v4

I think I may have a problem with my lifestyle. Ne morem se spomniti, iz katerega filma mi odzvanja ta stavek. Tam se ugotovitev nekako zdi na mestu, tako mirna in jasna ob vsej kaotičnosti posledic življenskostilskega problema. Tekoče jutro ponuja podobno kontrasten vtis, ob razmetanem podstrešju, razbolelem fizisu in na ves glas predvajanem brskanju in izgubljanju marca ribota po dediščini alberta aylerya je takšna ugotovitev že onkraj očitnosti.

Pa saj so bili vsi večeri in vse noči vredni svoje cene, tako v finančnih kot nevronskih shemah moje malenkosti, in detajli spomina mi kažejo vrtince prijetnega blaznenja. Le… No, le ti ponedeljki. Ko se ti, še preden se povsem zbudiš, od zadaj začne približevati še zadnji odmev konkretnega življenskostilskega izpada zadnjih nekaj dni in ki bo oz. že je, po petnajstih urah spanca, našel precej bolj trezno in za bolečino dojemljivo entiteto.

Navadno si takša jutra blažim z lažmi o tem jutru kot novem začetku, o spremembi attituda in vse to, o opustitvi pijače in droge in vse to. Tudi danes bi se verjetno predajal tej nadi, pa me žalibog že jutri čaka dolgo pričakovana eskapada s kakimi tristo do petsto mikrogrami dietilamida lizergove kisline. In tako se morda še najlaže tolažim s prepuščanjem mojega sveta v film in glasbo, pred mano in za mano potop, a vsaj ta moment je norost ujeta v zvočnike in tisti ironično miren “i think i may have a problem…“.

Svet je poln lunatikov in lepih deklet.

(jebeni reality show)

Včasih tako zelo preziram ljudi; Sedim na vlaku, atmosfero preveva vonj po postanem zraku, smrdi po tujih rutinah, potu in po življenju, ki se je zataknilo na mestu. Gledam skozi okno in ne vidim mesta marveč le mrtvo sliko, le s travo prerasla skladišča, umazane strešnike in izprane grafite.

V istem vagonu sedi ženska srednjih let. S široko odprtimi očmi bebavo kima sogovornici. Ima majhne ustnice in nakodrano lasišče, čez boke jo ovija predebel in cenen zlat pas. Izgleda kot karikatura (bog je zloben karikaturist). Ne morem prenehati opazovati in sovražiti zabitosti njenega izraza. Njena prisotnost in njen sprijaznjen obraz me žalita.

Končna postaja…

Zelo naglas, na repeat in zavoljo zanič ozvočenja z res podivjano bas linijo si šopam tale cuker iz začetka osemdesetih. Dlje časa sem ga promoviral kot najbolj kul komadič na polobli; nekakšen križanec med poletjem v školjki ter ibiza attitudom. Z njim sem začenjal dneve in otvarjal žure in ga občasno spustil kot ironičen komentar na hašišarsko implodirano atmosfero taistih žurov. Vedno ob jakosti čez mejo dobrega okusa. Skratka, po mnogih mesecih z njim spet posiljujem sosede. Z današnjim dnem se, tako slutim, začenja poletni modus življenja. Adijo simon, adijo garfunkel, adijo cohen in sploh adijo ayler, don cherry, dolphy, mingus, miles, coltrane in vsi ostali težaki. Adijo do naslednje vojne.

V dneve kanim, spontano in strateško, ponovno integrirati funk. Veliko fanka, še več fanka in vse možne transgresije groova od najbolj poceni variacij dalje.

In v roku petih ur bom pijan, v roku osmih zelo pijan in v roku dvanajstih verjetno že zdravo zadet.

Končala sva. Se mi zdi, nedavno sem jo nalahno in bežno preletel s pogledom. Malo me megli omama, čutim neko distanco in nerazumevanje. Tudi sicer vem, da med nama ni vse v redu in ako bi lahko začel znova, bi vse skupaj izpeljal povsem drugače. Toliko stvari sem naredil narobe, nisem bil vedno pozoren in zadnje tedne sem z mislimi že povsem drugje. Veliko sem popival, in ves ta čas je samevala v moji sobi. Kaj naj rečem, nisem zadovoljen in komaj čakam, da se je znebim. Bilo je zanimivih sedem mesecev, skoraj povsem sem se ji predal in za nama je toliko noči, ki so se končale šele v poznem jutru.

