v4

Ljubezensko pripoved lahko bereš v dveh smereh. Lahko spremljaš porajanje in vznik čustva, pa potem njegovo konsolidiranje in kmalu zatem preigravanje in korigiranje in izvijanje. Sinusoide in slepe ulice. Revitalizacije. Oddih. Dezintegracijo, razpustitev, po malem spet strasti, obup. In tako naprej, linearno ali morda bolj turbulentno.

In odvisno od tega, ali bereš svojo ali tujo pripoved, se po malem bojiš, ali pač slutiš, da se nekaj vztrajno umika, prekriva. Da je pač nekaj zamolčano. Vse se konča, vse izgoreva, nič takega pač. Že, že; a kaj, ko ne živiš svoje, marveč povsem tujo pripoved. Drugi so ji dali obliko in ogrodje in detajle, človek jih le po malem prenavlja, si jih prilagaja kot terjajo okoliščine, sopotnik, ljubljeni, impulz ali želja. In, tako se mi zdi, četudi je grozno, tako pač je; ljubezenske pripovedi imajo vedno svoj konec, in le stežka lep. Pomeni vse tisto, čemur se z zgodbo umika. Vsak ima svojo pripoved, in to moramo vedno deliti z nekom drugim in on je vedno nekdo drug. Sam je, bere skozi sebe in povsem vseeno mu je zate. Kot, v končni fazi, tebi zanj.

In imaš žalostno pripoved. Takšno, kjer vsakdo slepo brca v štiri stene okoli sebe, in kjer morda kdo kdaj kaj sliši, a ne dovolj. In čustvo pogine.

Lahko pa jo bereš iz druge smeri, vzvratno. Ljubezen je lahko tako lepa, in tako opazovana pripoved nima nikoli konca. Ko jo bereš s konca, se je končala še preden se je začela. A obenem, če retrospektivo začneš ob zarji imaš na koncu vedno zoro. Na koncu in vmes nekaj lepega, zelo lepega, iluzijo, da nisi sam. Ali vsaj nekaj topline, ramo, na katero se nasloniš in katera se skupaj s tabo trudi, da bi razbila zidove okoli posameznika.

…

Klute je v osnovi ljubezenska zgodba. Za kuliso ji stoji umor, detektivska zgodba, ki se skoraj zdi odveč. V končni fazi je, nekatere vsebine so vedno pomembnejše. Na koncu filma in po prvih skupnih korakih dekle odide; ne vidi se v nečem, v kar ne verjame in zaradi česar noče izrabiti, zlorabiti delikatnega čustva. Kaj naj stori drugega v svetu, v katerem se nenehno išče in nikoli ne najde in obenem neumorno hlini dostop do drugega. Kot kurba je predobro vedela, katero sredstvo najvztrajneje in najočitneje lubricira družbene odnose in nekoliko razočarano, morda modro ve, da tudi v ljubezni, med bližnjimi, v sami intimi, ni nič drugega kot nenehnega toka menjave. Menjava, kroženje, akumulacija, pridobivanje, plemenitenje, krogotok kapitala se v družbi nagnetenih posameznikov postavlja kot model za njihovo kohabitiranje in sodelovanje.

Pa vendar vse do konca filma občutiš toplino. Sprijaznjenost. Vsakdo je sam in obenem ujet v svoje želje, želje posedovati, izmaličiti, želje biti željen, ljubljen, pohabljen, kar koli. Male in velike perverzije, droge in hudodelstvo, in obljuba ljubezni. Težko je doseči mir, nekateri se moramo zadovoljiti z manj.

“I just wish i could let things happen… enjoy it, you know, enjoy it for what it is and while it lasts and relax about it… But all time… all the time I keep feeling the need to destroy it, to…to break it off. To go back to the comfort of being numb again.”

Tip je verjetno na koncu razočaran. Ali pač ne, ne izvemo, morda ima spomin na misteriozen utrinek sreče sredi osamljenega velemesta. Morda razume, da se mu je prepustila kot le ve in zna, noče biti ranjena, popakirala je kovčke in se vrnila v največje udobje, v katerega ji po dobrih dveh desetletjih še uspe verjeti. Le malo je potrebno, zakaj bi verjeli predpostavki, da kamor koli gremo in da bomo kamorkoli prišli. Čas le laže, ko se zdi, da se zliva v neko relevantno točko. Umreš sam. In, tudi vmes, kot bi rekel znanec, we fuck alone.

