveč sem bil zadet za pretirano čustveno vpletenost in ko sem jo čutil pretesno ob sebi sem se raje umaknil. Verjetno sem šel za šank, morda sem kje drugje začel plesati ob drugi mladenki. Modra ali bedasta odločitev, ne vem. Vsak dan se zbujam pred budilko in kontempliram dan, ki prihaja in njegovo verjetno neobstoječo relacijo z njo. Včasih se uležem in še ob prižgani luči zlezem v odejo in ko je človek že preblizu spanca in se misli ne morejo več artikulirati, se lahko odanem v toplo in morda malo manj kot ponavadi moderirano čustvo naklonjenosti. Početja nimajo smisla in nobena shema bivanjskega projekta se ne zdi vredna moje pozornosti, ki se vseskozi ozira drugam in skozi katero smatram kot smotrne le najine (tako preveč) redke trenutke. Zaljubljen sem, tako zelo in tako preveč in namesto svojih dni se prebijam skozi čas, ki jih bolj definira njena odsotnost. Vsi ti detajli, ki jih spoznavam in so mi tako mili. Način, kako si popravi lase in kako pogladi svojo mačko. Spontani izbruhi smeha. Zadnje tedne me lahko iz pomirjenosti sune vsaka misel nanjo, obenem mi postane toplo in zaradi namernega zanikanja čustva tako preveč grenko.

Iz vrste razlogov ne želim ubirati poti, po kateri vendarle vztrajno hodim. Preveč samega se počutim, da bi bilo blaženje z dvojino lahko elegantno izvedeno. Svežina samskega stanu  je preredka dobrina, nblažena odsotnost formalizacije vezi z žensko in vsem tem, kar pomeni in ozlati in nagnije misterij žensk. Resda ni ravno glamurozno biti samski in obenem preživljati cele dneve s sluteno ali eksplicitno prisotnim smehljajem in milino gibanja te mladenke. Nočem se spuščati v že sedaj preveč prepleteno kuliso ljudi in čustev, in ne želim si dodatnega vozlanja mojega življenja z nitmi drugih. Še kaj, strah me je zavrnitve ali izturjenja.

Pomaga mi bolj malo, in kako naj se znebim čustva ob vseh drobnih naklonjenostih, ki mi jih izkaže. No, nisem edini in pravzaprav sem vseskozi v dvomu, mar ni pripisovanje teže momentom, ko se za trenutek spogledava ali ko si na zofi deliva nekaj telesne topine, le znamenje neskromnosti. Kolikor vem si ne želi vpletenosti. Tudi jaz ne, in vendar si jo bolj od vsega želim videti v jutranji svetlobi in s skuštranimi lasmi. 

Predobro slutim podobo prihajajočih dni. Ne bom je poklical in prav verjetno se nekaj časa ne bova videla. I don’t care poza. In vseskozi si bom želel le tega, da končno le pride dan ponovnega snidenja. All that jazz.

Natočil sem si nov kozarec vina, naj ta večer še nekaj časa traja, edini ostanek je od  njenega obraza na mojem ramenu. Lahko se še malo detoksiciram, dlje ko jutri spim, več bo časa za obnovo iztrošenih in razelektrenih sinaptičnih mrež. Jutri preneham s leonardom cohenom, ta obsesija me ne kani voditi v zdrav pristop do vsakdana. Ta moment prepeva meni enega ljubših komadov, teacher.

I met a woman long ago
her hair the black that black can go,
Are you a teacher of the heart?
Soft she answered no.
I met a girl across the sea,
her hair the gold that gold can be,
Are you a teacher of the heart?
Yes, but not for thee.

I met a man who lost his mind
in some lost place I had to find,
follow me the wise man said,
but he walked behind.

I walked into a hospital
where none was sick and none was well,
when at night the nurses left
I could not walk at all.

Morning came and then came noon,
dinner time a scalpel blade
lay beside my silver spoon.

Some girls wander by mistake
into the mess that scalpels make.
Are you the teachers of my heart?
We teach old hearts to break.

One morning I woke up alone,
the hospital and the nurses gone.
Have I carved enough my Lord?
Child, you are a bone.

I ate and ate and ate,
no I did not miss a plate, well
How much do these suppers cost?
We’ll take it out in hate.

I spent my hatred everyplace,
on every work on every face,
someone gave me wishes
and I wished for an embrace.

Several girls embraced me, then
I was embraced by men,
Is my passion perfect?
No, do it once again.

I was handsome I was strong,
I knew the words of every song.
Did my singing please you?
No, the words you sang were wrong.

Who is it whom I address,
who takes down what I confess?
Are you the teachers of my heart?
We teach old hearts to rest.

Oh teachers are my lessons done?
I cannot do another one.
They laughed and laughed and said, Well child,
are your lessons done?
are your lessons done?
are your lessons done?

