v4

Prijatelj temu pravi detoksikacija. Kaj naj res storiš z večerom, ovešenim s ceno vseh piv, viskija, teh in onih kemikalij in vseh opotekanj in plesa in soočanja s neznosno odsotnostjo avtomatizacije, ko se lahko le giblješ v ritmu ali pa se zapreš v wc kabino in strmiš predse v umazano belo površino pred seboj. Malo, praznina v želodcu in srcu in grlu in žgoče hrepenenje po dopolnjenosti ne puščajo veliko prostora. Hecno, kako lahko preprost primanjkljaj serotenina in dopamina pahne človeka v to kepo v grlu, ki navadno nastane v poznem večeru, ko je maček od alkohola šele zaživel in je akvarel noči izgubil halucinatorno realnost tople kože, hladnega piva, dima marihuane in po grlu razmazanega kemičnega okusa. In objemov in lepih, valujočih las in nagnetenih teles in njene dlani in jacka z ledom  in še več piva in glasne sintetične kulise, po kateri nevidno drsiš med plesom.

Detoksikacija. Da se očistimo strupov smo si odprli dve buteljki in nekaj hašiša. Zastranitev strupa, ki se zažira v dušo - preprostega kemijskega neravnovesja. Nekoliko me stiska pri srcu, topa in nežna bolečina, ki mi je vedno prijetna, vkolikor seveda ne pride prepogosto. Uradna diagnoza je imela skorajda lirično ime nemirno srce. Dobil sem neke kapljice in sčasoma se je zadeva uredila.

Takšnih petkovih noči si ne privoščim več tako pogosto, cena je visoka in četudi traja le dan ali dva, je hipni preblisk noči še krajši. A kakšen preblisk, začenši s simpatično in nemalo privlačno družbo. Verjetno je bila ob debatah in presenetljivo ličnem soundtracku konzumpcija že več ko zadostna za sorazmerno zdravo in radoživo noč. Kaj kmalu, po prvih pivih in srečevanju za en večer nekoliko toplejših kolegov in znancev in neznancev mi brskanje po spominu ne ne nudi drugega kot akvarelne podobe glasbe, nenadzorovanega toka nečesa v glavi, vseh neznansko lepih deklet in malih debat in pretirano intimnih in drogam amfetaminskega izvora lastnih odkritosrčnosti. Spomnim se, da sem kot za vozom skozi celo noč reševal pretirano zadetost in pijanost. Kdo ve, katera logika mi je namignila, da bo pomagalo alterniranje med viskijem in pivom. Vsekakor ni veliko pomagalo in jutro je prišlo kar prehitro.

No, nobena cena ne bi bila previsoka za razpoko v realnosti; spomnim se njene kože, načina, kako je slonela na mojih ramenih in kako sem med prsti čutil njeno telo. Mislim, da sva oba slutila in si želela opijanjenega izgovora za izmenjane nežnosti. Nič takega in vendar ravno zato tako dragoceno, neobvezna in nenavešena dvojina, ki nima niti svojega jutri. Lahko bi bil, morda, preveč sem bil zadet za pretirano čustveno vpletenost in ko sem jo čutil pretesno ob sebi sem se raje umaknil. Verjetno sem šel za šank, morda sem kje drugje začel plesati ob drugi mladenki. Modra ali bedasta odločitev, ne vem. Vsak dan se zbujam pred budilko in kontempliram dan, ki prihaja in njegovo verjetno neobstoječo relacijo z njo. Včasih se uležem in še ob prižgani luči zlezem v odejo in ko je človek že preblizu spanca in se misli ne morejo več artikulirati, se lahko odanem v toplo in morda malo manj kot ponavadi moderirano čustvo naklonjenosti. Početja nimajo smisla in nobena shema bivanjskega projekta se ne zdi vredna moje pozornosti, ki se vseskozi ozira drugam in skozi katero smatram kot smotrne le najine (tako preveč) redke trenutke. Zaljubljen sem, tako zelo in tako preveč in namesto svojih dni se prebijam skozi čas, ki jih bolj definira njena odsotnost. Vsi ti detajli, ki jih spoznavam in so mi tako mili. Način, kako si popravi lase in kako pogladi svojo mačko. Spontani izbruhi smeha. Zadnje tedne me lahko iz pomirjenosti sune vsaka misel nanjo, obenem mi postane toplo in zaradi namernega zanikanja čustva tako preveč grenko.

