v4

Pravzaprav mi je ta tip postal kar všeč, zadnjih pet mesecev se je izoblikovala simpatična entiteta, vse od navad, razvad, razpoloženj in do relevantne in še sprejemljive abstrakcije smisla in njegove oblike. Dobro se počutim v lastni koži, vse manj se vidim kot odklon od minule oblike, počutim se kot suverena in sproščeno kontradiktorna gmota jaza. Čustvene reakcije, ljudje okoli mene, nenavsezadnje profilizacija glasbenih preferenc; verjetno bi s tem jazom lahko živel, in ta pomlad bi lahko kar trajala in trajala.

Pa vendar ta jaz in to pomlad najverjetneje zapuščam. Vzdržuje ju življenski stil, ki žalibog ni vzdržna praksa; lebdeti ob minevanju dni.

Pojutrišnjem prekinem pomlad, špansko poletje in rjava polt bosta prehodna pravljica, milni mehurček časa; slaba dva meseca brezčasja, izolacija in fokus v pirinejih, mir pred samim sabo in nenazadnje tem norim poletnim valom ženske lepote. Četudi manj spektakularne od feminilnih linij in detajlov, pustijo granitne vertikale človeku to svobodo, da pusti ego kak korak ali dva zadaj. Da si povsem sam, stiskaš in iščeš opore v skali, povsem sam in samozadosten. Težka abstrakcija, en gib ali ena smer sta tako zelo relevantna in vredna truda, sovražnik pa le lastno ravnotežje, fokus in (percepirane in prave) omejitve moči.

Izogibanje sebi bom nadaljeval festivalsko, četudi manj nadzorovan in predvidljiv je teden pivnikov, pekočega sonca in pisane množice božanskih deklet še vedno v slogu drobljenja in šizofrenega sestavljanja ega. Poletje v vsej slavi, portugalsko sonce v avgustu  je od ranega dopoldneva  do poznega dne en in edini suveren.

In potem življenje. ‘Najprej štalca, pol pa kravca’ pravijo. Morda, jaz bom vendarle najprej vzredil kravco, v tednih zatem se začne vpletenost v življenje in izgradi še streha nad glavo. Selitev, novi bližnji, služba. Tudi prav, nekatere pomladi in nekatera poletja se včasih zdijo ko krhek in povsem surealen izsek med nenehnim ciklom izmenjavanja letnih časov in minevanja let, resničen le kot opomin o relativnosti časa in dvomvljivi kavzalnosti dogajanj. Anomalije na prevleki slutenj čez nepredirno temo vprašanj o optimalnem strukturiranju smotrnostnih zgradb in čeznje izvezenih tekstur.

(Nekaj sentimentalnosti in pompoznosti ob zapuščanju resnično zadovoljive forme dni si vendarle lahko privoščim)

Včasih, ko zaprem oči in čakam na spanec, se mi za vekami začno izrisovati podobe. Pa ne tisti razlomljeni ostanki svetlobe, ki niso uspeli pobegniti nazaj v svet in v prazno odzvanjajo med zidovi lobanje, marveč črnobele, skorajda stripovske figure. Niti se ne sprašujem čemu in niti ni važno. Res ne, nenadzorovani drobci, ki uidejo kontroli in ki izkazujejo zanimivo tendenco. Zgodi se, kot bi začela gniti tinta. Robovi se začno razlivati, linije postanejo tako… groteskne. Podoba ne izgubi le ostrine, postane kot v pisoar namočen časopisni papir. In, tako se mi vedno zdi, kot da bi svet posilil tiste drobne minute, ko grabiš za spancom in se začasno umikaš zavesti.

Saj se zdi, da je pravzaprav vse v redu. Pa vendar…

Pa vendar… Ne vem. Nezadovoljen sem. Prijatelj me je diagnosticiral z blažjo depresijo. Morda, sam bi temu vendarle z manj navlake rekel izguba iluzije o trdnih tleh. Res, vsa stvar je v tem, da samega sebe prepričaš o trdnih tleh. Pravzaprav moraš le verjeti, da vendarle obstajaš. Da nisi le ohlapna entiteta priličnih tokov in na površino prinešenih drobcev nedostopnega, marveč, da si oseba. Da lahko rečeš jaz sem, jaz si želim in jaz bom, in ob tem ne dvomiš v izrečeno in ga namesto postavljanja v kontekst drugih in trenutnega počutja postaviš v kontekst sebe.

