v4

Dve skodelici kave, en zajtrk in nekaj ur po prejšnji objavi se svet spet giblje po ustaljenih tirnicah sprejemljivosti, lagodnosti in tihega nasmeška za sicer s podočnjaki zaznamovanim obrazom. Po glavi mi še vedno špila marc ribot, ki pa skladno s počutjem namesto freejazerske agonije preigrava bolj sončne odtenke z zasedbo the prosthetic cubans. Krasna muzika, njegova razvlečena in umazana kitara nima para in zveni enako noro tako v masturbacijah razpuščenega jazza kot v bolj rockersko nagnjenih variacijah zornove masade, in ko ata na mamo skupaj z vokalom toma waitsa¹ ali edinstveno laid-back-melanho-cool liriko johna lurieja. Verjetno bi se iz še nedavnih meandrov identitetne krizice in blažje depre izvlekel tudi brez njega, zagotovo pa ne s tako stylish soundtrackom in počutjem.

Če kani iti vse po sreči, se letošnje poletje ne bo več pretirano odmikalo od tirnic, začrtanih s komadičem fiesta en el solar.

1. Ta se v kratkem oglasi tudi na naši celini [↩]