v4

Zelo naglas, na repeat in zavoljo zanič ozvočenja z res podivjano bas linijo si šopam tale cuker iz začetka osemdesetih. Dlje časa sem ga promoviral kot najbolj kul komadič na polobli; nekakšen križanec med poletjem v školjki ter ibiza attitudom. Z njim sem začenjal dneve in otvarjal žure in ga občasno spustil kot ironičen komentar na hašišarsko implodirano atmosfero taistih žurov. Vedno ob jakosti čez mejo dobrega okusa. Skratka, po mnogih mesecih z njim spet posiljujem sosede. Z današnjim dnem se, tako slutim, začenja poletni modus življenja. Adijo simon, adijo garfunkel, adijo cohen in sploh adijo ayler, don cherry, dolphy, mingus, miles, coltrane in vsi ostali težaki. Adijo do naslednje vojne.

V dneve kanim, spontano in strateško, ponovno integrirati funk. Veliko fanka, še več fanka in vse možne transgresije groova od najbolj poceni variacij dalje.

In v roku petih ur bom pijan, v roku osmih zelo pijan in v roku dvanajstih verjetno že zdravo zadet.