Iz vrste razlogov ne želim ubirati poti, po kateri vendarle vztrajno hodim. Preveč samega se počutim, da bi bilo blaženje z dvojino lahko elegantno izvedeno. Svežina samskega stanu  je preredka dobrina, nblažena odsotnost formalizacije vezi z žensko in vsem tem, kar pomeni in ozlati in nagnije misterij žensk. Resda ni ravno glamurozno biti samski in obenem preživljati cele dneve s sluteno ali eksplicitno prisotnim smehljajem in milino gibanja te mladenke. Nočem se spuščati v že sedaj preveč prepleteno kuliso ljudi in čustev, in ne želim si dodatnega vozlanja mojega življenja z nitmi drugih. Še kaj, strah me je zavrnitve ali izturjenja.

Pomaga mi bolj malo, in kako naj se znebim čustva ob vseh drobnih naklonjenostih, ki mi jih izkaže. No, nisem edini in pravzaprav sem vseskozi v dvomu, mar ni pripisovanje teže momentom, ko se za trenutek spogledava ali ko si na zofi deliva nekaj telesne topine, le znamenje neskromnosti. Kolikor vem si ne želi vpletenosti. Tudi jaz ne, in vendar si jo bolj od vsega želim videti v jutranji svetlobi in s skuštranimi lasmi. 

Predobro slutim podobo prihajajočih dni. Ne bom je poklical in prav verjetno se nekaj časa ne bova videla. I don’t care poza. In vseskozi si bom želel le tega, da končno le pride dan ponovnega snidenja. All that jazz.

Natočil sem si nov kozarec vina, naj ta večer še nekaj časa traja, edini ostanek je od  njenega obraza na mojem ramenu. Lahko se še malo detoksiciram, dlje ko jutri spim, več bo časa za obnovo iztrošenih in razelektrenih sinaptičnih mrež. Jutri preneham s leonardom cohenom, ta obsesija me ne kani voditi v zdrav pristop do vsakdana. Ta moment prepeva meni enega ljubših komadov, teacher.

I met a woman long ago
her hair the black that black can go,
Are you a teacher of the heart?
Soft she answered no.
I met a girl across the sea,
her hair the gold that gold can be,
Are you a teacher of the heart?
Yes, but not for thee.

I met a man who lost his mind
in some lost place I had to find,
follow me the wise man said,
but he walked behind.

I walked into a hospital
where none was sick and none was well,
when at night the nurses left
I could not walk at all.

Morning came and then came noon,
dinner time a scalpel blade
lay beside my silver spoon.

Some girls wander by mistake
into the mess that scalpels make.
Are you the teachers of my heart?
We teach old hearts to break.

One morning I woke up alone,
the hospital and the nurses gone.
Have I carved enough my Lord?
Child, you are a bone.

I ate and ate and ate,
no I did not miss a plate, well
How much do these suppers cost?
We’ll take it out in hate.

I spent my hatred everyplace,
on every work on every face,
someone gave me wishes
and I wished for an embrace.

Several girls embraced me, then
I was embraced by men,
Is my passion perfect?
No, do it once again.

I was handsome I was strong,
I knew the words of every song.
Did my singing please you?
No, the words you sang were wrong.

Who is it whom I address,
who takes down what I confess?
Are you the teachers of my heart?
We teach old hearts to rest.

Oh teachers are my lessons done?
I cannot do another one.
They laughed and laughed and said, Well child,
are your lessons done?
are your lessons done?
are your lessons done?

Nov kozarec. Ne vem točno, katera pot me je vodila do prvega malo bolj artikuliranega spomina. S prijateljem sva omrtvičena počivala v stanovanju, v katerem sva se kdo ve kako znašla in katerega lastnica se s pijanimi trupli na svoji postelji ni strinjala. Naslednji spomin je avtobusna postaja blizu doma, tekom projekta avtobusa (spomin nanj se kot kaže sicer ne kani vrniti) se nama je pridružila še ena izgubljena duša in prebudil sem v svoji mrzli sobi in ob dveh zmedenih izrazih na obrazih. Hlad, ki me je zagrabil ob odsotnosti roke, katero sem držal skozi noč in brutalen tepež postamfetaminske depresije sta me pognala ven, v nepričakovano mrzel dan in uteho sem iskal v sprehodu po mrazu, dežju, snegu in blatnem gozdu. Pri prijatelju, ki je minulo noč zdravo prečemel pod odejo, sem nameraval spremljati neko plesno predstavo, pa sem ob psihiranju 80s synthkov in z ogabnim okusom v ustih utonil v nov spanec.