Malo melanholije. V njej je lepo, ko iščeš ramo, na katero bi se naslonil, in je še nisi našel, ti je toplo. In ko jo najdeš in se nasloniš. In potem, potem greš naprej, spet malo manj čuteč in sorazmerno miren. Lepo je. Tako v filmski kot v vseh dosedanjih in bodočih zgodbah.

Neprijetne labilnosti čustvenega aparata ter tendence konvergiranja mojih asociacijskih verig v travmatične poljane si v doglednem času ne drznem izpostavljati neusmiljenem kolesju lsdja. En strah ali dva preveč, še ne utišano obžalovanje in še ne nevtralizirane navezanosti so predispozicije, ki po odstranitvi ločujočih mehanizmov in kriterijev racionalnosti ne morejo ostati neme. Padca v globine praznine, ki se skriva pod izpuhtelo in sprevrženo priučeno strukturo, po nedavnem maličenju navadno bolj milega psihedelika, ne kanim ponavljati in ga raje jemljem kot zgovoren indikator ta moment bistvenih iztirjenosti moje samozavesti in gotovosti.

Alternativno in varnejšo zamaknjenost ponudi kratek in neškodljiv ostanek šestdesetih, film z zgovornim naslovom The Trip. Zasnova je preprosta, Peter Fonda vzame kapsulo 250 mikrogramov lsdja in se spusti v dobro uro (oz. celo noč) trajajoč izlet v samega sebe oz. v tisto, kar od njega ostane. Tudi on nima čiste vesti, ki bi mu dovolila preprosto raztopitev v okolico in brezskrbno izgubo ega. Po prvih vizualnih distorzijah se kmalu ujame v tipično lsd dinamiko, ki ga dviguje do vrhunca naslade ob senzacijah, ki jih ponuja nediferenciran čutni sistem, in peha nazaj med kosme izpuhtele strukture jaza in njegovih najvztrajnejših gonil. Strah ga postane dejstva, da je v končni fazi vendarle povsem sam, da v svojem jazu nima sopotnika in da je obsojen le nase. Zaželi si nedosegljivega, izpolnitve, prehoda v naravno stanje izpolnjenosti in preseganja razkoraka med svetom znotraj in onkraj, in iz ozadju mu kot odgovor priplava najpogostejše mašilo tišine, ki odmeva, ko tolčeš po zidovih svojega sveta. Seks. Ženska, žensko telo in senzualnost, njena toplota, vse ženske njegove preteklosti, ki jih je le za trenutek ali za več let sprejel ali nezavedno zaznal kot možen odgovor. Bolj ko se trip bliža koncu, manj koherentno je njegovo zaznavanje, fragmentiran in povsem nepovezan kolaž podob, spominov in nedoločljivih informacij čutov. Izgubljen je, jaz še ni sestavljen, ujet je na gradbišču in družba je realno ravno toliko, da se zaveda njene neprijaznosti in zaprtosti. Človek je pač vedno sam.

Hvala bogu je Peter Fonda visok in lep ko hudir, plavolase hipurke s perverzno nedolžnimi frizurami pa vsaj v filmih držijo zelo malo seksualnih inhibicij. Seks na lsdju je doživetje, ki ga noben film ne more povsem ujeti v omejeno trojico naracije, podobe in glasbe. Lahko pa inducira spomin, in kalejdoskop kože, poljubov, materializirane glasbe, las med zobmi in potu med stegni je mehak in gladek način za še zadnje solidifikacije realnosti in konec tripa. Ostane le še konsolidacija kognitivnih sposobnosti, a kot pravi Fonda s končnim stavkom, o tem se razmišlja jutri. Res je. Hočeš nočeš je halucinogen le predah. Le trenutek, ko lahko globoko vdihneš in nato plačaš visoko ceno za ta en vdih. Potem pač spet jutri, trajno ne moreš pobegniti iz sebe. Mostovi do tišine se spet porušijo, in ujet na plavajoči deščici jaza se popelješ najprej v ure, dneve in leta razkroja.

