v4

Prijatelj temu pravi detoksikacija. Kaj naj res storiš z večerom, ovešenim s ceno vseh piv, viskija, teh in onih kemikalij in vseh opotekanj in plesa in soočanja s neznosno odsotnostjo avtomatizacije, ko se lahko le giblješ v ritmu ali pa se zapreš v wc kabino in strmiš predse v umazano belo površino pred seboj. Malo, praznina v želodcu in srcu in grlu in žgoče hrepenenje po dopolnjenosti ne puščajo veliko prostora. Hecno, kako lahko preprost primanjkljaj serotenina in dopamina pahne človeka v to kepo v grlu, ki navadno nastane v poznem večeru, ko je maček od alkohola šele zaživel in je akvarel noči izgubil halucinatorno realnost tople kože, hladnega piva, dima marihuane in po grlu razmazanega kemičnega okusa. In objemov in lepih, valujočih las in nagnetenih teles in njene dlani in jacka z ledom  in še več piva in glasne sintetične kulise, po kateri nevidno drsiš med plesom.

Detoksikacija. Da se očistimo strupov smo si odprli dve buteljki in nekaj hašiša. Zastranitev strupa, ki se zažira v dušo - preprostega kemijskega neravnovesja. Nekoliko me stiska pri srcu, topa in nežna bolečina, ki mi je vedno prijetna, vkolikor seveda ne pride prepogosto. Uradna diagnoza je imela skorajda lirično ime nemirno srce. Dobil sem neke kapljice in sčasoma se je zadeva uredila.

Takšnih petkovih noči si ne privoščim več tako pogosto, cena je visoka in četudi traja le dan ali dva, je hipni preblisk noči še krajši. A kakšen preblisk, začenši s simpatično in nemalo privlačno družbo. Verjetno je bila ob debatah in presenetljivo ličnem soundtracku konzumpcija že več ko zadostna za sorazmerno zdravo in radoživo noč. Kaj kmalu, po prvih pivih in srečevanju za en večer nekoliko toplejših kolegov in znancev in neznancev mi brskanje po spominu ne ne nudi drugega kot akvarelne podobe glasbe, nenadzorovanega toka nečesa v glavi, vseh neznansko lepih deklet in malih debat in pretirano intimnih in drogam amfetaminskega izvora lastnih odkritosrčnosti. Spomnim se, da sem kot za vozom skozi celo noč reševal pretirano zadetost in pijanost. Kdo ve, katera logika mi je namignila, da bo pomagalo alterniranje med viskijem in pivom. Vsekakor ni veliko pomagalo in jutro je prišlo kar prehitro.

No, nobena cena ne bi bila previsoka za razpoko v realnosti; spomnim se njene kože, načina, kako je slonela na mojih ramenih in kako sem med prsti čutil njeno telo. Mislim, da sva oba slutila in si želela opijanjenega izgovora za izmenjane nežnosti. Nič takega in vendar ravno zato tako dragoceno, neobvezna in nenavešena dvojina, ki nima niti svojega jutri. Lahko bi bil, morda, preveč sem bil zadet za pretirano čustveno vpletenost in ko sem jo čutil pretesno ob sebi sem se raje umaknil. Verjetno sem šel za šank, morda sem kje drugje začel plesati ob drugi mladenki. Modra ali bedasta odločitev, ne vem. Vsak dan se zbujam pred budilko in kontempliram dan, ki prihaja in njegovo verjetno neobstoječo relacijo z njo. Včasih se uležem in še ob prižgani luči zlezem v odejo in ko je človek že preblizu spanca in se misli ne morejo več artikulirati, se lahko odanem v toplo in morda malo manj kot ponavadi moderirano čustvo naklonjenosti. Početja nimajo smisla in nobena shema bivanjskega projekta se ne zdi vredna moje pozornosti, ki se vseskozi ozira drugam in skozi katero smatram kot smotrne le najine (tako preveč) redke trenutke. Zaljubljen sem, tako zelo in tako preveč in namesto svojih dni se prebijam skozi čas, ki jih bolj definira njena odsotnost. Vsi ti detajli, ki jih spoznavam in so mi tako mili. Način, kako si popravi lase in kako pogladi svojo mačko. Spontani izbruhi smeha. Zadnje tedne me lahko iz pomirjenosti sune vsaka misel nanjo, obenem mi postane toplo in zaradi namernega zanikanja čustva tako preveč grenko.