Nov kozarec. Ne vem točno, katera pot me je vodila do prvega malo bolj artikuliranega spomina. S prijateljem sva omrtvičena počivala v stanovanju, v katerem sva se kdo ve kako znašla in katerega lastnica se s pijanimi trupli na svoji postelji ni strinjala. Naslednji spomin je avtobusna postaja blizu doma, tekom projekta avtobusa (spomin nanj se kot kaže sicer ne kani vrniti) se nama je pridružila še ena izgubljena duša in prebudil sem v svoji mrzli sobi in ob dveh zmedenih izrazih na obrazih. Hlad, ki me je zagrabil ob odsotnosti roke, katero sem držal skozi noč in brutalen tepež postamfetaminske depresije sta me pognala ven, v nepričakovano mrzel dan in uteho sem iskal v sprehodu po mrazu, dežju, snegu in blatnem gozdu. Pri prijatelju, ki je minulo noč zdravo prečemel pod odejo, sem nameraval spremljati neko plesno predstavo, pa sem ob psihiranju 80s synthkov in z ogabnim okusom v ustih utonil v nov spanec.

Dan je potem vzel svojo pot. Vozil sem se z avtom. Pozneje mi je sopotnik v nočnem prizadevanju in izgubljanju naredil kavo in načel projekt detoksikacije. Bruce Willis in četrti del Die Hard, po mojem mnenju en najbolj izpiljenih presežkov v žanru in onkraj, ki sem jih videl v zadnjem času. Tudi ob petem ogledu je Willisov naveličan in utrujen izraz na obrazu priceless. John McClain VS cel jebeni svet, dobesedno, z enako zamaknjenostjo z avtomobilom ubije helikopter, sam samcat nadjebe reaktivca - mano-a-mano - in na koncu pošlje kroglo v glavnega negativca skozi lastno telo in plača ceno zdrobljenih kosti in raztrganega tkiva s svojim trejdmark naveličanim pogledom. Z nekaj pretenzij so zadaj seveda še politične implikacije, strah in varnost sta terorizem in vse to.

Pozneje, po morda pol butelke se nama je pridružila še nesojena simpatija in ta surealno izdvojen vikend sem zaključil s filmskim cukrom, ki na moji mali lestvici najljubših filmov kotira prav pri vrhu. Vedno mi je malo žal gledati te filme, za vsakim gledanjem si ga dlje časa ne moreš več privoščiti. Včasih sicer dobijo nekaj kontekstualnega balasta in mistike, na film se ovesijo situacije, v katerih si ga gledal. Vedno tudi dobiš nekaj novega, pravzaprav vedno gledaš drug film.

All that jazz je en tistih filmov, ki je kar preveč popoln in cirka dve uri bi lahko trajali tudi v nedogled. Prvi del je uvod, izsek iz vsakdana režiserja in plesnega koreografa. Amfetamini, aspirini, cigareti, ženske in še več žensk in žganja. Roy scheider vdano pelje svoje showbiz življenje, brez vere v karkoli izven seksa in omamljanja. Drugi del je kuliminacija in pravzaprav le zelo dolga plesno-glasbena halucinacija smrti.

“Well folks, what can I tell you about my next guest? This cat allowed himself to be adored but not loved. And his success in show business was matched by failure in his personal relationships… that’s where he really bombed. And he came to believe that work, love, his whole life, even himself and all that jazz, was bullshit. He became the numero uno game player, to the point where the games ended and the reality began. Like, for this cat, the only reality is death…“. 

Smrt je stajliš. Avtobiografski film režiserja Boba Fossa,  ki ga igra Scheider. Morda si je slednji pred dobrim mesecem ali dvema ogledal ta film, morda je kaj lažje umrl. Smrt je konec koncev ena redkih reči, ki še niso povsem zapadle v simulacijo. Je pristna, avtentična. Zakaj umreti v joku in med slinjenjem, dostojno se posloviš pod disko kuglo.

 The simplest of pleasures;

“…No doubt we’ve missed out on a lot of pleasures and we’ve had some that were pretty mediocre: others we’ve let slip by out of laziness or lack of attention, imagination or persistence. We should consider ourselves lucky to have at hand (with suicide) an extremely unique experience: it’s the one which above all the rest deserves the greatest attention - but rather so that you can make of it a fathomless pleasure whose patient and relentless preparation will enlighten all of your life.

Suicide festivals or orgies are just two of the possible methods. There are others more intricate and learned. When I see the funeral ‘homes’ in American cities I’m not just appalled by how dreadfully banal they are, as if death had to smother any attempt at imagination, but also I think it’s a pity that they serve cadavers and their glad-to-still-be-alive families. Let there be some alternatives for those of little means and those who have grown weary of too much reflection so that they don’t have to rely on these pre-packaged, boring and expensive expedients. For example, alternatives like those the Japanese have devised (they’re called ‘love hotels’) for having sex. They know a lot more about suicide than we do.

