v4

Tip, ki mi je včeraj vračal pogled iz ogledala, mi je deloval nekam tuje. Pod gostimi obrvmi je vame vročično strmel par neznanih oči. Lica in nos so bila potemnela, nekoliko žareča, slutil si lahko nastajajoče sončne opekline. Razpokane ustnice so bile stisnjene, posajeno v nekoliko neobrit okoliš, lasje so bili potegnjeni nazaj v mokrih šopih, ki so ponekod padli na zgubano čelo. Opazoval sem ta obraz in četudi sva bila v malem, z lesom obitem sekretu le jaz in ogledalo, je vame z napetimi, utrujenimi in zaradi premočnega sonca nekoliko priprtimi očmi gledal neznanec. Morda sva res preživela skupaj nekaj minulih dni, potem razumem tudi njegov resnoben in zaskrbljen pogled, dogajanje za lobanjo je bilo pogostoma nekoliko… izvenserijsko.

Sreda je šla mimo mene. Ko si pijan že pred kosilom in po betonu pred fakulteto delaš prevale je le malo upanja, da do naslednjega dne še prideš v stik s konvencionalnim režimom časovnosti. Možgani sledečega sledečega dne so bili bolj neka amorfna gmota nesmislov kot koherentno delujoč organ in četrtek sem raje že zarana ugonobil s travo in pijačo. Dobršen del petka sem prespal in do večera imel ravno še toliko časa, da sem s polnimi pljuči zajel dan in sapo. In se ponovno izgubil, naslednja kristalizacija se mi ponudi šele nekje v ranem jutru. Trop nesrečnih duš, ki nas še ni spustila droga in smo se namesto spanca raje deklasirali po ljubljani.

(Pred vrati nekega bara se je vsa moralna, finančna in nevronska škoda upravičila v malem in neznansko dragocenem detajlu svetlobe, ki se je odbijala s premočenih tal in povsem surealno gorela s tako močjo, da je napolnila celo vidno polje z belim žarenjem, ki je le na robovih dopustil zabrisane obrise okoliških stavb). Spomnil se sledečega opomina; (Because we don’t know when we will die, we get to think of life as an inexhaustible well, yet everything happens only a certain number of times, and a very small number, really. How many more times will you remember a certain afternoon of your childhood, some afternoon that’s so deeply a part of your being that you can’t even conceive of your life without it? Perhaps four or five times more, perhaps not even that. How many more times will you watch the full moon rise? Perhaps twenty. And yet it all seems limitless).

Še nekaj degradacije moje malenkosti, kake tri urice spanca in še nekaj piva, droge in žganja tekom katerih sem se znašel na krvavcu. In, namesto spanca, hrane ali nadzorovanega okolja še ena noč med zasneženimi strminami, šnopcem, nebesno kuliso polne lune ter mimo nje hitečih in razpadajočih oblakov, odsevom mesečine na snegu in medlo rozno svetlobo reflektorjev za prelomljenim hribom. S tehnom, torto, ovčjimi kožami, drogo, neznanci in disko kuglami v igluju. S kot kanalizacija razraslimi trakovi svetlobe, ki markirajo človeške naselbine v dolini. Ponoči na krvavcu slišiš ptice in piš vetra, ki gladi bližnje pobočje.

Tako zaspal kot vstal sem zarana, prebudil sem se v jedilno sobo in turbo čuke ter se počutil, začuda, fenomenalno. Pot sklepanja je bila, da razlog verjetno tiči v tem, da sem še vedno pijan in da mi v kratkem grozi, da se val omamljanja in opijanja razlomi na obali nedeljskega dopoldneva in na njej pusti razlomljeno telo in duha moje malenkosti. Načel sem novo pivo in se tja do enajste počutil že dovolj varno za četrtinko elesdeja. Sledeče ure sem ponovno izstopil iz sveta in od njega zahteval le konstanten vnos alkohola. Vožnja z vsaj tako pijanim in zadetim voznikom je bila bitka s časom, ki nas je ločil od njegovega zmenka. Kako hecno bi bilo, če bi nas zamaknjen reakcijski čas voznika zapeljal v rano smrt in bi lahko rekel, da sem umrl zaradi ljubezni. Žalibog ne moje, a vsega pač ne moreš imeti. Potem je tempo počasi popustil in tja do poznega večera sem le še ohranjal in ne krepil omamljenosti. Splet dogajanja me je počasi pognal za volan in kakih triindvajset kilometrov sem tvegal tuj avto, svoje življenje ter jasno varnost drugih soudeležencev v prometu.

Skratka, zabavni dnevi. Polni idiotizma, ne rečem. Pa vendar, dragoceni, žalostni in osmišljujoči, lebdenje brez težnosti in časovnosti, ki se morda ne kani ponavljati. Spet se spomnim sadističnega citata malo višje… everything happens only a certain number of times, and a very small number, really… And yet it all seems limitless.

In še enega:

Vedno se je treba omamljati. Vsa stvar je v tem, in to je edino vprašanje. Če nočete čutiti strašnega bremena Časa, ki vam pritiska na ramena in vas upogiba k tlom, se morate kar naprej omamljati.

Toda s čim? Z vinom, s poezijo ali pa moralo, kakor hočete. Samo da se omamljate.

In če se kdaj zbudite na stopnicah palače, v jarku, na zeleni travi, v turobni osamljenosti svoje sobe, ko je omama že popustila ali zginila, vprašajte veter in zvezdo in val, ptico in uro in vse, kar beži, in vse, kar ječi, vse, kar se giba, in vse, kar vam poje, in vse, kar šepeče, koliko je ura; in veter in zvezda in val in ptica in ura vam bodo odgovorili: “Ura je za omamo!” Če nočete, da vas Čas trpinči kako sužnje, se kar naprej omamljajte! Z vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete.