v4

Pravzaprav mi je ta tip postal kar všeč, zadnjih pet mesecev se je izoblikovala simpatična entiteta, vse od navad, razvad, razpoloženj in do relevantne in še sprejemljive abstrakcije smisla in njegove oblike. Dobro se počutim v lastni koži, vse manj se vidim kot odklon od minule oblike, počutim se kot suverena in sproščeno kontradiktorna gmota jaza. Čustvene reakcije, ljudje okoli mene, nenavsezadnje profilizacija glasbenih preferenc; verjetno bi s tem jazom lahko živel, in ta pomlad bi lahko kar trajala in trajala.

Pa vendar ta jaz in to pomlad najverjetneje zapuščam. Vzdržuje ju življenski stil, ki žalibog ni vzdržna praksa; lebdeti ob minevanju dni.

Pojutrišnjem prekinem pomlad, špansko poletje in rjava polt bosta prehodna pravljica, milni mehurček časa; slaba dva meseca brezčasja, izolacija in fokus v pirinejih, mir pred samim sabo in nenazadnje tem norim poletnim valom ženske lepote. Četudi manj spektakularne od feminilnih linij in detajlov, pustijo granitne vertikale človeku to svobodo, da pusti ego kak korak ali dva zadaj. Da si povsem sam, stiskaš in iščeš opore v skali, povsem sam in samozadosten. Težka abstrakcija, en gib ali ena smer sta tako zelo relevantna in vredna truda, sovražnik pa le lastno ravnotežje, fokus in (percepirane in prave) omejitve moči.

Izogibanje sebi bom nadaljeval festivalsko, četudi manj nadzorovan in predvidljiv je teden pivnikov, pekočega sonca in pisane množice božanskih deklet še vedno v slogu drobljenja in šizofrenega sestavljanja ega. Poletje v vsej slavi, portugalsko sonce v avgustu  je od ranega dopoldneva  do poznega dne en in edini suveren.

In potem življenje. ‘Najprej štalca, pol pa kravca’ pravijo. Morda, jaz bom vendarle najprej vzredil kravco, v tednih zatem se začne vpletenost v življenje in izgradi še streha nad glavo. Selitev, novi bližnji, služba. Tudi prav, nekatere pomladi in nekatera poletja se včasih zdijo ko krhek in povsem surealen izsek med nenehnim ciklom izmenjavanja letnih časov in minevanja let, resničen le kot opomin o relativnosti časa in dvomvljivi kavzalnosti dogajanj. Anomalije na prevleki slutenj čez nepredirno temo vprašanj o optimalnem strukturiranju smotrnostnih zgradb in čeznje izvezenih tekstur.

(Nekaj sentimentalnosti in pompoznosti ob zapuščanju resnično zadovoljive forme dni si vendarle lahko privoščim)

Dve skodelici kave, en zajtrk in nekaj ur po prejšnji objavi se svet spet giblje po ustaljenih tirnicah sprejemljivosti, lagodnosti in tihega nasmeška za sicer s podočnjaki zaznamovanim obrazom. Po glavi mi še vedno špila marc ribot, ki pa skladno s počutjem namesto freejazerske agonije preigrava bolj sončne odtenke z zasedbo the prosthetic cubans. Krasna muzika, njegova razvlečena in umazana kitara nima para in zveni enako noro tako v masturbacijah razpuščenega jazza kot v bolj rockersko nagnjenih variacijah zornove masade, in ko ata na mamo skupaj z vokalom toma waitsa¹ ali edinstveno laid-back-melanho-cool liriko johna lurieja. Verjetno bi se iz še nedavnih meandrov identitetne krizice in blažje depre izvlekel tudi brez njega, zagotovo pa ne s tako stylish soundtrackom in počutjem.

Če kani iti vse po sreči, se letošnje poletje ne bo več pretirano odmikalo od tirnic, začrtanih s komadičem fiesta en el solar.

1. Ta se v kratkem oglasi tudi na naši celini [↩]

I think I may have a problem with my lifestyle. Ne morem se spomniti, iz katerega filma mi odzvanja ta stavek. Tam se ugotovitev nekako zdi na mestu, tako mirna in jasna ob vsej kaotičnosti posledic življenskostilskega problema. Tekoče jutro ponuja podobno kontrasten vtis, ob razmetanem podstrešju, razbolelem fizisu in na ves glas predvajanem brskanju in izgubljanju marca ribota po dediščini alberta aylerya je takšna ugotovitev že onkraj očitnosti.