Zbujal sem se zanjo, zaradi nje sem zanemaril sebe in ljudi, ki so mi pri srcu. Vse zanjo, verjel sem v najino prihodnost. Še vedno verjamem, in vendar me je tako zelo strah. A vse je moralo voditi v ta trenutek, v ta skorajšnji trenutek slovesa. V življenje spuščam in iščem nov smoter, diplomska naloga je napisana.

(Skorajda kič) Niti ne vem, kam in kako in kje začeti. Morda bi preprosto zapisal hvala.

Včerajšnje jutro; prvi tresljaj in prvi pogled sem vanj poslal jaz in ne vibrirajoča lilly marlen (efektiven komad za budilko, poboža iz sanj z blut und boden melodijo ter brcne v svet z ordnung und discipline ideologijo). Tipičen asortiman malih radosti v vsej popolnosti - skozi zaveso prebegli žarki; gol in ob glasni glasbi se z zobno ščetko med zobmi sprehajam po stanovanju; sedim na tleh, čisto narahlo se tresem ob hladu zgodnje pomladi in še malo puščam zavest ob strani in za trenutek ali dva zaprem oči; oprem se na ograjo balkona in se zastrmim v sosednje hiše in dvorišča in morda pozdravim soseda (morda mu le zagrgram z usti polnimi zobne paste). Jutranje rutine so zajtrk prvakov… Malo pozneje se na kavi oglasi prijatelj. Kave s prav tem prijateljem bi lahko trajale do poznega večera.

Včerajšnje kosilo; hrana, kitajc v podhodu, je bila zanič. Pa niti nisem opazil. Kosila s T so mi blagoslov, neznansko rad jo imam. Hecno, mnogo bolj kot za časa deljene postelje in nežnosti. Tako zelo podobna mi je, morda od časa do časa nekoliko bolj naivna in tudi bolj radovedna. Ko česa ne more podoživeti ali sprejeti ne zamahne z roko in ne odide naprej, marveč raziskuje in sprašuje in želi razumeti. Simpatična je, ko vsa zmedena tava v kontradikcijah svojih smotrnosti in vere. Morda se počutim malo krivega, do neke mere sem jo jaz seznanil z radikalizmom brezupa in ko me sprašuje po odgovoru, ji ga ne morem podati. Prej ko slej se bo našla, upam da ne v cinizmu. Po nekaj urnem druženju je sonce sijalo močneje.

Kava z internetno znanko. Premierno. Kaj naj rečem, ob tako širokem nasmehu in tako sorodnih karakteristikah sem skorajda ostal brez besed. Skorajda, debato sva končala, ko so se vrata (resda zgodaj zapirajoče) kavarnice že zaklenila.

Današnje jutro; zaspal sem pozno in se zbudil zarana, nekaj pred šesto in mnogo pred mojo jutranjo lilly. Malo sem še postopal po budnem dremežu, ob misli nanjo se uspem upreti tudi sanjam. Tista moja jutranja urica mine in vendar je dan še svež, tako svež. Obul sem rolerje ter skozi jutranjo gnečo pločevine odvijugal nekaj kilometrov smoga. Oglasil sem se na obisk k dedku in babici. Morda nekoliko zgoden. Četrt čez sedmo sem za mizo v njuni kuhinji jedel zajtrk, babica mi je narezala domač in že nekaj dni star kruh, ki ga je hranila zame. Nekoliko naglušnega dedka sem s povzdignjenim glasom seznanil z relevantnimi aktualnostmi zadnjega časa; Že leta in leta živita med to kuhinjo, med obiski in peko in svojim vikendom na kmetiji in neprestanimi obiski zdravnikov in strahom pred izgubo drugega; Noben še ni pretirano dementen, zabavna sta in ko v tej kuhinji jem zajtrk, se spomnim vseh tistih osnovnošolskih in srednješolskih juter in babičinega kakava.

Krvavec in A. Četudi bi mu tolikokrat zataknil njegovo aroganco v grlo od riti navzgor, bi se za takšnega prijatelja sprehodil po tej isti poti. Ob kompilaciji obskurnosti hitičev iz devetdesetih smo v leseni koči skupaj z nekim simpatičnim madžarskim dekličem še pred opoldnevom pili hladno pivo. Pozneje sva se zadnji dve uri skoraj povsem sama na celem smučišču spuščala po pobočjih, v snežnem metežu in podivjanem vetru sva na sedežnici skozi zvočnike mobilca vrtela dead kennedyse; Kričal sem od evforije, iz objestnosti in mladosti; Skozi meglo in gozd sva vijugala po celcu. ‘No friends on powder‘ pravijo, pa ga je bilo dovolj za oba in medtem ko sva pospravljala opremo sem v kočici plesal moonwalk na vengaboys; Doma mi je pripravil kosilo in skuhal kavo.

