v4

Končala sva. Se mi zdi, nedavno sem jo nalahno in bežno preletel s pogledom. Malo me megli omama, čutim neko distanco in nerazumevanje. Tudi sicer vem, da med nama ni vse v redu in ako bi lahko začel znova, bi vse skupaj izpeljal povsem drugače. Toliko stvari sem naredil narobe, nisem bil vedno pozoren in zadnje tedne sem z mislimi že povsem drugje. Veliko sem popival, in ves ta čas je samevala v moji sobi. Kaj naj rečem, nisem zadovoljen in komaj čakam, da se je znebim. Bilo je zanimivih sedem mesecev, skoraj povsem sem se ji predal in za nama je toliko noči, ki so se končale šele v poznem jutru.

Zbujal sem se zanjo, zaradi nje sem zanemaril sebe in ljudi, ki so mi pri srcu. Vse zanjo, verjel sem v najino prihodnost. Še vedno verjamem, in vendar me je tako zelo strah. A vse je moralo voditi v ta trenutek, v ta skorajšnji trenutek slovesa. V življenje spuščam in iščem nov smoter, diplomska naloga je napisana.

(Skorajda kič) Niti ne vem, kam in kako in kje začeti. Morda bi preprosto zapisal hvala.

Včerajšnje jutro; prvi tresljaj in prvi pogled sem vanj poslal jaz in ne vibrirajoča lilly marlen (efektiven komad za budilko, poboža iz sanj z blut und boden melodijo ter brcne v svet z ordnung und discipline ideologijo). Tipičen asortiman malih radosti v vsej popolnosti - skozi zaveso prebegli žarki; gol in ob glasni glasbi se z zobno ščetko med zobmi sprehajam po stanovanju; sedim na tleh, čisto narahlo se tresem ob hladu zgodnje pomladi in še malo puščam zavest ob strani in za trenutek ali dva zaprem oči; oprem se na ograjo balkona in se zastrmim v sosednje hiše in dvorišča in morda pozdravim soseda (morda mu le zagrgram z usti polnimi zobne paste). Jutranje rutine so zajtrk prvakov… Malo pozneje se na kavi oglasi prijatelj. Kave s prav tem prijateljem bi lahko trajale do poznega večera.

Včerajšnje kosilo; hrana, kitajc v podhodu, je bila zanič. Pa niti nisem opazil. Kosila s T so mi blagoslov, neznansko rad jo imam. Hecno, mnogo bolj kot za časa deljene postelje in nežnosti. Tako zelo podobna mi je, morda od časa do časa nekoliko bolj naivna in tudi bolj radovedna. Ko česa ne more podoživeti ali sprejeti ne zamahne z roko in ne odide naprej, marveč raziskuje in sprašuje in želi razumeti. Simpatična je, ko vsa zmedena tava v kontradikcijah svojih smotrnosti in vere. Morda se počutim malo krivega, do neke mere sem jo jaz seznanil z radikalizmom brezupa in ko me sprašuje po odgovoru, ji ga ne morem podati. Prej ko slej se bo našla, upam da ne v cinizmu. Po nekaj urnem druženju je sonce sijalo močneje.

Kava z internetno znanko. Premierno. Kaj naj rečem, ob tako širokem nasmehu in tako sorodnih karakteristikah sem skorajda ostal brez besed. Skorajda, debato sva končala, ko so se vrata (resda zgodaj zapirajoče) kavarnice že zaklenila.

Današnje jutro; zaspal sem pozno in se zbudil zarana, nekaj pred šesto in mnogo pred mojo jutranjo lilly. Malo sem še postopal po budnem dremežu, ob misli nanjo se uspem upreti tudi sanjam. Tista moja jutranja urica mine in vendar je dan še svež, tako svež. Obul sem rolerje ter skozi jutranjo gnečo pločevine odvijugal nekaj kilometrov smoga. Oglasil sem se na obisk k dedku in babici. Morda nekoliko zgoden. Četrt čez sedmo sem za mizo v njuni kuhinji jedel zajtrk, babica mi je narezala domač in že nekaj dni star kruh, ki ga je hranila zame. Nekoliko naglušnega dedka sem s povzdignjenim glasom seznanil z relevantnimi aktualnostmi zadnjega časa; Že leta in leta živita med to kuhinjo, med obiski in peko in svojim vikendom na kmetiji in neprestanimi obiski zdravnikov in strahom pred izgubo drugega; Noben še ni pretirano dementen, zabavna sta in ko v tej kuhinji jem zajtrk, se spomnim vseh tistih osnovnošolskih in srednješolskih juter in babičinega kakava.

Krvavec in A. Četudi bi mu tolikokrat zataknil njegovo aroganco v grlo od riti navzgor, bi se za takšnega prijatelja sprehodil po tej isti poti. Ob kompilaciji obskurnosti hitičev iz devetdesetih smo v leseni koči skupaj z nekim simpatičnim madžarskim dekličem še pred opoldnevom pili hladno pivo. Pozneje sva se zadnji dve uri skoraj povsem sama na celem smučišču spuščala po pobočjih, v snežnem metežu in podivjanem vetru sva na sedežnici skozi zvočnike mobilca vrtela dead kennedyse; Kričal sem od evforije, iz objestnosti in mladosti; Skozi meglo in gozd sva vijugala po celcu. ‘No friends on powder‘ pravijo, pa ga je bilo dovolj za oba in medtem ko sva pospravljala opremo sem v kočici plesal moonwalk na vengaboys; Doma mi je pripravil kosilo in skuhal kavo.

Morda sem si prvič malo pobliže ogledal M. Že mnogo let gojiva in skrbiva za institucijo srečanj ob kavi, enkrat ali dvakrat sem se že lahno zaljubil vanjo. Minuli večer se je razpotegnil v nekaj ur same topline. Zaprta mladenka je, in morda prvič mi je odkritosrčno govorila o sebi. O ljubezni, ki je še ni spoznala. O depresiji in melanholiji, o dolgčasu in radostih in prijateljicah in simpatijah in minulem vikendu na morju. Drugačna sva si in nobenih nasvetov ter pomoči ne terja, le prebila sva bariero zaupnosti. Pobožal bi jo, tako krhka in mala, polna šibkega upanja je. Samozadostna in močna. Ko se čez slab mesec ali morda dober ducat dni ponovno dobiva, se bova verjetno ponovno pogovarjala o svetu. O trženju in humanistiki in beletristiki. Pa je vendar lepo, vsi smo krvavi pod kožo.

Ležim na postelji, pod prsnim košem imam stisnjeno blazino in na zadnjici čutim odejo. V ozadju se vrti morda najljubša milesova plata sketches of spain. Skorajda bi se lahko ulegel na zrak in lebdel nekoliko nad površino. Kako ne, sms o recipročnosti porajanja sanj z D me je rešil gravitacije.

Hvala.

Prekinil sem z dekletom in upal, da se s tem rešim evropskega filma, ki za povrh ni bil moj. In, glej ga zlomka, v najboljšem primeru sem izposloval rahel žanrski preskok in še vedno živim v filmu nekoga drugega. To ni moje življenje.

Naj kdo ugasne tv.