If you have the chance to go to the Chantily in Tokyo you’ll see what I mean. You’ll sense there the existence of places without maps or calendars where you can enter into the most absurd decors with anonymous partners to look for an opportunity to die free of all stereotypes. There you’d have an indeterminate amount of time - seconds, weeks, months perhaps - until the moment presents itself with compelling clearness. You’d recognize it immediately. You couldn’t miss it. It would have the shapeless shape of utterly simple pleasure…”

Nov kozarec. Za spremembo nova plata ni Cohen. Ura je že skoraj štiri zjutraj  in najbolje bo, da zaključim. Detoksikacija pa taka, kaj naj storim z dnevi, ki se ne začnejo z njenim obrazom v jutranjih, na žaluzijah razlomljenih žarkih in se ne končajo z njenim  potnim telesom.

Vedno znova me očarajo ti mali detajli. Resnično ne terjam veliko. To čudna in čudovita kapricioznost neba, pod katerega sivo mreno se le za kratek čas, morda nekaj minut, iznenada pozlatijo trate in fasade soseske. In kar ne veš od kod in kje, nepredirni oblaki na nebu in skorajda same od sebe tleče barve na zemlji se mirno ogledujejo in se izmenjujejo pri poti skozi očesni sistem v svoj kotič možganov in se od tam naprej lepijo na vsebine, ki jih označujejo zbrane podobe ter potujejo dalje in spotoma napolnijo mrtve rokave, vezane na to toplo občutje, ki se poraja ob ideji sonca, ki od sebe širi asociativne žarke emocij in spominov, ki se spet pridružijo poti podobe, ki jo morda vidim čisto malo drugače.

…

Zarana sem odprl oči in se zazrl v prihajajoči dan ter se še zadnjič dotaknil ravno odhajajočih sanj. Lahko bi bil čeden dan, lahko bi še pred koncem dopoldneva odpravil obveznosti in se zagnal v drobnarije in vse skupaj kategoriziral pod zaznamek prijetnega. Pa verjetno ne bom. Spet se vrtim v krogu in tolažba ter spremljava mi je moja retro melanholična playlista s komadki, ob katerih je biti žalosten stajliš dejanje. Funkcija shuffle mi je umivanje zob spremila s tori amos in priredbo i don’t like mondays. Hecno.

Namen je bil kljub temu še vedno dober in volja trdna. A se je skozi shuffle pritihotapila julee cruise in me pahnila v že predobro poznan modus zena, ki se na robovih staplja v melanholijo, žalost in tisti občutek manjkajočega. Dislociranega sebstva, ki nevede obstaja tam nekje.

…

Zmeden sem. Zdi se mi, da sem s čustvenim managmentom morda segel malce predaleč in znašel v sila kontradiktorni situaciji. Pred nekaj dnevi sem poizkušal razjasniti ali si vsaj malce urediti pot do razumevanja, pa sem uspel napacati le okoren kosem misli, za katerega strašljiv hlad je reprezentativen sledeč izsek.

Verjetno sem res kreten. V najboljšem primeru se lahko sklicujem na kulturo samoaktualizacije in odgovornosti, v katero sem kot otrok sodobnosti nehote pahnjen. Zdrav duh v jebenem zdravem telesu; jej pravilno hrano v domnevno optimalnem razmerju potrebnih hranil, skrbi za svoj videz in zdravje; tvoje telo je tvoj tempelj. Vsak posameznik drži niti svoje delovnotržne usode v svojih rokah; izobražuj se in napolni cv, najdi si službo v kateri se najdeš in samorealiziraš in se z njo identificiraš in vedi, da boš prek pogodbe o delu zaposlen za določen čas (potrudi se). Tvoje življenje je lahko umetniško delo; življenjskostilske izbire so pomembne, tvoj vsakdan je tvoja kreacija in tvoja identiteta. Verjemi dr. phillu; v tebi so vozli in temna polja, reši se, odkrivaj se samemu sebi in bodi ti.

Pa saj s tem ni nič narobe. Dobro sem prilagojen, dovolj inteligenten ter spreten in pretežno gladkemu funkcioniranju mojega organizma lahko ob bok postavim podobno sliko kognitivnih, emotivnih in delovnotržnih struktur, skozi katere med drugim obstajam. Problem je seveda nekoherenten pejsaž smotrnosti, ki jih tiho sprejemam in si od časa do časa hodijo navzkriž. Konkretno, preskripciji »čustvuj, ljubi« in »spoznavaj samega sebe« se v opisanem primeru nekje približujeta in se stekata in potem mrtvo hladno spet oddaljita. In vendar, kako povsem magično je vse to, kako zaboga lahko dekonstruiram metuljčke v trebuhu. Jah, saj vem, kreten, z reševanjem pred samim sabo se sam sebi tudi oddaljujem. No, pa saj je vseeno, tudi ta stavek je verjetno vpisan vame kot stranpot smotrnosti.