Pa saj so bili vsi večeri in vse noči vredni svoje cene, tako v finančnih kot nevronskih shemah moje malenkosti, in detajli spomina mi kažejo vrtince prijetnega blaznenja. Le… No, le ti ponedeljki. Ko se ti, še preden se povsem zbudiš, od zadaj začne približevati še zadnji odmev konkretnega življenskostilskega izpada zadnjih nekaj dni in ki bo oz. že je, po petnajstih urah spanca, našel precej bolj trezno in za bolečino dojemljivo entiteto.

Navadno si takša jutra blažim z lažmi o tem jutru kot novem začetku, o spremembi attituda in vse to, o opustitvi pijače in droge in vse to. Tudi danes bi se verjetno predajal tej nadi, pa me žalibog že jutri čaka dolgo pričakovana eskapada s kakimi tristo do petsto mikrogrami dietilamida lizergove kisline. In tako se morda še najlaže tolažim s prepuščanjem mojega sveta v film in glasbo, pred mano in za mano potop, a vsaj ta moment je norost ujeta v zvočnike in tisti ironično miren “i think i may have a problem…“.

Svet je poln lunatikov in lepih deklet.

(jebeni reality show)

Včasih tako zelo preziram ljudi; Sedim na vlaku, atmosfero preveva vonj po postanem zraku, smrdi po tujih rutinah, potu in po življenju, ki se je zataknilo na mestu. Gledam skozi okno in ne vidim mesta marveč le mrtvo sliko, le s travo prerasla skladišča, umazane strešnike in izprane grafite.

V istem vagonu sedi ženska srednjih let. S široko odprtimi očmi bebavo kima sogovornici. Ima majhne ustnice in nakodrano lasišče, čez boke jo ovija predebel in cenen zlat pas. Izgleda kot karikatura (bog je zloben karikaturist). Ne morem prenehati opazovati in sovražiti zabitosti njenega izraza. Njena prisotnost in njen sprijaznjen obraz me žalita.

Končna postaja…

Včasih, ko zaprem oči in čakam na spanec, se mi za vekami začno izrisovati podobe. Pa ne tisti razlomljeni ostanki svetlobe, ki niso uspeli pobegniti nazaj v svet in v prazno odzvanjajo med zidovi lobanje, marveč črnobele, skorajda stripovske figure. Niti se ne sprašujem čemu in niti ni važno. Res ne, nenadzorovani drobci, ki uidejo kontroli in ki izkazujejo zanimivo tendenco. Zgodi se, kot bi začela gniti tinta. Robovi se začno razlivati, linije postanejo tako… groteskne. Podoba ne izgubi le ostrine, postane kot v pisoar namočen časopisni papir. In, tako se mi vedno zdi, kot da bi svet posilil tiste drobne minute, ko grabiš za spancom in se začasno umikaš zavesti.

Saj se zdi, da je pravzaprav vse v redu. Pa vendar…

Pa vendar… Ne vem. Nezadovoljen sem. Prijatelj me je diagnosticiral z blažjo depresijo. Morda, sam bi temu vendarle z manj navlake rekel izguba iluzije o trdnih tleh. Res, vsa stvar je v tem, da samega sebe prepričaš o trdnih tleh. Pravzaprav moraš le verjeti, da vendarle obstajaš. Da nisi le ohlapna entiteta priličnih tokov in na površino prinešenih drobcev nedostopnega, marveč, da si oseba. Da lahko rečeš jaz sem, jaz si želim in jaz bom, in ob tem ne dvomiš v izrečeno in ga namesto postavljanja v kontekst drugih in trenutnega počutja postaviš v kontekst sebe.

Zmeden sem. In kar ni konca, kar traja!!

Nekako tri mesece bo od kar… od kar sem naredil eno bolj impulzivnih med relevantnimi dejanji zadnjih let. Od takrat naprej pa… ne vem, to nisem jaz. Reflektiram in govorim o tujcu. Ne vem, kaj storim s tem tipom, ki tako odstopa od nekdanjega odseva jaza v zavest. Nekdaj racionalen in hladen, preračunljiv, z elementi čudaštva in impulzivnega odstopanja, z nekoliko obešenjaškim smislom za humor. Mehaniziral sem tako svet izven kot tudi znotraj samega sebe, oboje se da z nekaj abstrahiranja posiliti z modelom stroja. Ali pač rastline, neke jebene naracije skratka.  Kje zaboga se skriva ta tip?! Želim ga nazaj. Sem se res tako spremenil, kaj se je zgodilo z mano v vseh mesecih zatiranja med zimskim pisanjem diplome, kaj sem spustil na plano? Ali pa - ni mi še uspelo ustvariti pogojev za preizkus hipoteze - ali pa je vse skupaj le zelo dolga  serija variacij med mačkom in zadetostjo ter pijanostjo. Res,  življenski stil zadnjih mesecev ne nudi plodnih tal za osebo, ki sem jo izgradil s športom, odrekanjem in zmernostjo.