Morda sem si prvič malo pobliže ogledal M. Že mnogo let gojiva in skrbiva za institucijo srečanj ob kavi, enkrat ali dvakrat sem se že lahno zaljubil vanjo. Minuli večer se je razpotegnil v nekaj ur same topline. Zaprta mladenka je, in morda prvič mi je odkritosrčno govorila o sebi. O ljubezni, ki je še ni spoznala. O depresiji in melanholiji, o dolgčasu in radostih in prijateljicah in simpatijah in minulem vikendu na morju. Drugačna sva si in nobenih nasvetov ter pomoči ne terja, le prebila sva bariero zaupnosti. Pobožal bi jo, tako krhka in mala, polna šibkega upanja je. Samozadostna in močna. Ko se čez slab mesec ali morda dober ducat dni ponovno dobiva, se bova verjetno ponovno pogovarjala o svetu. O trženju in humanistiki in beletristiki. Pa je vendar lepo, vsi smo krvavi pod kožo.

Ležim na postelji, pod prsnim košem imam stisnjeno blazino in na zadnjici čutim odejo. V ozadju se vrti morda najljubša milesova plata sketches of spain. Skorajda bi se lahko ulegel na zrak in lebdel nekoliko nad površino. Kako ne, sms o recipročnosti porajanja sanj z D me je rešil gravitacije.

Hvala.

Prijatelj temu pravi detoksikacija. Kaj naj res storiš z večerom, ovešenim s ceno vseh piv, viskija, teh in onih kemikalij in vseh opotekanj in plesa in soočanja s neznosno odsotnostjo avtomatizacije, ko se lahko le giblješ v ritmu ali pa se zapreš v wc kabino in strmiš predse v umazano belo površino pred seboj. Malo, praznina v želodcu in srcu in grlu in žgoče hrepenenje po dopolnjenosti ne puščajo veliko prostora. Hecno, kako lahko preprost primanjkljaj serotenina in dopamina pahne človeka v to kepo v grlu, ki navadno nastane v poznem večeru, ko je maček od alkohola šele zaživel in je akvarel noči izgubil halucinatorno realnost tople kože, hladnega piva, dima marihuane in po grlu razmazanega kemičnega okusa. In objemov in lepih, valujočih las in nagnetenih teles in njene dlani in jacka z ledom  in še več piva in glasne sintetične kulise, po kateri nevidno drsiš med plesom.

Detoksikacija. Da se očistimo strupov smo si odprli dve buteljki in nekaj hašiša. Zastranitev strupa, ki se zažira v dušo - preprostega kemijskega neravnovesja. Nekoliko me stiska pri srcu, topa in nežna bolečina, ki mi je vedno prijetna, vkolikor seveda ne pride prepogosto. Uradna diagnoza je imela skorajda lirično ime nemirno srce. Dobil sem neke kapljice in sčasoma se je zadeva uredila.

Takšnih petkovih noči si ne privoščim več tako pogosto, cena je visoka in četudi traja le dan ali dva, je hipni preblisk noči še krajši. A kakšen preblisk, začenši s simpatično in nemalo privlačno družbo. Verjetno je bila ob debatah in presenetljivo ličnem soundtracku konzumpcija že več ko zadostna za sorazmerno zdravo in radoživo noč. Kaj kmalu, po prvih pivih in srečevanju za en večer nekoliko toplejših kolegov in znancev in neznancev mi brskanje po spominu ne ne nudi drugega kot akvarelne podobe glasbe, nenadzorovanega toka nečesa v glavi, vseh neznansko lepih deklet in malih debat in pretirano intimnih in drogam amfetaminskega izvora lastnih odkritosrčnosti. Spomnim se, da sem kot za vozom skozi celo noč reševal pretirano zadetost in pijanost. Kdo ve, katera logika mi je namignila, da bo pomagalo alterniranje med viskijem in pivom. Vsekakor ni veliko pomagalo in jutro je prišlo kar prehitro.