Dan je potem vzel svojo pot. Vozil sem se z avtom. Pozneje mi je sopotnik v nočnem prizadevanju in izgubljanju naredil kavo in načel projekt detoksikacije. Bruce Willis in četrti del Die Hard, po mojem mnenju en najbolj izpiljenih presežkov v žanru in onkraj, ki sem jih videl v zadnjem času. Tudi ob petem ogledu je Willisov naveličan in utrujen izraz na obrazu priceless. John McClain VS cel jebeni svet, dobesedno, z enako zamaknjenostjo z avtomobilom ubije helikopter, sam samcat nadjebe reaktivca - mano-a-mano - in na koncu pošlje kroglo v glavnega negativca skozi lastno telo in plača ceno zdrobljenih kosti in raztrganega tkiva s svojim trejdmark naveličanim pogledom. Z nekaj pretenzij so zadaj seveda še politične implikacije, strah in varnost sta terorizem in vse to.

Pozneje, po morda pol butelke se nama je pridružila še nesojena simpatija in ta surealno izdvojen vikend sem zaključil s filmskim cukrom, ki na moji mali lestvici najljubših filmov kotira prav pri vrhu. Vedno mi je malo žal gledati te filme, za vsakim gledanjem si ga dlje časa ne moreš več privoščiti. Včasih sicer dobijo nekaj kontekstualnega balasta in mistike, na film se ovesijo situacije, v katerih si ga gledal. Vedno tudi dobiš nekaj novega, pravzaprav vedno gledaš drug film.

All that jazz je en tistih filmov, ki je kar preveč popoln in cirka dve uri bi lahko trajali tudi v nedogled. Prvi del je uvod, izsek iz vsakdana režiserja in plesnega koreografa. Amfetamini, aspirini, cigareti, ženske in še več žensk in žganja. Roy scheider vdano pelje svoje showbiz življenje, brez vere v karkoli izven seksa in omamljanja. Drugi del je kuliminacija in pravzaprav le zelo dolga plesno-glasbena halucinacija smrti.

“Well folks, what can I tell you about my next guest? This cat allowed himself to be adored but not loved. And his success in show business was matched by failure in his personal relationships… that’s where he really bombed. And he came to believe that work, love, his whole life, even himself and all that jazz, was bullshit. He became the numero uno game player, to the point where the games ended and the reality began. Like, for this cat, the only reality is death…“. 

Smrt je stajliš. Avtobiografski film režiserja Boba Fossa,  ki ga igra Scheider. Morda si je slednji pred dobrim mesecem ali dvema ogledal ta film, morda je kaj lažje umrl. Smrt je konec koncev ena redkih reči, ki še niso povsem zapadle v simulacijo. Je pristna, avtentična. Zakaj umreti v joku in med slinjenjem, dostojno se posloviš pod disko kuglo.

 The simplest of pleasures;

“…No doubt we’ve missed out on a lot of pleasures and we’ve had some that were pretty mediocre: others we’ve let slip by out of laziness or lack of attention, imagination or persistence. We should consider ourselves lucky to have at hand (with suicide) an extremely unique experience: it’s the one which above all the rest deserves the greatest attention - but rather so that you can make of it a fathomless pleasure whose patient and relentless preparation will enlighten all of your life.

Suicide festivals or orgies are just two of the possible methods. There are others more intricate and learned. When I see the funeral ‘homes’ in American cities I’m not just appalled by how dreadfully banal they are, as if death had to smother any attempt at imagination, but also I think it’s a pity that they serve cadavers and their glad-to-still-be-alive families. Let there be some alternatives for those of little means and those who have grown weary of too much reflection so that they don’t have to rely on these pre-packaged, boring and expensive expedients. For example, alternatives like those the Japanese have devised (they’re called ‘love hotels’) for having sex. They know a lot more about suicide than we do.