…

Zjutraj se zbujam pred budilko in strmim v strop. Najraje se niti ne bi zbujal. Zunaj bo morda odtekal čeden dan. Vse težje pišem na blog. Vse težje se pogovarjam s prijatelji. Fokus mu uhaja. Vse to zaradi banalije, nepotrebne in vseprisotne. Kaj naj storim z glasom, očmi in kodri, v katere se nočem vpletati in mi hkrati pomenijo edini smoter dni?

Hecno je. Politiko spremljam že od zelo ranih let, vsaj tako, ki se posreduje prek množičnih občil. Koliko je to seveda politika, in koliko bolj dnevno odigran spektakel, sicer ni preveč težko vprašanje. Pa vendar recimo politika tej pripovedi domnevnih relevantnosti in njenim akterjem, junakom in princem teme. Zabavna je, kot v problematike prosperitete, korupcije, svoboščin, kodrov in nasmeškov preoblečena zgodba o jari kači.

Zavoljo nekega meni še neznanega kosma birokracije sem se včeraj na margini političnega vanj tudi vpletel. No, bil vpleten, dobil sem mail o postavitvi na neko formalno in nepomembno funkcijo, ki je potrebovala ime. Verjetno bo do nadaljnjega ostalo le pri tem in zaenkrat se bo večina mojega angažmaja še naprej stekala v druge smeri.

Moja emotivna vpletenost v vse skupaj je že od kar pomnim obtežena na levi strani. Verjetno lahko krivim družinski milje, po malem pa tudi strašljivo debilen vtis, ki ga puščajo vidnejši akterji desnice kot skoraj trejdmark kompetenco. V dialogih oz. debatah sem sicer manj pozicioniran, navadno zavzamem neko nasprotno pozicijo in tako po malem jezim sogovornike, delno pa se poigravam s svojimi retoričnimi in argumentativnimi spretnostmi.

Do idej socialne, demokratične in liberalne države, ki pridno prerazporeja ustvarjen presežek in nekako omogoča tak ali drugačen standard tudi tistim s periferije trgov ter skrbi za tem večji prostor emancipiranja vsakdana posameznikov imam pozitiven odnos. Vrednostni konglomerat, ki stoji za temi idejami, na ravni rutine bolj ali manj sprejemam in z neodobravanjem opazujem stranpoti, ki se občasno izrišejo na vseh straneh parlamenta.

Hecno je to, da onkraj rutine in emotivnih kalupov vendar ne uspem verjeti oz. afirmativno zavzeti skoraj nobene pozicije onkraj odpora do elementov tradicionalizma. Ob mavrični pluralnosti poti, ki naj bi vodile državo in svet v lepši jutri in brez vere v nek univerzalen in transcendentalen kriterij pravičnosti in utemeljenosti je resnično težko, da ne rečem neskromno, zavzeti neko pozicijo in z vso prepričanostjo kategorizirati ostale kot zavedene ali nenavsezadnje glupe.

Včerajšnji večer sem prepustil prebiranju neke dobrih trideset let stare debate dveh opaznejših mislecev. Če svoje dvome in dileme nekoliko oskubim, jih lahko strnem prav skozi razkorak, ki nastane tekom te debate. Njena rdeča nit je ideja »človeške narave«, ki jo skozi svoje lingvistično raziskovanje utemeljuje noam chomsky. Ta človeška narava je po njegovem nek vzorec oz. neka shema, ki omogoča internalizacijo, organizacijo, razumevanje in povezovanje relativno majhnega inputa v lingvistični sistem, ki zaobsega precej več od tega inputa in se kaže skozi univerzalno prisoten način obstoja in delovanja posameznikov. Iz praktično ad nihilo vznikle strukture posameznika torej izpeljuje nek obči relief človečnosti po logiki, ki je presenetljivo podobna moji teoriji učinkovanja halucinogenov in katero puščam do nadaljnjega ob strani.

Foucault se s tem načelno strinja in skozi debato o apliciranju te temeljne človečnosti na polje znanstvenega delovanja lahko razločimo različnost smeri njunih lastnih principov delovanja. Nekoliko grobo rečeno išče chomsky formo nevronske in razmeroma univerzalne strukture posameznika, foucault pa razčlenjuje njen povsem temporalno in prostorsko lokaliziran komplement - vednost oz. znanje posameznika, s katerim se določi oblike in možne vsebine percepiranja in kognitivne razdelave. Oba skratka kopljeta v logike, ki stojijo za funkcioniranjem in samozavedanjem posameznika, in drug drugemu bolj ali manj priznavata veljavnost ali vsaj legitimnost teoretskih principov.

Različnost svojih pozicij bolj jasno izrazita ob prenosu debate na raven političnega. To različnost bi lahko artikulirali z izhodnima točkama, ki je pri enem upanje in drugem skromnost. Chomsky, ki sam priznava logično šibkost svoje pozicije, vidi politiko kot most med človeško naravo in tej pripadajočo družbeno strukturo. Politika naj bi bila približevanje idealtipski pravični organizaciji družbe in ob tem odpravljala restrikcije svobodnemu in kreativnemu izrazu človeške narave, ki naj bi inherentno pomenila tudi empatično in solidarno mišljenje, čustvovanje in delovanje in s tem omogočala tip družbe, katerega predlaga chomsky.