V enem dnevu lahko napečem tudi pet pofukanih življenskih filozofij. In osem različnih evalvacij svojega življenja in pičutja. In trinajst teorij preobražanja, ki nedvomno vendarle je na delu in ki se prej ko slej vendarle izteče v vsaj približek koherenci. Zakaj sploh blebetam. Pobegnil bi… Jebeni pobeg, kaj naj s to nado, v katero se zatekam že mesece in  mesece, že samo obseg in emotivna nabitost sta indikator, da mi ta veliki pobeg ne more uspeti. Kaj naj, bežim od ljudi in stvari, od krajev in rutin? Seveda, za moment ali dva lahko tudi to. Kakor lahko, najbolj zgoščeno prisoten mehanizem pri meni te čase, vse skupaj pošljem v kurac in rečem ko jebe, saj ni vredno.

Morda pozabljam na čas. Morda bo on postoril reči namesto mene. Ne vem, res sem zmeden.

Tip, ki mi je včeraj vračal pogled iz ogledala, mi je deloval nekam tuje. Pod gostimi obrvmi je vame vročično strmel par neznanih oči. Lica in nos so bila potemnela, nekoliko žareča, slutil si lahko nastajajoče sončne opekline. Razpokane ustnice so bile stisnjene, posajeno v nekoliko neobrit okoliš, lasje so bili potegnjeni nazaj v mokrih šopih, ki so ponekod padli na zgubano čelo. Opazoval sem ta obraz in četudi sva bila v malem, z lesom obitem sekretu le jaz in ogledalo, je vame z napetimi, utrujenimi in zaradi premočnega sonca nekoliko priprtimi očmi gledal neznanec. Morda sva res preživela skupaj nekaj minulih dni, potem razumem tudi njegov resnoben in zaskrbljen pogled, dogajanje za lobanjo je bilo pogostoma nekoliko… izvenserijsko.

Sreda je šla mimo mene. Ko si pijan že pred kosilom in po betonu pred fakulteto delaš prevale je le malo upanja, da do naslednjega dne še prideš v stik s konvencionalnim režimom časovnosti. Možgani sledečega sledečega dne so bili bolj neka amorfna gmota nesmislov kot koherentno delujoč organ in četrtek sem raje že zarana ugonobil s travo in pijačo. Dobršen del petka sem prespal in do večera imel ravno še toliko časa, da sem s polnimi pljuči zajel dan in sapo. In se ponovno izgubil, naslednja kristalizacija se mi ponudi šele nekje v ranem jutru. Trop nesrečnih duš, ki nas še ni spustila droga in smo se namesto spanca raje deklasirali po ljubljani.

(Pred vrati nekega bara se je vsa moralna, finančna in nevronska škoda upravičila v malem in neznansko dragocenem detajlu svetlobe, ki se je odbijala s premočenih tal in povsem surealno gorela s tako močjo, da je napolnila celo vidno polje z belim žarenjem, ki je le na robovih dopustil zabrisane obrise okoliških stavb). Spomnil se sledečega opomina; (Because we don’t know when we will die, we get to think of life as an inexhaustible well, yet everything happens only a certain number of times, and a very small number, really. How many more times will you remember a certain afternoon of your childhood, some afternoon that’s so deeply a part of your being that you can’t even conceive of your life without it? Perhaps four or five times more, perhaps not even that. How many more times will you watch the full moon rise? Perhaps twenty. And yet it all seems limitless).

