Včasih tako zelo preziram ljudi; Sedim na vlaku, atmosfero preveva vonj po postanem zraku, smrdi po tujih rutinah, potu in po življenju, ki se je zataknilo na mestu. Gledam skozi okno in ne vidim mesta marveč le mrtvo sliko, le s travo prerasla skladišča, umazane strešnike in izprane grafite.
V istem vagonu sedi ženska srednjih let. S široko odprtimi očmi bebavo kima sogovornici. Ima majhne ustnice in nakodrano lasišče, čez boke jo ovija predebel in cenen zlat pas. Izgleda kot karikatura (bog je zloben karikaturist). Ne morem prenehati opazovati in sovražiti zabitosti njenega izraza. Njena prisotnost in njen sprijaznjen obraz me žalita.
Končna postaja…
Pusti komentar