Kot pravi njegov sogovornik, »…you can’t prevent me from believing that these notions of human nature, of justice, of the realisation of the essence of human beings, are all notions and concepts which have been formed within our civilisation, within our type of knowledge and our form of philosophy, and that as a result form part of our class system; and one can’t, however regrettable it may be, put forward these notions to describe or justify a fight which should-and shall in principle–overthrow the very fundaments of our society. This is an extrapolation for which I can’t find the historical justification«.

In smo tam kjer ni muh.

In res, hecno je, kako lahko to karikirano razčlenitev svoje političnosti izpeljem v trditev, da je humanistična poza in delovanje v mojem primeru čisti pragmatizem in estetska odločitev, ki je izrisana skozi skromno brezobličnost mojega umanjkanja trdnega načela. Politično upanje je pač stvar vere. Želim si ga ravno tako kot si želim vere v boga, oboje se mi zdi smotrno in prepričljivo in oboje smatram za povsem nedosegljivo.

Šment.

(bože, kak zahtevno je preveč zadet razvijati in pacati vsaj minimalno kompleksno misel. herojske aspiracije, ni kaj)

»All these moments will be lost in time, like tears in the rain«

Današnji dan se ne namerava vrniti. Še preden zatisnem oči bodo detajli, ki so ga naredili vrednega, že zdavnaj izpuhteli. Ne rečem, presežkov se z njim nisem dotikal, prebudil sem se v samega sebe in od tega nespodbudnega začetka tudi nadaljeval. V najboljšem primeru je bil to en tistih dni, ko sem se dovolj intrigiral s svetom, s konkretno in hrapavo realnostjo, da sem se izognil kontempliranju in maličenju, v katerega se prepogosto prebujam te vse bolj suvereno pomladne dni. Kapljanje časa bo vse to izpralo. Sunkovitost, s katero so se današnje jutro razblinile sanje bo že jutri neznaten delčič v neskončnih plasteh usedlin preteklega.

Obenem pa ravno poslušam ploščo s posnetkom koncerta, ki se je pred nekako štirimi leti vpisal v moj spomin kot verjetno zaenkrat še ne preseženo glasbeno doživetje. Cunami, s katerim je john zorn z bendom electric masada preplavil cankarjev dom in mojo takrat še precej bolj rosno mlado dušo je bil leto zatem ne le zajezen, marveč tudi lično uokvirjen na dvojnem ploščku at the mountains of madness. Magija, katere efemernost me je težila po izteku koncerta, je bila varno posneta in v anale minulega založena pod oznako TZ7352.

Trenutek, na katerega me spominja ta plošča s komadičem abidan, sicer posnetem na koncertu v Moskvi (do Ljubljane je še dobrih trideset minut), je manj odporen na plohe in nevihte ter celo vsakodnevno rosenje časa. Verjetno bo predlani, ko sem spoznal neko dekle in že po prve pol ure najinega znanstva vedel, da to v kratkem kani prerasti v nekaj več. Da bi kanaliziral skorajda motečo vzhičenost, sem po prihodu domov in ob pripravljanju čaja ob največji jakosti tega komada zmagoslavno in bežno zblaznelo drvel skupaj z ribbotom in se po malem spuščal s tripa sveže zaljubljenosti. Zelo po malem, hitrost rahljanja je svoj pospešek dobila šele šele čez (pre)kratek čas.

Zornov koncert v cankarju bo ob pomoči usmiljenih založbe tzadik z menoj ostal še dolgo. V tistih deset minut strnjena srž mladostniške zaljubljenosti bo verjetno izpuhtela kmalu. Kmalu bodo izpuhteli vsi drugi koncerti. Vse prebrane knjige. Ogledani filmi. Ljubljene ženske. Osvojeni vrhovi. Zelena preproga, ki je nekdaj krasila našo dnevno sobo. Tudi ta blog. Že puhtijo, najprej se pomede z detajli. Kmalu zatem gre okvir. Ostane le hripava slutnja emocij in nekaj barv. Le slutnja, nikoli ne veš, ali je mar nisi priredil in potvoril v lažje zapomnljiv in mehkejši paket.

Jasno je, da me to moti. Še več, frustrira. Mučno mi je in vsak preblisk blaženosti ima impliciten (in včasih povsem odkrit) pridih grenkobe. Veliko govorim, včasih imam občutek, da šele z eksternalizacijo reči dobijo smisel. Vsaj za trenutek so bile resnične. Le tresljaj v zraku, a vendar.