Prijatelj temu pravi detoksikacija. Kaj naj res storiš z večerom, ovešenim s ceno vseh piv, viskija, teh in onih kemikalij in vseh opotekanj in plesa in soočanja s neznosno odsotnostjo avtomatizacije, ko se lahko le giblješ v ritmu ali pa se zapreš v wc kabino in strmiš predse v umazano belo površino pred seboj. Malo, praznina v želodcu in srcu in grlu in žgoče hrepenenje po dopolnjenosti ne puščajo veliko prostora. Hecno, kako lahko preprost primanjkljaj serotenina in dopamina pahne človeka v to kepo v grlu, ki navadno nastane v poznem večeru, ko je maček od alkohola šele zaživel in je akvarel noči izgubil halucinatorno realnost tople kože, hladnega piva, dima marihuane in po grlu razmazanega kemičnega okusa. In objemov in lepih, valujočih las in nagnetenih teles in njene dlani in jacka z ledom  in še več piva in glasne sintetične kulise, po kateri nevidno drsiš med plesom.

Detoksikacija. Da se očistimo strupov smo si odprli dve buteljki in nekaj hašiša. Zastranitev strupa, ki se zažira v dušo - preprostega kemijskega neravnovesja. Nekoliko me stiska pri srcu, topa in nežna bolečina, ki mi je vedno prijetna, vkolikor seveda ne pride prepogosto. Uradna diagnoza je imela skorajda lirično ime nemirno srce. Dobil sem neke kapljice in sčasoma se je zadeva uredila.

Takšnih petkovih noči si ne privoščim več tako pogosto, cena je visoka in četudi traja le dan ali dva, je hipni preblisk noči še krajši. A kakšen preblisk, začenši s simpatično in nemalo privlačno družbo. Verjetno je bila ob debatah in presenetljivo ličnem soundtracku konzumpcija že več ko zadostna za sorazmerno zdravo in radoživo noč. Kaj kmalu, po prvih pivih in srečevanju za en večer nekoliko toplejših kolegov in znancev in neznancev mi brskanje po spominu ne ne nudi drugega kot akvarelne podobe glasbe, nenadzorovanega toka nečesa v glavi, vseh neznansko lepih deklet in malih debat in pretirano intimnih in drogam amfetaminskega izvora lastnih odkritosrčnosti. Spomnim se, da sem kot za vozom skozi celo noč reševal pretirano zadetost in pijanost. Kdo ve, katera logika mi je namignila, da bo pomagalo alterniranje med viskijem in pivom. Vsekakor ni veliko pomagalo in jutro je prišlo kar prehitro.

No, nobena cena ne bi bila previsoka za razpoko v realnosti; spomnim se njene kože, načina, kako je slonela na mojih ramenih in kako sem med prsti čutil njeno telo. Mislim, da sva oba slutila in si želela opijanjenega izgovora za izmenjane nežnosti. Nič takega in vendar ravno zato tako dragoceno, neobvezna in nenavešena dvojina, ki nima niti svojega jutri. Lahko bi bil, morda, preveč sem bil zadet za pretirano čustveno vpletenost in ko sem jo čutil pretesno ob sebi sem se raje umaknil. Verjetno sem šel za šank, morda sem kje drugje začel plesati ob drugi mladenki. Modra ali bedasta odločitev, ne vem. Vsak dan se zbujam pred budilko in kontempliram dan, ki prihaja in njegovo verjetno neobstoječo relacijo z njo. Včasih se uležem in še ob prižgani luči zlezem v odejo in ko je človek že preblizu spanca in se misli ne morejo več artikulirati, se lahko odanem v toplo in morda malo manj kot ponavadi moderirano čustvo naklonjenosti. Početja nimajo smisla in nobena shema bivanjskega projekta se ne zdi vredna moje pozornosti, ki se vseskozi ozira drugam in skozi katero smatram kot smotrne le najine (tako preveč) redke trenutke. Zaljubljen sem, tako zelo in tako preveč in namesto svojih dni se prebijam skozi čas, ki jih bolj definira njena odsotnost. Vsi ti detajli, ki jih spoznavam in so mi tako mili. Način, kako si popravi lase in kako pogladi svojo mačko. Spontani izbruhi smeha. Zadnje tedne me lahko iz pomirjenosti sune vsaka misel nanjo, obenem mi postane toplo in zaradi namernega zanikanja čustva tako preveč grenko.

Iz vrste razlogov ne želim ubirati poti, po kateri vendarle vztrajno hodim. Preveč samega se počutim, da bi bilo blaženje z dvojino lahko elegantno izvedeno. Svežina samskega stanu  je preredka dobrina, nblažena odsotnost formalizacije vezi z žensko in vsem tem, kar pomeni in ozlati in nagnije misterij žensk. Resda ni ravno glamurozno biti samski in obenem preživljati cele dneve s sluteno ali eksplicitno prisotnim smehljajem in milino gibanja te mladenke. Nočem se spuščati v že sedaj preveč prepleteno kuliso ljudi in čustev, in ne želim si dodatnega vozlanja mojega življenja z nitmi drugih. Še kaj, strah me je zavrnitve ali izturjenja.

Pomaga mi bolj malo, in kako naj se znebim čustva ob vseh drobnih naklonjenostih, ki mi jih izkaže. No, nisem edini in pravzaprav sem vseskozi v dvomu, mar ni pripisovanje teže momentom, ko se za trenutek spogledava ali ko si na zofi deliva nekaj telesne topine, le znamenje neskromnosti. Kolikor vem si ne želi vpletenosti. Tudi jaz ne, in vendar si jo bolj od vsega želim videti v jutranji svetlobi in s skuštranimi lasmi. 

Predobro slutim podobo prihajajočih dni. Ne bom je poklical in prav verjetno se nekaj časa ne bova videla. I don’t care poza. In vseskozi si bom želel le tega, da končno le pride dan ponovnega snidenja. All that jazz.

Natočil sem si nov kozarec vina, naj ta večer še nekaj časa traja, edini ostanek je od  njenega obraza na mojem ramenu. Lahko se še malo detoksiciram, dlje ko jutri spim, več bo časa za obnovo iztrošenih in razelektrenih sinaptičnih mrež. Jutri preneham s leonardom cohenom, ta obsesija me ne kani voditi v zdrav pristop do vsakdana. Ta moment prepeva meni enega ljubših komadov, teacher.

I met a woman long ago
her hair the black that black can go,
Are you a teacher of the heart?
Soft she answered no.
I met a girl across the sea,
her hair the gold that gold can be,
Are you a teacher of the heart?
Yes, but not for thee.

I met a man who lost his mind
in some lost place I had to find,
follow me the wise man said,
but he walked behind.

I walked into a hospital
where none was sick and none was well,
when at night the nurses left
I could not walk at all.

Morning came and then came noon,
dinner time a scalpel blade
lay beside my silver spoon.

Some girls wander by mistake
into the mess that scalpels make.
Are you the teachers of my heart?
We teach old hearts to break.

One morning I woke up alone,
the hospital and the nurses gone.
Have I carved enough my Lord?
Child, you are a bone.

I ate and ate and ate,
no I did not miss a plate, well
How much do these suppers cost?
We’ll take it out in hate.

I spent my hatred everyplace,
on every work on every face,
someone gave me wishes
and I wished for an embrace.

Several girls embraced me, then
I was embraced by men,
Is my passion perfect?
No, do it once again.

I was handsome I was strong,
I knew the words of every song.
Did my singing please you?
No, the words you sang were wrong.

Who is it whom I address,
who takes down what I confess?
Are you the teachers of my heart?
We teach old hearts to rest.

Oh teachers are my lessons done?
I cannot do another one.
They laughed and laughed and said, Well child,
are your lessons done?
are your lessons done?
are your lessons done?

