v4

Počasi in zanesljivo širim frontno linijo. Totalna vojna nad umom in sinaptično infrastrukturo, ki jo načenjam zadnja dva meseca, dobiva svoj crescendo. Pred (prisilnim) zatišjem vihar. Vmes pravzaprav. Abstinenca in disciplina jesenskih in zimskih mesece sta iz mene iztisnili nemalo dotlej morda manj poznanih kotičev sebe, projektnost kot metafora industrije smotrnosti mojega življenja je pognala svojo konkretizacijo v zunanji svet. Vedno potihem živim neko upanje v nejasen in nikoli dosežen, že zelo dolgo pričakovani dan, ki nikoli ne pride in prek katerega črpa legitimizacijo tisti moment, ko kdo ve zakaj zjutraj odpreš oči in brez robov in frikcije vstopiš v življenje. Zavoljo projekta, ki meče svoj sij na početja in jih umešča v osebno zgodovino in jim jasno začrtava linearnost dni. Po malem si brusim in prilagajam robove želje in navade, verujoč v ta notranji dan oddiha in v primernost izsekavanja poti. Moja stvar skratka.

Diplomska naloga pač ni le moja stvar, že difolt je vanjo vpisal akterje z vseh štirih smeri mojega socialnega neba. Nekaj zelo relevantnih spremenljivk se je vpisalo v življenje, prihodnost se je vtihotapila skozi zadnja vrata in me vse te mesece opazovalo izpod čela in čakala na dan, ko se vendar objameva in znese vame svoje korenine (ali mi, konec koncev, obrne hrbet) . Projekt z veliko začetnico in nekoliko nepoznanim koncem, oddihom, ki dejansko pride in ponudi svojo plitko tolažbo; projekt, ki bo verjetno zaplodil ves ta balast in okoliš, znotraj katerega in s katerim bom obstajal in kar bom živel in bo vir malega projektiranja. In vse ima svojo ceno.

Na situ obveznosti so ostale plasti in kosmi mojega jaza, in vse bolj se je vsa precejena usedlina odsevala v eni sami podobi. Nova pisalna miza, raztresene knjige in osušene skodelice kave. Tišina v sobi, le trepet tipkovnice in ječanje vrtljivega stola. Brneči portal lcd kristalov na prenosniku in povratni pogled, ki sem si ga vračal skozi vrstice na ekranu. Mislim, da sem v nekem pogovoru pred meseci dejal, da so prijatelji ovira in da do nadaljnjega v mojem svetu živijo znotraj kategorije še sprejemljive kolateralne škode. Z omamo sem se bolj spogledoval kot objemal in ekstatične presežke izven rutine mi je v najboljšem primeru nudilo dekle, danes takisto kolateralna škoda nekoliko bolj opaznih proporcev.

Naučil sem se samote in tišine. Vikendov ob ekranu in kozarcu ali dveh in v soju sto watnih žarnic. Ranih juter zase in v suhem zraku prepotenih noči, ki sem jih prepustil prihodnosti in tej lepljivi gmoti smotrnosti, v katero sem eno za drugo izgubljal variacije sebe. Bolj ali manj vzporedno sem s prvimi znaki predaha preusmeril nekaj tirnic. Zvezo. Treznost. Disciplino. Preudarnost in to bedasto zadovoljstvo nad lastno storilnostjo. Najprej en vikend, steklenica viskija je sama na sebi zapekla noro noč in manj noro jutro in sploh ne nora sledeča dneva. Mali indici nastajajočih tenzij in tih šepet revolta. Nova steklenica vodke in nov vikend pohabe in izven vseh standardov vedenja impulzivno izpeljano zapečatenje in arhiviranje ljubezni in partnerstva. In počasen zdrs v vse več večerov zadimljene atmosfere moje sobe, morda ob buteljki in svečah. In vse več naključnih večerov pijančevanja, ki so kot magnet pritegnili ostalo psihoaktivno spremljavo noči.

Neodgovorno vedenje in nestabilno počutje. Nelagodje in strah. Nezaupanje, agonija in brezskrbno, sončno predajanje impulzom. Neznansko uživam v izgubljanju sebe, v blaženosti alienacije od lastne kletke. V objestnosti in grenkobi, ki se počasi vali po grlu ob nazalni rabi. V plesu in pozabljenih besedah. Nedavno sem se polil s pivom po glavi in laseh, nedavno sem kozlal še dobršen del dneva po večeru. Počasi si želim zabave, katere maček ne traja dlje od dneva po njej, morda bi potreboval zbranosti in miru namesto dni možganskih ruševin.

A ne takoj, pred menoj sta morda le dobra dva meseca ali celo kak teden manj mladosti. Jasno, še vedno se lahko sprehajam po dežju. Kaj več žal ne, prej ko slej bo treba sprejeti roko sprave. Konvencije in obveznosti. Temačna prikazen prihodnosti in odraslosti v najboljših letih. Predobro se poznam, vem, da bom vse izpeljal in da bom za to prehodil pot trupel. Svojih. Nič takega, vem. In vendar, za vsak primer, morda vendar ne pretiravam z epohalnostjo. Za vsak primer torej še dva meseca vojne; ni milosti in k vragu z nevrotoksičnim in razžiranjem potencialov. Furam efektivno higieno; stisnem zobe, potrkljam z rdečimi čeveljci in ponovim mantro; ain’t happenin’.