Na prizmi ene kozmokomičnih zgodb itala calvina lahko razlomim ta kratek in nič kaj posrečen razmislek. Govori o nekem sleherniku, ki si skozi teleskop ogleduje zvezde. Okoli ene od njih, oddaljene dvesto milijonov svetlobnih let, se pojavi napis »Videl sem te«. Nemogoče! In vendar, očitno ga je takrat, pred dvesto milijoni let, nekdo videl pri tistem nečednem dejanju. Ravno takrat, navkljub vsem dejanjem, ki kažejo njegov dober karakter, je na tistem drugem planetu, oddaljenem dvesto milijonov svetlobnih let, projekcija njegove podobe omadeževana s tistim nesrečnim dejanjem. Onečaščen pred vesoljstvom se predenj postavi s transparentom, s katerim poizkusi rešiti nesporazum. Črke odidejo svojo pot skozi vesolje in skozi dobrih dvesto milijonov let, koliko traja pot do tistega nesrečnega planeta, ki mu povzroča toliko skrbi, se izkaže, da so ga videli tudi na planetih oddaljenih tristo in več milijonov svetlobnih let. Ponekod ga niti niso videli, in vendar so govorice skozi vesoljske širjave prispele tudi do njih.

Minevajo milijoni let. Mine že milijarda let in medtem ko calvinov junak poizkuša reševati svojo čast po galaksijah vesoljstva, je težji vsak nadaljnji korak v komunikaciji z neznancem, katerega sporočila je prejel na začetku svojega brezupnega kozmičnega projekta PRja. Bolj ko se galaksije oddaljujejo, bolj narašča njihova hitrost, ki se asimptotično približuje hitrosti svetlobe. Z vsako milijardo let je upanje njegove odrešitve bolj oddaljeno.

Na koncu zgodbe, po nekaj milijardah let, ga prešine hrbtna plat tega projekta. Vsak spomin, ki obstaja onkraj njega, se bo prej ko slej izgubil v neskončnost. In zakaj, zakaj za vraga bi se sploh trudil očarati večnost in vesoljni nič in zakaj bi bile podobe minulega sploh pomembne. In medtem ko mineva naslednja milijarda let je pomirjen.

Tako nekako. Z nekaj več osti in bolj jasnim odsevom mojih skrbi. Calvino sicer nikoli ni povsem jasen. Ponuja tisto, česar ne moremo razumeti in vendar slutimo, da obstaja izven možnosti dojetja. Nauka o adekvatnem odzivu na poroznost spomina nisem uspel najti.

Zornova zasedbica, ki se je že prevesila v drugo polovico plošče, me je spustila v tok misli in sčasoma namero, da kdaj pa kdaj sistematiziram trenutke. Glasbene, filmske ali kake manj določene teme. Ne nameravam se podati v iskanje izgubljenega časa. Le za trenutek, za kratek čas obstoja mojega bloga, bi natrosil nekaj zmot, laži in slutenj o tem času. Hotel sem začeti s koncerti, pa sem nekoliko zašel.

Ljubezensko pripoved lahko bereš v dveh smereh. Lahko spremljaš porajanje in vznik čustva, pa potem njegovo konsolidiranje in kmalu zatem preigravanje in korigiranje in izvijanje. Sinusoide in slepe ulice. Revitalizacije. Oddih. Dezintegracijo, razpustitev, po malem spet strasti, obup. In tako naprej, linearno ali morda bolj turbulentno.

In odvisno od tega, ali bereš svojo ali tujo pripoved, se po malem bojiš, ali pač slutiš, da se nekaj vztrajno umika, prekriva. Da je pač nekaj zamolčano. Vse se konča, vse izgoreva, nič takega pač. Že, že; a kaj, ko ne živiš svoje, marveč povsem tujo pripoved. Drugi so ji dali obliko in ogrodje in detajle, človek jih le po malem prenavlja, si jih prilagaja kot terjajo okoliščine, sopotnik, ljubljeni, impulz ali želja. In, tako se mi zdi, četudi je grozno, tako pač je; ljubezenske pripovedi imajo vedno svoj konec, in le stežka lep. Pomeni vse tisto, čemur se z zgodbo umika. Vsak ima svojo pripoved, in to moramo vedno deliti z nekom drugim in on je vedno nekdo drug. Sam je, bere skozi sebe in povsem vseeno mu je zate. Kot, v končni fazi, tebi zanj.

In imaš žalostno pripoved. Takšno, kjer vsakdo slepo brca v štiri stene okoli sebe, in kjer morda kdo kdaj kaj sliši, a ne dovolj. In čustvo pogine.

Lahko pa jo bereš iz druge smeri, vzvratno. Ljubezen je lahko tako lepa, in tako opazovana pripoved nima nikoli konca. Ko jo bereš s konca, se je končala še preden se je začela. A obenem, če retrospektivo začneš ob zarji imaš na koncu vedno zoro. Na koncu in vmes nekaj lepega, zelo lepega, iluzijo, da nisi sam. Ali vsaj nekaj topline, ramo, na katero se nasloniš in katera se skupaj s tabo trudi, da bi razbila zidove okoli posameznika.