Nov kozarec. Ne vem točno, katera pot me je vodila do prvega malo bolj artikuliranega spomina. S prijateljem sva omrtvičena počivala v stanovanju, v katerem sva se kdo ve kako znašla in katerega lastnica se s pijanimi trupli na svoji postelji ni strinjala. Naslednji spomin je avtobusna postaja blizu doma, tekom projekta avtobusa (spomin nanj se kot kaže sicer ne kani vrniti) se nama je pridružila še ena izgubljena duša in prebudil sem v svoji mrzli sobi in ob dveh zmedenih izrazih na obrazih. Hlad, ki me je zagrabil ob odsotnosti roke, katero sem držal skozi noč in brutalen tepež postamfetaminske depresije sta me pognala ven, v nepričakovano mrzel dan in uteho sem iskal v sprehodu po mrazu, dežju, snegu in blatnem gozdu. Pri prijatelju, ki je minulo noč zdravo prečemel pod odejo, sem nameraval spremljati neko plesno predstavo, pa sem ob psihiranju 80s synthkov in z ogabnim okusom v ustih utonil v nov spanec.

Dan je potem vzel svojo pot. Vozil sem se z avtom. Pozneje mi je sopotnik v nočnem prizadevanju in izgubljanju naredil kavo in načel projekt detoksikacije. Bruce Willis in četrti del Die Hard, po mojem mnenju en najbolj izpiljenih presežkov v žanru in onkraj, ki sem jih videl v zadnjem času. Tudi ob petem ogledu je Willisov naveličan in utrujen izraz na obrazu priceless. John McClain VS cel jebeni svet, dobesedno, z enako zamaknjenostjo z avtomobilom ubije helikopter, sam samcat nadjebe reaktivca - mano-a-mano - in na koncu pošlje kroglo v glavnega negativca skozi lastno telo in plača ceno zdrobljenih kosti in raztrganega tkiva s svojim trejdmark naveličanim pogledom. Z nekaj pretenzij so zadaj seveda še politične implikacije, strah in varnost sta terorizem in vse to.

Pozneje, po morda pol butelke se nama je pridružila še nesojena simpatija in ta surealno izdvojen vikend sem zaključil s filmskim cukrom, ki na moji mali lestvici najljubših filmov kotira prav pri vrhu. Vedno mi je malo žal gledati te filme, za vsakim gledanjem si ga dlje časa ne moreš več privoščiti. Včasih sicer dobijo nekaj kontekstualnega balasta in mistike, na film se ovesijo situacije, v katerih si ga gledal. Vedno tudi dobiš nekaj novega, pravzaprav vedno gledaš drug film.

All that jazz je en tistih filmov, ki je kar preveč popoln in cirka dve uri bi lahko trajali tudi v nedogled. Prvi del je uvod, izsek iz vsakdana režiserja in plesnega koreografa. Amfetamini, aspirini, cigareti, ženske in še več žensk in žganja. Roy scheider vdano pelje svoje showbiz življenje, brez vere v karkoli izven seksa in omamljanja. Drugi del je kuliminacija in pravzaprav le zelo dolga plesno-glasbena halucinacija smrti.

“Well folks, what can I tell you about my next guest? This cat allowed himself to be adored but not loved. And his success in show business was matched by failure in his personal relationships… that’s where he really bombed. And he came to believe that work, love, his whole life, even himself and all that jazz, was bullshit. He became the numero uno game player, to the point where the games ended and the reality began. Like, for this cat, the only reality is death…“. 

Smrt je stajliš. Avtobiografski film režiserja Boba Fossa,  ki ga igra Scheider. Morda si je slednji pred dobrim mesecem ali dvema ogledal ta film, morda je kaj lažje umrl. Smrt je konec koncev ena redkih reči, ki še niso povsem zapadle v simulacijo. Je pristna, avtentična. Zakaj umreti v joku in med slinjenjem, dostojno se posloviš pod disko kuglo.

 The simplest of pleasures;

“…No doubt we’ve missed out on a lot of pleasures and we’ve had some that were pretty mediocre: others we’ve let slip by out of laziness or lack of attention, imagination or persistence. We should consider ourselves lucky to have at hand (with suicide) an extremely unique experience: it’s the one which above all the rest deserves the greatest attention - but rather so that you can make of it a fathomless pleasure whose patient and relentless preparation will enlighten all of your life.

Suicide festivals or orgies are just two of the possible methods. There are others more intricate and learned. When I see the funeral ‘homes’ in American cities I’m not just appalled by how dreadfully banal they are, as if death had to smother any attempt at imagination, but also I think it’s a pity that they serve cadavers and their glad-to-still-be-alive families. Let there be some alternatives for those of little means and those who have grown weary of too much reflection so that they don’t have to rely on these pre-packaged, boring and expensive expedients. For example, alternatives like those the Japanese have devised (they’re called ‘love hotels’) for having sex. They know a lot more about suicide than we do.

If you have the chance to go to the Chantily in Tokyo you’ll see what I mean. You’ll sense there the existence of places without maps or calendars where you can enter into the most absurd decors with anonymous partners to look for an opportunity to die free of all stereotypes. There you’d have an indeterminate amount of time - seconds, weeks, months perhaps - until the moment presents itself with compelling clearness. You’d recognize it immediately. You couldn’t miss it. It would have the shapeless shape of utterly simple pleasure…”

Nov kozarec. Za spremembo nova plata ni Cohen. Ura je že skoraj štiri zjutraj  in najbolje bo, da zaključim. Detoksikacija pa taka, kaj naj storim z dnevi, ki se ne začnejo z njenim obrazom v jutranjih, na žaluzijah razlomljenih žarkih in se ne končajo z njenim  potnim telesom.

Vedno znova me očarajo ti mali detajli. Resnično ne terjam veliko. To čudna in čudovita kapricioznost neba, pod katerega sivo mreno se le za kratek čas, morda nekaj minut, iznenada pozlatijo trate in fasade soseske. In kar ne veš od kod in kje, nepredirni oblaki na nebu in skorajda same od sebe tleče barve na zemlji se mirno ogledujejo in se izmenjujejo pri poti skozi očesni sistem v svoj kotič možganov in se od tam naprej lepijo na vsebine, ki jih označujejo zbrane podobe ter potujejo dalje in spotoma napolnijo mrtve rokave, vezane na to toplo občutje, ki se poraja ob ideji sonca, ki od sebe širi asociativne žarke emocij in spominov, ki se spet pridružijo poti podobe, ki jo morda vidim čisto malo drugače.

…

Zarana sem odprl oči in se zazrl v prihajajoči dan ter se še zadnjič dotaknil ravno odhajajočih sanj. Lahko bi bil čeden dan, lahko bi še pred koncem dopoldneva odpravil obveznosti in se zagnal v drobnarije in vse skupaj kategoriziral pod zaznamek prijetnega. Pa verjetno ne bom. Spet se vrtim v krogu in tolažba ter spremljava mi je moja retro melanholična playlista s komadki, ob katerih je biti žalosten stajliš dejanje. Funkcija shuffle mi je umivanje zob spremila s tori amos in priredbo i don’t like mondays. Hecno.

Namen je bil kljub temu še vedno dober in volja trdna. A se je skozi shuffle pritihotapila julee cruise in me pahnila v že predobro poznan modus zena, ki se na robovih staplja v melanholijo, žalost in tisti občutek manjkajočega. Dislociranega sebstva, ki nevede obstaja tam nekje.

…

Zmeden sem. Zdi se mi, da sem s čustvenim managmentom morda segel malce predaleč in znašel v sila kontradiktorni situaciji. Pred nekaj dnevi sem poizkušal razjasniti ali si vsaj malce urediti pot do razumevanja, pa sem uspel napacati le okoren kosem misli, za katerega strašljiv hlad je reprezentativen sledeč izsek.