Zmeden sem. In kar ni konca, kar traja!!

Nekako tri mesece bo od kar… od kar sem naredil eno bolj impulzivnih med relevantnimi dejanji zadnjih let. Od takrat naprej pa… ne vem, to nisem jaz. Reflektiram in govorim o tujcu. Ne vem, kaj storim s tem tipom, ki tako odstopa od nekdanjega odseva jaza v zavest. Nekdaj racionalen in hladen, preračunljiv, z elementi čudaštva in impulzivnega odstopanja, z nekoliko obešenjaškim smislom za humor. Mehaniziral sem tako svet izven kot tudi znotraj samega sebe, oboje se da z nekaj abstrahiranja posiliti z modelom stroja. Ali pač rastline, neke jebene naracije skratka.  Kje zaboga se skriva ta tip?! Želim ga nazaj. Sem se res tako spremenil, kaj se je zgodilo z mano v vseh mesecih zatiranja med zimskim pisanjem diplome, kaj sem spustil na plano? Ali pa - ni mi še uspelo ustvariti pogojev za preizkus hipoteze - ali pa je vse skupaj le zelo dolga  serija variacij med mačkom in zadetostjo ter pijanostjo. Res,  življenski stil zadnjih mesecev ne nudi plodnih tal za osebo, ki sem jo izgradil s športom, odrekanjem in zmernostjo.

V enem dnevu lahko napečem tudi pet pofukanih življenskih filozofij. In osem različnih evalvacij svojega življenja in pičutja. In trinajst teorij preobražanja, ki nedvomno vendarle je na delu in ki se prej ko slej vendarle izteče v vsaj približek koherenci. Zakaj sploh blebetam. Pobegnil bi… Jebeni pobeg, kaj naj s to nado, v katero se zatekam že mesece in  mesece, že samo obseg in emotivna nabitost sta indikator, da mi ta veliki pobeg ne more uspeti. Kaj naj, bežim od ljudi in stvari, od krajev in rutin? Seveda, za moment ali dva lahko tudi to. Kakor lahko, najbolj zgoščeno prisoten mehanizem pri meni te čase, vse skupaj pošljem v kurac in rečem ko jebe, saj ni vredno.

Morda pozabljam na čas. Morda bo on postoril reči namesto mene. Ne vem, res sem zmeden.

Kaj naj…

Šopam funk in navijam joint. Pred seboj imam edini dokaz o opravljenem dodiplomskem študiju. Je roza barve, podaril mi ga je miličnik, ki se ni strinjal s kopico nezdravih voznih navad v ranih jutranjih urah.

Kaj naj…

Luknja v glavi je dovolj široka za manjšo čredo slonov. Zunaj je besno lep dan.

Ah ja…

Počasi in zanesljivo širim frontno linijo. Totalna vojna nad umom in sinaptično infrastrukturo, ki jo načenjam zadnja dva meseca, dobiva svoj crescendo. Pred (prisilnim) zatišjem vihar. Vmes pravzaprav. Abstinenca in disciplina jesenskih in zimskih mesece sta iz mene iztisnili nemalo dotlej morda manj poznanih kotičev sebe, projektnost kot metafora industrije smotrnosti mojega življenja je pognala svojo konkretizacijo v zunanji svet. Vedno potihem živim neko upanje v nejasen in nikoli dosežen, že zelo dolgo pričakovani dan, ki nikoli ne pride in prek katerega črpa legitimizacijo tisti moment, ko kdo ve zakaj zjutraj odpreš oči in brez robov in frikcije vstopiš v življenje. Zavoljo projekta, ki meče svoj sij na početja in jih umešča v osebno zgodovino in jim jasno začrtava linearnost dni. Po malem si brusim in prilagajam robove želje in navade, verujoč v ta notranji dan oddiha in v primernost izsekavanja poti. Moja stvar skratka.