If you have the chance to go to the Chantily in Tokyo you’ll see what I mean. You’ll sense there the existence of places without maps or calendars where you can enter into the most absurd decors with anonymous partners to look for an opportunity to die free of all stereotypes. There you’d have an indeterminate amount of time - seconds, weeks, months perhaps - until the moment presents itself with compelling clearness. You’d recognize it immediately. You couldn’t miss it. It would have the shapeless shape of utterly simple pleasure…”

Nov kozarec. Za spremembo nova plata ni Cohen. Ura je že skoraj štiri zjutraj  in najbolje bo, da zaključim. Detoksikacija pa taka, kaj naj storim z dnevi, ki se ne začnejo z njenim obrazom v jutranjih, na žaluzijah razlomljenih žarkih in se ne končajo z njenim  potnim telesom.

Rem koolhas nekje slikovito primerja mestno identiteto z mišnico, v kateri si mora čedalje več miši deliti izvorno vabo, in ki je, če jo natančneje pogledamo, nemara že stoletja prazna. »Pariz lahko postane samo še bolj pariški – že postaja hiperpariz, pološčena karikatura« zapiše. Minuli večer sem se pomudil ob filmu paris je t’aime ter v večer izpustil spomine, in se spet spomnil na to stereotipno mesto, v katerega zaradi predolge ločitve stežka še verjamem.

Sam film je serija dvajsetih kratkih vinjet različnih avtorjev, ki izrisujejo variacije verjetno najbolj izrabljene komponente pariškosti. Ob ozadju distinktivnih kotičev mesta se zvrstijo zgodbe ljudi, ki v svoje življenje tako in drugače vpletajo ljubezen in romantiko ter spremljajoče konflikte, trenutke razumevanja in napetega pričakovanja. Lahko bi se zgodili kjerkoli drugje, v vseh drugih velemestih, pa imajo tisti ‘nekaj’, ki je lasten konstruktu pariza in v katerega sem že preveč vpleten za zdravo distanco. Film je pravzaprav serija zbodljajev, ki na različnih straneh pritiskajo na podobo mesta, ki se je tam nekje od baudelaira in prousta ter skozi godarda in bertoluccija ter prek tone slaboumnih ameriških komedij in letakov turističnih agencij porodila v meni.

Ena lepših zgodb kaže možaka srednjih let, ki povabi svojo ženo na kavo z namenom, da ji oznani njeno redundantnost. Prišla je mlajša in bolj strastna in brez vseh teh prašnih rutin desetletij. Žena še pred tem plane v jok in pokaže zdravniški formular z diagnozo terminalnega stadija levkemije. Mož se nemo preda obveznosti, ki jo čuti z vseh strani od samega sebe. Naj ostane in se žrtvuje in tej ženski olajša umiranje. Sledeče mesece se ji ponovno posveti kot ljubljeni ženski, minevajoči momenti ne bodo imeli nobene ponovitve in ker se vede kot zaljubljen človek se ponovno resnično zaljubi. Žena mu umre v naročju in pusti za sabo čustveno razvalino.

Onkraj meščanskih stanovanj z razgledom so tisti parizu značilni res temni črnci, ki morda igrajo kitaro ali pa prodajajo ure in vžigalnike na ulici. In arabske mladenke, ki se skozi mesto sprehajajo z zadnjico v preozkih kavbojkah in naglavno ruto, ki jim zakriva dolge in valujoče lase ter preveč živahen nasmeh. Pa arogantni francozi, ki pretemnih soljudi ne sprejemajo kot legitimnih sodržavljanov, in kar ne morejo doumeti, kako počasi plačujejo demografsko ceno za vse odtujeno bogastvo in delovno silo, ki sta se skozi stoletja vpisala v prestolnico nekdaj imperialne velesile. Ljubezen tako na saint germaine de presu, ki ga poceni in suženjsko servisira barvno pestra in vendar nevidna delovna sila iz predmestja, kot tudi na ulicah tega brezkončnega niza slabo vzdrževanih stanovanj in domnevno asimilacije potrebnih tujcev.

S finalno impresijo filma se povzame potezo ‘pariza’, ki je meni verjetno še najbližja. Nekoliko samosvoja američanka se po letih varčevanja in opravljenem večernem tečaju francoščine za teden dni odpravi na dopust v pariz. White trash, ki se z ledvičko na pasu sprehaja med nagrobniki znanih neznancev in se z njimi spoznava preko zloženke. Pri njenih letih so romantični upi že pokopani, in tudi mesto ljubezni iz turističnega vodiča je ne pomakne nič bližje želenemu sopotniku. Medtem ko v nekem parku z nemim obrazom strmi v prazno se dotakne občutja, ki se je zdelo kot že dolgo izgubljeno. Ali pa morda še dlje iskano, četudi ga ni mogla niti poznati, kaj šele pričakovati. Skorajda toplina, ki je stkana iz radosti in grenkobe, celo žalosti, a ne prevelike. Težko in mehko in globoko melanholično občutenje sreče.

