v4

Svet je poln lunatikov in lepih deklet.

(jebeni reality show)

Včasih tako zelo preziram ljudi; Sedim na vlaku, atmosfero preveva vonj po postanem zraku, smrdi po tujih rutinah, potu in po življenju, ki se je zataknilo na mestu. Gledam skozi okno in ne vidim mesta marveč le mrtvo sliko, le s travo prerasla skladišča, umazane strešnike in izprane grafite.

V istem vagonu sedi ženska srednjih let. S široko odprtimi očmi bebavo kima sogovornici. Ima majhne ustnice in nakodrano lasišče, čez boke jo ovija predebel in cenen zlat pas. Izgleda kot karikatura (bog je zloben karikaturist). Ne morem prenehati opazovati in sovražiti zabitosti njenega izraza. Njena prisotnost in njen sprijaznjen obraz me žalita.

Končna postaja…

Včasih, ko zaprem oči in čakam na spanec, se mi za vekami začno izrisovati podobe. Pa ne tisti razlomljeni ostanki svetlobe, ki niso uspeli pobegniti nazaj v svet in v prazno odzvanjajo med zidovi lobanje, marveč črnobele, skorajda stripovske figure. Niti se ne sprašujem čemu in niti ni važno. Res ne, nenadzorovani drobci, ki uidejo kontroli in ki izkazujejo zanimivo tendenco. Zgodi se, kot bi začela gniti tinta. Robovi se začno razlivati, linije postanejo tako… groteskne. Podoba ne izgubi le ostrine, postane kot v pisoar namočen časopisni papir. In, tako se mi vedno zdi, kot da bi svet posilil tiste drobne minute, ko grabiš za spancom in se začasno umikaš zavesti.

Saj se zdi, da je pravzaprav vse v redu. Pa vendar…

Pa vendar… Ne vem. Nezadovoljen sem. Prijatelj me je diagnosticiral z blažjo depresijo. Morda, sam bi temu vendarle z manj navlake rekel izguba iluzije o trdnih tleh. Res, vsa stvar je v tem, da samega sebe prepričaš o trdnih tleh. Pravzaprav moraš le verjeti, da vendarle obstajaš. Da nisi le ohlapna entiteta priličnih tokov in na površino prinešenih drobcev nedostopnega, marveč, da si oseba. Da lahko rečeš jaz sem, jaz si želim in jaz bom, in ob tem ne dvomiš v izrečeno in ga namesto postavljanja v kontekst drugih in trenutnega počutja postaviš v kontekst sebe.

Zmeden sem. In kar ni konca, kar traja!!

Nekako tri mesece bo od kar… od kar sem naredil eno bolj impulzivnih med relevantnimi dejanji zadnjih let. Od takrat naprej pa… ne vem, to nisem jaz. Reflektiram in govorim o tujcu. Ne vem, kaj storim s tem tipom, ki tako odstopa od nekdanjega odseva jaza v zavest. Nekdaj racionalen in hladen, preračunljiv, z elementi čudaštva in impulzivnega odstopanja, z nekoliko obešenjaškim smislom za humor. Mehaniziral sem tako svet izven kot tudi znotraj samega sebe, oboje se da z nekaj abstrahiranja posiliti z modelom stroja. Ali pač rastline, neke jebene naracije skratka.  Kje zaboga se skriva ta tip?! Želim ga nazaj. Sem se res tako spremenil, kaj se je zgodilo z mano v vseh mesecih zatiranja med zimskim pisanjem diplome, kaj sem spustil na plano? Ali pa - ni mi še uspelo ustvariti pogojev za preizkus hipoteze - ali pa je vse skupaj le zelo dolga  serija variacij med mačkom in zadetostjo ter pijanostjo. Res,  življenski stil zadnjih mesecev ne nudi plodnih tal za osebo, ki sem jo izgradil s športom, odrekanjem in zmernostjo.

V enem dnevu lahko napečem tudi pet pofukanih življenskih filozofij. In osem različnih evalvacij svojega življenja in pičutja. In trinajst teorij preobražanja, ki nedvomno vendarle je na delu in ki se prej ko slej vendarle izteče v vsaj približek koherenci. Zakaj sploh blebetam. Pobegnil bi… Jebeni pobeg, kaj naj s to nado, v katero se zatekam že mesece in  mesece, že samo obseg in emotivna nabitost sta indikator, da mi ta veliki pobeg ne more uspeti. Kaj naj, bežim od ljudi in stvari, od krajev in rutin? Seveda, za moment ali dva lahko tudi to. Kakor lahko, najbolj zgoščeno prisoten mehanizem pri meni te čase, vse skupaj pošljem v kurac in rečem ko jebe, saj ni vredno.

Morda pozabljam na čas. Morda bo on postoril reči namesto mene. Ne vem, res sem zmeden.