v4

včerajšnji dan je me je kančič neprijetno presenetil z dokaj strašljivo in vsekakor prevratniško novico. tam nekje v aprillu, morda najkasneje maju ali pa celo že v marcu, odrastem. namesto pričakovanega in željenega predaha, nekajmesečnega dopusta in obenem slovesnega slovesa od mladosti, kot jo navadno predpostavljam, me čaka neke vrste pogodba, ki me bo ponesla onkraj staža študenta v staž zaposlenega in poigravanje s časom, ki si ga lahko privošči študent, bo institucionalizirano, nevezanost in distanca, kateri vsebuje termin študentsko delo, pa bolj ali manj nekoliko prerano zaključen spomin.

poti nazaj pravzaprav ne bo. formalne poti se drastično zožajo, nov jaz pa si nazaj verjetno niti ne bo želel. kot da je vse v redu se bom trudil, delal, ne zato ker to želim ali potrebujem marveč ker tako pač je. ko si odrasel pač delaš, še več, delovno mesto bo prej ko slej postalo jaz. privajen standard, status, ljudje, samopodoba in angažma, trud in vpletenost.

Četudi se mi po eni strani uresničujejo sanje, se vendarle kopica drugih umakne precej daleč, iz dneva v dan dlje. ta sfera sanj se bo morala umakniti, aktualni premik iz nade v dejanskost pa bo sorojeval nove. kdo ve, kaj bom z upom, ki se skriva skozi moje življenje iz bližnjega pomnjenja, ko je vsak projekt vendarle ob sebi nosil neko pričakovanje predaha. ki je le redko prišel in nikoli ostal za dolgo. kaj bo, ko bom vedel, ta projekt je tu in bo tu ostal. v mojem primeru za polpeto leto.

še mesec bolj ali manj trdega in predanega dela, ki me bo popeljalo le do momenta, ki pravzaprav ne bo njegova izpolnitev v ponovnem brezvetrju marveč iztočnica za nove in nove dni. vsa leta dotlej sem se pretvarjal, da bom pravzaprav večno študent. nekako se mi ni zdelo verjetno, premnogo jih je, ki mrtvo hladno študirajo v precej poznejša leta kot so moja, in bolj ali manj ne bo nikomur zavoljo tega padlo nebo na glavo. še celo ko sem nedavno mislil, da temu naredkim konec šele v septembru, se mi je ta zdel dovolj oddaljen za varno in mehko oddaljeno nekajmesečje. nekemu radostnemu pričakovanju spremembe, kateri ni tako neposredno nepovratnost dihala za ovratnik, se je pridružil kančič malega strahu.

no, pa saj bo.

Ah, pa tak blogger, ni in ni inspiracije pa če se postavim na glavo, res, nisem tak modrec, katerega peka mnenj se razteza od avta do smisla življenja, in brez metafizične jebe je kaj malo iniciative za razpisovanje. No, metafizična jeba je, a jo zaenkrat dobro ovijam v prilično neskladje v formi in se pretvarjam, da je s strukturno zasnovo vse v redu.

Vrei, back to da roots. weblog kot spletni dnevnik torej. pisal bom, majke mi, ob takole iztirjenem slogu pač moram kaj storiti v smeri izboljšave elegance moje pisane besede. Dnevnik, javno napacan in stoječ v upanju na kak feedback. Lol, malček patetik, a pač v skladu z delno namero, ki se skriva v stvaritvi v4, da namreč pofuram spletno socialno življenje, ki ni omejeno na debiliranje po forumu ali celo kako slepouličenje s social networki. Zakaj spletno? No, otrok 21. stoletja kot jaz (spet lol), mora pač razpršiti svoj milje in komplementirati svoje na korporalno vezano socialno življenje. tega, tako se mi zdi, furam v kakovostni izvedbi. vsekakor bolj kakovostni kot spletnega, tu sem glede komunikativnega udejstvovanja zaenkrat ujet v omenjenem forumskem kakanju.

Nima veze. Dnevnik torej.

Poslušam muziko. The budos bend, besno skuliran fank s pihalno sekcijo, ob katerem bi roger moore sredi istambula podrl sexy turško vohunko, jo malo kasneje hladnokrvno likvidiral ,ob begu iz hotela ukradel gliser in skratka zjebal te ali one sile zla, in se še vedno počutil le zmerno kul ob takem soundtracku.

Dopoldne in del dopoldneva sem se preganjal po skalah Trapeza v Kotečniku, s soncem obsijane stene, ki ji ob vznožju že navdušeno (in kanec naivno, nenavsezadnje je šele jebeni januar) poganjajo beli cvetovi teloha. Že zavoljo kratkih rokavov sredi zime je plezanje težka radost od športa, v družbi s sorazmerno zadovoljivo koherenco in suverenostjo gibanja, ki se človeku od časa do časa (in vse preredko) posreči, pa je že več ko vredno za mentalno označbo kompletnega datuma kot smotrno, kakovostno in pretežno veselo variacijo dneva.

Nadaljeval sem s kosilom, ki sicer ni vreden popisa zavoljo kake mojstrske improvizacije znotraj mojih kulinaričnih znanj, sem pa z njim dodal nov cegel nameri, da vege kuri, v katero sem primoran zavoljo zaenkrat relativno ozkega nabora kulinaričnih znanj, naredim konec in postanem zadovoljen, zdrav in z zabasanim prebavnim traktom sprijaznjen karnivor.