Že od prvega obiska naprej mi je v parizu najbližja podzemna železnica. Svetloba, ki sredi noči osvetljuje perone in neskončne rove tekočih stopnic v teh velikih podzemnih jamah. Tujci, s katerimi skupaj čakaš na vlak in katerih utrujene obraze opazuješ med vožnjo. Spomnim se nekega starejšega črnca, katerega razbrazdan in valovit obraz sem opazoval morda dobre četrt ure. Oči je imel povsem rdeče, morda je bil zadet, in te povešene oči so bile najbolj žalostne in z žalostjo sprijaznjene, celo predane oči, ki mi prikličejo najbolj intimno plast pariza. Tisti brezup, ko bi lahko kar celo noč sedel na vlaku in s stisnjenimi ustnicami odšteval postaje do svoje. Ko bi obsedel v katerem lokalov s povsem predrago pijačo in se opijal s skozi celo noč burnim in nepoznanim življenjem velikega mesta. In si samo malo žalosten, saj veš, da je to čutno zadovoljstvo izigravanje zgodbe, ki ne kani trajati in je mogoča samo v nekih posebnih časih mladosti, otožnosti, zaljubljenosti ali morda kiča.

Na dopust bi šel.

Mizantropski šus v žilo in grčavi sredinec v rit konvencij in milega.

Ljubezensko pripoved lahko bereš v dveh smereh. Lahko spremljaš porajanje in vznik čustva, pa potem njegovo konsolidiranje in kmalu zatem preigravanje in korigiranje in izvijanje. Sinusoide in slepe ulice. Revitalizacije. Oddih. Dezintegracijo, razpustitev, po malem spet strasti, obup. In tako naprej, linearno ali morda bolj turbulentno.

In odvisno od tega, ali bereš svojo ali tujo pripoved, se po malem bojiš, ali pač slutiš, da se nekaj vztrajno umika, prekriva. Da je pač nekaj zamolčano. Vse se konča, vse izgoreva, nič takega pač. Že, že; a kaj, ko ne živiš svoje, marveč povsem tujo pripoved. Drugi so ji dali obliko in ogrodje in detajle, človek jih le po malem prenavlja, si jih prilagaja kot terjajo okoliščine, sopotnik, ljubljeni, impulz ali želja. In, tako se mi zdi, četudi je grozno, tako pač je; ljubezenske pripovedi imajo vedno svoj konec, in le stežka lep. Pomeni vse tisto, čemur se z zgodbo umika. Vsak ima svojo pripoved, in to moramo vedno deliti z nekom drugim in on je vedno nekdo drug. Sam je, bere skozi sebe in povsem vseeno mu je zate. Kot, v končni fazi, tebi zanj.

In imaš žalostno pripoved. Takšno, kjer vsakdo slepo brca v štiri stene okoli sebe, in kjer morda kdo kdaj kaj sliši, a ne dovolj. In čustvo pogine.

Lahko pa jo bereš iz druge smeri, vzvratno. Ljubezen je lahko tako lepa, in tako opazovana pripoved nima nikoli konca. Ko jo bereš s konca, se je končala še preden se je začela. A obenem, če retrospektivo začneš ob zarji imaš na koncu vedno zoro. Na koncu in vmes nekaj lepega, zelo lepega, iluzijo, da nisi sam. Ali vsaj nekaj topline, ramo, na katero se nasloniš in katera se skupaj s tabo trudi, da bi razbila zidove okoli posameznika.

…

Klute je v osnovi ljubezenska zgodba. Za kuliso ji stoji umor, detektivska zgodba, ki se skoraj zdi odveč. V končni fazi je, nekatere vsebine so vedno pomembnejše. Na koncu filma in po prvih skupnih korakih dekle odide; ne vidi se v nečem, v kar ne verjame in zaradi česar noče izrabiti, zlorabiti delikatnega čustva. Kaj naj stori drugega v svetu, v katerem se nenehno išče in nikoli ne najde in obenem neumorno hlini dostop do drugega. Kot kurba je predobro vedela, katero sredstvo najvztrajneje in najočitneje lubricira družbene odnose in nekoliko razočarano, morda modro ve, da tudi v ljubezni, med bližnjimi, v sami intimi, ni nič drugega kot nenehnega toka menjave. Menjava, kroženje, akumulacija, pridobivanje, plemenitenje, krogotok kapitala se v družbi nagnetenih posameznikov postavlja kot model za njihovo kohabitiranje in sodelovanje.