No, nobena cena ne bi bila previsoka za razpoko v realnosti; spomnim se njene kože, načina, kako je slonela na mojih ramenih in kako sem med prsti čutil njeno telo. Mislim, da sva oba slutila in si želela opijanjenega izgovora za izmenjane nežnosti. Nič takega in vendar ravno zato tako dragoceno, neobvezna in nenavešena dvojina, ki nima niti svojega jutri. Lahko bi bil, morda, preveč sem bil zadet za pretirano čustveno vpletenost in ko sem jo čutil pretesno ob sebi sem se raje umaknil. Verjetno sem šel za šank, morda sem kje drugje začel plesati ob drugi mladenki. Modra ali bedasta odločitev, ne vem. Vsak dan se zbujam pred budilko in kontempliram dan, ki prihaja in njegovo verjetno neobstoječo relacijo z njo. Včasih se uležem in še ob prižgani luči zlezem v odejo in ko je človek že preblizu spanca in se misli ne morejo več artikulirati, se lahko odanem v toplo in morda malo manj kot ponavadi moderirano čustvo naklonjenosti. Početja nimajo smisla in nobena shema bivanjskega projekta se ne zdi vredna moje pozornosti, ki se vseskozi ozira drugam in skozi katero smatram kot smotrne le najine (tako preveč) redke trenutke. Zaljubljen sem, tako zelo in tako preveč in namesto svojih dni se prebijam skozi čas, ki jih bolj definira njena odsotnost. Vsi ti detajli, ki jih spoznavam in so mi tako mili. Način, kako si popravi lase in kako pogladi svojo mačko. Spontani izbruhi smeha. Zadnje tedne me lahko iz pomirjenosti sune vsaka misel nanjo, obenem mi postane toplo in zaradi namernega zanikanja čustva tako preveč grenko.

Iz vrste razlogov ne želim ubirati poti, po kateri vendarle vztrajno hodim. Preveč samega se počutim, da bi bilo blaženje z dvojino lahko elegantno izvedeno. Svežina samskega stanu  je preredka dobrina, nblažena odsotnost formalizacije vezi z žensko in vsem tem, kar pomeni in ozlati in nagnije misterij žensk. Resda ni ravno glamurozno biti samski in obenem preživljati cele dneve s sluteno ali eksplicitno prisotnim smehljajem in milino gibanja te mladenke. Nočem se spuščati v že sedaj preveč prepleteno kuliso ljudi in čustev, in ne želim si dodatnega vozlanja mojega življenja z nitmi drugih. Še kaj, strah me je zavrnitve ali izturjenja.

Pomaga mi bolj malo, in kako naj se znebim čustva ob vseh drobnih naklonjenostih, ki mi jih izkaže. No, nisem edini in pravzaprav sem vseskozi v dvomu, mar ni pripisovanje teže momentom, ko se za trenutek spogledava ali ko si na zofi deliva nekaj telesne topine, le znamenje neskromnosti. Kolikor vem si ne želi vpletenosti. Tudi jaz ne, in vendar si jo bolj od vsega želim videti v jutranji svetlobi in s skuštranimi lasmi. 

Predobro slutim podobo prihajajočih dni. Ne bom je poklical in prav verjetno se nekaj časa ne bova videla. I don’t care poza. In vseskozi si bom želel le tega, da končno le pride dan ponovnega snidenja. All that jazz.

Natočil sem si nov kozarec vina, naj ta večer še nekaj časa traja, edini ostanek je od  njenega obraza na mojem ramenu. Lahko se še malo detoksiciram, dlje ko jutri spim, več bo časa za obnovo iztrošenih in razelektrenih sinaptičnih mrež. Jutri preneham s leonardom cohenom, ta obsesija me ne kani voditi v zdrav pristop do vsakdana. Ta moment prepeva meni enega ljubših komadov, teacher.

I met a woman long ago
her hair the black that black can go,
Are you a teacher of the heart?
Soft she answered no.
I met a girl across the sea,
her hair the gold that gold can be,
Are you a teacher of the heart?
Yes, but not for thee.

I met a man who lost his mind
in some lost place I had to find,
follow me the wise man said,
but he walked behind.

I walked into a hospital
where none was sick and none was well,
when at night the nurses left
I could not walk at all.

Morning came and then came noon,
dinner time a scalpel blade
lay beside my silver spoon.

Some girls wander by mistake
into the mess that scalpels make.
Are you the teachers of my heart?
We teach old hearts to break.

One morning I woke up alone,
the hospital and the nurses gone.
Have I carved enough my Lord?
Child, you are a bone.

I ate and ate and ate,
no I did not miss a plate, well
How much do these suppers cost?
We’ll take it out in hate.

I spent my hatred everyplace,
on every work on every face,
someone gave me wishes
and I wished for an embrace.

Several girls embraced me, then
I was embraced by men,
Is my passion perfect?
No, do it once again.

I was handsome I was strong,
I knew the words of every song.
Did my singing please you?
No, the words you sang were wrong.