Še nekaj degradacije moje malenkosti, kake tri urice spanca in še nekaj piva, droge in žganja tekom katerih sem se znašel na krvavcu. In, namesto spanca, hrane ali nadzorovanega okolja še ena noč med zasneženimi strminami, šnopcem, nebesno kuliso polne lune ter mimo nje hitečih in razpadajočih oblakov, odsevom mesečine na snegu in medlo rozno svetlobo reflektorjev za prelomljenim hribom. S tehnom, torto, ovčjimi kožami, drogo, neznanci in disko kuglami v igluju. S kot kanalizacija razraslimi trakovi svetlobe, ki markirajo človeške naselbine v dolini. Ponoči na krvavcu slišiš ptice in piš vetra, ki gladi bližnje pobočje.

Tako zaspal kot vstal sem zarana, prebudil sem se v jedilno sobo in turbo čuke ter se počutil, začuda, fenomenalno. Pot sklepanja je bila, da razlog verjetno tiči v tem, da sem še vedno pijan in da mi v kratkem grozi, da se val omamljanja in opijanja razlomi na obali nedeljskega dopoldneva in na njej pusti razlomljeno telo in duha moje malenkosti. Načel sem novo pivo in se tja do enajste počutil že dovolj varno za četrtinko elesdeja. Sledeče ure sem ponovno izstopil iz sveta in od njega zahteval le konstanten vnos alkohola. Vožnja z vsaj tako pijanim in zadetim voznikom je bila bitka s časom, ki nas je ločil od njegovega zmenka. Kako hecno bi bilo, če bi nas zamaknjen reakcijski čas voznika zapeljal v rano smrt in bi lahko rekel, da sem umrl zaradi ljubezni. Žalibog ne moje, a vsega pač ne moreš imeti. Potem je tempo počasi popustil in tja do poznega večera sem le še ohranjal in ne krepil omamljenosti. Splet dogajanja me je počasi pognal za volan in kakih triindvajset kilometrov sem tvegal tuj avto, svoje življenje ter jasno varnost drugih soudeležencev v prometu.

Skratka, zabavni dnevi. Polni idiotizma, ne rečem. Pa vendar, dragoceni, žalostni in osmišljujoči, lebdenje brez težnosti in časovnosti, ki se morda ne kani ponavljati. Spet se spomnim sadističnega citata malo višje… everything happens only a certain number of times, and a very small number, really… And yet it all seems limitless.

In še enega:

Vedno se je treba omamljati. Vsa stvar je v tem, in to je edino vprašanje. Če nočete čutiti strašnega bremena Časa, ki vam pritiska na ramena in vas upogiba k tlom, se morate kar naprej omamljati.

Toda s čim? Z vinom, s poezijo ali pa moralo, kakor hočete. Samo da se omamljate.

In če se kdaj zbudite na stopnicah palače, v jarku, na zeleni travi, v turobni osamljenosti svoje sobe, ko je omama že popustila ali zginila, vprašajte veter in zvezdo in val, ptico in uro in vse, kar beži, in vse, kar ječi, vse, kar se giba, in vse, kar vam poje, in vse, kar šepeče, koliko je ura; in veter in zvezda in val in ptica in ura vam bodo odgovorili: “Ura je za omamo!” Če nočete, da vas Čas trpinči kako sužnje, se kar naprej omamljajte! Z vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete.

Kaj naj…

Šopam funk in navijam joint. Pred seboj imam edini dokaz o opravljenem dodiplomskem študiju. Je roza barve, podaril mi ga je miličnik, ki se ni strinjal s kopico nezdravih voznih navad v ranih jutranjih urah.

Kaj naj…

Luknja v glavi je dovolj široka za manjšo čredo slonov. Zunaj je besno lep dan.

Ah ja…

Zelo naglas, na repeat in zavoljo zanič ozvočenja z res podivjano bas linijo si šopam tale cuker iz začetka osemdesetih. Dlje časa sem ga promoviral kot najbolj kul komadič na polobli; nekakšen križanec med poletjem v školjki ter ibiza attitudom. Z njim sem začenjal dneve in otvarjal žure in ga občasno spustil kot ironičen komentar na hašišarsko implodirano atmosfero taistih žurov. Vedno ob jakosti čez mejo dobrega okusa. Skratka, po mnogih mesecih z njim spet posiljujem sosede. Z današnjim dnem se, tako slutim, začenja poletni modus življenja. Adijo simon, adijo garfunkel, adijo cohen in sploh adijo ayler, don cherry, dolphy, mingus, miles, coltrane in vsi ostali težaki. Adijo do naslednje vojne.

V dneve kanim, spontano in strateško, ponovno integrirati funk. Veliko fanka, še več fanka in vse možne transgresije groova od najbolj poceni variacij dalje.