Verjetno sem res kreten. V najboljšem primeru se lahko sklicujem na kulturo samoaktualizacije in odgovornosti, v katero sem kot otrok sodobnosti nehote pahnjen. Zdrav duh v jebenem zdravem telesu; jej pravilno hrano v domnevno optimalnem razmerju potrebnih hranil, skrbi za svoj videz in zdravje; tvoje telo je tvoj tempelj. Vsak posameznik drži niti svoje delovnotržne usode v svojih rokah; izobražuj se in napolni cv, najdi si službo v kateri se najdeš in samorealiziraš in se z njo identificiraš in vedi, da boš prek pogodbe o delu zaposlen za določen čas (potrudi se). Tvoje življenje je lahko umetniško delo; življenjskostilske izbire so pomembne, tvoj vsakdan je tvoja kreacija in tvoja identiteta. Verjemi dr. phillu; v tebi so vozli in temna polja, reši se, odkrivaj se samemu sebi in bodi ti.

Pa saj s tem ni nič narobe. Dobro sem prilagojen, dovolj inteligenten ter spreten in pretežno gladkemu funkcioniranju mojega organizma lahko ob bok postavim podobno sliko kognitivnih, emotivnih in delovnotržnih struktur, skozi katere med drugim obstajam. Problem je seveda nekoherenten pejsaž smotrnosti, ki jih tiho sprejemam in si od časa do časa hodijo navzkriž. Konkretno, preskripciji »čustvuj, ljubi« in »spoznavaj samega sebe« se v opisanem primeru nekje približujeta in se stekata in potem mrtvo hladno spet oddaljita. In vendar, kako povsem magično je vse to, kako zaboga lahko dekonstruiram metuljčke v trebuhu. Jah, saj vem, kreten, z reševanjem pred samim sabo se sam sebi tudi oddaljujem. No, pa saj je vseeno, tudi ta stavek je verjetno vpisan vame kot stranpot smotrnosti.

…

Zjutraj se zbujam pred budilko in strmim v strop. Najraje se niti ne bi zbujal. Zunaj bo morda odtekal čeden dan. Vse težje pišem na blog. Vse težje se pogovarjam s prijatelji. Fokus mu uhaja. Vse to zaradi banalije, nepotrebne in vseprisotne. Kaj naj storim z glasom, očmi in kodri, v katere se nočem vpletati in mi hkrati pomenijo edini smoter dni?

Rem koolhas nekje slikovito primerja mestno identiteto z mišnico, v kateri si mora čedalje več miši deliti izvorno vabo, in ki je, če jo natančneje pogledamo, nemara že stoletja prazna. »Pariz lahko postane samo še bolj pariški – že postaja hiperpariz, pološčena karikatura« zapiše. Minuli večer sem se pomudil ob filmu paris je t’aime ter v večer izpustil spomine, in se spet spomnil na to stereotipno mesto, v katerega zaradi predolge ločitve stežka še verjamem.

Sam film je serija dvajsetih kratkih vinjet različnih avtorjev, ki izrisujejo variacije verjetno najbolj izrabljene komponente pariškosti. Ob ozadju distinktivnih kotičev mesta se zvrstijo zgodbe ljudi, ki v svoje življenje tako in drugače vpletajo ljubezen in romantiko ter spremljajoče konflikte, trenutke razumevanja in napetega pričakovanja. Lahko bi se zgodili kjerkoli drugje, v vseh drugih velemestih, pa imajo tisti ‘nekaj’, ki je lasten konstruktu pariza in v katerega sem že preveč vpleten za zdravo distanco. Film je pravzaprav serija zbodljajev, ki na različnih straneh pritiskajo na podobo mesta, ki se je tam nekje od baudelaira in prousta ter skozi godarda in bertoluccija ter prek tone slaboumnih ameriških komedij in letakov turističnih agencij porodila v meni.

Ena lepših zgodb kaže možaka srednjih let, ki povabi svojo ženo na kavo z namenom, da ji oznani njeno redundantnost. Prišla je mlajša in bolj strastna in brez vseh teh prašnih rutin desetletij. Žena še pred tem plane v jok in pokaže zdravniški formular z diagnozo terminalnega stadija levkemije. Mož se nemo preda obveznosti, ki jo čuti z vseh strani od samega sebe. Naj ostane in se žrtvuje in tej ženski olajša umiranje. Sledeče mesece se ji ponovno posveti kot ljubljeni ženski, minevajoči momenti ne bodo imeli nobene ponovitve in ker se vede kot zaljubljen človek se ponovno resnično zaljubi. Žena mu umre v naročju in pusti za sabo čustveno razvalino.

Onkraj meščanskih stanovanj z razgledom so tisti parizu značilni res temni črnci, ki morda igrajo kitaro ali pa prodajajo ure in vžigalnike na ulici. In arabske mladenke, ki se skozi mesto sprehajajo z zadnjico v preozkih kavbojkah in naglavno ruto, ki jim zakriva dolge in valujoče lase ter preveč živahen nasmeh. Pa arogantni francozi, ki pretemnih soljudi ne sprejemajo kot legitimnih sodržavljanov, in kar ne morejo doumeti, kako počasi plačujejo demografsko ceno za vse odtujeno bogastvo in delovno silo, ki sta se skozi stoletja vpisala v prestolnico nekdaj imperialne velesile. Ljubezen tako na saint germaine de presu, ki ga poceni in suženjsko servisira barvno pestra in vendar nevidna delovna sila iz predmestja, kot tudi na ulicah tega brezkončnega niza slabo vzdrževanih stanovanj in domnevno asimilacije potrebnih tujcev.

S finalno impresijo filma se povzame potezo ‘pariza’, ki je meni verjetno še najbližja. Nekoliko samosvoja američanka se po letih varčevanja in opravljenem večernem tečaju francoščine za teden dni odpravi na dopust v pariz. White trash, ki se z ledvičko na pasu sprehaja med nagrobniki znanih neznancev in se z njimi spoznava preko zloženke. Pri njenih letih so romantični upi že pokopani, in tudi mesto ljubezni iz turističnega vodiča je ne pomakne nič bližje želenemu sopotniku. Medtem ko v nekem parku z nemim obrazom strmi v prazno se dotakne občutja, ki se je zdelo kot že dolgo izgubljeno. Ali pa morda še dlje iskano, četudi ga ni mogla niti poznati, kaj šele pričakovati. Skorajda toplina, ki je stkana iz radosti in grenkobe, celo žalosti, a ne prevelike. Težko in mehko in globoko melanholično občutenje sreče.

Že od prvega obiska naprej mi je v parizu najbližja podzemna železnica. Svetloba, ki sredi noči osvetljuje perone in neskončne rove tekočih stopnic v teh velikih podzemnih jamah. Tujci, s katerimi skupaj čakaš na vlak in katerih utrujene obraze opazuješ med vožnjo. Spomnim se nekega starejšega črnca, katerega razbrazdan in valovit obraz sem opazoval morda dobre četrt ure. Oči je imel povsem rdeče, morda je bil zadet, in te povešene oči so bile najbolj žalostne in z žalostjo sprijaznjene, celo predane oči, ki mi prikličejo najbolj intimno plast pariza. Tisti brezup, ko bi lahko kar celo noč sedel na vlaku in s stisnjenimi ustnicami odšteval postaje do svoje. Ko bi obsedel v katerem lokalov s povsem predrago pijačo in se opijal s skozi celo noč burnim in nepoznanim življenjem velikega mesta. In si samo malo žalosten, saj veš, da je to čutno zadovoljstvo izigravanje zgodbe, ki ne kani trajati in je mogoča samo v nekih posebnih časih mladosti, otožnosti, zaljubljenosti ali morda kiča.

