v4

(Skorajda kič) Niti ne vem, kam in kako in kje začeti. Morda bi preprosto zapisal hvala.

Včerajšnje jutro; prvi tresljaj in prvi pogled sem vanj poslal jaz in ne vibrirajoča lilly marlen (efektiven komad za budilko, poboža iz sanj z blut und boden melodijo ter brcne v svet z ordnung und discipline ideologijo). Tipičen asortiman malih radosti v vsej popolnosti - skozi zaveso prebegli žarki; gol in ob glasni glasbi se z zobno ščetko med zobmi sprehajam po stanovanju; sedim na tleh, čisto narahlo se tresem ob hladu zgodnje pomladi in še malo puščam zavest ob strani in za trenutek ali dva zaprem oči; oprem se na ograjo balkona in se zastrmim v sosednje hiše in dvorišča in morda pozdravim soseda (morda mu le zagrgram z usti polnimi zobne paste). Jutranje rutine so zajtrk prvakov… Malo pozneje se na kavi oglasi prijatelj. Kave s prav tem prijateljem bi lahko trajale do poznega večera.

Včerajšnje kosilo; hrana, kitajc v podhodu, je bila zanič. Pa niti nisem opazil. Kosila s T so mi blagoslov, neznansko rad jo imam. Hecno, mnogo bolj kot za časa deljene postelje in nežnosti. Tako zelo podobna mi je, morda od časa do časa nekoliko bolj naivna in tudi bolj radovedna. Ko česa ne more podoživeti ali sprejeti ne zamahne z roko in ne odide naprej, marveč raziskuje in sprašuje in želi razumeti. Simpatična je, ko vsa zmedena tava v kontradikcijah svojih smotrnosti in vere. Morda se počutim malo krivega, do neke mere sem jo jaz seznanil z radikalizmom brezupa in ko me sprašuje po odgovoru, ji ga ne morem podati. Prej ko slej se bo našla, upam da ne v cinizmu. Po nekaj urnem druženju je sonce sijalo močneje.

Kava z internetno znanko. Premierno. Kaj naj rečem, ob tako širokem nasmehu in tako sorodnih karakteristikah sem skorajda ostal brez besed. Skorajda, debato sva končala, ko so se vrata (resda zgodaj zapirajoče) kavarnice že zaklenila.

Današnje jutro; zaspal sem pozno in se zbudil zarana, nekaj pred šesto in mnogo pred mojo jutranjo lilly. Malo sem še postopal po budnem dremežu, ob misli nanjo se uspem upreti tudi sanjam. Tista moja jutranja urica mine in vendar je dan še svež, tako svež. Obul sem rolerje ter skozi jutranjo gnečo pločevine odvijugal nekaj kilometrov smoga. Oglasil sem se na obisk k dedku in babici. Morda nekoliko zgoden. Četrt čez sedmo sem za mizo v njuni kuhinji jedel zajtrk, babica mi je narezala domač in že nekaj dni star kruh, ki ga je hranila zame. Nekoliko naglušnega dedka sem s povzdignjenim glasom seznanil z relevantnimi aktualnostmi zadnjega časa; Že leta in leta živita med to kuhinjo, med obiski in peko in svojim vikendom na kmetiji in neprestanimi obiski zdravnikov in strahom pred izgubo drugega; Noben še ni pretirano dementen, zabavna sta in ko v tej kuhinji jem zajtrk, se spomnim vseh tistih osnovnošolskih in srednješolskih juter in babičinega kakava.

Krvavec in A. Četudi bi mu tolikokrat zataknil njegovo aroganco v grlo od riti navzgor, bi se za takšnega prijatelja sprehodil po tej isti poti. Ob kompilaciji obskurnosti hitičev iz devetdesetih smo v leseni koči skupaj z nekim simpatičnim madžarskim dekličem še pred opoldnevom pili hladno pivo. Pozneje sva se zadnji dve uri skoraj povsem sama na celem smučišču spuščala po pobočjih, v snežnem metežu in podivjanem vetru sva na sedežnici skozi zvočnike mobilca vrtela dead kennedyse; Kričal sem od evforije, iz objestnosti in mladosti; Skozi meglo in gozd sva vijugala po celcu. ‘No friends on powder‘ pravijo, pa ga je bilo dovolj za oba in medtem ko sva pospravljala opremo sem v kočici plesal moonwalk na vengaboys; Doma mi je pripravil kosilo in skuhal kavo.

Morda sem si prvič malo pobliže ogledal M. Že mnogo let gojiva in skrbiva za institucijo srečanj ob kavi, enkrat ali dvakrat sem se že lahno zaljubil vanjo. Minuli večer se je razpotegnil v nekaj ur same topline. Zaprta mladenka je, in morda prvič mi je odkritosrčno govorila o sebi. O ljubezni, ki je še ni spoznala. O depresiji in melanholiji, o dolgčasu in radostih in prijateljicah in simpatijah in minulem vikendu na morju. Drugačna sva si in nobenih nasvetov ter pomoči ne terja, le prebila sva bariero zaupnosti. Pobožal bi jo, tako krhka in mala, polna šibkega upanja je. Samozadostna in močna. Ko se čez slab mesec ali morda dober ducat dni ponovno dobiva, se bova verjetno ponovno pogovarjala o svetu. O trženju in humanistiki in beletristiki. Pa je vendar lepo, vsi smo krvavi pod kožo.

Ležim na postelji, pod prsnim košem imam stisnjeno blazino in na zadnjici čutim odejo. V ozadju se vrti morda najljubša milesova plata sketches of spain. Skorajda bi se lahko ulegel na zrak in lebdel nekoliko nad površino. Kako ne, sms o recipročnosti porajanja sanj z D me je rešil gravitacije.

Hvala.