Diplomska naloga pač ni le moja stvar, že difolt je vanjo vpisal akterje z vseh štirih smeri mojega socialnega neba. Nekaj zelo relevantnih spremenljivk se je vpisalo v življenje, prihodnost se je vtihotapila skozi zadnja vrata in me vse te mesece opazovalo izpod čela in čakala na dan, ko se vendar objameva in znese vame svoje korenine (ali mi, konec koncev, obrne hrbet) . Projekt z veliko začetnico in nekoliko nepoznanim koncem, oddihom, ki dejansko pride in ponudi svojo plitko tolažbo; projekt, ki bo verjetno zaplodil ves ta balast in okoliš, znotraj katerega in s katerim bom obstajal in kar bom živel in bo vir malega projektiranja. In vse ima svojo ceno.

Na situ obveznosti so ostale plasti in kosmi mojega jaza, in vse bolj se je vsa precejena usedlina odsevala v eni sami podobi. Nova pisalna miza, raztresene knjige in osušene skodelice kave. Tišina v sobi, le trepet tipkovnice in ječanje vrtljivega stola. Brneči portal lcd kristalov na prenosniku in povratni pogled, ki sem si ga vračal skozi vrstice na ekranu. Mislim, da sem v nekem pogovoru pred meseci dejal, da so prijatelji ovira in da do nadaljnjega v mojem svetu živijo znotraj kategorije še sprejemljive kolateralne škode. Z omamo sem se bolj spogledoval kot objemal in ekstatične presežke izven rutine mi je v najboljšem primeru nudilo dekle, danes takisto kolateralna škoda nekoliko bolj opaznih proporcev.

Naučil sem se samote in tišine. Vikendov ob ekranu in kozarcu ali dveh in v soju sto watnih žarnic. Ranih juter zase in v suhem zraku prepotenih noči, ki sem jih prepustil prihodnosti in tej lepljivi gmoti smotrnosti, v katero sem eno za drugo izgubljal variacije sebe. Bolj ali manj vzporedno sem s prvimi znaki predaha preusmeril nekaj tirnic. Zvezo. Treznost. Disciplino. Preudarnost in to bedasto zadovoljstvo nad lastno storilnostjo. Najprej en vikend, steklenica viskija je sama na sebi zapekla noro noč in manj noro jutro in sploh ne nora sledeča dneva. Mali indici nastajajočih tenzij in tih šepet revolta. Nova steklenica vodke in nov vikend pohabe in izven vseh standardov vedenja impulzivno izpeljano zapečatenje in arhiviranje ljubezni in partnerstva. In počasen zdrs v vse več večerov zadimljene atmosfere moje sobe, morda ob buteljki in svečah. In vse več naključnih večerov pijančevanja, ki so kot magnet pritegnili ostalo psihoaktivno spremljavo noči.

Neodgovorno vedenje in nestabilno počutje. Nelagodje in strah. Nezaupanje, agonija in brezskrbno, sončno predajanje impulzom. Neznansko uživam v izgubljanju sebe, v blaženosti alienacije od lastne kletke. V objestnosti in grenkobi, ki se počasi vali po grlu ob nazalni rabi. V plesu in pozabljenih besedah. Nedavno sem se polil s pivom po glavi in laseh, nedavno sem kozlal še dobršen del dneva po večeru. Počasi si želim zabave, katere maček ne traja dlje od dneva po njej, morda bi potreboval zbranosti in miru namesto dni možganskih ruševin.

A ne takoj, pred menoj sta morda le dobra dva meseca ali celo kak teden manj mladosti. Jasno, še vedno se lahko sprehajam po dežju. Kaj več žal ne, prej ko slej bo treba sprejeti roko sprave. Konvencije in obveznosti. Temačna prikazen prihodnosti in odraslosti v najboljših letih. Predobro se poznam, vem, da bom vse izpeljal in da bom za to prehodil pot trupel. Svojih. Nič takega, vem. In vendar, za vsak primer, morda vendar ne pretiravam z epohalnostjo. Za vsak primer torej še dva meseca vojne; ni milosti in k vragu z nevrotoksičnim in razžiranjem potencialov. Furam efektivno higieno; stisnem zobe, potrkljam z rdečimi čeveljci in ponovim mantro; ain’t happenin’.

Prekinil sem z dekletom in upal, da se s tem rešim evropskega filma, ki za povrh ni bil moj. In, glej ga zlomka, v najboljšem primeru sem izposloval rahel žanrski preskok in še vedno živim v filmu nekoga drugega. To ni moje življenje.

Naj kdo ugasne tv.