Iz vrste razlogov ne želim ubirati poti, po kateri vendarle vztrajno hodim. Preveč samega se počutim, da bi bilo blaženje z dvojino lahko elegantno izvedeno. Svežina samskega stanu  je preredka dobrina, nblažena odsotnost formalizacije vezi z žensko in vsem tem, kar pomeni in ozlati in nagnije misterij žensk. Resda ni ravno glamurozno biti samski in obenem preživljati cele dneve s sluteno ali eksplicitno prisotnim smehljajem in milino gibanja te mladenke. Nočem se spuščati v že sedaj preveč prepleteno kuliso ljudi in čustev, in ne želim si dodatnega vozlanja mojega življenja z nitmi drugih. Še kaj, strah me je zavrnitve ali izturjenja.

Pomaga mi bolj malo, in kako naj se znebim čustva ob vseh drobnih naklonjenostih, ki mi jih izkaže. No, nisem edini in pravzaprav sem vseskozi v dvomu, mar ni pripisovanje teže momentom, ko se za trenutek spogledava ali ko si na zofi deliva nekaj telesne topine, le znamenje neskromnosti. Kolikor vem si ne želi vpletenosti. Tudi jaz ne, in vendar si jo bolj od vsega želim videti v jutranji svetlobi in s skuštranimi lasmi. 

Predobro slutim podobo prihajajočih dni. Ne bom je poklical in prav verjetno se nekaj časa ne bova videla. I don’t care poza. In vseskozi si bom želel le tega, da končno le pride dan ponovnega snidenja. All that jazz.

Natočil sem si nov kozarec vina, naj ta večer še nekaj časa traja, edini ostanek je od  njenega obraza na mojem ramenu. Lahko se še malo detoksiciram, dlje ko jutri spim, več bo časa za obnovo iztrošenih in razelektrenih sinaptičnih mrež. Jutri preneham s leonardom cohenom, ta obsesija me ne kani voditi v zdrav pristop do vsakdana. Ta moment prepeva meni enega ljubših komadov, teacher.

I met a woman long ago
her hair the black that black can go,
Are you a teacher of the heart?
Soft she answered no.
I met a girl across the sea,
her hair the gold that gold can be,
Are you a teacher of the heart?
Yes, but not for thee.

I met a man who lost his mind
in some lost place I had to find,
follow me the wise man said,
but he walked behind.

I walked into a hospital
where none was sick and none was well,
when at night the nurses left
I could not walk at all.

Morning came and then came noon,
dinner time a scalpel blade
lay beside my silver spoon.

Some girls wander by mistake
into the mess that scalpels make.
Are you the teachers of my heart?
We teach old hearts to break.

One morning I woke up alone,
the hospital and the nurses gone.
Have I carved enough my Lord?
Child, you are a bone.

I ate and ate and ate,
no I did not miss a plate, well
How much do these suppers cost?
We’ll take it out in hate.

I spent my hatred everyplace,
on every work on every face,
someone gave me wishes
and I wished for an embrace.

Several girls embraced me, then
I was embraced by men,
Is my passion perfect?
No, do it once again.

I was handsome I was strong,
I knew the words of every song.
Did my singing please you?
No, the words you sang were wrong.

Who is it whom I address,
who takes down what I confess?
Are you the teachers of my heart?
We teach old hearts to rest.

Oh teachers are my lessons done?
I cannot do another one.
They laughed and laughed and said, Well child,
are your lessons done?
are your lessons done?
are your lessons done?

Nov kozarec. Ne vem točno, katera pot me je vodila do prvega malo bolj artikuliranega spomina. S prijateljem sva omrtvičena počivala v stanovanju, v katerem sva se kdo ve kako znašla in katerega lastnica se s pijanimi trupli na svoji postelji ni strinjala. Naslednji spomin je avtobusna postaja blizu doma, tekom projekta avtobusa (spomin nanj se kot kaže sicer ne kani vrniti) se nama je pridružila še ena izgubljena duša in prebudil sem v svoji mrzli sobi in ob dveh zmedenih izrazih na obrazih. Hlad, ki me je zagrabil ob odsotnosti roke, katero sem držal skozi noč in brutalen tepež postamfetaminske depresije sta me pognala ven, v nepričakovano mrzel dan in uteho sem iskal v sprehodu po mrazu, dežju, snegu in blatnem gozdu. Pri prijatelju, ki je minulo noč zdravo prečemel pod odejo, sem nameraval spremljati neko plesno predstavo, pa sem ob psihiranju 80s synthkov in z ogabnim okusom v ustih utonil v nov spanec.

