v4

Hecno je. Politiko spremljam že od zelo ranih let, vsaj tako, ki se posreduje prek množičnih občil. Koliko je to seveda politika, in koliko bolj dnevno odigran spektakel, sicer ni preveč težko vprašanje. Pa vendar recimo politika tej pripovedi domnevnih relevantnosti in njenim akterjem, junakom in princem teme. Zabavna je, kot v problematike prosperitete, korupcije, svoboščin, kodrov in nasmeškov preoblečena zgodba o jari kači.

Zavoljo nekega meni še neznanega kosma birokracije sem se včeraj na margini političnega vanj tudi vpletel. No, bil vpleten, dobil sem mail o postavitvi na neko formalno in nepomembno funkcijo, ki je potrebovala ime. Verjetno bo do nadaljnjega ostalo le pri tem in zaenkrat se bo večina mojega angažmaja še naprej stekala v druge smeri.

Moja emotivna vpletenost v vse skupaj je že od kar pomnim obtežena na levi strani. Verjetno lahko krivim družinski milje, po malem pa tudi strašljivo debilen vtis, ki ga puščajo vidnejši akterji desnice kot skoraj trejdmark kompetenco. V dialogih oz. debatah sem sicer manj pozicioniran, navadno zavzamem neko nasprotno pozicijo in tako po malem jezim sogovornike, delno pa se poigravam s svojimi retoričnimi in argumentativnimi spretnostmi.

Do idej socialne, demokratične in liberalne države, ki pridno prerazporeja ustvarjen presežek in nekako omogoča tak ali drugačen standard tudi tistim s periferije trgov ter skrbi za tem večji prostor emancipiranja vsakdana posameznikov imam pozitiven odnos. Vrednostni konglomerat, ki stoji za temi idejami, na ravni rutine bolj ali manj sprejemam in z neodobravanjem opazujem stranpoti, ki se občasno izrišejo na vseh straneh parlamenta.

Hecno je to, da onkraj rutine in emotivnih kalupov vendar ne uspem verjeti oz. afirmativno zavzeti skoraj nobene pozicije onkraj odpora do elementov tradicionalizma. Ob mavrični pluralnosti poti, ki naj bi vodile državo in svet v lepši jutri in brez vere v nek univerzalen in transcendentalen kriterij pravičnosti in utemeljenosti je resnično težko, da ne rečem neskromno, zavzeti neko pozicijo in z vso prepričanostjo kategorizirati ostale kot zavedene ali nenavsezadnje glupe.

Včerajšnji večer sem prepustil prebiranju neke dobrih trideset let stare debate dveh opaznejših mislecev. Če svoje dvome in dileme nekoliko oskubim, jih lahko strnem prav skozi razkorak, ki nastane tekom te debate. Njena rdeča nit je ideja »človeške narave«, ki jo skozi svoje lingvistično raziskovanje utemeljuje noam chomsky. Ta človeška narava je po njegovem nek vzorec oz. neka shema, ki omogoča internalizacijo, organizacijo, razumevanje in povezovanje relativno majhnega inputa v lingvistični sistem, ki zaobsega precej več od tega inputa in se kaže skozi univerzalno prisoten način obstoja in delovanja posameznikov. Iz praktično ad nihilo vznikle strukture posameznika torej izpeljuje nek obči relief človečnosti po logiki, ki je presenetljivo podobna moji teoriji učinkovanja halucinogenov in katero puščam do nadaljnjega ob strani.

Foucault se s tem načelno strinja in skozi debato o apliciranju te temeljne človečnosti na polje znanstvenega delovanja lahko razločimo različnost smeri njunih lastnih principov delovanja. Nekoliko grobo rečeno išče chomsky formo nevronske in razmeroma univerzalne strukture posameznika, foucault pa razčlenjuje njen povsem temporalno in prostorsko lokaliziran komplement - vednost oz. znanje posameznika, s katerim se določi oblike in možne vsebine percepiranja in kognitivne razdelave. Oba skratka kopljeta v logike, ki stojijo za funkcioniranjem in samozavedanjem posameznika, in drug drugemu bolj ali manj priznavata veljavnost ali vsaj legitimnost teoretskih principov.

Različnost svojih pozicij bolj jasno izrazita ob prenosu debate na raven političnega. To različnost bi lahko artikulirali z izhodnima točkama, ki je pri enem upanje in drugem skromnost. Chomsky, ki sam priznava logično šibkost svoje pozicije, vidi politiko kot most med človeško naravo in tej pripadajočo družbeno strukturo. Politika naj bi bila približevanje idealtipski pravični organizaciji družbe in ob tem odpravljala restrikcije svobodnemu in kreativnemu izrazu človeške narave, ki naj bi inherentno pomenila tudi empatično in solidarno mišljenje, čustvovanje in delovanje in s tem omogočala tip družbe, katerega predlaga chomsky.

Kot pravi njegov sogovornik, »…you can’t prevent me from believing that these notions of human nature, of justice, of the realisation of the essence of human beings, are all notions and concepts which have been formed within our civilisation, within our type of knowledge and our form of philosophy, and that as a result form part of our class system; and one can’t, however regrettable it may be, put forward these notions to describe or justify a fight which should-and shall in principle–overthrow the very fundaments of our society. This is an extrapolation for which I can’t find the historical justification«.

In smo tam kjer ni muh.

In res, hecno je, kako lahko to karikirano razčlenitev svoje političnosti izpeljem v trditev, da je humanistična poza in delovanje v mojem primeru čisti pragmatizem in estetska odločitev, ki je izrisana skozi skromno brezobličnost mojega umanjkanja trdnega načela. Politično upanje je pač stvar vere. Želim si ga ravno tako kot si želim vere v boga, oboje se mi zdi smotrno in prepričljivo in oboje smatram za povsem nedosegljivo.

Šment.

(bože, kak zahtevno je preveč zadet razvijati in pacati vsaj minimalno kompleksno misel. herojske aspiracije, ni kaj)