“Tobacco is out. Wheat germ is in” pragmatično zatrdi Vinnie, lastnik tobačne trafike, ki jo kani prodati in pustiti, da tam zraste eko-bio prodajalna. Podton te izjave bolj ali manj uokvirja sicer zelo lagodno strukturiran film, v katerem se okoli trafike nanaša in plete mit Brooklyna. Kvazidokumentarno posneti naključni mimoidoči razlagajo o svojem doživljanju njihovega urbanega kosma domačnosti. Neko osemnajstletno dekle je tough in streetwise, njen tip apatičen hašišar. Nek zgubani niger razlaga, da je bistvo multikulturnost. Auggie je tip, ki vodi trafiko in je njeno srce in duša in ga ne zjebe niti poletna vročina, ki se odbija od asfalta do betona in se potem zažre v vsega naveličane duše preproste ulične raje, katere aspiracije niso baš visoke. Še več, skorajda so bedaste; stereotipno prenaličena in preobilna ameriška gospodinja (Roseanne) si že 15 let želi v Vegas. V lajf, jebemo, pa saj ima prav.

Brooklyn je skratka njihov dom, tu in tam prilagojen njim, bolj ali manj so njemu prilagojeni oni. Sam film ne odstopa od vizije domačnosti, vsak ima svoje kraje, okoli katerih plete svoje socialno življenje, v njih pušča svoja leta, okoli njih čustvuje, raste in spoznava čudovito čudaštvo, ki ga nosi vsako dreves mestnega gozda, če mu le pustiš do besede. Pravzaprav smo vsi isti, vsi bi želeli le najti pot do belgijskih vafljev svoje mladosti. In pot do tistega cigareta po seksu, ko se tistih pet minut dima tako dobro zaveš, da pravzaprav ne živiš zaman. Brooklynov je natanko toliko kot prebivalcev, no, brooklynov je še mnogo več.

Moj najljubši estet čika Jim Jarmusch se pod imenom Bob pojavi v filmu in resignirano naznani slovo od kajenja in potrdi mojo slutnjo, da je v istega leta posneti mojstrovini Dead Man res namigoval na tisto praznino, ki jo kot bivši kadilec poznam in prenašam že vse od svojega zadnjega cigareta pred tremi leti. Adaptacijo žanra vesterna, ki jo izvede v Dead Manu, bi pravzaprav prav tako lahko postavil pod krovno menjavo cigaret za zdravo prehrano. Noben akter ni povsem zadovoljen, a sama forma filma je nenadjebljiva. Stilizirana v božjo mater, bolj ko s kroglami pa prestreljena z nanašanji na druge filme in druge žanre in sploh vse tisto, česar vestern ne bi smel nositi. Namesto samozadostnosti, ki se skriva v temelju žanra in pomeni čas, ko je bil desc desc in baba baba in konj pač konj, se s pomenom raje poigra, moralizem vesterna zamenja blaga melanholija nečesa izgubljenega. In to izgubljeno, izgubljen pomen, morala, mladost in smoter, vse to se skorajda fizično uteleša v tisti praznini sredi želodca, ki me obseda kot bivšega kadilca.

V Blue in the smoke nihče še ni bivši kadilec. Predaja se nostalgiji, kjer so reči klapale. Urbanost je gladka in ubrana, in njeni nekomplementarni deli se začuda povsem prilegajo drug drugemu. Ljudem kar uspeva, da se le naslonijo na zid in prepustijo obraz omotici vročine in pustijo, da se jim duh razpusti v barvah, ki se ob močni svetlobi porajajo za zaprtimi vekami. Lagodnost in brezciljnost kot izpolnitev, vse je pod kontrolo. Tako se vsaj spomni Auggie, skozi katerega spomin se rola filmski trak. Priznava, da ne ve, koliko je spomin in koliko dejanskost in roko na srce, verjetno mu je povsem vseeno. Spomin je tisti prostor, kjer je svet dejansko lahko srečen, kjer je konflikt izpolnitev in ne bolečina. V spominu si prilagajamo svoje kraje kot so nas ti kraji prilagodili sebi. V spominu še brezskrbno prižgemo cigaret. Danes sem otrok eko-bio hrane, pazim na zdravje, na linijo in med prsti brezupno lovim polzečo mladost, ki se ne meni zame. Ko sem bil mlad in, oh, naiven. In izpolnjen. Nostalgija je že adaptirala mojo mladost, le kje naj živim drugje kot v domnevni naiviteti in brezskrbnosti, ki ni nikoli obstajala. No, takrat res ne, a je zato toliko bolj živa danes. Kot je živ Brooklyn in trafika, kjer se zbirajo stari mački, in kjer se dogodijo takšni čudeži, kot je vsaka sekunda vzdušja tega filma.

