S prijateljem sva se včeraj bežno sprla oz. prerekala glede upravičenosti subvencioniranja kulture. Iz same objestnosti, ki prijatelja vsakič znova nekoliko razpizdi, sem zavzel svoji povsem diametralno pozicijo. Mrtvo hladno sem zagovarjal neupravičenost prerazporejanja sredstev v korist finančno težko merljive presežne vrednosti kulture oz. umetnosti. In se bil proti njenemu hohštaplerskemu obstoju, ki ga financira ta ali oni zidar, privatnik ali podjetnik, ki mu bolj ali manj visi dol za vse plesalce in pisatelje tega sveta in ki vidi njihovo svetobolje v edini možni resnici - nedoumljivo preseravanje. Ali pa morda doumljivo preseravanje, še vedno pa povsem zanemarljivo ob boku alternativni smeri državnih sredstev. Nazaj k podjetniku ali pa morda v pediatrično ali mentalno kliniko (tukaj bi lahko za vse umetnike storili mnogo boljšega). Kar poglej Ameriko in njihovo kulturno produkcijo. Živa, pestra in samozadostna. In Hollywood, ki ob vsemu sranju redno producira cukre. In visoko kulturo, ki je le perpetuiranje masturbacije tako ali tako priviligiranih. Ki so se do zadostne višine v kulturi prebili po povsem banalni poti želje po svoji distinkciji.
V debati sem pogorel na celi črti.
a) Sem slab retorik, ki se ni mogel docela preleviti v mićota.
b) Preveč sem indoktriniran s strani levičarskega diskurza.
c) Resnica je na moji strani (tej, ki jo dejansko držim).
4 Komentarjev
Zanimivo bi bilo vedeti, kaj je v resnici dilema. Ali bi ti ukinil vso državno podporo kulturi (s tem bi bolj ali manj ukinil tudi kulturo samo) ali bi le zmanjšal sredstva, ki se ti zdaj zdijo previsoka? Obstaja seveda tudi tretja možnost t.j. da podpora sicer mora biti vendar bolj pametno porazdeljena. No, tu bi se tudi sam verjetno moral nekoliko strinjati.
Mislim, da si zgrešil point. Oz, še bolj verjetno, ga jaz nisem lepo artikuliral. Kar se mene tiče je subvencioniranje umetniških praks potrebno in vložena sredstva so po mojem kvečjemu premajhna. O sami naravi prerazporejanja ne bom pametoval, ker nisem kompetenten in ne poznam vzvodov financiranja umetniške produkcije.
Gre za to, da sem poizkusil v debati zmagati s pozicijo, katere sicer ne držim - tj, preslikavo ekonomskega darwinizma tudi v umetniško produkcijo. Nisem uspel zmagati, povsem sem pogorel, in kar sem želel reči je, da držijo omenjene tri razlage. Upam na tretjo, pri čemer se le sprašujem, ali se res motijo vsi tisti, katere se poizkusil včeraj zagovarjati.
OK ni problema. Očitno imaš izdelano mnenje o tej zadevi. Jaz se sicer ne morem delati ravno preveč pametnega, ker ne poznam situacije (in številk) na “terenu. Vem pa, da potrebujemo tudi pisatelje in slikarje. Pika. Za razliko od velikega dela ljudi, ki razmišljajo….kot je rekla Makarovička na tistem obupnem Trenju pred časom……jaz delam una baba pa knjige piše!
Viš, tu je problem, ki sem ga poizkusil napeči. Res imam izdelano mnenje, in ravno zato sem ga poizkusil nekje zjebati. Ker nisem uspel verjeti niti v en argument, katerega sem predložil, sem verjetno nekoliko čez mejo spran. Diskurz, ki ga fura moj medijski milje, mi ne dovoli doumeti, kako se lahko tudi vsem mićotom tega sveta lahko zdi njihova pozicija legitimna in pravilna. verjetno ne tolčejo povsem mimo.
ali pač, dilema je še vedno med vsemi tremi opcijami.
Pusti komentar