Who is it whom I address,
who takes down what I confess?
Are you the teachers of my heart?
We teach old hearts to rest.

Oh teachers are my lessons done?
I cannot do another one.
They laughed and laughed and said, Well child,
are your lessons done?
are your lessons done?
are your lessons done?

Nov kozarec. Ne vem točno, katera pot me je vodila do prvega malo bolj artikuliranega spomina. S prijateljem sva omrtvičena počivala v stanovanju, v katerem sva se kdo ve kako znašla in katerega lastnica se s pijanimi trupli na svoji postelji ni strinjala. Naslednji spomin je avtobusna postaja blizu doma, tekom projekta avtobusa (spomin nanj se kot kaže sicer ne kani vrniti) se nama je pridružila še ena izgubljena duša in prebudil sem v svoji mrzli sobi in ob dveh zmedenih izrazih na obrazih. Hlad, ki me je zagrabil ob odsotnosti roke, katero sem držal skozi noč in brutalen tepež postamfetaminske depresije sta me pognala ven, v nepričakovano mrzel dan in uteho sem iskal v sprehodu po mrazu, dežju, snegu in blatnem gozdu. Pri prijatelju, ki je minulo noč zdravo prečemel pod odejo, sem nameraval spremljati neko plesno predstavo, pa sem ob psihiranju 80s synthkov in z ogabnim okusom v ustih utonil v nov spanec.

Dan je potem vzel svojo pot. Vozil sem se z avtom. Pozneje mi je sopotnik v nočnem prizadevanju in izgubljanju naredil kavo in načel projekt detoksikacije. Bruce Willis in četrti del Die Hard, po mojem mnenju en najbolj izpiljenih presežkov v žanru in onkraj, ki sem jih videl v zadnjem času. Tudi ob petem ogledu je Willisov naveličan in utrujen izraz na obrazu priceless. John McClain VS cel jebeni svet, dobesedno, z enako zamaknjenostjo z avtomobilom ubije helikopter, sam samcat nadjebe reaktivca - mano-a-mano - in na koncu pošlje kroglo v glavnega negativca skozi lastno telo in plača ceno zdrobljenih kosti in raztrganega tkiva s svojim trejdmark naveličanim pogledom. Z nekaj pretenzij so zadaj seveda še politične implikacije, strah in varnost sta terorizem in vse to.

Pozneje, po morda pol butelke se nama je pridružila še nesojena simpatija in ta surealno izdvojen vikend sem zaključil s filmskim cukrom, ki na moji mali lestvici najljubših filmov kotira prav pri vrhu. Vedno mi je malo žal gledati te filme, za vsakim gledanjem si ga dlje časa ne moreš več privoščiti. Včasih sicer dobijo nekaj kontekstualnega balasta in mistike, na film se ovesijo situacije, v katerih si ga gledal. Vedno tudi dobiš nekaj novega, pravzaprav vedno gledaš drug film.

All that jazz je en tistih filmov, ki je kar preveč popoln in cirka dve uri bi lahko trajali tudi v nedogled. Prvi del je uvod, izsek iz vsakdana režiserja in plesnega koreografa. Amfetamini, aspirini, cigareti, ženske in še več žensk in žganja. Roy scheider vdano pelje svoje showbiz življenje, brez vere v karkoli izven seksa in omamljanja. Drugi del je kuliminacija in pravzaprav le zelo dolga plesno-glasbena halucinacija smrti.

“Well folks, what can I tell you about my next guest? This cat allowed himself to be adored but not loved. And his success in show business was matched by failure in his personal relationships… that’s where he really bombed. And he came to believe that work, love, his whole life, even himself and all that jazz, was bullshit. He became the numero uno game player, to the point where the games ended and the reality began. Like, for this cat, the only reality is death…“. 

Smrt je stajliš. Avtobiografski film režiserja Boba Fossa,  ki ga igra Scheider. Morda si je slednji pred dobrim mesecem ali dvema ogledal ta film, morda je kaj lažje umrl. Smrt je konec koncev ena redkih reči, ki še niso povsem zapadle v simulacijo. Je pristna, avtentična. Zakaj umreti v joku in med slinjenjem, dostojno se posloviš pod disko kuglo.

 The simplest of pleasures;

“…No doubt we’ve missed out on a lot of pleasures and we’ve had some that were pretty mediocre: others we’ve let slip by out of laziness or lack of attention, imagination or persistence. We should consider ourselves lucky to have at hand (with suicide) an extremely unique experience: it’s the one which above all the rest deserves the greatest attention - but rather so that you can make of it a fathomless pleasure whose patient and relentless preparation will enlighten all of your life.