In v roku petih ur bom pijan, v roku osmih zelo pijan in v roku dvanajstih verjetno že zdravo zadet.

Včerajšnjo noč sem sanjal, da umiram. V tistih zadnjih budnih potezah, ko v polsnu stegneš roko in ugasneš luč, sem z nenamernim gibom prevrnil nočno svetilko in razbil žarnico. Še ne povsem utelešen sem prižgal luč in z nekaj potezami pomedel steklo na kup ter se vrnil v temo. Poleg črepinj sem pustil knjigo, skozi katere poglavje o naukih smrti sem se še držal budnosti pod toplo odejo. Ne pomnim, da bi prej sanjal o lastnem umiranju. Čez dan seveda velikokrat sanjarim o njem, smrt je en tistih lajtmotivov mojega življenja, v katerih lahko sleherni trenutek iščem varnost in tolažbo. Že od rane mladosti, spomnim se, da sem si v mislih pogosto prirejal in estetiziral lastna slovesa že v zgodnjih letih osnovne šole. Verjetno si nisem uspel razložiti privlačnosti in naklonjenosti do anatemizirane tematike samomora. Četudi spomin potvarja po svoje, lahko rečem, da me je privlačila možnost absolutnega izbrisa in obenem baročnega pajčolana simbolnega balasta, ki se razteza iz samomora in smrti. Čez čas, skozi leta in izkustva, sva si z mislijo na smrt bližja in bolj domača. Ko sem zapustil pubertetniško dezorientacijo se je moja ideja samomora iz poceni spektakla in infantilnega pobega nekoliko odmaknila iz dosega možnega in prešla v transcendenčno institucijo utopije.

Kot tako lahko funkcijo smrti v moji glavi razložim kar skozi dvojni nagovor besede utopija. Njen koren sta grški besedi outopia, ki pomeni ne-kraj in eutopia, ki nosi pomen dobrega kraja. Za dogodek samomora v mojem osebnem času ni prostora, življenje obožujem in smrt smatram za tragedijo neznanskih razsežnosti. Lastno jasno, do drugih se čutim pretežno indiferentnega. Ukinitev zavesti je uničenje sveta, ukinitev vesoljstva. Smrt ne sme obstajati, in ker lahko živim le z njenim zanikanjem, je zame v svojem bistvu outopična. Še več, če povzamem eno premen omenjene knjige, lahko iz tega pola izpeljem tudi njen čar. Gre za to, da je smrt ukinitev sistemov vzročnosti. Po smrti ostanejo v tišini, onkraj nje obstaja molk glede nadaljevanja. Razplete se tako misel umrlega kot mrtvec v živi misli, ki ga ne more vplesti v lastno logiko. Tu se skriva nek oddih, rešitev iz jarma misli, obenem si rešen zavedanja in sebe.

Ukinitev zavedanja. Imam frazo, ki si jo občasno ponovim, željo, da bi se le lahko ustrelil za kakih pet minut.

Ukinitev sebe. Včasih bi si želel izstopiti; dovolj imam, to ni moja smer in niti moj vlak.

Misel in jezik in kultura in socialna in psihična infrastruktura. Vse naj gre. Pa četudi zaradi banalije. Saj pravim, ne kanim umreti, le topline in zavetja si iščem v tej ideji slovesa in zastranitve vsega nelagodja bivanja. Da odplakne tudi bivanje v svetu je v tej utopiji pač sprejeta logika stvari.

S tem počasi stopam v register dobrega kraja. Včasih sem si prekomerno izrisoval svet po lastni smrti in romantiziral izvedbo dejanja. Smrt je nenavsezadnje estetska vrednota, ki se posreduje skozi vrsto kanalov socializacije in kulturacije. Na pamet padejo film, literatura, žurnalistika in prenekatere veje institucionalizirane birokracije, ki tako predano poveličujejo smrt. Tako glasbene, vizualne, narativne in atmosferične niti filma poskrbijo, da smrt v vsej tragičnosti lahko obstaja v kolektivnem mišljenju, varno preoblečena v plastiko estetizirane, spektakularne in z umetnostjo okičene kulture. Smrt je vendar wagner, je zlati rez, je narativni vozel in orodje politične argumentacije. Nedavno sem tako sanjaril o rezanju žil in se zaposlil z iskanjem najelegantnejše poti do minimalnega nereda, katerega implicira krvaveče telo na poti v izkrvavljeno truplo. Da potrebuje ta pot primeren ambient in soundtrack seveda ni potrebno poudarjati.

