v4

včerajšnji dan je me je kančič neprijetno presenetil z dokaj strašljivo in vsekakor prevratniško novico. tam nekje v aprillu, morda najkasneje maju ali pa celo že v marcu, odrastem. namesto pričakovanega in željenega predaha, nekajmesečnega dopusta in obenem slovesnega slovesa od mladosti, kot jo navadno predpostavljam, me čaka neke vrste pogodba, ki me bo ponesla onkraj staža študenta v staž zaposlenega in poigravanje s časom, ki si ga lahko privošči študent, bo institucionalizirano, nevezanost in distanca, kateri vsebuje termin študentsko delo, pa bolj ali manj nekoliko prerano zaključen spomin.

poti nazaj pravzaprav ne bo. formalne poti se drastično zožajo, nov jaz pa si nazaj verjetno niti ne bo želel. kot da je vse v redu se bom trudil, delal, ne zato ker to želim ali potrebujem marveč ker tako pač je. ko si odrasel pač delaš, še več, delovno mesto bo prej ko slej postalo jaz. privajen standard, status, ljudje, samopodoba in angažma, trud in vpletenost.

Četudi se mi po eni strani uresničujejo sanje, se vendarle kopica drugih umakne precej daleč, iz dneva v dan dlje. ta sfera sanj se bo morala umakniti, aktualni premik iz nade v dejanskost pa bo sorojeval nove. kdo ve, kaj bom z upom, ki se skriva skozi moje življenje iz bližnjega pomnjenja, ko je vsak projekt vendarle ob sebi nosil neko pričakovanje predaha. ki je le redko prišel in nikoli ostal za dolgo. kaj bo, ko bom vedel, ta projekt je tu in bo tu ostal. v mojem primeru za polpeto leto.

še mesec bolj ali manj trdega in predanega dela, ki me bo popeljalo le do momenta, ki pravzaprav ne bo njegova izpolnitev v ponovnem brezvetrju marveč iztočnica za nove in nove dni. vsa leta dotlej sem se pretvarjal, da bom pravzaprav večno študent. nekako se mi ni zdelo verjetno, premnogo jih je, ki mrtvo hladno študirajo v precej poznejša leta kot so moja, in bolj ali manj ne bo nikomur zavoljo tega padlo nebo na glavo. še celo ko sem nedavno mislil, da temu naredkim konec šele v septembru, se mi je ta zdel dovolj oddaljen za varno in mehko oddaljeno nekajmesečje. nekemu radostnemu pričakovanju spremembe, kateri ni tako neposredno nepovratnost dihala za ovratnik, se je pridružil kančič malega strahu.

no, pa saj bo.