Hočeš nočeš pa v spomin vseskozi odzvanja sedanjost. In res, cigareti so out. Kraji so out. V Sloveniji se mi zdi, smo to dvoumnost v prostoru zatrli vse preveč resno. Standardizacija in univerzalizacija vseh trafik, lokalnih trgovin, bifejev čez cesto. Kako naj spomin usidram v tekoči trak kot se le da brezdušnih podob trgovin ter lokalov. Fotrova poguba, ki si jo je pripil v bifeju, ki se je držal naše trgovine, ima v mojem spominu toplo barvo in njegov vonj po šmiru daje vzdušje njegovi poti kozarca. Ne vem, če bi se zapil v lokalu, ki so ga inkorporirali v Tuševo kvadrasto grozoto, bi bil verjetno le brezupna pijandura. Tranzicijska komodifikacija prostorov je s zanosom svobodnega in uspešnega sveta mrtvo hladno prebelila pretekle oblike, dovolj jih imamo, saj smo novi, moderni, evropski. Ma kurac, jebemVamMaterEvropo, nikjer v evropi še nisem videl tako grozljivega opustošenja urbane nostalgije.

Še največja groza so lokali, ki so opremljeni z nostalgično noto. Bože, bolj agresivne brce v mednožje polpreteklosti ni in rekonstruirane nostalgije sam vidim kot sopotnika starbucksov in loungeov. Jeben diznilend vse naokoli. Ne morem si pomagati, četudi vem, da je ta poza idiotizem. Nekdaj ni bilo nič bolje. Nikoli ni bilo nič bolje. Za mojim baje tako primarnim prezirom do koloseja in cityParka in btcja nekako slutim prikrito skrb za distinkcijo. No, pravzaprav se ne morem odločiti, ali sta Auggijeva trafika in širši Brooklyn iz filma kdaj obstajala. In ali ni city park enak, če ne še boljši substitut. In niti se ne morem odločiti, ali mi je sploh potrebno brskati po svoji melanholiji. Jo s tem razblinjam, ali pa poleg sedanjosti poizkušam racionalizirati in omvlaževati še spomin. Nej vem, res ne vem, najraje bi le sanjal. Sanjal in gledal slike…

…in nekako izven konteksta se je vrinila asociacija na predlansko poletno potovanje. Kako sem sploh lahko pozabil, pisal sem dnevnik in točno in dobro vem, da je bil vsak dan in vsaka ura čisti spomin. Potrebuje se le sonce, bližnji in, jebemomater, dovolj denarja in svobode. In sonca. In svobode. In sonca… In prav nobenega spomina. Kot v sanjah. Če prav pomislim je bil tisti mesec le ena dolgo sanjarija. In iz njih se zbudiš in po malem se razblinijo in gledaš lahko le še slike in takrat te stiska v srcu in potem zaideš in objava na blogu počasi izgublja ost.

Današnji dan bo še dolg. Komaj uspem sprocesirati tudi najblažje misli. Pogled in zavedanje strmita vsak v svojo smer. Malo v prazno, in vsi momenti kar nekako izzvenijo v nesmisel. Slabo mi je, malo naprej od ustne votline čutim vso težo utrujenega želodca. Zadaj, v malih možganih se plete mala, čisto mala nestabilnost, ki ima potenciale razširitve na preostalo površino mojega disfunkcionalnega možgana.

….

Išče se odrešitev.

Zelena trata, ostro lomljene sence po hišah, čisto malo zamegljeno nebo sprano plave barve, prek katerega filtrirani žarki se ob lomu na gladkih površinah nekoliko slepeče odbijajo v oči. Namig pomladi in vrabec, ki kdo ve čemu strmoglavi in izgine, potem pa se v moj pravokotni razgled vrne šele na nad sosedovo trato. Barve hiš in streh so ostre in te hiše povsem nepremične, pravo nasprotje misterioznosti megličastih obrisov preteklih mesecev.

Razen občasnega vrabca ni nikjer nikogar. Ni stare vdove, ki leto za letom tako vztrajno prekopava zaenkrat še zamrznjen kos zemlje. Niti njene vnukinje, ki je verjetno v šoli. Ali kdo ve kje, v tej ulici, po kateri sem nekdaj čečkal s kredo, so mi prav vsi tujci. Hecno, ali se je razkrojila naša skupnost in so njene poteze odnesli umrli in razseljeni ljudje, ali pa je le ne znam več pravilno užiti.