…

Klute je v osnovi ljubezenska zgodba. Za kuliso ji stoji umor, detektivska zgodba, ki se skoraj zdi odveč. V končni fazi je, nekatere vsebine so vedno pomembnejše. Na koncu filma in po prvih skupnih korakih dekle odide; ne vidi se v nečem, v kar ne verjame in zaradi česar noče izrabiti, zlorabiti delikatnega čustva. Kaj naj stori drugega v svetu, v katerem se nenehno išče in nikoli ne najde in obenem neumorno hlini dostop do drugega. Kot kurba je predobro vedela, katero sredstvo najvztrajneje in najočitneje lubricira družbene odnose in nekoliko razočarano, morda modro ve, da tudi v ljubezni, med bližnjimi, v sami intimi, ni nič drugega kot nenehnega toka menjave. Menjava, kroženje, akumulacija, pridobivanje, plemenitenje, krogotok kapitala se v družbi nagnetenih posameznikov postavlja kot model za njihovo kohabitiranje in sodelovanje.

Pa vendar vse do konca filma občutiš toplino. Sprijaznjenost. Vsakdo je sam in obenem ujet v svoje želje, želje posedovati, izmaličiti, želje biti željen, ljubljen, pohabljen, kar koli. Male in velike perverzije, droge in hudodelstvo, in obljuba ljubezni. Težko je doseči mir, nekateri se moramo zadovoljiti z manj.

“I just wish i could let things happen… enjoy it, you know, enjoy it for what it is and while it lasts and relax about it… But all time… all the time I keep feeling the need to destroy it, to…to break it off. To go back to the comfort of being numb again.”

Tip je verjetno na koncu razočaran. Ali pač ne, ne izvemo, morda ima spomin na misteriozen utrinek sreče sredi osamljenega velemesta. Morda razume, da se mu je prepustila kot le ve in zna, noče biti ranjena, popakirala je kovčke in se vrnila v največje udobje, v katerega ji po dobrih dveh desetletjih še uspe verjeti. Le malo je potrebno, zakaj bi verjeli predpostavki, da kamor koli gremo in da bomo kamorkoli prišli. Čas le laže, ko se zdi, da se zliva v neko relevantno točko. Umreš sam. In, tudi vmes, kot bi rekel znanec, we fuck alone.

Malo melanholije. V njej je lepo, ko iščeš ramo, na katero bi se naslonil, in je še nisi našel, ti je toplo. In ko jo najdeš in se nasloniš. In potem, potem greš naprej, spet malo manj čuteč in sorazmerno miren. Lepo je. Tako v filmski kot v vseh dosedanjih in bodočih zgodbah.

S prijateljem sva se včeraj bežno sprla oz. prerekala glede upravičenosti subvencioniranja kulture. Iz same objestnosti, ki prijatelja vsakič znova nekoliko razpizdi, sem zavzel svoji povsem diametralno pozicijo. Mrtvo hladno sem zagovarjal neupravičenost prerazporejanja sredstev v korist finančno težko merljive presežne vrednosti kulture oz. umetnosti. In se bil proti njenemu hohštaplerskemu obstoju, ki ga financira ta ali oni zidar, privatnik ali podjetnik, ki mu bolj ali manj visi dol za vse plesalce in pisatelje tega sveta in ki vidi njihovo svetobolje v edini možni resnici - nedoumljivo preseravanje. Ali pa morda doumljivo preseravanje, še vedno pa povsem zanemarljivo ob boku alternativni smeri državnih sredstev. Nazaj k podjetniku ali pa morda v pediatrično ali mentalno kliniko (tukaj bi lahko za vse umetnike storili mnogo boljšega). Kar poglej Ameriko in njihovo kulturno produkcijo. Živa, pestra in samozadostna. In Hollywood, ki ob vsemu sranju redno producira cukre. In visoko kulturo, ki je le perpetuiranje masturbacije tako ali tako priviligiranih. Ki so se do zadostne višine v kulturi prebili po povsem banalni poti želje po svoji distinkciji.

V debati sem pogorel na celi črti.

a) Sem slab retorik, ki se ni mogel docela preleviti v mićota.

b) Preveč sem indoktriniran s strani levičarskega diskurza.

c) Resnica je na moji strani (tej, ki jo dejansko držim).

včasih se vprašam, do katere mere lahko še grem z odsotnostjo pozicije. nekega afirmativnega stavka, iz katerega bi nedvoumno izhajal. neke zgodbe, v katero bi se tako vpletel, da bi nanjo pozabil in jo čutil v vsej njeni mesenosti, kot prisotno in pristno. brez tihega zavedanja mediacije oz. posredovanosti. ni kaj, brez dvoma je lahko biti aroganten in vzvišen tu, obdan s konstrukti in sprejetimi (ter/oz. vsiljenimi) konvencijami ter igrivimi ekscentrizmi. malček sam, sem center in kreator sveta, in edina resnica je moja resnica. in tvoja. in njegova. in cel kurac potemtakem, lahko le še težim, ti ne veš, on ne ve, jaz pa vem vse, namreč, da nič ne vem in da so vsi stavki modrosti, ki jih izustim, stavki sprijaznjenega cinika in hladnega pragmatika.