Suicide festivals or orgies are just two of the possible methods. There are others more intricate and learned. When I see the funeral ‘homes’ in American cities I’m not just appalled by how dreadfully banal they are, as if death had to smother any attempt at imagination, but also I think it’s a pity that they serve cadavers and their glad-to-still-be-alive families. Let there be some alternatives for those of little means and those who have grown weary of too much reflection so that they don’t have to rely on these pre-packaged, boring and expensive expedients. For example, alternatives like those the Japanese have devised (they’re called ‘love hotels’) for having sex. They know a lot more about suicide than we do.

If you have the chance to go to the Chantily in Tokyo you’ll see what I mean. You’ll sense there the existence of places without maps or calendars where you can enter into the most absurd decors with anonymous partners to look for an opportunity to die free of all stereotypes. There you’d have an indeterminate amount of time - seconds, weeks, months perhaps - until the moment presents itself with compelling clearness. You’d recognize it immediately. You couldn’t miss it. It would have the shapeless shape of utterly simple pleasure…”

Nov kozarec. Za spremembo nova plata ni Cohen. Ura je že skoraj štiri zjutraj  in najbolje bo, da zaključim. Detoksikacija pa taka, kaj naj storim z dnevi, ki se ne začnejo z njenim obrazom v jutranjih, na žaluzijah razlomljenih žarkih in se ne končajo z njenim  potnim telesom.

Vedno znova me očarajo ti mali detajli. Resnično ne terjam veliko. To čudna in čudovita kapricioznost neba, pod katerega sivo mreno se le za kratek čas, morda nekaj minut, iznenada pozlatijo trate in fasade soseske. In kar ne veš od kod in kje, nepredirni oblaki na nebu in skorajda same od sebe tleče barve na zemlji se mirno ogledujejo in se izmenjujejo pri poti skozi očesni sistem v svoj kotič možganov in se od tam naprej lepijo na vsebine, ki jih označujejo zbrane podobe ter potujejo dalje in spotoma napolnijo mrtve rokave, vezane na to toplo občutje, ki se poraja ob ideji sonca, ki od sebe širi asociativne žarke emocij in spominov, ki se spet pridružijo poti podobe, ki jo morda vidim čisto malo drugače.

…

Zarana sem odprl oči in se zazrl v prihajajoči dan ter se še zadnjič dotaknil ravno odhajajočih sanj. Lahko bi bil čeden dan, lahko bi še pred koncem dopoldneva odpravil obveznosti in se zagnal v drobnarije in vse skupaj kategoriziral pod zaznamek prijetnega. Pa verjetno ne bom. Spet se vrtim v krogu in tolažba ter spremljava mi je moja retro melanholična playlista s komadki, ob katerih je biti žalosten stajliš dejanje. Funkcija shuffle mi je umivanje zob spremila s tori amos in priredbo i don’t like mondays. Hecno.

Namen je bil kljub temu še vedno dober in volja trdna. A se je skozi shuffle pritihotapila julee cruise in me pahnila v že predobro poznan modus zena, ki se na robovih staplja v melanholijo, žalost in tisti občutek manjkajočega. Dislociranega sebstva, ki nevede obstaja tam nekje.

…

Zmeden sem. Zdi se mi, da sem s čustvenim managmentom morda segel malce predaleč in znašel v sila kontradiktorni situaciji. Pred nekaj dnevi sem poizkušal razjasniti ali si vsaj malce urediti pot do razumevanja, pa sem uspel napacati le okoren kosem misli, za katerega strašljiv hlad je reprezentativen sledeč izsek.

Verjetno sem res kreten. V najboljšem primeru se lahko sklicujem na kulturo samoaktualizacije in odgovornosti, v katero sem kot otrok sodobnosti nehote pahnjen. Zdrav duh v jebenem zdravem telesu; jej pravilno hrano v domnevno optimalnem razmerju potrebnih hranil, skrbi za svoj videz in zdravje; tvoje telo je tvoj tempelj. Vsak posameznik drži niti svoje delovnotržne usode v svojih rokah; izobražuj se in napolni cv, najdi si službo v kateri se najdeš in samorealiziraš in se z njo identificiraš in vedi, da boš prek pogodbe o delu zaposlen za določen čas (potrudi se). Tvoje življenje je lahko umetniško delo; življenjskostilske izbire so pomembne, tvoj vsakdan je tvoja kreacija in tvoja identiteta. Verjemi dr. phillu; v tebi so vozli in temna polja, reši se, odkrivaj se samemu sebi in bodi ti.