Bolj ali manj je vseeno. Poleg izolacije ima moje novo okno tudi žaluzije, le spustim jih in se pretvarjam, da zunaj še vedno pustoši januar. Saj nisem daleč do srečanja z marcem, ki bo ne le toplejši, tudi čas bom imel zanj. Še čisto čisto malo, zadnjič sem videl prve telohe in v rokah držal martinčka, katerega je zvabilo sonce in uspaval hlad. Nima veze, spuščam žaluzije…

Radostim (predvsem) črnega in (nekolik manj) zelenega čaja se predajam že resnično dolga leta, skorajda slabo tretjino mojega resda kratkega življenja. V osnovi je zadeva preprosta in zaobvladanje dosegljivo tudi največjemu bedaku.

1. Kupiš čaj.

1.n (greš domov, se stuširaš, poješ kosilo, pretepeš ženo, karkoli že umestiš v bolj ali manj nedoločeno fazo priprave čaja)

2. Pogreješ vodo (60 ali 90 stopinj).

2.1 Čaj daš v to ali ono pripravo za ekstrakcijo.

3. Oboje daš v skodelico

3.1 Počakaš dve do pet minut, odvisno od želenega iztržka in vrste čaja

4. Piješ čaj.

Preprosto. A vendarle vsa ta dolga leta v približno 70% radikalno zajebem. Vsa opominjanja in očitne in v oči bijoče postavitve skodelice mi ne pomagajo in na koncu čajne lističe vedno pustim v vodi predolgo. Kakih deset, morda petnajst minut. Vedno. Kako zaboga sem lahko tako zelo glup, da prav vedno jebeno zajebem, bemoboga?!??! No, saj ne da me to kakorkoli čustveno vznemirja, le logika, ki stoji za tem, mi ostaja nadležno nedoumljiva.

Morda je usoda. Morda je kak skrit napotek vesolja. Procentaža neposrečenega vrenja kave je namreč še hujša, in brisanje štedilnika je bolj ali manj že dobilo legitimno in suvereno mesto v fazah priprave kofeta. Morda so vsi konzumirani članki o škodljivosti kofeina v meni mutirali v neko radikalno gibanje in prek drobnih prevar in disrupcij ubijajo mojo željo po vročih poživilih. Bolj verjetna je druga izpeljava. Premalo pazim na svoj možgan in vsi prebliski endorfinske ter dopaminske omame, ali pa le preprosto nalivanje z alkoholom, terjajo namesto mojih dokaj suverenih intelektualnih kapacitet svoj davek v drobnih kosmih opravilne nesposobnosti.

Kdo ve, pa saj ni važno, z dovolj cukra in mleka postane vsak še tako grenak čaj kar prijetna brozgica z nekim nedoločenim in postanim okusom. Vrei je.

S prijateljem sva se včeraj bežno sprla oz. prerekala glede upravičenosti subvencioniranja kulture. Iz same objestnosti, ki prijatelja vsakič znova nekoliko razpizdi, sem zavzel svoji povsem diametralno pozicijo. Mrtvo hladno sem zagovarjal neupravičenost prerazporejanja sredstev v korist finančno težko merljive presežne vrednosti kulture oz. umetnosti. In se bil proti njenemu hohštaplerskemu obstoju, ki ga financira ta ali oni zidar, privatnik ali podjetnik, ki mu bolj ali manj visi dol za vse plesalce in pisatelje tega sveta in ki vidi njihovo svetobolje v edini možni resnici - nedoumljivo preseravanje. Ali pa morda doumljivo preseravanje, še vedno pa povsem zanemarljivo ob boku alternativni smeri državnih sredstev. Nazaj k podjetniku ali pa morda v pediatrično ali mentalno kliniko (tukaj bi lahko za vse umetnike storili mnogo boljšega). Kar poglej Ameriko in njihovo kulturno produkcijo. Živa, pestra in samozadostna. In Hollywood, ki ob vsemu sranju redno producira cukre. In visoko kulturo, ki je le perpetuiranje masturbacije tako ali tako priviligiranih. Ki so se do zadostne višine v kulturi prebili po povsem banalni poti želje po svoji distinkciji.