Moja filozofija življenja je skratka stkana iz smrti. Pretvarjam se, da ne obstaja in vendar sanjarim o njej, in da presežem neskladje, nanjo lepim teksture svojih preferenc. V sanjah sem v zavedanju o bližajoči se smrti (bila je neka nepovratna bolezen) jokal in kričal. Resnično kričal, agonija izčiščene minljivosti. Krvav sem pod kožo, vsemu pleteničenju navkljub bi rad le živel. Za vsako ceno in navkljub vsemu primanjkljaju preračunljivosti, ki ga pomeni sprejemanje življenja. Zjutraj te sanje niso izpuhtele, tako živo se spominjam groze ob bližini konca.

Minulo popoldne sem si ogledal film woody allena, interiors. Tam na koncu sedemdesetih je posnel to bergmanovsko dramo in vanjo vtkal svoj običajni asortiman akterjev, ki v njegovih drugih filmih ingmarja bergmana le občudujejo.

In berejo virgino woolf.

Cela zgodba ima le nekaj protagonistov, manjša razširjena disfunkcionalna družina. Vse tri hčere so bile vzgajane v liberalnem in obenem meščansko konzervativem okolju premožnih in razgledanih staršev. Kulturne preference prefinjene in elitistično senzibilne matere že same na sebi predpostavljajo domačnost s produkcijo nekdaj avntgardnega modernizma. Ukvarja se z notranjo dekoracijo, ustvarja interjerje in kje najti lepšo eleganco poteze kot v izvezeni biserovini besed virgine woolf. Usode hčera so se logično nadaljevale v tirnice kulturne industrije, ena od njih je priznana pesnica, poročena s izdajanim pisateljem in literarnim kritikom. Druga se išče v zaposlitvenih sferah kreativnega oz. novega srednjega razreda, in je poročena s političnim analitikom. Tretja je filmska igralka. Tirnice usod hčera so se logično nadaljevale tudi v drugih plasteh. Bile so umetni okoliš socialno in kulturno nadvse elegantno skonstruiranega interierja, ki ga je okoli sebe gradila njihova mati. Prvo obseda misel minevanja, smrti in ne-smisla, poročena je z vse bolj agresivnim in labilnim nevrotikom. Druga izgublja sebe v polpraznini partikularnih interesov, njen mož pa je preveč oddaljen od sebe, da bi lahko razumel njo. Tretja je poročena s kokainom.

Vse tri obseda misel o nezadovoljivosti njihovega obstoja. O nesmislu bivanja, v katerem so po lastni režiji ustvarjeni interjerji le drobec v nestalnosti in vsiljenosti mozaika življenja. Ko se jim v kontrast postavi novo ženo njihovega očeta, zažari dvojna zanka virgine woolf je v vsej barvitosti. Vlogo popolne ženske, katere portret poda woolfova v knjigah k svetilniku ali ga. dalloway, prevzame obsesivna, prelepa, zapuščena in iz realnosti izdvojena mati in žena. Vlogo dvomljivca igrajo njene hčere, ki se z degeneracijo matere znajdejo v brezvetrju svojega meščanskega miljeja intelektualizma in privzgojene estetizacije. Le redkokdaj industrija elitne kulture izpljune delo, ki ne toži nad bivanjem, kot načelo proizvodnje poveličuje nesrečo in nezadovoljstvo. V skladu z napevom kanonizirane proze in poezije se naše tri hčere izgubljajo v iskanju smisla v nesmiselnem življenju in odzvanjajo mitu, ki ga pooseblja samomor virgina woolf.

Na koncu filma umre le mati, ki kot virgina poišče svoje slovo med valovi. Priučena boemstva nezadovoljstva in obenem nezmožna distance do videza se ob novi brci življenja odloči izstopiti. Dvojni interjer woolfove sta dve sobi, ki obstajata na isti lokaciji in ki iz vseh strani izgledata kot eno. Ena soba je abstraktna bolečina, skozi katero se sprehodiš ob seznanitvi s specifično umetnostno panogo kulture. Druga soba je estetska tekstura, v katero ista industrija preoblači to abstrakcijo in skrbi za njeno privlačnost, in s perpetuacijo in razširjanjem te abstrakcije pravzaprav širi teren za lastno konzumpcijo.

