Niti ni važno, da imam razum pokopan pod neprespano nočjo. Niti ni važno, da mislim okorno in počasi, da mi fokus uhaja in drsi s praktično česarkoli. Malček sem glup, počutim se, kot da bi kdo zaprl pipo asociacij in vsaka misel obstaja le eno, morda dvodimenzionalno. Kot da bi vsaka misel izgubila globino abstrakcije, in je samo golo praskanje usnja po lesu.
Včerajšnja noč je bil pomota. Dan je bil tak, kot je pač bil, tudi lepši obstajajo. Zvečer sem vsaj ob trudu in znoju lahko začutil nekaj miru in se stuširan ter utrujen vrnil v svet kot prerojen. Glasna zabava v sosednji sobi je bila že prepijana za mojo udeležbo in zapovrh so akterji na drugi frekvenci od moje tudi ko so trezni. Zanimivo, poznam jih že leta in leta in še več let, preveva jih občutek domačnosti in familiarnosti, in prav z nobenim se nisem še nikoli, prav nikoli mogel pogovarjati sproščeno. Noč se je prevesila v pozno noč, in še vedno nisem spal. In je prišlo jutro in poln kurac sem že imel pokroviteljskih floskul modrosti o svetu in ljubezni in svetovljanskosti in sploh vsem. Jebo jim topoumnost, ki se prej ko slej prikrade. Sogovornik je sicer zanimiv tip, izkušen in pomirjen s sabo. A kralj alkohol tega ne jebe, melje počasi in suvereno.
Ko sem se prebudil, je eno truplo ležalo na tleh, drugo skrivčljeno na kavču. Grlo me je bolelo, oči sem imel zlepljene od vsega dima, ki je celo noč in dopoldne ovijal sobo. V kompletu z obveznostmi in oblaki so to predispozicije za grozovit dan. Ki kar traja in traja in megla se ni umaknila še nikamor. V tolažbo mi je john abercrombie in njegova deževna kitara, medtem ko se bobni zaletavo podijo ali prihuljeno lebdijo v njenjem zaledju, se spuščanje in dviganje ne ustavlja, malce potihne in se iza drugega ovinka spet pojavi. Oker zven z vonjem po steklu, vsak ton ostane še nekaj časa in se počasi razgraja, tip pa že suvereno prebira strune naprej in vseskozi pada dež. Pa ne tisti dež, ki ga z bolj izrazitimi gibanji vijači violina marveč tisti dež, ki se razliva po vetrobranskem steklu avtomobila med vožnjo, ki ti ni niti v strast niti v veselje in se pač le pelješ in opazuješ razmazane in nemirne fluide na drugi strani stekla.
Nič ni važno. Če že nimam miru, če me nekaj razjeda in lahko le upam, da pozabim in zatrem, lahko danes poslušam muziko. Misel mi klecne in namesto zamolklega odmeva se skotali v naslednj takt in zavoj in činele se sprehajajo nekje v ozadju.
3 Komentarjev
Zorman, definitivno grozovit dan… Sama sem šla spat zdrava in se zbudila bolana, že cel dan poležavam in s povštri podstavljen hrbet v polsedečem položaju je že napredek. Je pa hecno, kako poleg muzike tudi bolečina otopi razjedanje. Saj ne, da bi si jo človek želel, ampak vseeno. Mi pa danes paše poslušat Joni Mitchell. Clouds. Ker je ravno tak oblačen dan. :)
Počasi mu gre na bolje. Manj ko ga je pred mano in bolj ko ga zakriva noč, bolj je simpatičen. Ne bi danes bolečine, zaenkrat imam vrhunsko zasedbico in kup kričečih kitarskih efektov in prav tako opravijo svoje.
Ampak, ta misel me tak nenormalno pozitivno pretrese, poooomlaaaddd jeeeeee in vse manj bo takih dni. Pa tudi ako bodo, ni ga čez pomladno pršico, ki te nepričakovano ovije medtem ko tečeš skozi ta ali oni gozd in ni je čez svetlobo, ki se pojavi po dežju. Pa recimo, da impliciram dvojen pomen in raztezam vreme na duha in telo. :D
za zacetek globoko vdihni, … izdihni. zdej pejt pa ven kidat sneg ;)
aja, glede zuriranja zejnih nekompatibilnih sosedov - hint - odsel se ze 1x ;)
Pusti komentar