Pa vendar vse do konca filma občutiš toplino. Sprijaznjenost. Vsakdo je sam in obenem ujet v svoje želje, želje posedovati, izmaličiti, želje biti željen, ljubljen, pohabljen, kar koli. Male in velike perverzije, droge in hudodelstvo, in obljuba ljubezni. Težko je doseči mir, nekateri se moramo zadovoljiti z manj.

“I just wish i could let things happen… enjoy it, you know, enjoy it for what it is and while it lasts and relax about it… But all time… all the time I keep feeling the need to destroy it, to…to break it off. To go back to the comfort of being numb again.”

Tip je verjetno na koncu razočaran. Ali pač ne, ne izvemo, morda ima spomin na misteriozen utrinek sreče sredi osamljenega velemesta. Morda razume, da se mu je prepustila kot le ve in zna, noče biti ranjena, popakirala je kovčke in se vrnila v največje udobje, v katerega ji po dobrih dveh desetletjih še uspe verjeti. Le malo je potrebno, zakaj bi verjeli predpostavki, da kamor koli gremo in da bomo kamorkoli prišli. Čas le laže, ko se zdi, da se zliva v neko relevantno točko. Umreš sam. In, tudi vmes, kot bi rekel znanec, we fuck alone.

Malo melanholije. V njej je lepo, ko iščeš ramo, na katero bi se naslonil, in je še nisi našel, ti je toplo. In ko jo najdeš in se nasloniš. In potem, potem greš naprej, spet malo manj čuteč in sorazmerno miren. Lepo je. Tako v filmski kot v vseh dosedanjih in bodočih zgodbah.

Neprijetne labilnosti čustvenega aparata ter tendence konvergiranja mojih asociacijskih verig v travmatične poljane si v doglednem času ne drznem izpostavljati neusmiljenem kolesju lsdja. En strah ali dva preveč, še ne utišano obžalovanje in še ne nevtralizirane navezanosti so predispozicije, ki po odstranitvi ločujočih mehanizmov in kriterijev racionalnosti ne morejo ostati neme. Padca v globine praznine, ki se skriva pod izpuhtelo in sprevrženo priučeno strukturo, po nedavnem maličenju navadno bolj milega psihedelika, ne kanim ponavljati in ga raje jemljem kot zgovoren indikator ta moment bistvenih iztirjenosti moje samozavesti in gotovosti.

Alternativno in varnejšo zamaknjenost ponudi kratek in neškodljiv ostanek šestdesetih, film z zgovornim naslovom The Trip. Zasnova je preprosta, Peter Fonda vzame kapsulo 250 mikrogramov lsdja in se spusti v dobro uro (oz. celo noč) trajajoč izlet v samega sebe oz. v tisto, kar od njega ostane. Tudi on nima čiste vesti, ki bi mu dovolila preprosto raztopitev v okolico in brezskrbno izgubo ega. Po prvih vizualnih distorzijah se kmalu ujame v tipično lsd dinamiko, ki ga dviguje do vrhunca naslade ob senzacijah, ki jih ponuja nediferenciran čutni sistem, in peha nazaj med kosme izpuhtele strukture jaza in njegovih najvztrajnejših gonil. Strah ga postane dejstva, da je v končni fazi vendarle povsem sam, da v svojem jazu nima sopotnika in da je obsojen le nase. Zaželi si nedosegljivega, izpolnitve, prehoda v naravno stanje izpolnjenosti in preseganja razkoraka med svetom znotraj in onkraj, in iz ozadju mu kot odgovor priplava najpogostejše mašilo tišine, ki odmeva, ko tolčeš po zidovih svojega sveta. Seks. Ženska, žensko telo in senzualnost, njena toplota, vse ženske njegove preteklosti, ki jih je le za trenutek ali za več let sprejel ali nezavedno zaznal kot možen odgovor. Bolj ko se trip bliža koncu, manj koherentno je njegovo zaznavanje, fragmentiran in povsem nepovezan kolaž podob, spominov in nedoločljivih informacij čutov. Izgubljen je, jaz še ni sestavljen, ujet je na gradbišču in družba je realno ravno toliko, da se zaveda njene neprijaznosti in zaprtosti. Človek je pač vedno sam.