vem pa to, lahko bi malo manj dvomil vase. in pisal manj tragično pizdomater, sem zdrav, lep, pameten in relativno dobro situiran. no, tudi poza jebe je zabavna, le da ne vem, kako doseči pisanje, ki je obenem resno popizdevanje nad bivanjem in obenem krohotanje tepcu, ki to popizdevanje artikulira in ga jemlje resno. in naknadno še eno plast pisanja, ki pomiluje krohotača pod njim. in tako naprej v veke vekomaj.

Že četrti blog, s katerim se kanim raztapljati v širne poljane medmrežja. Tokrat na siolu, ki ob strani prav nadležno teži s svojimi reklamami. Čemu tokratni poizkus in kaj je narobe z minulimi blogi?

Svoj deviški spletni dnevnik sem nekoliko poetično poimenoval medmrežno žuborenje. Zapisi so sprva nastajali v nočnih izmenah, ko sem namesto dvigovanja telefona (kar se je terjalo skozi dan) raje kadil travo ter spal. Prve mesece sem napacal bolj malo objav, le kak kratek vtis kot je ta ter kak ne ravno lično izvezen tekst. Tak, priložnostni ontološki safer ali pa le sovraštvo, ki sem ga do svojega dela čutil vsak dan tistega dobrega leta in pol, ko sem služboval kot tehnična telefonska pomoč v dveh podjetjih, ki sta (bolj ali manj uspešno) tržili internetno povezavo in me učili tega, kako naj se pod nobenim pogojem ne bi smelo voditi podjetje.

Čez čas, tam proti koncu novembra sem s psihedeličnimi učinki marihuane združil temo, ki se je v nadaljevanju pogosto znašla na straneh bloga. Presenečenje, s katerim me je navdala vrnitev upanja v ljubezen, ki premore nekaj več transcendence kot sodelovanje dveh japonskih podjetij, je bilo poleg občega obupavanja nad svetom eno čustveno najmočnejših fenomenov, s katerim sem se soočil v dosedanjem življenju.

Tehniko asociativnega toka, katerega sem v sodelovanju z drogo osredotočil na posamezno temo, sem potem bolj ali manj uspešno prakticiral kak mesec, pravzaprav dva ali tri, in nastalo je kar nekaj objav, ki so mi zavoljo svoje liričnosti in potez resnicoljubnosti precej pri srcu. Zapis o babici, ki še vedno stopiclja po svetu in se še vedno pogosto pritožuje nad tem dejstvom in katere tožbe so, če uporabim kolegov izraz, pravi katran za dušo. Pa ena malček morbidna in precej patetična kontemplacija samomora, pa prebliski lahnega humorja, nostalgije ter mimobežnih impresij. Zapisi so iz moje današnje perspektive sicer nekoliko naivni, precej pretenciozni in pogostoma pretirani v svojem patosu in labirintnem izgubljanju, pa vendar so mi dragocen spomin na tiste dni, ki jih izven tega bloga ne morem več tako živo obuditi.

A moje veselje do bloga je počasi zamiralo. Padala je literarna kakovost objav. Padala je emotivna kakovost mojega čutenja. Vse bolj sem pisal za publiko (kopica prijateljev in znancev je dotedaj že vedela za blog) in precej manj za izražanje navlake, ki se je kopičila in gnetla v meni. Zamenjal sem službo in pustil nočne za sabo. Blog je skratka zame izgubil vloge, katere sem mu sprva dodelil. Za povrh je vseboval par grozovito bedastih objav. Kup pretiranosti. In kup artikulacij temnh oblakov, ki se očitno skrivajo v meni in jih pisanje vedno prikliče.

Te črni oblaki so bili, hecno, poglavitni razlog za odprtje in hkrati zaprtje novega bloga. V njem sem se nameril pisati drugače, namesto nenehnega nizanja zelo subjektivnih in navznoter usmerjenih kontempliranj temačnih tem sem si poželel bolj konvencionalnega bloga, kjer bi se izražal tudi kak drug aspekt moje malenkosti. No, ni mi uspelo. Pa smo odprli nov blog. Takega, v angleščini in namenjenega resnim temam. No, ne eno ne drugo mi nista šla od rok, in zadevščino je doletela ne le pozaba marveč kar izbris, kaj bi se gnetel po že tako zasmeteni spletni krajini.

Morda tokrat uspem a) pisati pogosto b) pisati dlje časa c) pisati zanimivo in se morda dotakniti česa konkretnega d) ne furati preveč saffra. Dajmo jaz!