S težo piščeta v želodcu sem se udeležil jako nenavadne socialne situacije, sestanka neke zelo eksplicitno politične združbe, ki me je postavil v sredo kopice neznacev in kjer sem po najboljših močeh (torej vendarle slabo) uspel spraviti skupaj nekaj sproščenih vrstic z ljudmi, za katere mi je vseeno. Od vse formalnosti, ki je prekrivala samo obliko sestanka, mi je bilo neprijetno in tovrstno tipanje na obrobju političnega se mi na momente zdi precej antipatično koriščenje časa. No, sčasoma se verjetno priučim vijuganj tovrstnih sfer. Tu se potem verjetno lahko naredi podlago za najprej otoplitev mojega vrednotenja temu posvečenih ur, ki bodo v končni fazi torej najmanj nevtralna pot do novih znanj in morda celo razširitve poti mojim malim in skromnim aspiracijam.

Potem malo fast forward, drobnarije pač, in spet sem tu. Se pravi pri tem, da sluham muziko. Lounge lizards, nek mišmaš jazz, ki je skoraj tako kul kot je fris johna lurieja, se pravi vodje zasedbe, antipatičen v božjo mater. Začimbe, ki delajo lounge lizards tako zelo samosvoje, so v cool pozo integrirani kosmi židov, latinosov, humpreya bogarta, zahorsanih črncev s saksom izpred 40, 50 let ter verjetno še marsikaj, česar moje relativno slabo izobraženo uho pač ne uspe umestiti in se vendar zdi tako zelo domače, skorajda nostalgično izgubljeno.

Ura je še rana. Vendarle, ura je obenem pozna in posebnih zaznamkov si ta dan verjetno ne kani zaslužiti. Dovolj bodi torej, in ob spominu na njegove (ne Lurieve marveč Očetove) velike plave očke lahko zaključim, da se danes bolj ali manj prepustimo sanjam, jutri je nov dan.

Že četrti blog, s katerim se kanim raztapljati v širne poljane medmrežja. Tokrat na siolu, ki ob strani prav nadležno teži s svojimi reklamami. Čemu tokratni poizkus in kaj je narobe z minulimi blogi?

Svoj deviški spletni dnevnik sem nekoliko poetično poimenoval medmrežno žuborenje. Zapisi so sprva nastajali v nočnih izmenah, ko sem namesto dvigovanja telefona (kar se je terjalo skozi dan) raje kadil travo ter spal. Prve mesece sem napacal bolj malo objav, le kak kratek vtis kot je ta ter kak ne ravno lično izvezen tekst. Tak, priložnostni ontološki safer ali pa le sovraštvo, ki sem ga do svojega dela čutil vsak dan tistega dobrega leta in pol, ko sem služboval kot tehnična telefonska pomoč v dveh podjetjih, ki sta (bolj ali manj uspešno) tržili internetno povezavo in me učili tega, kako naj se pod nobenim pogojem ne bi smelo voditi podjetje.

Čez čas, tam proti koncu novembra sem s psihedeličnimi učinki marihuane združil temo, ki se je v nadaljevanju pogosto znašla na straneh bloga. Presenečenje, s katerim me je navdala vrnitev upanja v ljubezen, ki premore nekaj več transcendence kot sodelovanje dveh japonskih podjetij, je bilo poleg občega obupavanja nad svetom eno čustveno najmočnejših fenomenov, s katerim sem se soočil v dosedanjem življenju.

Tehniko asociativnega toka, katerega sem v sodelovanju z drogo osredotočil na posamezno temo, sem potem bolj ali manj uspešno prakticiral kak mesec, pravzaprav dva ali tri, in nastalo je kar nekaj objav, ki so mi zavoljo svoje liričnosti in potez resnicoljubnosti precej pri srcu. Zapis o babici, ki še vedno stopiclja po svetu in se še vedno pogosto pritožuje nad tem dejstvom in katere tožbe so, če uporabim kolegov izraz, pravi katran za dušo. Pa ena malček morbidna in precej patetična kontemplacija samomora, pa prebliski lahnega humorja, nostalgije ter mimobežnih impresij. Zapisi so iz moje današnje perspektive sicer nekoliko naivni, precej pretenciozni in pogostoma pretirani v svojem patosu in labirintnem izgubljanju, pa vendar so mi dragocen spomin na tiste dni, ki jih izven tega bloga ne morem več tako živo obuditi.

A moje veselje do bloga je počasi zamiralo. Padala je literarna kakovost objav. Padala je emotivna kakovost mojega čutenja. Vse bolj sem pisal za publiko (kopica prijateljev in znancev je dotedaj že vedela za blog) in precej manj za izražanje navlake, ki se je kopičila in gnetla v meni. Zamenjal sem službo in pustil nočne za sabo. Blog je skratka zame izgubil vloge, katere sem mu sprva dodelil. Za povrh je vseboval par grozovito bedastih objav. Kup pretiranosti. In kup artikulacij temnh oblakov, ki se očitno skrivajo v meni in jih pisanje vedno prikliče.

Te črni oblaki so bili, hecno, poglavitni razlog za odprtje in hkrati zaprtje novega bloga. V njem sem se nameril pisati drugače, namesto nenehnega nizanja zelo subjektivnih in navznoter usmerjenih kontempliranj temačnih tem sem si poželel bolj konvencionalnega bloga, kjer bi se izražal tudi kak drug aspekt moje malenkosti. No, ni mi uspelo. Pa smo odprli nov blog. Takega, v angleščini in namenjenega resnim temam. No, ne eno ne drugo mi nista šla od rok, in zadevščino je doletela ne le pozaba marveč kar izbris, kaj bi se gnetel po že tako zasmeteni spletni krajini.

Morda tokrat uspem a) pisati pogosto b) pisati dlje časa c) pisati zanimivo in se morda dotakniti česa konkretnega d) ne furati preveč saffra. Dajmo jaz!

v4