Rem koolhas nekje slikovito primerja mestno identiteto z mišnico, v kateri si mora čedalje več miši deliti izvorno vabo, in ki je, če jo natančneje pogledamo, nemara že stoletja prazna. »Pariz lahko postane samo še bolj pariški – že postaja hiperpariz, pološčena karikatura« zapiše. Minuli večer sem se pomudil ob filmu paris je t’aime ter v večer izpustil spomine, in se spet spomnil na to stereotipno mesto, v katerega zaradi predolge ločitve stežka še verjamem.

Sam film je serija dvajsetih kratkih vinjet različnih avtorjev, ki izrisujejo variacije verjetno najbolj izrabljene komponente pariškosti. Ob ozadju distinktivnih kotičev mesta se zvrstijo zgodbe ljudi, ki v svoje življenje tako in drugače vpletajo ljubezen in romantiko ter spremljajoče konflikte, trenutke razumevanja in napetega pričakovanja. Lahko bi se zgodili kjerkoli drugje, v vseh drugih velemestih, pa imajo tisti ‘nekaj’, ki je lasten konstruktu pariza in v katerega sem že preveč vpleten za zdravo distanco. Film je pravzaprav serija zbodljajev, ki na različnih straneh pritiskajo na podobo mesta, ki se je tam nekje od baudelaira in prousta ter skozi godarda in bertoluccija ter prek tone slaboumnih ameriških komedij in letakov turističnih agencij porodila v meni.

Ena lepših zgodb kaže možaka srednjih let, ki povabi svojo ženo na kavo z namenom, da ji oznani njeno redundantnost. Prišla je mlajša in bolj strastna in brez vseh teh prašnih rutin desetletij. Žena še pred tem plane v jok in pokaže zdravniški formular z diagnozo terminalnega stadija levkemije. Mož se nemo preda obveznosti, ki jo čuti z vseh strani od samega sebe. Naj ostane in se žrtvuje in tej ženski olajša umiranje. Sledeče mesece se ji ponovno posveti kot ljubljeni ženski, minevajoči momenti ne bodo imeli nobene ponovitve in ker se vede kot zaljubljen človek se ponovno resnično zaljubi. Žena mu umre v naročju in pusti za sabo čustveno razvalino.

Onkraj meščanskih stanovanj z razgledom so tisti parizu značilni res temni črnci, ki morda igrajo kitaro ali pa prodajajo ure in vžigalnike na ulici. In arabske mladenke, ki se skozi mesto sprehajajo z zadnjico v preozkih kavbojkah in naglavno ruto, ki jim zakriva dolge in valujoče lase ter preveč živahen nasmeh. Pa arogantni francozi, ki pretemnih soljudi ne sprejemajo kot legitimnih sodržavljanov, in kar ne morejo doumeti, kako počasi plačujejo demografsko ceno za vse odtujeno bogastvo in delovno silo, ki sta se skozi stoletja vpisala v prestolnico nekdaj imperialne velesile. Ljubezen tako na saint germaine de presu, ki ga poceni in suženjsko servisira barvno pestra in vendar nevidna delovna sila iz predmestja, kot tudi na ulicah tega brezkončnega niza slabo vzdrževanih stanovanj in domnevno asimilacije potrebnih tujcev.

S finalno impresijo filma se povzame potezo ‘pariza’, ki je meni verjetno še najbližja. Nekoliko samosvoja američanka se po letih varčevanja in opravljenem večernem tečaju francoščine za teden dni odpravi na dopust v pariz. White trash, ki se z ledvičko na pasu sprehaja med nagrobniki znanih neznancev in se z njimi spoznava preko zloženke. Pri njenih letih so romantični upi že pokopani, in tudi mesto ljubezni iz turističnega vodiča je ne pomakne nič bližje želenemu sopotniku. Medtem ko v nekem parku z nemim obrazom strmi v prazno se dotakne občutja, ki se je zdelo kot že dolgo izgubljeno. Ali pa morda še dlje iskano, četudi ga ni mogla niti poznati, kaj šele pričakovati. Skorajda toplina, ki je stkana iz radosti in grenkobe, celo žalosti, a ne prevelike. Težko in mehko in globoko melanholično občutenje sreče.