Na dopust bi šel.

Hecno je. Politiko spremljam že od zelo ranih let, vsaj tako, ki se posreduje prek množičnih občil. Koliko je to seveda politika, in koliko bolj dnevno odigran spektakel, sicer ni preveč težko vprašanje. Pa vendar recimo politika tej pripovedi domnevnih relevantnosti in njenim akterjem, junakom in princem teme. Zabavna je, kot v problematike prosperitete, korupcije, svoboščin, kodrov in nasmeškov preoblečena zgodba o jari kači.

Zavoljo nekega meni še neznanega kosma birokracije sem se včeraj na margini političnega vanj tudi vpletel. No, bil vpleten, dobil sem mail o postavitvi na neko formalno in nepomembno funkcijo, ki je potrebovala ime. Verjetno bo do nadaljnjega ostalo le pri tem in zaenkrat se bo večina mojega angažmaja še naprej stekala v druge smeri.

Moja emotivna vpletenost v vse skupaj je že od kar pomnim obtežena na levi strani. Verjetno lahko krivim družinski milje, po malem pa tudi strašljivo debilen vtis, ki ga puščajo vidnejši akterji desnice kot skoraj trejdmark kompetenco. V dialogih oz. debatah sem sicer manj pozicioniran, navadno zavzamem neko nasprotno pozicijo in tako po malem jezim sogovornike, delno pa se poigravam s svojimi retoričnimi in argumentativnimi spretnostmi.

Do idej socialne, demokratične in liberalne države, ki pridno prerazporeja ustvarjen presežek in nekako omogoča tak ali drugačen standard tudi tistim s periferije trgov ter skrbi za tem večji prostor emancipiranja vsakdana posameznikov imam pozitiven odnos. Vrednostni konglomerat, ki stoji za temi idejami, na ravni rutine bolj ali manj sprejemam in z neodobravanjem opazujem stranpoti, ki se občasno izrišejo na vseh straneh parlamenta.

Hecno je to, da onkraj rutine in emotivnih kalupov vendar ne uspem verjeti oz. afirmativno zavzeti skoraj nobene pozicije onkraj odpora do elementov tradicionalizma. Ob mavrični pluralnosti poti, ki naj bi vodile državo in svet v lepši jutri in brez vere v nek univerzalen in transcendentalen kriterij pravičnosti in utemeljenosti je resnično težko, da ne rečem neskromno, zavzeti neko pozicijo in z vso prepričanostjo kategorizirati ostale kot zavedene ali nenavsezadnje glupe.

Včerajšnji večer sem prepustil prebiranju neke dobrih trideset let stare debate dveh opaznejših mislecev. Če svoje dvome in dileme nekoliko oskubim, jih lahko strnem prav skozi razkorak, ki nastane tekom te debate. Njena rdeča nit je ideja »človeške narave«, ki jo skozi svoje lingvistično raziskovanje utemeljuje noam chomsky. Ta človeška narava je po njegovem nek vzorec oz. neka shema, ki omogoča internalizacijo, organizacijo, razumevanje in povezovanje relativno majhnega inputa v lingvistični sistem, ki zaobsega precej več od tega inputa in se kaže skozi univerzalno prisoten način obstoja in delovanja posameznikov. Iz praktično ad nihilo vznikle strukture posameznika torej izpeljuje nek obči relief človečnosti po logiki, ki je presenetljivo podobna moji teoriji učinkovanja halucinogenov in katero puščam do nadaljnjega ob strani.

Foucault se s tem načelno strinja in skozi debato o apliciranju te temeljne človečnosti na polje znanstvenega delovanja lahko razločimo različnost smeri njunih lastnih principov delovanja. Nekoliko grobo rečeno išče chomsky formo nevronske in razmeroma univerzalne strukture posameznika, foucault pa razčlenjuje njen povsem temporalno in prostorsko lokaliziran komplement - vednost oz. znanje posameznika, s katerim se določi oblike in možne vsebine percepiranja in kognitivne razdelave. Oba skratka kopljeta v logike, ki stojijo za funkcioniranjem in samozavedanjem posameznika, in drug drugemu bolj ali manj priznavata veljavnost ali vsaj legitimnost teoretskih principov.

Različnost svojih pozicij bolj jasno izrazita ob prenosu debate na raven političnega. To različnost bi lahko artikulirali z izhodnima točkama, ki je pri enem upanje in drugem skromnost. Chomsky, ki sam priznava logično šibkost svoje pozicije, vidi politiko kot most med človeško naravo in tej pripadajočo družbeno strukturo. Politika naj bi bila približevanje idealtipski pravični organizaciji družbe in ob tem odpravljala restrikcije svobodnemu in kreativnemu izrazu človeške narave, ki naj bi inherentno pomenila tudi empatično in solidarno mišljenje, čustvovanje in delovanje in s tem omogočala tip družbe, katerega predlaga chomsky.

Kot pravi njegov sogovornik, »…you can’t prevent me from believing that these notions of human nature, of justice, of the realisation of the essence of human beings, are all notions and concepts which have been formed within our civilisation, within our type of knowledge and our form of philosophy, and that as a result form part of our class system; and one can’t, however regrettable it may be, put forward these notions to describe or justify a fight which should-and shall in principle–overthrow the very fundaments of our society. This is an extrapolation for which I can’t find the historical justification«.

In smo tam kjer ni muh.

In res, hecno je, kako lahko to karikirano razčlenitev svoje političnosti izpeljem v trditev, da je humanistična poza in delovanje v mojem primeru čisti pragmatizem in estetska odločitev, ki je izrisana skozi skromno brezobličnost mojega umanjkanja trdnega načela. Politično upanje je pač stvar vere. Želim si ga ravno tako kot si želim vere v boga, oboje se mi zdi smotrno in prepričljivo in oboje smatram za povsem nedosegljivo.

Šment.

(bože, kak zahtevno je preveč zadet razvijati in pacati vsaj minimalno kompleksno misel. herojske aspiracije, ni kaj)

»All these moments will be lost in time, like tears in the rain«

Današnji dan se ne namerava vrniti. Še preden zatisnem oči bodo detajli, ki so ga naredili vrednega, že zdavnaj izpuhteli. Ne rečem, presežkov se z njim nisem dotikal, prebudil sem se v samega sebe in od tega nespodbudnega začetka tudi nadaljeval. V najboljšem primeru je bil to en tistih dni, ko sem se dovolj intrigiral s svetom, s konkretno in hrapavo realnostjo, da sem se izognil kontempliranju in maličenju, v katerega se prepogosto prebujam te vse bolj suvereno pomladne dni. Kapljanje časa bo vse to izpralo. Sunkovitost, s katero so se današnje jutro razblinile sanje bo že jutri neznaten delčič v neskončnih plasteh usedlin preteklega.

Obenem pa ravno poslušam ploščo s posnetkom koncerta, ki se je pred nekako štirimi leti vpisal v moj spomin kot verjetno zaenkrat še ne preseženo glasbeno doživetje. Cunami, s katerim je john zorn z bendom electric masada preplavil cankarjev dom in mojo takrat še precej bolj rosno mlado dušo je bil leto zatem ne le zajezen, marveč tudi lično uokvirjen na dvojnem ploščku at the mountains of madness. Magija, katere efemernost me je težila po izteku koncerta, je bila varno posneta in v anale minulega založena pod oznako TZ7352.

