v4

Ljubezensko pripoved lahko bereš v dveh smereh. Lahko spremljaš porajanje in vznik čustva, pa potem njegovo konsolidiranje in kmalu zatem preigravanje in korigiranje in izvijanje. Sinusoide in slepe ulice. Revitalizacije. Oddih. Dezintegracijo, razpustitev, po malem spet strasti, obup. In tako naprej, linearno ali morda bolj turbulentno.

In odvisno od tega, ali bereš svojo ali tujo pripoved, se po malem bojiš, ali pač slutiš, da se nekaj vztrajno umika, prekriva. Da je pač nekaj zamolčano. Vse se konča, vse izgoreva, nič takega pač. Že, že; a kaj, ko ne živiš svoje, marveč povsem tujo pripoved. Drugi so ji dali obliko in ogrodje in detajle, človek jih le po malem prenavlja, si jih prilagaja kot terjajo okoliščine, sopotnik, ljubljeni, impulz ali želja. In, tako se mi zdi, četudi je grozno, tako pač je; ljubezenske pripovedi imajo vedno svoj konec, in le stežka lep. Pomeni vse tisto, čemur se z zgodbo umika. Vsak ima svojo pripoved, in to moramo vedno deliti z nekom drugim in on je vedno nekdo drug. Sam je, bere skozi sebe in povsem vseeno mu je zate. Kot, v končni fazi, tebi zanj.

In imaš žalostno pripoved. Takšno, kjer vsakdo slepo brca v štiri stene okoli sebe, in kjer morda kdo kdaj kaj sliši, a ne dovolj. In čustvo pogine.

Lahko pa jo bereš iz druge smeri, vzvratno. Ljubezen je lahko tako lepa, in tako opazovana pripoved nima nikoli konca. Ko jo bereš s konca, se je končala še preden se je začela. A obenem, če retrospektivo začneš ob zarji imaš na koncu vedno zoro. Na koncu in vmes nekaj lepega, zelo lepega, iluzijo, da nisi sam. Ali vsaj nekaj topline, ramo, na katero se nasloniš in katera se skupaj s tabo trudi, da bi razbila zidove okoli posameznika.

…

Klute je v osnovi ljubezenska zgodba. Za kuliso ji stoji umor, detektivska zgodba, ki se skoraj zdi odveč. V končni fazi je, nekatere vsebine so vedno pomembnejše. Na koncu filma in po prvih skupnih korakih dekle odide; ne vidi se v nečem, v kar ne verjame in zaradi česar noče izrabiti, zlorabiti delikatnega čustva. Kaj naj stori drugega v svetu, v katerem se nenehno išče in nikoli ne najde in obenem neumorno hlini dostop do drugega. Kot kurba je predobro vedela, katero sredstvo najvztrajneje in najočitneje lubricira družbene odnose in nekoliko razočarano, morda modro ve, da tudi v ljubezni, med bližnjimi, v sami intimi, ni nič drugega kot nenehnega toka menjave. Menjava, kroženje, akumulacija, pridobivanje, plemenitenje, krogotok kapitala se v družbi nagnetenih posameznikov postavlja kot model za njihovo kohabitiranje in sodelovanje.

Pa vendar vse do konca filma občutiš toplino. Sprijaznjenost. Vsakdo je sam in obenem ujet v svoje želje, želje posedovati, izmaličiti, želje biti željen, ljubljen, pohabljen, kar koli. Male in velike perverzije, droge in hudodelstvo, in obljuba ljubezni. Težko je doseči mir, nekateri se moramo zadovoljiti z manj.

“I just wish i could let things happen… enjoy it, you know, enjoy it for what it is and while it lasts and relax about it… But all time… all the time I keep feeling the need to destroy it, to…to break it off. To go back to the comfort of being numb again.”

Tip je verjetno na koncu razočaran. Ali pač ne, ne izvemo, morda ima spomin na misteriozen utrinek sreče sredi osamljenega velemesta. Morda razume, da se mu je prepustila kot le ve in zna, noče biti ranjena, popakirala je kovčke in se vrnila v največje udobje, v katerega ji po dobrih dveh desetletjih še uspe verjeti. Le malo je potrebno, zakaj bi verjeli predpostavki, da kamor koli gremo in da bomo kamorkoli prišli. Čas le laže, ko se zdi, da se zliva v neko relevantno točko. Umreš sam. In, tudi vmes, kot bi rekel znanec, we fuck alone.

Malo melanholije. V njej je lepo, ko iščeš ramo, na katero bi se naslonil, in je še nisi našel, ti je toplo. In ko jo najdeš in se nasloniš. In potem, potem greš naprej, spet malo manj čuteč in sorazmerno miren. Lepo je. Tako v filmski kot v vseh dosedanjih in bodočih zgodbah.