Že od prvega obiska naprej mi je v parizu najbližja podzemna železnica. Svetloba, ki sredi noči osvetljuje perone in neskončne rove tekočih stopnic v teh velikih podzemnih jamah. Tujci, s katerimi skupaj čakaš na vlak in katerih utrujene obraze opazuješ med vožnjo. Spomnim se nekega starejšega črnca, katerega razbrazdan in valovit obraz sem opazoval morda dobre četrt ure. Oči je imel povsem rdeče, morda je bil zadet, in te povešene oči so bile najbolj žalostne in z žalostjo sprijaznjene, celo predane oči, ki mi prikličejo najbolj intimno plast pariza. Tisti brezup, ko bi lahko kar celo noč sedel na vlaku in s stisnjenimi ustnicami odšteval postaje do svoje. Ko bi obsedel v katerem lokalov s povsem predrago pijačo in se opijal s skozi celo noč burnim in nepoznanim življenjem velikega mesta. In si samo malo žalosten, saj veš, da je to čutno zadovoljstvo izigravanje zgodbe, ki ne kani trajati in je mogoča samo v nekih posebnih časih mladosti, otožnosti, zaljubljenosti ali morda kiča.

Na dopust bi šel.

Prejšnjo objavo sem izbrisal. Morda sem se malo prenaglil s kontekstualizacijo tega čudnega počutja. Utesnjenega in nemirnega.  Morda si česa nisem hotel priznati in morda mi uspe, da s prihodom jutra izpuhti tudi ta interpretacija. Otožnosti, ki me je usekala čez gobec. Do takrat sem vendarle varen, impulziven preblisk inspiracije me je pognal v naročje noir melanholije portisheadov. S prvimi takti prvega komada, ob utesnjenem sintetiziranem basu, ki ga obda ščemenje vinila in nekdaj strašljiva melodija, morda ukradena iz instant grozljivke petdesetih let in predelana za roteč vokal pevke Beth.

A vendar se ta večer ne spuščam po retro estetiki, ki se hrani z osamljenostjo v času neona in polomljenih sanj. Žalibog ne, po vseh letih znanstva so že predvidljivi, in četudi Bethin vibrato in nadzorovan zlom glasu ob ječanju nobody loves meeee pathosu ne pušča prostora za spust v izpetost in pretencioznost, se danes bolj poigravam z ritmom in skuliranimi sempli. Malček nezemeljskimi piski in prasketanji, in vse bolj razglašeno in bluesersko zavijajočo kitaro za ozadje tako preproste želje po ljubezni.

Pravzaprav si ne znam razložiti, zakaj se ob tej glasbi počutim tako varno in pomirjeno. Nekaj bi želel reči. Tesni me neizrečeno in nepriznano. Blog ne more biti pravi ventil. Kričal bi, tekel čez travnik in se spotaknil in tekel naprej. Delal prevale. Strmel v nebo. Ne vem, kako naj sem umestim soundtrack. Morda so melanholični namesto mene. In mi ostaja le fizični nemir. Ne vem, tega ne bi smel pisati, ničesar nimam za povedati, le govoriti moram.

Saj bi šel spat, pa je kavču eno in na postelji drugo truplo. Obe tako spokojni, da ju do nadalnjega puščam v pijani in prekajeni meglici, kjer takisto medlim tudi sam. Priznam, z jointom v roki in s popolno glasbo za predah po urah pretežno 4X4 trzanja in posedanja. Zasedbica kot se šika, abercrombie z odsotno kitaro tam zadaj in john surman s saksom, ki je na pol poti do soft porna, a ravno s še zdravo melanholičnim priokusom cigaretnega dima. In nežen bobnič, medla žarnica in rupurut za nekoliko nemirno kislino.

Malo pijan zaključujem vikend ignorance do obveznosti. Danes pravzaprav še dokaj zdrav, resnično upam na sorazmerno uporaben možgan že temprej v jutrišnjem dopoldnevu. In na oblake, vse težje se branim sončnih dni in iz dneva v dan daljših popoldnevov.

Hecno, kako novo se zdi omamljanje in popivanje in ples in objestnost po kopici mesecev, ko sem imel v najboljšem primeru slabo vest, pretežno pa bister um in fokusiran angažma. Res presenetljivo očiščujoče je svoj organizem in duh prelisičiti in zamakniti z žganjem, travo in še čim. Vem, da je to dolgoročno nevzdržna praksa, ki potolče kopico zaželenih difoltov onkraj prazne in pomirjene glave.