Pa saj s tem ni nič narobe. Dobro sem prilagojen, dovolj inteligenten ter spreten in pretežno gladkemu funkcioniranju mojega organizma lahko ob bok postavim podobno sliko kognitivnih, emotivnih in delovnotržnih struktur, skozi katere med drugim obstajam. Problem je seveda nekoherenten pejsaž smotrnosti, ki jih tiho sprejemam in si od časa do časa hodijo navzkriž. Konkretno, preskripciji »čustvuj, ljubi« in »spoznavaj samega sebe« se v opisanem primeru nekje približujeta in se stekata in potem mrtvo hladno spet oddaljita. In vendar, kako povsem magično je vse to, kako zaboga lahko dekonstruiram metuljčke v trebuhu. Jah, saj vem, kreten, z reševanjem pred samim sabo se sam sebi tudi oddaljujem. No, pa saj je vseeno, tudi ta stavek je verjetno vpisan vame kot stranpot smotrnosti.

…

Zjutraj se zbujam pred budilko in strmim v strop. Najraje se niti ne bi zbujal. Zunaj bo morda odtekal čeden dan. Vse težje pišem na blog. Vse težje se pogovarjam s prijatelji. Fokus mu uhaja. Vse to zaradi banalije, nepotrebne in vseprisotne. Kaj naj storim z glasom, očmi in kodri, v katere se nočem vpletati in mi hkrati pomenijo edini smoter dni?

Tudi bolj elegantna pot skozi dan obstaja. Eden tistih dni, ko je jutro kar malo odveč. Odpreš oči in ne veš čemu, in namesto predajanja estetiziranemu jutru se grabiš s klici rutine. Krč na sredi hrbta, očitno se je katera od mišic uprla svoji uporabi in naprezanju med tekočimi vpadi nezdravega oziroma vsaj nevajenega življenskega stila. Medla svetloba, pred spancem sem pozabil dvigniti žaluzije. Tudi sicer mi mraz in sneg in oblačnost niso ponujali presežkov.  Po nekaj opravljenih detajlih sem se z nekoliko bolj polnim želodcem in opranimi zobmi vrnil v posteljo. Niti se mi ni ljubilo brati, čakal sem na inspiracijo oziroma smoter za vpletenost v budnost in dan. Pravzaprav je prijetno, biti brez pričakovanj že zarana. Baje, nekaj je manjkalo in šele kava in kup edinstvenega optimizma in humorja prijatelja me je dvignilo do plašča in rokavic in hlač in potega skozi sorazmerno ubogljivo in kanec preredko lasišče.

In je zapadal dan. V drugih okoliščinah bi se ga spominjal kot dobrega, manjši in pričakovan poraz je spremljalo olajšanje in mala zmaga in mala radost in pravzaprav prijeten zaključek dneva. Po končanem druženju in ravno pravšnji intoksikaciji s pivom sem se spustil v potihem kičasto in nedvomno izrabljeno estetiko večera in noči.

Muzika na odru, burbon in pivo in še nekaj burbona in manjša skupina v to in ono zatopljenih neznancev. V glavnem sem se prepuščal asociacijam in nekoliko zamegljenemu zadovoljstvu. S takim, topo zarisanim nasmeškom. Spet malo sem poslušal dokaj solidno zasedbico. Nekoliko preveč nereflektirano arhaično za moj okus in vendar skoraj pravšnjo za vlogo v moji kvazinostalgični idealizaciji domnevnih tistih dni, ko zadimljen večer in jazzovska godba še niso bili stereotip. Na bobnih bi lahko morda pristalo nekaj več nežnosti in občutka. Morda, kdo sem jaz, da bi sodil.

Malo sem opazoval neznance. Kot provincialcu v mestu mi prisotnost nepoznanih jezikov, nikoli videnih obrazov in te brezbrižnosti in tlečega življenja sredi noči še vedno ni udomačena. Neko dekle se sprehodi na wc, dva malo glasnejša francoza se repozicionirata za šankom. S svojega stola vidim predvsem zadnje dele lasišč, lahko dolgih ali pokritih s pokrivalom, morda izgubljenih v senci. In nekoliko preveč deško zgledajočega natakarja, s privajenostjo je slonel ob steni.

Zunaj je skozme šelestel veter. Kar od nikoder se je oglasil februar. Na avtobusu sem strmel v knjigo in po malem kinkal, na izstopni postaji sem skadil joint in nato skozi veter v miže tekel proti dom. Mislil, da bom jutri spet miren in da je bilo zadnjih nekaj dni le suh kašelj.

