v4

Tip, ki mi je včeraj vračal pogled iz ogledala, mi je deloval nekam tuje. Pod gostimi obrvmi je vame vročično strmel par neznanih oči. Lica in nos so bila potemnela, nekoliko žareča, slutil si lahko nastajajoče sončne opekline. Razpokane ustnice so bile stisnjene, posajeno v nekoliko neobrit okoliš, lasje so bili potegnjeni nazaj v mokrih šopih, ki so ponekod padli na zgubano čelo. Opazoval sem ta obraz in četudi sva bila v malem, z lesom obitem sekretu le jaz in ogledalo, je vame z napetimi, utrujenimi in zaradi premočnega sonca nekoliko priprtimi očmi gledal neznanec. Morda sva res preživela skupaj nekaj minulih dni, potem razumem tudi njegov resnoben in zaskrbljen pogled, dogajanje za lobanjo je bilo pogostoma nekoliko… izvenserijsko.

Sreda je šla mimo mene. Ko si pijan že pred kosilom in po betonu pred fakulteto delaš prevale je le malo upanja, da do naslednjega dne še prideš v stik s konvencionalnim režimom časovnosti. Možgani sledečega sledečega dne so bili bolj neka amorfna gmota nesmislov kot koherentno delujoč organ in četrtek sem raje že zarana ugonobil s travo in pijačo. Dobršen del petka sem prespal in do večera imel ravno še toliko časa, da sem s polnimi pljuči zajel dan in sapo. In se ponovno izgubil, naslednja kristalizacija se mi ponudi šele nekje v ranem jutru. Trop nesrečnih duš, ki nas še ni spustila droga in smo se namesto spanca raje deklasirali po ljubljani.

(Pred vrati nekega bara se je vsa moralna, finančna in nevronska škoda upravičila v malem in neznansko dragocenem detajlu svetlobe, ki se je odbijala s premočenih tal in povsem surealno gorela s tako močjo, da je napolnila celo vidno polje z belim žarenjem, ki je le na robovih dopustil zabrisane obrise okoliških stavb). Spomnil se sledečega opomina; (Because we don’t know when we will die, we get to think of life as an inexhaustible well, yet everything happens only a certain number of times, and a very small number, really. How many more times will you remember a certain afternoon of your childhood, some afternoon that’s so deeply a part of your being that you can’t even conceive of your life without it? Perhaps four or five times more, perhaps not even that. How many more times will you watch the full moon rise? Perhaps twenty. And yet it all seems limitless).

Še nekaj degradacije moje malenkosti, kake tri urice spanca in še nekaj piva, droge in žganja tekom katerih sem se znašel na krvavcu. In, namesto spanca, hrane ali nadzorovanega okolja še ena noč med zasneženimi strminami, šnopcem, nebesno kuliso polne lune ter mimo nje hitečih in razpadajočih oblakov, odsevom mesečine na snegu in medlo rozno svetlobo reflektorjev za prelomljenim hribom. S tehnom, torto, ovčjimi kožami, drogo, neznanci in disko kuglami v igluju. S kot kanalizacija razraslimi trakovi svetlobe, ki markirajo človeške naselbine v dolini. Ponoči na krvavcu slišiš ptice in piš vetra, ki gladi bližnje pobočje.

Tako zaspal kot vstal sem zarana, prebudil sem se v jedilno sobo in turbo čuke ter se počutil, začuda, fenomenalno. Pot sklepanja je bila, da razlog verjetno tiči v tem, da sem še vedno pijan in da mi v kratkem grozi, da se val omamljanja in opijanja razlomi na obali nedeljskega dopoldneva in na njej pusti razlomljeno telo in duha moje malenkosti. Načel sem novo pivo in se tja do enajste počutil že dovolj varno za četrtinko elesdeja. Sledeče ure sem ponovno izstopil iz sveta in od njega zahteval le konstanten vnos alkohola. Vožnja z vsaj tako pijanim in zadetim voznikom je bila bitka s časom, ki nas je ločil od njegovega zmenka. Kako hecno bi bilo, če bi nas zamaknjen reakcijski čas voznika zapeljal v rano smrt in bi lahko rekel, da sem umrl zaradi ljubezni. Žalibog ne moje, a vsega pač ne moreš imeti. Potem je tempo počasi popustil in tja do poznega večera sem le še ohranjal in ne krepil omamljenosti. Splet dogajanja me je počasi pognal za volan in kakih triindvajset kilometrov sem tvegal tuj avto, svoje življenje ter jasno varnost drugih soudeležencev v prometu.

