Prejšnjo objavo sem izbrisal. Morda sem se malo prenaglil s kontekstualizacijo tega čudnega počutja. Utesnjenega in nemirnega. Morda si česa nisem hotel priznati in morda mi uspe, da s prihodom jutra izpuhti tudi ta interpretacija. Otožnosti, ki me je usekala čez gobec. Do takrat sem vendarle varen, impulziven preblisk inspiracije me je pognal v naročje noir melanholije portisheadov. S prvimi takti prvega komada, ob utesnjenem sintetiziranem basu, ki ga obda ščemenje vinila in nekdaj strašljiva melodija, morda ukradena iz instant grozljivke petdesetih let in predelana za roteč vokal pevke Beth.
A vendar se ta večer ne spuščam po retro estetiki, ki se hrani z osamljenostjo v času neona in polomljenih sanj. Žalibog ne, po vseh letih znanstva so že predvidljivi, in četudi Bethin vibrato in nadzorovan zlom glasu ob ječanju nobody loves meeee pathosu ne pušča prostora za spust v izpetost in pretencioznost, se danes bolj poigravam z ritmom in skuliranimi sempli. Malček nezemeljskimi piski in prasketanji, in vse bolj razglašeno in bluesersko zavijajočo kitaro za ozadje tako preproste želje po ljubezni.
Pravzaprav si ne znam razložiti, zakaj se ob tej glasbi počutim tako varno in pomirjeno. Nekaj bi želel reči. Tesni me neizrečeno in nepriznano. Blog ne more biti pravi ventil. Kričal bi, tekel čez travnik in se spotaknil in tekel naprej. Delal prevale. Strmel v nebo. Ne vem, kako naj sem umestim soundtrack. Morda so melanholični namesto mene. In mi ostaja le fizični nemir. Ne vem, tega ne bi smel pisati, ničesar nimam za povedati, le govoriti moram.
Pusti komentar