V debati sem pogorel na celi črti.

a) Sem slab retorik, ki se ni mogel docela preleviti v mićota.

b) Preveč sem indoktriniran s strani levičarskega diskurza.

c) Resnica je na moji strani (tej, ki jo dejansko držim).

Nedoumljivo melanholičen komadič. Ta moment ga imam na repeat, zdi se mi, da lahko z njim odplačam dolg, ki ga terja situacija. Ne bom se zjokal, ker si tega še ne smem privoščiti.

Ta komad je osamljenost, ko vstopiš v prazno stanovanje, in bi najraje ubijal za vsaj slutnjo prisotnosti. Namesto tega stopiš na splet in v agoniji brskaš za bližino, ki je ta ne more dati. Osamljenost, ko slutiš, da je drugim do tebe ravno toliko kot tebi do drugih. Osamljenost, ko razširiš perspektivo in si le drobec, ki ga jutri ni več. Osamljenost pred obličjem minevanja.

Ta komad je izgubljena mladost. So jutranji žarki, ko nisi hotel v šolo. Ko si zjutraj smuknil v toplo posteljo, ki sta jo pustila starša. Nepovratna svežina vonja trave in asfalta, specifična kombinacija novega pohištva in luči, ki se je prižgala v dnevni sobi, ko si se s starši vrnil od koderkoli že. Tisti sladki in polni vonj, ki ga je povsem avtonomno sproduciral spomin in z njim začinil rano nostalgije.

Ta komad je praznina, ki te popade zjutraj. Ko te vname najprej ekstaza in potem bolečina petih tripov, in te zjutraj pustita tako zelo praznega. S praznino, ki jo čutiš med zobmi, na jeziku. Praznino v želodcu, ki odseva tej v možganih, ki ne uspejo misliti in katerim je zora le opomin, da je pred njimi dolg dan praznine, ki se bo raztezala skozi vsako uro in vsako početje in vsak napor, da jo preženeš te bo le opomnil, da plačuješ ceno. Da si plačal za nekaj momentov enosti in razpršitve s tem, da si povsem sam.

Saj je samo komad, in z njim lahko pridem le na pol poti. Za drugi del nimam časa.

…ampak nekaj je očitno šlo. Zaenkrat upam, da je zadaj nek zunanji vzrok, ki je vse skupaj speljal na očitno nepravo pot. Alternativi namreč nista prijetni. Po prvi se ponavlja že poznan vzorec, po kateren ne zmorem iti onkraj čustvenih barier, zavoljo katerih lahko ostajam tako mrtvohladno zadovoljen. Če se izrazim dr.phillovsko, ne zmorem ljubiti. Po drugi je to strukturna iztirjenost sveta. To alternativo sem ob njej zavrgel, in res se nočem vračati v tovrsten cinizem.

Dovolj bodi, vračam se k drugi, k diplomi. Morda je ona kriva. (japajade)

včasih se vprašam, do katere mere lahko še grem z odsotnostjo pozicije. nekega afirmativnega stavka, iz katerega bi nedvoumno izhajal. neke zgodbe, v katero bi se tako vpletel, da bi nanjo pozabil in jo čutil v vsej njeni mesenosti, kot prisotno in pristno. brez tihega zavedanja mediacije oz. posredovanosti. ni kaj, brez dvoma je lahko biti aroganten in vzvišen tu, obdan s konstrukti in sprejetimi (ter/oz. vsiljenimi) konvencijami ter igrivimi ekscentrizmi. malček sam, sem center in kreator sveta, in edina resnica je moja resnica. in tvoja. in njegova. in cel kurac potemtakem, lahko le še težim, ti ne veš, on ne ve, jaz pa vem vse, namreč, da nič ne vem in da so vsi stavki modrosti, ki jih izustim, stavki sprijaznjenega cinika in hladnega pragmatika.

vem pa to, lahko bi malo manj dvomil vase. in pisal manj tragično pizdomater, sem zdrav, lep, pameten in relativno dobro situiran. no, tudi poza jebe je zabavna, le da ne vem, kako doseči pisanje, ki je obenem resno popizdevanje nad bivanjem in obenem krohotanje tepcu, ki to popizdevanje artikulira in ga jemlje resno. in naknadno še eno plast pisanja, ki pomiluje krohotača pod njim. in tako naprej v veke vekomaj.