Hvala bogu je Peter Fonda visok in lep ko hudir, plavolase hipurke s perverzno nedolžnimi frizurami pa vsaj v filmih držijo zelo malo seksualnih inhibicij. Seks na lsdju je doživetje, ki ga noben film ne more povsem ujeti v omejeno trojico naracije, podobe in glasbe. Lahko pa inducira spomin, in kalejdoskop kože, poljubov, materializirane glasbe, las med zobmi in potu med stegni je mehak in gladek način za še zadnje solidifikacije realnosti in konec tripa. Ostane le še konsolidacija kognitivnih sposobnosti, a kot pravi Fonda s končnim stavkom, o tem se razmišlja jutri. Res je. Hočeš nočeš je halucinogen le predah. Le trenutek, ko lahko globoko vdihneš in nato plačaš visoko ceno za ta en vdih. Potem pač spet jutri, trajno ne moreš pobegniti iz sebe. Mostovi do tišine se spet porušijo, in ujet na plavajoči deščici jaza se popelješ najprej v ure, dneve in leta razkroja.

“Tobacco is out. Wheat germ is in” pragmatično zatrdi Vinnie, lastnik tobačne trafike, ki jo kani prodati in pustiti, da tam zraste eko-bio prodajalna. Podton te izjave bolj ali manj uokvirja sicer zelo lagodno strukturiran film, v katerem se okoli trafike nanaša in plete mit Brooklyna. Kvazidokumentarno posneti naključni mimoidoči razlagajo o svojem doživljanju njihovega urbanega kosma domačnosti. Neko osemnajstletno dekle je tough in streetwise, njen tip apatičen hašišar. Nek zgubani niger razlaga, da je bistvo multikulturnost. Auggie je tip, ki vodi trafiko in je njeno srce in duša in ga ne zjebe niti poletna vročina, ki se odbija od asfalta do betona in se potem zažre v vsega naveličane duše preproste ulične raje, katere aspiracije niso baš visoke. Še več, skorajda so bedaste; stereotipno prenaličena in preobilna ameriška gospodinja (Roseanne) si že 15 let želi v Vegas. V lajf, jebemo, pa saj ima prav.

Brooklyn je skratka njihov dom, tu in tam prilagojen njim, bolj ali manj so njemu prilagojeni oni. Sam film ne odstopa od vizije domačnosti, vsak ima svoje kraje, okoli katerih plete svoje socialno življenje, v njih pušča svoja leta, okoli njih čustvuje, raste in spoznava čudovito čudaštvo, ki ga nosi vsako dreves mestnega gozda, če mu le pustiš do besede. Pravzaprav smo vsi isti, vsi bi želeli le najti pot do belgijskih vafljev svoje mladosti. In pot do tistega cigareta po seksu, ko se tistih pet minut dima tako dobro zaveš, da pravzaprav ne živiš zaman. Brooklynov je natanko toliko kot prebivalcev, no, brooklynov je še mnogo več.

Moj najljubši estet čika Jim Jarmusch se pod imenom Bob pojavi v filmu in resignirano naznani slovo od kajenja in potrdi mojo slutnjo, da je v istega leta posneti mojstrovini Dead Man res namigoval na tisto praznino, ki jo kot bivši kadilec poznam in prenašam že vse od svojega zadnjega cigareta pred tremi leti. Adaptacijo žanra vesterna, ki jo izvede v Dead Manu, bi pravzaprav prav tako lahko postavil pod krovno menjavo cigaret za zdravo prehrano. Noben akter ni povsem zadovoljen, a sama forma filma je nenadjebljiva. Stilizirana v božjo mater, bolj ko s kroglami pa prestreljena z nanašanji na druge filme in druge žanre in sploh vse tisto, česar vestern ne bi smel nositi. Namesto samozadostnosti, ki se skriva v temelju žanra in pomeni čas, ko je bil desc desc in baba baba in konj pač konj, se s pomenom raje poigra, moralizem vesterna zamenja blaga melanholija nečesa izgubljenega. In to izgubljeno, izgubljen pomen, morala, mladost in smoter, vse to se skorajda fizično uteleša v tisti praznini sredi želodca, ki me obseda kot bivšega kadilca.