Po pogrebu matere se izriše nova podoba smrti:

Water’s so calm.

Yes.

It’s very peaceful.

Počasi in zanesljivo širim frontno linijo. Totalna vojna nad umom in sinaptično infrastrukturo, ki jo načenjam zadnja dva meseca, dobiva svoj crescendo. Pred (prisilnim) zatišjem vihar. Vmes pravzaprav. Abstinenca in disciplina jesenskih in zimskih mesece sta iz mene iztisnili nemalo dotlej morda manj poznanih kotičev sebe, projektnost kot metafora industrije smotrnosti mojega življenja je pognala svojo konkretizacijo v zunanji svet. Vedno potihem živim neko upanje v nejasen in nikoli dosežen, že zelo dolgo pričakovani dan, ki nikoli ne pride in prek katerega črpa legitimizacijo tisti moment, ko kdo ve zakaj zjutraj odpreš oči in brez robov in frikcije vstopiš v življenje. Zavoljo projekta, ki meče svoj sij na početja in jih umešča v osebno zgodovino in jim jasno začrtava linearnost dni. Po malem si brusim in prilagajam robove želje in navade, verujoč v ta notranji dan oddiha in v primernost izsekavanja poti. Moja stvar skratka.

Diplomska naloga pač ni le moja stvar, že difolt je vanjo vpisal akterje z vseh štirih smeri mojega socialnega neba. Nekaj zelo relevantnih spremenljivk se je vpisalo v življenje, prihodnost se je vtihotapila skozi zadnja vrata in me vse te mesece opazovalo izpod čela in čakala na dan, ko se vendar objameva in znese vame svoje korenine (ali mi, konec koncev, obrne hrbet) . Projekt z veliko začetnico in nekoliko nepoznanim koncem, oddihom, ki dejansko pride in ponudi svojo plitko tolažbo; projekt, ki bo verjetno zaplodil ves ta balast in okoliš, znotraj katerega in s katerim bom obstajal in kar bom živel in bo vir malega projektiranja. In vse ima svojo ceno.

Na situ obveznosti so ostale plasti in kosmi mojega jaza, in vse bolj se je vsa precejena usedlina odsevala v eni sami podobi. Nova pisalna miza, raztresene knjige in osušene skodelice kave. Tišina v sobi, le trepet tipkovnice in ječanje vrtljivega stola. Brneči portal lcd kristalov na prenosniku in povratni pogled, ki sem si ga vračal skozi vrstice na ekranu. Mislim, da sem v nekem pogovoru pred meseci dejal, da so prijatelji ovira in da do nadaljnjega v mojem svetu živijo znotraj kategorije še sprejemljive kolateralne škode. Z omamo sem se bolj spogledoval kot objemal in ekstatične presežke izven rutine mi je v najboljšem primeru nudilo dekle, danes takisto kolateralna škoda nekoliko bolj opaznih proporcev.

Naučil sem se samote in tišine. Vikendov ob ekranu in kozarcu ali dveh in v soju sto watnih žarnic. Ranih juter zase in v suhem zraku prepotenih noči, ki sem jih prepustil prihodnosti in tej lepljivi gmoti smotrnosti, v katero sem eno za drugo izgubljal variacije sebe. Bolj ali manj vzporedno sem s prvimi znaki predaha preusmeril nekaj tirnic. Zvezo. Treznost. Disciplino. Preudarnost in to bedasto zadovoljstvo nad lastno storilnostjo. Najprej en vikend, steklenica viskija je sama na sebi zapekla noro noč in manj noro jutro in sploh ne nora sledeča dneva. Mali indici nastajajočih tenzij in tih šepet revolta. Nova steklenica vodke in nov vikend pohabe in izven vseh standardov vedenja impulzivno izpeljano zapečatenje in arhiviranje ljubezni in partnerstva. In počasen zdrs v vse več večerov zadimljene atmosfere moje sobe, morda ob buteljki in svečah. In vse več naključnih večerov pijančevanja, ki so kot magnet pritegnili ostalo psihoaktivno spremljavo noči.

Neodgovorno vedenje in nestabilno počutje. Nelagodje in strah. Nezaupanje, agonija in brezskrbno, sončno predajanje impulzom. Neznansko uživam v izgubljanju sebe, v blaženosti alienacije od lastne kletke. V objestnosti in grenkobi, ki se počasi vali po grlu ob nazalni rabi. V plesu in pozabljenih besedah. Nedavno sem se polil s pivom po glavi in laseh, nedavno sem kozlal še dobršen del dneva po večeru. Počasi si želim zabave, katere maček ne traja dlje od dneva po njej, morda bi potreboval zbranosti in miru namesto dni možganskih ruševin.