Trenutek, na katerega me spominja ta plošča s komadičem abidan, sicer posnetem na koncertu v Moskvi (do Ljubljane je še dobrih trideset minut), je manj odporen na plohe in nevihte ter celo vsakodnevno rosenje časa. Verjetno bo predlani, ko sem spoznal neko dekle in že po prve pol ure najinega znanstva vedel, da to v kratkem kani prerasti v nekaj več. Da bi kanaliziral skorajda motečo vzhičenost, sem po prihodu domov in ob pripravljanju čaja ob največji jakosti tega komada zmagoslavno in bežno zblaznelo drvel skupaj z ribbotom in se po malem spuščal s tripa sveže zaljubljenosti. Zelo po malem, hitrost rahljanja je svoj pospešek dobila šele šele čez (pre)kratek čas.

Zornov koncert v cankarju bo ob pomoči usmiljenih založbe tzadik z menoj ostal še dolgo. V tistih deset minut strnjena srž mladostniške zaljubljenosti bo verjetno izpuhtela kmalu. Kmalu bodo izpuhteli vsi drugi koncerti. Vse prebrane knjige. Ogledani filmi. Ljubljene ženske. Osvojeni vrhovi. Zelena preproga, ki je nekdaj krasila našo dnevno sobo. Tudi ta blog. Že puhtijo, najprej se pomede z detajli. Kmalu zatem gre okvir. Ostane le hripava slutnja emocij in nekaj barv. Le slutnja, nikoli ne veš, ali je mar nisi priredil in potvoril v lažje zapomnljiv in mehkejši paket.

Jasno je, da me to moti. Še več, frustrira. Mučno mi je in vsak preblisk blaženosti ima impliciten (in včasih povsem odkrit) pridih grenkobe. Veliko govorim, včasih imam občutek, da šele z eksternalizacijo reči dobijo smisel. Vsaj za trenutek so bile resnične. Le tresljaj v zraku, a vendar.

Na prizmi ene kozmokomičnih zgodb itala calvina lahko razlomim ta kratek in nič kaj posrečen razmislek. Govori o nekem sleherniku, ki si skozi teleskop ogleduje zvezde. Okoli ene od njih, oddaljene dvesto milijonov svetlobnih let, se pojavi napis »Videl sem te«. Nemogoče! In vendar, očitno ga je takrat, pred dvesto milijoni let, nekdo videl pri tistem nečednem dejanju. Ravno takrat, navkljub vsem dejanjem, ki kažejo njegov dober karakter, je na tistem drugem planetu, oddaljenem dvesto milijonov svetlobnih let, projekcija njegove podobe omadeževana s tistim nesrečnim dejanjem. Onečaščen pred vesoljstvom se predenj postavi s transparentom, s katerim poizkusi rešiti nesporazum. Črke odidejo svojo pot skozi vesolje in skozi dobrih dvesto milijonov let, koliko traja pot do tistega nesrečnega planeta, ki mu povzroča toliko skrbi, se izkaže, da so ga videli tudi na planetih oddaljenih tristo in več milijonov svetlobnih let. Ponekod ga niti niso videli, in vendar so govorice skozi vesoljske širjave prispele tudi do njih.

Minevajo milijoni let. Mine že milijarda let in medtem ko calvinov junak poizkuša reševati svojo čast po galaksijah vesoljstva, je težji vsak nadaljnji korak v komunikaciji z neznancem, katerega sporočila je prejel na začetku svojega brezupnega kozmičnega projekta PRja. Bolj ko se galaksije oddaljujejo, bolj narašča njihova hitrost, ki se asimptotično približuje hitrosti svetlobe. Z vsako milijardo let je upanje njegove odrešitve bolj oddaljeno.

Na koncu zgodbe, po nekaj milijardah let, ga prešine hrbtna plat tega projekta. Vsak spomin, ki obstaja onkraj njega, se bo prej ko slej izgubil v neskončnost. In zakaj, zakaj za vraga bi se sploh trudil očarati večnost in vesoljni nič in zakaj bi bile podobe minulega sploh pomembne. In medtem ko mineva naslednja milijarda let je pomirjen.

Tako nekako. Z nekaj več osti in bolj jasnim odsevom mojih skrbi. Calvino sicer nikoli ni povsem jasen. Ponuja tisto, česar ne moremo razumeti in vendar slutimo, da obstaja izven možnosti dojetja. Nauka o adekvatnem odzivu na poroznost spomina nisem uspel najti.

Zornova zasedbica, ki se je že prevesila v drugo polovico plošče, me je spustila v tok misli in sčasoma namero, da kdaj pa kdaj sistematiziram trenutke. Glasbene, filmske ali kake manj določene teme. Ne nameravam se podati v iskanje izgubljenega časa. Le za trenutek, za kratek čas obstoja mojega bloga, bi natrosil nekaj zmot, laži in slutenj o tem času. Hotel sem začeti s koncerti, pa sem nekoliko zašel.

Mizantropski šus v žilo in grčavi sredinec v rit konvencij in milega.

Za mehkobo dopoldneva in sončno zamaknjenost minulih ur sem neznansko hvaležen. Bolj ali manj po predvidevanjih je počutje vrnjeno na stare tirnice indiference in spet se lahko fokusiram. Poleg včerajšnje kontemplacije in tihih monologov ter opominjanja na detajle lepih in radostnih reči se je danes zrinil al di meola z nekako tremi desetletji starim ploščkom elegant gypsy. Preveč ur se že pustim ljubkovati in greti in morda bi se lahko vanj spustil še skozi besede in ga vpletel v asociacijsko mrežo in se potem vendarle selil v manj pretirane sfere glasbe in počutja. Četudi se družbi španskih deklet s ostrim nosom ter temno poltjo in dolgim dnem ob mediteranski obali in lenobnemu posedanju in drsenju po idealizirani eksotiki danes kar nočem odpovedati.

Uvodoma čvrst in valujoč bas na flight over rio nakaže počasno približevanje skozi zrak, okoli njega se razblinjajo činele in synthi in počasi drsiš in morda zaznaš kak obris živahnega življenja pod sabo. Vse bolj pospešenemu valovanju se od zadaj pridruži kitara in zakoliči smer, ki jo dotlej jemlje plošček in začne alternirati med bolj liričnimi in razmazanimi pasažami ter drvečim prebiranjem strun, in zrak okoli tebe se začne vrtinčiti in s trebuhom skoraj podrsaš po eni višjih streh ravno preden sunkovito spremeniš smer in zvok kitare postane zavijanje ob vročini vse bližjega sonca in ko pogledaš spodaj vidiš utrip fantazijskega Ria in drobljenje valov. Spet se spuščaš, opaziš detajle, prepustiš se enemu zračnih tokov bas linije in čeznjo te meola praska za ušesi in ko imaš že dovolj breztežnosti se spustiš in zapustiš spomin.

In nadaljuješ v sprva melanholično vzdušje terase  na midnight tango. Čakaš in opazuješ, v ozadju umira popoldne in suvereno tone v večer in le gledaš in nikogar ne potrebuješ, skozi nosnice ti pronica vonj borovcev. Morda je kje kak lep obraz, kak koder ali družba neznancev ob postanem pivu. Rdečemu nebu se je pridružila luna in morda še vedno kje sloniš in vendar se ritem nekoliko pospeši, čutiš mravljince, šumenje bobnov postaja bolj burno, verjetno se je pridružilo vse več ljudi, morda je poleg tebe še kdo sam in prav tako postopa in opazuje in morda se srečaš z očmi in zdrsiš mimo. A vendar je še vedno toplo, vroč poleten večer ob katerem le stežka zaspiš, in od nikoder a pričakovano se zavihti dolg ovinek kitare in obrat nazaj in začutiš malo življenja in se premakneš. Nisem tak tip človeka in vendar me sama inercija komada pripelje do sočloveka in vse prelep spomin je tisti prvi moment združitve v plesu, ko se dotikaš kože in drsiš po vijugah dekleta. Malo se umakneš, ne bi se predajal ta večer, enkrat se izpod rok izmakne en, spet drugič drugi. Morda spet stopiš vstran, lahko tudi kaj spiješ in s toplino sedaj že v noč ovitih preteklih momentov ti nekoliko hitreje utripa srce in medtem ko srkaš vino se poizkusiš pomiriti, in morda se odpraviš na sprehod med borovce ali pa v sobo z na stežaj odprtim oknom.