Skratka, zabavni dnevi. Polni idiotizma, ne rečem. Pa vendar, dragoceni, žalostni in osmišljujoči, lebdenje brez težnosti in časovnosti, ki se morda ne kani ponavljati. Spet se spomnim sadističnega citata malo višje… everything happens only a certain number of times, and a very small number, really… And yet it all seems limitless.

In še enega:

Vedno se je treba omamljati. Vsa stvar je v tem, in to je edino vprašanje. Če nočete čutiti strašnega bremena Časa, ki vam pritiska na ramena in vas upogiba k tlom, se morate kar naprej omamljati.

Toda s čim? Z vinom, s poezijo ali pa moralo, kakor hočete. Samo da se omamljate.

In če se kdaj zbudite na stopnicah palače, v jarku, na zeleni travi, v turobni osamljenosti svoje sobe, ko je omama že popustila ali zginila, vprašajte veter in zvezdo in val, ptico in uro in vse, kar beži, in vse, kar ječi, vse, kar se giba, in vse, kar vam poje, in vse, kar šepeče, koliko je ura; in veter in zvezda in val in ptica in ura vam bodo odgovorili: “Ura je za omamo!” Če nočete, da vas Čas trpinči kako sužnje, se kar naprej omamljajte! Z vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete.

Kaj naj…

Šopam funk in navijam joint. Pred seboj imam edini dokaz o opravljenem dodiplomskem študiju. Je roza barve, podaril mi ga je miličnik, ki se ni strinjal s kopico nezdravih voznih navad v ranih jutranjih urah.

Kaj naj…

Luknja v glavi je dovolj široka za manjšo čredo slonov. Zunaj je besno lep dan.

Ah ja…

Zelo naglas, na repeat in zavoljo zanič ozvočenja z res podivjano bas linijo si šopam tale cuker iz začetka osemdesetih. Dlje časa sem ga promoviral kot najbolj kul komadič na polobli; nekakšen križanec med poletjem v školjki ter ibiza attitudom. Z njim sem začenjal dneve in otvarjal žure in ga občasno spustil kot ironičen komentar na hašišarsko implodirano atmosfero taistih žurov. Vedno ob jakosti čez mejo dobrega okusa. Skratka, po mnogih mesecih z njim spet posiljujem sosede. Z današnjim dnem se, tako slutim, začenja poletni modus življenja. Adijo simon, adijo garfunkel, adijo cohen in sploh adijo ayler, don cherry, dolphy, mingus, miles, coltrane in vsi ostali težaki. Adijo do naslednje vojne.

V dneve kanim, spontano in strateško, ponovno integrirati funk. Veliko fanka, še več fanka in vse možne transgresije groova od najbolj poceni variacij dalje.

In v roku petih ur bom pijan, v roku osmih zelo pijan in v roku dvanajstih verjetno že zdravo zadet.

Včerajšnjo noč sem sanjal, da umiram. V tistih zadnjih budnih potezah, ko v polsnu stegneš roko in ugasneš luč, sem z nenamernim gibom prevrnil nočno svetilko in razbil žarnico. Še ne povsem utelešen sem prižgal luč in z nekaj potezami pomedel steklo na kup ter se vrnil v temo. Poleg črepinj sem pustil knjigo, skozi katere poglavje o naukih smrti sem se še držal budnosti pod toplo odejo. Ne pomnim, da bi prej sanjal o lastnem umiranju. Čez dan seveda velikokrat sanjarim o njem, smrt je en tistih lajtmotivov mojega življenja, v katerih lahko sleherni trenutek iščem varnost in tolažbo. Že od rane mladosti, spomnim se, da sem si v mislih pogosto prirejal in estetiziral lastna slovesa že v zgodnjih letih osnovne šole. Verjetno si nisem uspel razložiti privlačnosti in naklonjenosti do anatemizirane tematike samomora. Četudi spomin potvarja po svoje, lahko rečem, da me je privlačila možnost absolutnega izbrisa in obenem baročnega pajčolana simbolnega balasta, ki se razteza iz samomora in smrti. Čez čas, skozi leta in izkustva, sva si z mislijo na smrt bližja in bolj domača. Ko sem zapustil pubertetniško dezorientacijo se je moja ideja samomora iz poceni spektakla in infantilnega pobega nekoliko odmaknila iz dosega možnega in prešla v transcendenčno institucijo utopije.

