Nedoumljivo melanholičen komadič. Ta moment ga imam na repeat, zdi se mi, da lahko z njim odplačam dolg, ki ga terja situacija. Ne bom se zjokal, ker si tega še ne smem privoščiti.
Ta komad je osamljenost, ko vstopiš v prazno stanovanje, in bi najraje ubijal za vsaj slutnjo prisotnosti. Namesto tega stopiš na splet in v agoniji brskaš za bližino, ki je ta ne more dati. Osamljenost, ko slutiš, da je drugim do tebe ravno toliko kot tebi do drugih. Osamljenost, ko razširiš perspektivo in si le drobec, ki ga jutri ni več. Osamljenost pred obličjem minevanja.
Ta komad je izgubljena mladost. So jutranji žarki, ko nisi hotel v šolo. Ko si zjutraj smuknil v toplo posteljo, ki sta jo pustila starša. Nepovratna svežina vonja trave in asfalta, specifična kombinacija novega pohištva in luči, ki se je prižgala v dnevni sobi, ko si se s starši vrnil od koderkoli že. Tisti sladki in polni vonj, ki ga je povsem avtonomno sproduciral spomin in z njim začinil rano nostalgije.
Ta komad je praznina, ki te popade zjutraj. Ko te vname najprej ekstaza in potem bolečina petih tripov, in te zjutraj pustita tako zelo praznega. S praznino, ki jo čutiš med zobmi, na jeziku. Praznino v želodcu, ki odseva tej v možganih, ki ne uspejo misliti in katerim je zora le opomin, da je pred njimi dolg dan praznine, ki se bo raztezala skozi vsako uro in vsako početje in vsak napor, da jo preženeš te bo le opomnil, da plačuješ ceno. Da si plačal za nekaj momentov enosti in razpršitve s tem, da si povsem sam.
Saj je samo komad, in z njim lahko pridem le na pol poti. Za drugi del nimam časa.
3 Komentarjev
Popolnoma te razumem. Za drugo polovico (a le, če si vajen melanholije, sicer lahko škodi) priporočam I am a rock, I am an island… Čeprav praznino in samoto morda prodaja celo preveč na prvo žogo. :)
Roko na srce tega komadiča ne štekam povsem. Sama poza mi je znana; “and a rock feels no pain; and an island never cries” je princip, ko katerem (ne vedno uspešno) poiskušam živeti. In obenem princip, ki se mi absolutno gabi, katerega želim nekega dne preseči in zavoljo katerega se resda lahko ognem minornim razočaranjem (I wont disturb the slumber of feelings that have died. If I never loved I never would have cried), a vseskozi je prisotno mnogo hujše razočaranje oz. kar odčaranje življenja.
Skratka, pozo poznam, a besedilo je, kot praviš, tak na prvo žogo, da ne znam razbrati namere; je tip (Simon) povsem resen in prepričan vase. Se res počuti skalnatega in varnega. Mu je to všeč? Ali pa se morda po drugi strani norčuje iz sebe, ki ne more povsem prevzeti te poze. Se morda norčuje iz banalnosti in znucanosti takšnega doživljanja? Morda kaj drugega?
Skratka, za prebijanje iz dneva v dan sem lahko skala in otok, pri čemer upam, da se zidovi ne bodo preveč zarasli. Zaenkrat so še dokaj fleksibilni, lahko jih odmaknem, a ne za predolgo. Simon&Garfunkel nedvomno pomagata, tak emotivna muzika vseskozi opominja na estetsko vrednost ekstencialne (ali pač tudi kake banalne, morda ljubezenske) jebe.
Ja, ravno v tem je po moje bistvo: avtor se norčuje iz sebe, seveda se ne počuti varnega, počuti se osamljenega do kraja, ampak to samoto je že toliko posvojil, da je postala kar nekam logična. Zato mora zdaj vložiti toliko več energije v dokazovanje nesmiselnosti samote, z bizarnimi primerjavami I have no need of friendship; friendship causes pain.
Its laughter and its loving I disdain., namreč šele ko sebe sliši, kako nesmiselno zveni, res podvomi v svojo izoliranost in samozadostnost. In ravno zato je tudi opomin vsem nam, ki se včasih tako radi distanciramo, ki si radi domišljamo, da smo etwas mehr, ki pravimo, I have my books
and my poetry to protect me . Niso dovolj knjige in poezija, potrebujemo meso in kri od ljudi okrog sebe, da se počutimo žive. In S&G na to opozorita tako subtilno, nežno, pa vendar zelo boleče in konkretno. Ne pusti zidov preveč otrdeti. :wink:
Pusti komentar