Vročičnost mediterranean sundance vpelje gostujoči paco de lucia in vsakršne inhibicije se v dialoškem plesu dveh kitar pomedejo in sproti se soočaš le s fragmenti vzdušja. Tempo narašča, skoraj tekmovanje in vendar le sama radost ob življenju. Kako lahko drvijo misli v drobcenih in nežnih početjih rutine, morda svoj pogled za trenutek ustaviš na prahu, ki se vrtinči v zraku in ga je v bivanje osvetlil diagonalno padajoči žarek sonca. In spet drviš naprej in ker ne veš kam s tako dobrim počutjem ga spustiš v grlu in čutiš polnost v ritmičnih preigravanjih in vročičnih preglasitvah ene kitare z drugo in njuna sprava in povsem drobna plast skoraj prosojnih oblakov te prepriča, da se odpraviš z dvorišča.

Race with the devil on the spanish highway. Kaj naj sploh dodam, od hitrosti skoraj neprekinjena in zgoščena gmota ritma v prvi minuti komada točno napove sledeče kilometre. Hitrost na avtocesti, nekje na levi ena tistih oguljenih španskih planot, posejanih z belimi vetrnicami in morda veliko leseno silhueto bika. Asfaltne širjave so skoraj prazne,  medtem z nogo stiskaš plin in se ograja ob cesti zdi bolj fluid kot preperelo železje. In počasi izgubljaš občutek, vse se upočasni, ob tvoji strani hudič, ki te preganja in vsako jutro opomni tvoje ničevosti in tokrat si hitrejši od njega, korak pred njim brez teže in brez hitrosti in brez časa se kitara poslavlja od vsakega razbeljenega kilometra in nasloniš se na sanjajoči bas, ki te skoraj premami v spanec. In le zadnji trenutek se spet oprimeš volana in bobnar te opomni, da je hitrost velika in da tekme ne bo nikdar konec.

Videl si jo le s kotičkom očesa in niti ne veš, je to mar človek, morda le pogled ali način jukstapozicije barv. Lady of rome sister of brazil. Zamaknjen drsiš skozi tlakovane ulice, morda jo vidiš in morda je njen namen le to, da ta dan dobi malce bolj tih, spokojen ton.

Potovanje dobiva epilog. Elegant gypsy suit se začne v spokojnosti, v katero le stežka verjameš. Jakost se zviša in na piedestal se vzpne igrivost. Takšna, ki ni prisiljena in jo izvajaš med eno tistih poletnih sobot, ki nimajo konca in spiješ kako pivo, morda iščeš senco in se podaš v bližnji gozdič. Lahko tečeš, lahko preskakuješ korenine in se poigravaš z nakloni tal, skozi katere slalomiraš. Zadihan se ustaviš in ležeš na s toploto prepojena tla in raztegneš vse štiri od sebe in si tako zelo hvaležen bilkam trave, ki te žgečkajo po vratu. Prepoteno majico zaženeš stran od sebe, vstaneš in malce zamaknjen gledaš vstran. Na videz spokojen, a v duhu skupaj s skoraj kričeče vijugavo kitaro pogleduješ v vse smeri in si vsepovsod in še včeraj je oddaljen in sploh nisi na travniku marveč plavaš po morju in na gladini odseva tista zlata pajčevina, katero požiraš z vsakim zamahom.  Z rokami vznemiriš gladko površje slane vode in spustiš v globino.

In si spet doma. Če grem še enkrat skozi to plato se še obesim od kontrasta med spominom in hladnim vetrom.

Tudi bolj elegantna pot skozi dan obstaja. Eden tistih dni, ko je jutro kar malo odveč. Odpreš oči in ne veš čemu, in namesto predajanja estetiziranemu jutru se grabiš s klici rutine. Krč na sredi hrbta, očitno se je katera od mišic uprla svoji uporabi in naprezanju med tekočimi vpadi nezdravega oziroma vsaj nevajenega življenskega stila. Medla svetloba, pred spancem sem pozabil dvigniti žaluzije. Tudi sicer mi mraz in sneg in oblačnost niso ponujali presežkov.  Po nekaj opravljenih detajlih sem se z nekoliko bolj polnim želodcem in opranimi zobmi vrnil v posteljo. Niti se mi ni ljubilo brati, čakal sem na inspiracijo oziroma smoter za vpletenost v budnost in dan. Pravzaprav je prijetno, biti brez pričakovanj že zarana. Baje, nekaj je manjkalo in šele kava in kup edinstvenega optimizma in humorja prijatelja me je dvignilo do plašča in rokavic in hlač in potega skozi sorazmerno ubogljivo in kanec preredko lasišče.

In je zapadal dan. V drugih okoliščinah bi se ga spominjal kot dobrega, manjši in pričakovan poraz je spremljalo olajšanje in mala zmaga in mala radost in pravzaprav prijeten zaključek dneva. Po končanem druženju in ravno pravšnji intoksikaciji s pivom sem se spustil v potihem kičasto in nedvomno izrabljeno estetiko večera in noči.

Muzika na odru, burbon in pivo in še nekaj burbona in manjša skupina v to in ono zatopljenih neznancev. V glavnem sem se prepuščal asociacijam in nekoliko zamegljenemu zadovoljstvu. S takim, topo zarisanim nasmeškom. Spet malo sem poslušal dokaj solidno zasedbico. Nekoliko preveč nereflektirano arhaično za moj okus in vendar skoraj pravšnjo za vlogo v moji kvazinostalgični idealizaciji domnevnih tistih dni, ko zadimljen večer in jazzovska godba še niso bili stereotip. Na bobnih bi lahko morda pristalo nekaj več nežnosti in občutka. Morda, kdo sem jaz, da bi sodil.

Malo sem opazoval neznance. Kot provincialcu v mestu mi prisotnost nepoznanih jezikov, nikoli videnih obrazov in te brezbrižnosti in tlečega življenja sredi noči še vedno ni udomačena. Neko dekle se sprehodi na wc, dva malo glasnejša francoza se repozicionirata za šankom. S svojega stola vidim predvsem zadnje dele lasišč, lahko dolgih ali pokritih s pokrivalom, morda izgubljenih v senci. In nekoliko preveč deško zgledajočega natakarja, s privajenostjo je slonel ob steni.

Zunaj je skozme šelestel veter. Kar od nikoder se je oglasil februar. Na avtobusu sem strmel v knjigo in po malem kinkal, na izstopni postaji sem skadil joint in nato skozi veter v miže tekel proti dom. Mislil, da bom jutri spet miren in da je bilo zadnjih nekaj dni le suh kašelj.

Niti ni važno, da imam razum pokopan pod neprespano nočjo. Niti ni važno, da mislim okorno in počasi, da mi fokus uhaja in drsi s praktično česarkoli. Malček sem glup, počutim se, kot da bi kdo zaprl pipo asociacij in vsaka misel obstaja le eno, morda dvodimenzionalno. Kot da bi vsaka misel izgubila globino abstrakcije, in je samo golo praskanje usnja po lesu.