Pa vendar, žalibog izklopljen zimski modus, v katerega me je pred dnevi premamil bližnji kucelj s svojimi zelenimi travami, še več teloha in strim spustom skozi pesek, kamenje, odpadlo listje in kičasto hladnim izvirom, ta bližnji kucelj očitno prinaša drugačne preference sprostitve. Pomlad in kisikova zadetost, in čim več trenutkov v zamaknjenosti brezciljnosti.

Jutri se tej še uprem, pa morda kak dan ali dva za tem. Potem pa, upam, kmalu malo več intime z nedoločljivostjo prihajajočega časa. In morda manj posesivnim projektom, aktualni terja vse preveč.

Današnji dan bo še dolg. Komaj uspem sprocesirati tudi najblažje misli. Pogled in zavedanje strmita vsak v svojo smer. Malo v prazno, in vsi momenti kar nekako izzvenijo v nesmisel. Slabo mi je, malo naprej od ustne votline čutim vso težo utrujenega želodca. Zadaj, v malih možganih se plete mala, čisto mala nestabilnost, ki ima potenciale razširitve na preostalo površino mojega disfunkcionalnega možgana.

….

Išče se odrešitev.

Radostim (predvsem) črnega in (nekolik manj) zelenega čaja se predajam že resnično dolga leta, skorajda slabo tretjino mojega resda kratkega življenja. V osnovi je zadeva preprosta in zaobvladanje dosegljivo tudi največjemu bedaku.

1. Kupiš čaj.

1.n (greš domov, se stuširaš, poješ kosilo, pretepeš ženo, karkoli že umestiš v bolj ali manj nedoločeno fazo priprave čaja)

2. Pogreješ vodo (60 ali 90 stopinj).

2.1 Čaj daš v to ali ono pripravo za ekstrakcijo.

3. Oboje daš v skodelico

3.1 Počakaš dve do pet minut, odvisno od želenega iztržka in vrste čaja

4. Piješ čaj.

Preprosto. A vendarle vsa ta dolga leta v približno 70% radikalno zajebem. Vsa opominjanja in očitne in v oči bijoče postavitve skodelice mi ne pomagajo in na koncu čajne lističe vedno pustim v vodi predolgo. Kakih deset, morda petnajst minut. Vedno. Kako zaboga sem lahko tako zelo glup, da prav vedno jebeno zajebem, bemoboga?!??! No, saj ne da me to kakorkoli čustveno vznemirja, le logika, ki stoji za tem, mi ostaja nadležno nedoumljiva.

Morda je usoda. Morda je kak skrit napotek vesolja. Procentaža neposrečenega vrenja kave je namreč še hujša, in brisanje štedilnika je bolj ali manj že dobilo legitimno in suvereno mesto v fazah priprave kofeta. Morda so vsi konzumirani članki o škodljivosti kofeina v meni mutirali v neko radikalno gibanje in prek drobnih prevar in disrupcij ubijajo mojo željo po vročih poživilih. Bolj verjetna je druga izpeljava. Premalo pazim na svoj možgan in vsi prebliski endorfinske ter dopaminske omame, ali pa le preprosto nalivanje z alkoholom, terjajo namesto mojih dokaj suverenih intelektualnih kapacitet svoj davek v drobnih kosmih opravilne nesposobnosti.

Kdo ve, pa saj ni važno, z dovolj cukra in mleka postane vsak še tako grenak čaj kar prijetna brozgica z nekim nedoločenim in postanim okusom. Vrei je.

…ampak nekaj je očitno šlo. Zaenkrat upam, da je zadaj nek zunanji vzrok, ki je vse skupaj speljal na očitno nepravo pot. Alternativi namreč nista prijetni. Po prvi se ponavlja že poznan vzorec, po kateren ne zmorem iti onkraj čustvenih barier, zavoljo katerih lahko ostajam tako mrtvohladno zadovoljen. Če se izrazim dr.phillovsko, ne zmorem ljubiti. Po drugi je to strukturna iztirjenost sveta. To alternativo sem ob njej zavrgel, in res se nočem vračati v tovrsten cinizem.

Dovolj bodi, vračam se k drugi, k diplomi. Morda je ona kriva. (japajade)