V Blue in the smoke nihče še ni bivši kadilec. Predaja se nostalgiji, kjer so reči klapale. Urbanost je gladka in ubrana, in njeni nekomplementarni deli se začuda povsem prilegajo drug drugemu. Ljudem kar uspeva, da se le naslonijo na zid in prepustijo obraz omotici vročine in pustijo, da se jim duh razpusti v barvah, ki se ob močni svetlobi porajajo za zaprtimi vekami. Lagodnost in brezciljnost kot izpolnitev, vse je pod kontrolo. Tako se vsaj spomni Auggie, skozi katerega spomin se rola filmski trak. Priznava, da ne ve, koliko je spomin in koliko dejanskost in roko na srce, verjetno mu je povsem vseeno. Spomin je tisti prostor, kjer je svet dejansko lahko srečen, kjer je konflikt izpolnitev in ne bolečina. V spominu si prilagajamo svoje kraje kot so nas ti kraji prilagodili sebi. V spominu še brezskrbno prižgemo cigaret. Danes sem otrok eko-bio hrane, pazim na zdravje, na linijo in med prsti brezupno lovim polzečo mladost, ki se ne meni zame. Ko sem bil mlad in, oh, naiven. In izpolnjen. Nostalgija je že adaptirala mojo mladost, le kje naj živim drugje kot v domnevni naiviteti in brezskrbnosti, ki ni nikoli obstajala. No, takrat res ne, a je zato toliko bolj živa danes. Kot je živ Brooklyn in trafika, kjer se zbirajo stari mački, in kjer se dogodijo takšni čudeži, kot je vsaka sekunda vzdušja tega filma.

Hočeš nočeš pa v spomin vseskozi odzvanja sedanjost. In res, cigareti so out. Kraji so out. V Sloveniji se mi zdi, smo to dvoumnost v prostoru zatrli vse preveč resno. Standardizacija in univerzalizacija vseh trafik, lokalnih trgovin, bifejev čez cesto. Kako naj spomin usidram v tekoči trak kot se le da brezdušnih podob trgovin ter lokalov. Fotrova poguba, ki si jo je pripil v bifeju, ki se je držal naše trgovine, ima v mojem spominu toplo barvo in njegov vonj po šmiru daje vzdušje njegovi poti kozarca. Ne vem, če bi se zapil v lokalu, ki so ga inkorporirali v Tuševo kvadrasto grozoto, bi bil verjetno le brezupna pijandura. Tranzicijska komodifikacija prostorov je s zanosom svobodnega in uspešnega sveta mrtvo hladno prebelila pretekle oblike, dovolj jih imamo, saj smo novi, moderni, evropski. Ma kurac, jebemVamMaterEvropo, nikjer v evropi še nisem videl tako grozljivega opustošenja urbane nostalgije.

Še največja groza so lokali, ki so opremljeni z nostalgično noto. Bože, bolj agresivne brce v mednožje polpreteklosti ni in rekonstruirane nostalgije sam vidim kot sopotnika starbucksov in loungeov. Jeben diznilend vse naokoli. Ne morem si pomagati, četudi vem, da je ta poza idiotizem. Nekdaj ni bilo nič bolje. Nikoli ni bilo nič bolje. Za mojim baje tako primarnim prezirom do koloseja in cityParka in btcja nekako slutim prikrito skrb za distinkcijo. No, pravzaprav se ne morem odločiti, ali sta Auggijeva trafika in širši Brooklyn iz filma kdaj obstajala. In ali ni city park enak, če ne še boljši substitut. In niti se ne morem odločiti, ali mi je sploh potrebno brskati po svoji melanholiji. Jo s tem razblinjam, ali pa poleg sedanjosti poizkušam racionalizirati in omvlaževati še spomin. Nej vem, res ne vem, najraje bi le sanjal. Sanjal in gledal slike…

…in nekako izven konteksta se je vrinila asociacija na predlansko poletno potovanje. Kako sem sploh lahko pozabil, pisal sem dnevnik in točno in dobro vem, da je bil vsak dan in vsaka ura čisti spomin. Potrebuje se le sonce, bližnji in, jebemomater, dovolj denarja in svobode. In sonca. In svobode. In sonca… In prav nobenega spomina. Kot v sanjah. Če prav pomislim je bil tisti mesec le ena dolgo sanjarija. In iz njih se zbudiš in po malem se razblinijo in gledaš lahko le še slike in takrat te stiska v srcu in potem zaideš in objava na blogu počasi izgublja ost.