Kot tako lahko funkcijo smrti v moji glavi razložim kar skozi dvojni nagovor besede utopija. Njen koren sta grški besedi outopia, ki pomeni ne-kraj in eutopia, ki nosi pomen dobrega kraja. Za dogodek samomora v mojem osebnem času ni prostora, življenje obožujem in smrt smatram za tragedijo neznanskih razsežnosti. Lastno jasno, do drugih se čutim pretežno indiferentnega. Ukinitev zavesti je uničenje sveta, ukinitev vesoljstva. Smrt ne sme obstajati, in ker lahko živim le z njenim zanikanjem, je zame v svojem bistvu outopična. Še več, če povzamem eno premen omenjene knjige, lahko iz tega pola izpeljem tudi njen čar. Gre za to, da je smrt ukinitev sistemov vzročnosti. Po smrti ostanejo v tišini, onkraj nje obstaja molk glede nadaljevanja. Razplete se tako misel umrlega kot mrtvec v živi misli, ki ga ne more vplesti v lastno logiko. Tu se skriva nek oddih, rešitev iz jarma misli, obenem si rešen zavedanja in sebe.

Ukinitev zavedanja. Imam frazo, ki si jo občasno ponovim, željo, da bi se le lahko ustrelil za kakih pet minut.

Ukinitev sebe. Včasih bi si želel izstopiti; dovolj imam, to ni moja smer in niti moj vlak.

Misel in jezik in kultura in socialna in psihična infrastruktura. Vse naj gre. Pa četudi zaradi banalije. Saj pravim, ne kanim umreti, le topline in zavetja si iščem v tej ideji slovesa in zastranitve vsega nelagodja bivanja. Da odplakne tudi bivanje v svetu je v tej utopiji pač sprejeta logika stvari.

S tem počasi stopam v register dobrega kraja. Včasih sem si prekomerno izrisoval svet po lastni smrti in romantiziral izvedbo dejanja. Smrt je nenavsezadnje estetska vrednota, ki se posreduje skozi vrsto kanalov socializacije in kulturacije. Na pamet padejo film, literatura, žurnalistika in prenekatere veje institucionalizirane birokracije, ki tako predano poveličujejo smrt. Tako glasbene, vizualne, narativne in atmosferične niti filma poskrbijo, da smrt v vsej tragičnosti lahko obstaja v kolektivnem mišljenju, varno preoblečena v plastiko estetizirane, spektakularne in z umetnostjo okičene kulture. Smrt je vendar wagner, je zlati rez, je narativni vozel in orodje politične argumentacije. Nedavno sem tako sanjaril o rezanju žil in se zaposlil z iskanjem najelegantnejše poti do minimalnega nereda, katerega implicira krvaveče telo na poti v izkrvavljeno truplo. Da potrebuje ta pot primeren ambient in soundtrack seveda ni potrebno poudarjati.

Moja filozofija življenja je skratka stkana iz smrti. Pretvarjam se, da ne obstaja in vendar sanjarim o njej, in da presežem neskladje, nanjo lepim teksture svojih preferenc. V sanjah sem v zavedanju o bližajoči se smrti (bila je neka nepovratna bolezen) jokal in kričal. Resnično kričal, agonija izčiščene minljivosti. Krvav sem pod kožo, vsemu pleteničenju navkljub bi rad le živel. Za vsako ceno in navkljub vsemu primanjkljaju preračunljivosti, ki ga pomeni sprejemanje življenja. Zjutraj te sanje niso izpuhtele, tako živo se spominjam groze ob bližini konca.

Minulo popoldne sem si ogledal film woody allena, interiors. Tam na koncu sedemdesetih je posnel to bergmanovsko dramo in vanjo vtkal svoj običajni asortiman akterjev, ki v njegovih drugih filmih ingmarja bergmana le občudujejo.

In berejo virgino woolf.