Dan je potem vzel svojo pot. Vozil sem se z avtom. Pozneje mi je sopotnik v nočnem prizadevanju in izgubljanju naredil kavo in načel projekt detoksikacije. Bruce Willis in četrti del Die Hard, po mojem mnenju en najbolj izpiljenih presežkov v žanru in onkraj, ki sem jih videl v zadnjem času. Tudi ob petem ogledu je Willisov naveličan in utrujen izraz na obrazu priceless. John McClain VS cel jebeni svet, dobesedno, z enako zamaknjenostjo z avtomobilom ubije helikopter, sam samcat nadjebe reaktivca - mano-a-mano - in na koncu pošlje kroglo v glavnega negativca skozi lastno telo in plača ceno zdrobljenih kosti in raztrganega tkiva s svojim trejdmark naveličanim pogledom. Z nekaj pretenzij so zadaj seveda še politične implikacije, strah in varnost sta terorizem in vse to.

Pozneje, po morda pol butelke se nama je pridružila še nesojena simpatija in ta surealno izdvojen vikend sem zaključil s filmskim cukrom, ki na moji mali lestvici najljubših filmov kotira prav pri vrhu. Vedno mi je malo žal gledati te filme, za vsakim gledanjem si ga dlje časa ne moreš več privoščiti. Včasih sicer dobijo nekaj kontekstualnega balasta in mistike, na film se ovesijo situacije, v katerih si ga gledal. Vedno tudi dobiš nekaj novega, pravzaprav vedno gledaš drug film.

All that jazz je en tistih filmov, ki je kar preveč popoln in cirka dve uri bi lahko trajali tudi v nedogled. Prvi del je uvod, izsek iz vsakdana režiserja in plesnega koreografa. Amfetamini, aspirini, cigareti, ženske in še več žensk in žganja. Roy scheider vdano pelje svoje showbiz življenje, brez vere v karkoli izven seksa in omamljanja. Drugi del je kuliminacija in pravzaprav le zelo dolga plesno-glasbena halucinacija smrti.

“Well folks, what can I tell you about my next guest? This cat allowed himself to be adored but not loved. And his success in show business was matched by failure in his personal relationships… that’s where he really bombed. And he came to believe that work, love, his whole life, even himself and all that jazz, was bullshit. He became the numero uno game player, to the point where the games ended and the reality began. Like, for this cat, the only reality is death…“. 

Smrt je stajliš. Avtobiografski film režiserja Boba Fossa,  ki ga igra Scheider. Morda si je slednji pred dobrim mesecem ali dvema ogledal ta film, morda je kaj lažje umrl. Smrt je konec koncev ena redkih reči, ki še niso povsem zapadle v simulacijo. Je pristna, avtentična. Zakaj umreti v joku in med slinjenjem, dostojno se posloviš pod disko kuglo.

 The simplest of pleasures;

“…No doubt we’ve missed out on a lot of pleasures and we’ve had some that were pretty mediocre: others we’ve let slip by out of laziness or lack of attention, imagination or persistence. We should consider ourselves lucky to have at hand (with suicide) an extremely unique experience: it’s the one which above all the rest deserves the greatest attention - but rather so that you can make of it a fathomless pleasure whose patient and relentless preparation will enlighten all of your life.

Suicide festivals or orgies are just two of the possible methods. There are others more intricate and learned. When I see the funeral ‘homes’ in American cities I’m not just appalled by how dreadfully banal they are, as if death had to smother any attempt at imagination, but also I think it’s a pity that they serve cadavers and their glad-to-still-be-alive families. Let there be some alternatives for those of little means and those who have grown weary of too much reflection so that they don’t have to rely on these pre-packaged, boring and expensive expedients. For example, alternatives like those the Japanese have devised (they’re called ‘love hotels’) for having sex. They know a lot more about suicide than we do.

If you have the chance to go to the Chantily in Tokyo you’ll see what I mean. You’ll sense there the existence of places without maps or calendars where you can enter into the most absurd decors with anonymous partners to look for an opportunity to die free of all stereotypes. There you’d have an indeterminate amount of time - seconds, weeks, months perhaps - until the moment presents itself with compelling clearness. You’d recognize it immediately. You couldn’t miss it. It would have the shapeless shape of utterly simple pleasure…”

Nov kozarec. Za spremembo nova plata ni Cohen. Ura je že skoraj štiri zjutraj  in najbolje bo, da zaključim. Detoksikacija pa taka, kaj naj storim z dnevi, ki se ne začnejo z njenim obrazom v jutranjih, na žaluzijah razlomljenih žarkih in se ne končajo z njenim  potnim telesom.