Ponedeljek, 2. junij 2008
Dve skodelici kave, en zajtrk in nekaj ur po prejšnji objavi se svet spet giblje po ustaljenih tirnicah sprejemljivosti, lagodnosti in tihega nasmeška za sicer s podočnjaki zaznamovanim obrazom. Po glavi mi še vedno špila marc ribot, ki pa skladno s počutjem namesto freejazerske agonije preigrava bolj sončne odtenke z zasedbo the prosthetic cubans. Krasna muzika, njegova razvlečena in umazana kitara nima para in zveni enako noro tako v masturbacijah razpuščenega jazza kot v bolj rockersko nagnjenih variacijah zornove masade, in ko ata na mamo skupaj z vokalom toma waitsa ali edinstveno laid-back-melanho-cool liriko johna lurieja. Verjetno bi se iz še nedavnih meandrov identitetne krizice in blažje depre izvlekel tudi brez njega, zagotovo pa ne s tako stylish soundtrackom in počutjem.
Če kani iti vse po sreči, se letošnje poletje ne bo več pretirano odmikalo od tirnic, začrtanih s komadičem fiesta en el solar.
Ponedeljek, 2. junij 2008
I think I may have a problem with my lifestyle. Ne morem se spomniti, iz katerega filma mi odzvanja ta stavek. Tam se ugotovitev nekako zdi na mestu, tako mirna in jasna ob vsej kaotičnosti posledic življenskostilskega problema. Tekoče jutro ponuja podobno kontrasten vtis, ob razmetanem podstrešju, razbolelem fizisu in na ves glas predvajanem brskanju in izgubljanju marca ribota po dediščini alberta aylerya je takšna ugotovitev že onkraj očitnosti.
Pa saj so bili vsi večeri in vse noči vredni svoje cene, tako v finančnih kot nevronskih shemah moje malenkosti, in detajli spomina mi kažejo vrtince prijetnega blaznenja. Le… No, le ti ponedeljki. Ko se ti, še preden se povsem zbudiš, od zadaj začne približevati še zadnji odmev konkretnega življenskostilskega izpada zadnjih nekaj dni in ki bo oz. že je, po petnajstih urah spanca, našel precej bolj trezno in za bolečino dojemljivo entiteto.
Navadno si takša jutra blažim z lažmi o tem jutru kot novem začetku, o spremembi attituda in vse to, o opustitvi pijače in droge in vse to. Tudi danes bi se verjetno predajal tej nadi, pa me žalibog že jutri čaka dolgo pričakovana eskapada s kakimi tristo do petsto mikrogrami dietilamida lizergove kisline. In tako se morda še najlaže tolažim s prepuščanjem mojega sveta v film in glasbo, pred mano in za mano potop, a vsaj ta moment je norost ujeta v zvočnike in tisti ironično miren “i think i may have a problem…“.