Cela zgodba ima le nekaj protagonistov, manjša razširjena disfunkcionalna družina. Vse tri hčere so bile vzgajane v liberalnem in obenem meščansko konzervativem okolju premožnih in razgledanih staršev. Kulturne preference prefinjene in elitistično senzibilne matere že same na sebi predpostavljajo domačnost s produkcijo nekdaj avntgardnega modernizma. Ukvarja se z notranjo dekoracijo, ustvarja interjerje in kje najti lepšo eleganco poteze kot v izvezeni biserovini besed virgine woolf. Usode hčera so se logično nadaljevale v tirnice kulturne industrije, ena od njih je priznana pesnica, poročena s izdajanim pisateljem in literarnim kritikom. Druga se išče v zaposlitvenih sferah kreativnega oz. novega srednjega razreda, in je poročena s političnim analitikom. Tretja je filmska igralka. Tirnice usod hčera so se logično nadaljevale tudi v drugih plasteh. Bile so umetni okoliš socialno in kulturno nadvse elegantno skonstruiranega interierja, ki ga je okoli sebe gradila njihova mati. Prvo obseda misel minevanja, smrti in ne-smisla, poročena je z vse bolj agresivnim in labilnim nevrotikom. Druga izgublja sebe v polpraznini partikularnih interesov, njen mož pa je preveč oddaljen od sebe, da bi lahko razumel njo. Tretja je poročena s kokainom.

Vse tri obseda misel o nezadovoljivosti njihovega obstoja. O nesmislu bivanja, v katerem so po lastni režiji ustvarjeni interjerji le drobec v nestalnosti in vsiljenosti mozaika življenja. Ko se jim v kontrast postavi novo ženo njihovega očeta, zažari dvojna zanka virgine woolf je v vsej barvitosti. Vlogo popolne ženske, katere portret poda woolfova v knjigah k svetilniku ali ga. dalloway, prevzame obsesivna, prelepa, zapuščena in iz realnosti izdvojena mati in žena. Vlogo dvomljivca igrajo njene hčere, ki se z degeneracijo matere znajdejo v brezvetrju svojega meščanskega miljeja intelektualizma in privzgojene estetizacije. Le redkokdaj industrija elitne kulture izpljune delo, ki ne toži nad bivanjem, kot načelo proizvodnje poveličuje nesrečo in nezadovoljstvo. V skladu z napevom kanonizirane proze in poezije se naše tri hčere izgubljajo v iskanju smisla v nesmiselnem življenju in odzvanjajo mitu, ki ga pooseblja samomor virgina woolf.

Na koncu filma umre le mati, ki kot virgina poišče svoje slovo med valovi. Priučena boemstva nezadovoljstva in obenem nezmožna distance do videza se ob novi brci življenja odloči izstopiti. Dvojni interjer woolfove sta dve sobi, ki obstajata na isti lokaciji in ki iz vseh strani izgledata kot eno. Ena soba je abstraktna bolečina, skozi katero se sprehodiš ob seznanitvi s specifično umetnostno panogo kulture. Druga soba je estetska tekstura, v katero ista industrija preoblači to abstrakcijo in skrbi za njeno privlačnost, in s perpetuacijo in razširjanjem te abstrakcije pravzaprav širi teren za lastno konzumpcijo.

Po pogrebu matere se izriše nova podoba smrti:

Water’s so calm.

Yes.

It’s very peaceful.

Počasi in zanesljivo širim frontno linijo. Totalna vojna nad umom in sinaptično infrastrukturo, ki jo načenjam zadnja dva meseca, dobiva svoj crescendo. Pred (prisilnim) zatišjem vihar. Vmes pravzaprav. Abstinenca in disciplina jesenskih in zimskih mesece sta iz mene iztisnili nemalo dotlej morda manj poznanih kotičev sebe, projektnost kot metafora industrije smotrnosti mojega življenja je pognala svojo konkretizacijo v zunanji svet. Vedno potihem živim neko upanje v nejasen in nikoli dosežen, že zelo dolgo pričakovani dan, ki nikoli ne pride in prek katerega črpa legitimizacijo tisti moment, ko kdo ve zakaj zjutraj odpreš oči in brez robov in frikcije vstopiš v življenje. Zavoljo projekta, ki meče svoj sij na početja in jih umešča v osebno zgodovino in jim jasno začrtava linearnost dni. Po malem si brusim in prilagajam robove želje in navade, verujoč v ta notranji dan oddiha in v primernost izsekavanja poti. Moja stvar skratka.