Včerajšnja noč je bil pomota. Dan je bil tak, kot je pač bil, tudi lepši obstajajo. Zvečer sem  vsaj ob trudu in znoju lahko začutil nekaj miru in se stuširan ter utrujen vrnil v svet kot prerojen. Glasna zabava v sosednji sobi je bila že prepijana za mojo udeležbo in zapovrh so akterji na drugi frekvenci od moje tudi ko so trezni. Zanimivo, poznam jih že leta in leta in še več let, preveva jih občutek domačnosti in familiarnosti, in prav z nobenim se nisem še nikoli, prav nikoli mogel pogovarjati sproščeno. Noč se je prevesila v pozno noč, in še vedno nisem spal. In je prišlo jutro in poln kurac sem že imel pokroviteljskih floskul modrosti o svetu in ljubezni in svetovljanskosti in sploh vsem. Jebo jim topoumnost, ki se prej ko slej prikrade. Sogovornik je sicer zanimiv tip, izkušen in pomirjen s sabo. A kralj alkohol tega ne jebe, melje počasi in suvereno.

Ko sem se prebudil, je eno truplo ležalo na tleh, drugo skrivčljeno na kavču. Grlo me je bolelo, oči sem imel zlepljene od vsega dima, ki je celo noč in dopoldne ovijal sobo. V kompletu z obveznostmi in oblaki so to predispozicije za grozovit dan. Ki kar traja in traja in megla se ni umaknila še nikamor. V tolažbo mi je john abercrombie in njegova deževna kitara, medtem ko se bobni zaletavo podijo ali prihuljeno lebdijo v njenjem zaledju, se spuščanje in dviganje ne ustavlja, malce potihne in se iza drugega ovinka spet pojavi. Oker zven z vonjem po steklu, vsak ton ostane še nekaj časa in se počasi razgraja, tip pa že suvereno prebira strune naprej in vseskozi pada dež. Pa ne tisti dež, ki ga z bolj izrazitimi gibanji vijači violina marveč tisti dež, ki se razliva po vetrobranskem steklu avtomobila med vožnjo, ki ti ni niti v strast niti v veselje in se pač le pelješ in opazuješ razmazane in nemirne fluide na drugi strani stekla.

Nič ni važno.  Če že nimam miru, če me nekaj razjeda in lahko le upam, da pozabim in zatrem, lahko danes poslušam muziko. Misel mi klecne in namesto zamolklega odmeva se skotali v naslednj takt in zavoj in činele se sprehajajo nekje v ozadju.

damien hirst; for the love of god; vir; hiper-post…

Prejšnjo objavo sem izbrisal. Morda sem se malo prenaglil s kontekstualizacijo tega čudnega počutja. Utesnjenega in nemirnega.  Morda si česa nisem hotel priznati in morda mi uspe, da s prihodom jutra izpuhti tudi ta interpretacija. Otožnosti, ki me je usekala čez gobec. Do takrat sem vendarle varen, impulziven preblisk inspiracije me je pognal v naročje noir melanholije portisheadov. S prvimi takti prvega komada, ob utesnjenem sintetiziranem basu, ki ga obda ščemenje vinila in nekdaj strašljiva melodija, morda ukradena iz instant grozljivke petdesetih let in predelana za roteč vokal pevke Beth.

A vendar se ta večer ne spuščam po retro estetiki, ki se hrani z osamljenostjo v času neona in polomljenih sanj. Žalibog ne, po vseh letih znanstva so že predvidljivi, in četudi Bethin vibrato in nadzorovan zlom glasu ob ječanju nobody loves meeee pathosu ne pušča prostora za spust v izpetost in pretencioznost, se danes bolj poigravam z ritmom in skuliranimi sempli. Malček nezemeljskimi piski in prasketanji, in vse bolj razglašeno in bluesersko zavijajočo kitaro za ozadje tako preproste želje po ljubezni.

Pravzaprav si ne znam razložiti, zakaj se ob tej glasbi počutim tako varno in pomirjeno. Nekaj bi želel reči. Tesni me neizrečeno in nepriznano. Blog ne more biti pravi ventil. Kričal bi, tekel čez travnik in se spotaknil in tekel naprej. Delal prevale. Strmel v nebo. Ne vem, kako naj sem umestim soundtrack. Morda so melanholični namesto mene. In mi ostaja le fizični nemir. Ne vem, tega ne bi smel pisati, ničesar nimam za povedati, le govoriti moram.

Šum računalnika, skodelica zelenega čaja in občasen prasket prenosnega diska. Nepotrebno hreščanje nekdaj povsem spodobnega sobnega ozvočenja in dišeča palčka v kotu. Sorazmerno lepo diši, brez odvečne sladkobe; ena všečnejših kancerogenih arom. Žaluzije sem raje spustil, si prižgal namizno svetilko in kar še ostaja tega lepega dopoldneva, ga prepuščam zvočnim vajetim. Asociativne poljane, ki jih poraja anouar brahem trio na plošči astrakan cafe, se vseskozi oplajajo z vizualnim. In s filmsko romantizacijo podjarmljenja bližnjega vzhoda. Namesto administrativno zamejenega geometrijskega vzorca državnih meja vidim sipine, vidim kolonialno arhitekturo pred ozadjem premočnega sonca in vidim prašne, prepečene ulice.

Geografski domet plošče sega daleč onkraj tunizijskih korenin Brahema in istambulskega medcelinskega prepiha ostalih dveh glasbenikov. Tonski modusi, ki ne uspejo preglasiti mojega nerazumevanja in eksotiziranja, imajo za sabo kulturne tradicije perzijskega cesarstva, islama in celotnega arabskega sveta. In vendar še več, vse tja do današnje Španije, Brahemov oud se vseskozi spogleduje z ritmom flamenca, klarinet Barbarose Erkoseja pa se zdi bolj predelava in odmev že etabliranega jazzovskega spogledovanja z vzhodnimi melodikami. Zlitje kultur in senzibilitet, ki vsaka zase implicirajo svoje zgodovinsko, geografsko in versko zaledje. Casablanca.

Pomirjenost in opojnost vzdušja, ki se podi po zatemnjeni sobi, je prevelika laž, da bi se ji prepustil povsem sproščeno in s polno emotivno vpletenostjo. Dediščine in praktične ralnosti orienta nikdar ne morem razumeti in začutiti, med nami je neprehodna distanca zahodnega perceptivnega in kognitivnega režima. Slišim nostalgijo za nečim odsotnim, še ne doživetim, ki vendar vseskozi nežno pritiska na moje evropsko formirano doživljanje glasbe. A Orient je v končni fazi le kup bradatih neznancev ter s plastičnimi plastenkami in gnijočim sadjem nastalnih ulic, z nizko politično kulturo in manjkajočimi stoletji formiranja duha sodobnosti, v katerega krču skupaj z arhaizmi svoje religije nekako uspevajo. S kako vojno ali dvema, kakim diktatorjem ali dvema in z verjetno vse bolj napredujočim izsuševanjem zelenega sveta, ki ga nadomeščajo dolarji prodane nafte.

Pomirjen sem. In dobre volje, ta plošča je neznasko lepa, klarinet se ovija okoli mojih ramen, oud in darbuka pa me žgečkata za ušesi in v želodcu in na tistih kratkih, čisto kratkih laseh na vratu. Pa vendar, estetsko plat ob stran, če že kontekstualiziram potem lahko zaključim s Humphreyem in njegovim triumfalnim identitetnim in etničnim zaokroženjem filmske casablance; we’ll always have paris.