Pravzaprav mi je ta tip postal kar všeč, zadnjih pet mesecev se je izoblikovala simpatična entiteta, vse od navad, razvad, razpoloženj in do relevantne in še sprejemljive abstrakcije smisla in njegove oblike. Dobro se počutim v lastni koži, vse manj se vidim kot odklon od minule oblike, počutim se kot suverena in sproščeno kontradiktorna gmota jaza. Čustvene reakcije, ljudje okoli mene, nenavsezadnje profilizacija glasbenih preferenc; verjetno bi s tem jazom lahko živel, in ta pomlad bi lahko kar trajala in trajala.
Pa vendar ta jaz in to pomlad najverjetneje zapuščam. Vzdržuje ju življenski stil, ki žalibog ni vzdržna praksa; lebdeti ob minevanju dni.
Pojutrišnjem prekinem pomlad, špansko poletje in rjava polt bosta prehodna pravljica, milni mehurček časa; slaba dva meseca brezčasja, izolacija in fokus v pirinejih, mir pred samim sabo in nenazadnje tem norim poletnim valom ženske lepote. Četudi manj spektakularne od feminilnih linij in detajlov, pustijo granitne vertikale človeku to svobodo, da pusti ego kak korak ali dva zadaj. Da si povsem sam, stiskaš in iščeš opore v skali, povsem sam in samozadosten. Težka abstrakcija, en gib ali ena smer sta tako zelo relevantna in vredna truda, sovražnik pa le lastno ravnotežje, fokus in (percepirane in prave) omejitve moči.
Izogibanje sebi bom nadaljeval festivalsko, četudi manj nadzorovan in predvidljiv je teden pivnikov, pekočega sonca in pisane množice božanskih deklet še vedno v slogu drobljenja in šizofrenega sestavljanja ega. Poletje v vsej slavi, portugalsko sonce v avgustu je od ranega dopoldneva do poznega dne en in edini suveren.
In potem življenje. ‘Najprej štalca, pol pa kravca’ pravijo. Morda, jaz bom vendarle najprej vzredil kravco, v tednih zatem se začne vpletenost v življenje in izgradi še streha nad glavo. Selitev, novi bližnji, služba. Tudi prav, nekatere pomladi in nekatera poletja se včasih zdijo ko krhek in povsem surealen izsek med nenehnim ciklom izmenjavanja letnih časov in minevanja let, resničen le kot opomin o relativnosti časa in dvomvljivi kavzalnosti dogajanj. Anomalije na prevleki slutenj čez nepredirno temo vprašanj o optimalnem strukturiranju smotrnostnih zgradb in čeznje izvezenih tekstur.
(Nekaj sentimentalnosti in pompoznosti ob zapuščanju resnično zadovoljive forme dni si vendarle lahko privoščim)
4 Komentarjev
Pa srečno, Kekec :)Lahko trdimo, da se vračaš na stara pota ali samo na poznan teren, kjer boš iskal neuhojene poti?
Če si ti res Z, potem ti javljam tole: http://bitchskweet.blogspot.com/2008/07/bipikskvitnik-bo.html
Upam, da nisi ravno zdaj nehal pisat. Ali pač?
Pa…hmmm, niti ne. Četudi bolj naklonjen razgibavanju mišic kot možganov, se vendarle od časa do časa oglasim v rumenem zvežčiču. Malo manj egotriperska situacija, en in edini gost v dnevniku sem žalibog jaz.
In, ubogo revše, en od sosedov je po slabih treh letih z geslom zaščitil wiFi in ubogega piratskega poba odrezal od širnega sveta. In pisati izven varnega zavetja doma pač ni trip.
Jebat ga, v kratkem napečem poletno fotozgodbo in v blog vsaj bežno ujamem sicer povsem neulovljiva vijačenja glave skozi neskončne poletne popoldneve…
Pusti komentar