Diplomska naloga pač ni le moja stvar, že difolt je vanjo vpisal akterje z vseh štirih smeri mojega socialnega neba. Nekaj zelo relevantnih spremenljivk se je vpisalo v življenje, prihodnost se je vtihotapila skozi zadnja vrata in me vse te mesece opazovalo izpod čela in čakala na dan, ko se vendar objameva in znese vame svoje korenine (ali mi, konec koncev, obrne hrbet) . Projekt z veliko začetnico in nekoliko nepoznanim koncem, oddihom, ki dejansko pride in ponudi svojo plitko tolažbo; projekt, ki bo verjetno zaplodil ves ta balast in okoliš, znotraj katerega in s katerim bom obstajal in kar bom živel in bo vir malega projektiranja. In vse ima svojo ceno.

Na situ obveznosti so ostale plasti in kosmi mojega jaza, in vse bolj se je vsa precejena usedlina odsevala v eni sami podobi. Nova pisalna miza, raztresene knjige in osušene skodelice kave. Tišina v sobi, le trepet tipkovnice in ječanje vrtljivega stola. Brneči portal lcd kristalov na prenosniku in povratni pogled, ki sem si ga vračal skozi vrstice na ekranu. Mislim, da sem v nekem pogovoru pred meseci dejal, da so prijatelji ovira in da do nadaljnjega v mojem svetu živijo znotraj kategorije še sprejemljive kolateralne škode. Z omamo sem se bolj spogledoval kot objemal in ekstatične presežke izven rutine mi je v najboljšem primeru nudilo dekle, danes takisto kolateralna škoda nekoliko bolj opaznih proporcev.

Naučil sem se samote in tišine. Vikendov ob ekranu in kozarcu ali dveh in v soju sto watnih žarnic. Ranih juter zase in v suhem zraku prepotenih noči, ki sem jih prepustil prihodnosti in tej lepljivi gmoti smotrnosti, v katero sem eno za drugo izgubljal variacije sebe. Bolj ali manj vzporedno sem s prvimi znaki predaha preusmeril nekaj tirnic. Zvezo. Treznost. Disciplino. Preudarnost in to bedasto zadovoljstvo nad lastno storilnostjo. Najprej en vikend, steklenica viskija je sama na sebi zapekla noro noč in manj noro jutro in sploh ne nora sledeča dneva. Mali indici nastajajočih tenzij in tih šepet revolta. Nova steklenica vodke in nov vikend pohabe in izven vseh standardov vedenja impulzivno izpeljano zapečatenje in arhiviranje ljubezni in partnerstva. In počasen zdrs v vse več večerov zadimljene atmosfere moje sobe, morda ob buteljki in svečah. In vse več naključnih večerov pijančevanja, ki so kot magnet pritegnili ostalo psihoaktivno spremljavo noči.

Neodgovorno vedenje in nestabilno počutje. Nelagodje in strah. Nezaupanje, agonija in brezskrbno, sončno predajanje impulzom. Neznansko uživam v izgubljanju sebe, v blaženosti alienacije od lastne kletke. V objestnosti in grenkobi, ki se počasi vali po grlu ob nazalni rabi. V plesu in pozabljenih besedah. Nedavno sem se polil s pivom po glavi in laseh, nedavno sem kozlal še dobršen del dneva po večeru. Počasi si želim zabave, katere maček ne traja dlje od dneva po njej, morda bi potreboval zbranosti in miru namesto dni možganskih ruševin.

A ne takoj, pred menoj sta morda le dobra dva meseca ali celo kak teden manj mladosti. Jasno, še vedno se lahko sprehajam po dežju. Kaj več žal ne, prej ko slej bo treba sprejeti roko sprave. Konvencije in obveznosti. Temačna prikazen prihodnosti in odraslosti v najboljših letih. Predobro se poznam, vem, da bom vse izpeljal in da bom za to prehodil pot trupel. Svojih. Nič takega, vem. In vendar, za vsak primer, morda vendar ne pretiravam z epohalnostjo. Za vsak primer torej še dva meseca vojne; ni milosti in k vragu z nevrotoksičnim in razžiranjem potencialov. Furam efektivno higieno; stisnem zobe, potrkljam z rdečimi čeveljci in ponovim mantro; ain’t happenin’.