Niti ni važno, da imam razum pokopan pod neprespano nočjo. Niti ni važno, da mislim okorno in počasi, da mi fokus uhaja in drsi s praktično česarkoli. Malček sem glup, počutim se, kot da bi kdo zaprl pipo asociacij in vsaka misel obstaja le eno, morda dvodimenzionalno. Kot da bi vsaka misel izgubila globino abstrakcije, in je samo golo praskanje usnja po lesu.

Včerajšnja noč je bil pomota. Dan je bil tak, kot je pač bil, tudi lepši obstajajo. Zvečer sem  vsaj ob trudu in znoju lahko začutil nekaj miru in se stuširan ter utrujen vrnil v svet kot prerojen. Glasna zabava v sosednji sobi je bila že prepijana za mojo udeležbo in zapovrh so akterji na drugi frekvenci od moje tudi ko so trezni. Zanimivo, poznam jih že leta in leta in še več let, preveva jih občutek domačnosti in familiarnosti, in prav z nobenim se nisem še nikoli, prav nikoli mogel pogovarjati sproščeno. Noč se je prevesila v pozno noč, in še vedno nisem spal. In je prišlo jutro in poln kurac sem že imel pokroviteljskih floskul modrosti o svetu in ljubezni in svetovljanskosti in sploh vsem. Jebo jim topoumnost, ki se prej ko slej prikrade. Sogovornik je sicer zanimiv tip, izkušen in pomirjen s sabo. A kralj alkohol tega ne jebe, melje počasi in suvereno.

Ko sem se prebudil, je eno truplo ležalo na tleh, drugo skrivčljeno na kavču. Grlo me je bolelo, oči sem imel zlepljene od vsega dima, ki je celo noč in dopoldne ovijal sobo. V kompletu z obveznostmi in oblaki so to predispozicije za grozovit dan. Ki kar traja in traja in megla se ni umaknila še nikamor. V tolažbo mi je john abercrombie in njegova deževna kitara, medtem ko se bobni zaletavo podijo ali prihuljeno lebdijo v njenjem zaledju, se spuščanje in dviganje ne ustavlja, malce potihne in se iza drugega ovinka spet pojavi. Oker zven z vonjem po steklu, vsak ton ostane še nekaj časa in se počasi razgraja, tip pa že suvereno prebira strune naprej in vseskozi pada dež. Pa ne tisti dež, ki ga z bolj izrazitimi gibanji vijači violina marveč tisti dež, ki se razliva po vetrobranskem steklu avtomobila med vožnjo, ki ti ni niti v strast niti v veselje in se pač le pelješ in opazuješ razmazane in nemirne fluide na drugi strani stekla.

Nič ni važno.  Če že nimam miru, če me nekaj razjeda in lahko le upam, da pozabim in zatrem, lahko danes poslušam muziko. Misel mi klecne in namesto zamolklega odmeva se skotali v naslednj takt in zavoj in činele se sprehajajo nekje v ozadju.

Zelena trata, ostro lomljene sence po hišah, čisto malo zamegljeno nebo sprano plave barve, prek katerega filtrirani žarki se ob lomu na gladkih površinah nekoliko slepeče odbijajo v oči. Namig pomladi in vrabec, ki kdo ve čemu strmoglavi in izgine, potem pa se v moj pravokotni razgled vrne šele na nad sosedovo trato. Barve hiš in streh so ostre in te hiše povsem nepremične, pravo nasprotje misterioznosti megličastih obrisov preteklih mesecev.

Razen občasnega vrabca ni nikjer nikogar. Ni stare vdove, ki leto za letom tako vztrajno prekopava zaenkrat še zamrznjen kos zemlje. Niti njene vnukinje, ki je verjetno v šoli. Ali kdo ve kje, v tej ulici, po kateri sem nekdaj čečkal s kredo, so mi prav vsi tujci. Hecno, ali se je razkrojila naša skupnost in so njene poteze odnesli umrli in razseljeni ljudje, ali pa je le ne znam več pravilno užiti.

Bolj ali manj je vseeno. Poleg izolacije ima moje novo okno tudi žaluzije, le spustim jih in se pretvarjam, da zunaj še vedno pustoši januar. Saj nisem daleč do srečanja z marcem, ki bo ne le toplejši, tudi čas bom imel zanj. Še čisto čisto malo, zadnjič sem videl prve telohe in v rokah držal martinčka, katerega je zvabilo sonce in uspaval hlad. Nima veze, spuščam žaluzije…