A ne takoj, pred menoj sta morda le dobra dva meseca ali celo kak teden manj mladosti. Jasno, še vedno se lahko sprehajam po dežju. Kaj več žal ne, prej ko slej bo treba sprejeti roko sprave. Konvencije in obveznosti. Temačna prikazen prihodnosti in odraslosti v najboljših letih. Predobro se poznam, vem, da bom vse izpeljal in da bom za to prehodil pot trupel. Svojih. Nič takega, vem. In vendar, za vsak primer, morda vendar ne pretiravam z epohalnostjo. Za vsak primer torej še dva meseca vojne; ni milosti in k vragu z nevrotoksičnim in razžiranjem potencialov. Furam efektivno higieno; stisnem zobe, potrkljam z rdečimi čeveljci in ponovim mantro; ain’t happenin’.

Končala sva. Se mi zdi, nedavno sem jo nalahno in bežno preletel s pogledom. Malo me megli omama, čutim neko distanco in nerazumevanje. Tudi sicer vem, da med nama ni vse v redu in ako bi lahko začel znova, bi vse skupaj izpeljal povsem drugače. Toliko stvari sem naredil narobe, nisem bil vedno pozoren in zadnje tedne sem z mislimi že povsem drugje. Veliko sem popival, in ves ta čas je samevala v moji sobi. Kaj naj rečem, nisem zadovoljen in komaj čakam, da se je znebim. Bilo je zanimivih sedem mesecev, skoraj povsem sem se ji predal in za nama je toliko noči, ki so se končale šele v poznem jutru.

Zbujal sem se zanjo, zaradi nje sem zanemaril sebe in ljudi, ki so mi pri srcu. Vse zanjo, verjel sem v najino prihodnost. Še vedno verjamem, in vendar me je tako zelo strah. A vse je moralo voditi v ta trenutek, v ta skorajšnji trenutek slovesa. V življenje spuščam in iščem nov smoter, diplomska naloga je napisana.

(Skorajda kič) Niti ne vem, kam in kako in kje začeti. Morda bi preprosto zapisal hvala.

Včerajšnje jutro; prvi tresljaj in prvi pogled sem vanj poslal jaz in ne vibrirajoča lilly marlen (efektiven komad za budilko, poboža iz sanj z blut und boden melodijo ter brcne v svet z ordnung und discipline ideologijo). Tipičen asortiman malih radosti v vsej popolnosti - skozi zaveso prebegli žarki; gol in ob glasni glasbi se z zobno ščetko med zobmi sprehajam po stanovanju; sedim na tleh, čisto narahlo se tresem ob hladu zgodnje pomladi in še malo puščam zavest ob strani in za trenutek ali dva zaprem oči; oprem se na ograjo balkona in se zastrmim v sosednje hiše in dvorišča in morda pozdravim soseda (morda mu le zagrgram z usti polnimi zobne paste). Jutranje rutine so zajtrk prvakov… Malo pozneje se na kavi oglasi prijatelj. Kave s prav tem prijateljem bi lahko trajale do poznega večera.

Včerajšnje kosilo; hrana, kitajc v podhodu, je bila zanič. Pa niti nisem opazil. Kosila s T so mi blagoslov, neznansko rad jo imam. Hecno, mnogo bolj kot za časa deljene postelje in nežnosti. Tako zelo podobna mi je, morda od časa do časa nekoliko bolj naivna in tudi bolj radovedna. Ko česa ne more podoživeti ali sprejeti ne zamahne z roko in ne odide naprej, marveč raziskuje in sprašuje in želi razumeti. Simpatična je, ko vsa zmedena tava v kontradikcijah svojih smotrnosti in vere. Morda se počutim malo krivega, do neke mere sem jo jaz seznanil z radikalizmom brezupa in ko me sprašuje po odgovoru, ji ga ne morem podati. Prej ko slej se bo našla, upam da ne v cinizmu. Po nekaj urnem druženju je sonce sijalo močneje.

Kava z internetno znanko. Premierno. Kaj naj rečem, ob tako širokem nasmehu in tako sorodnih karakteristikah sem skorajda ostal brez besed. Skorajda, debato sva končala, ko so se vrata (resda zgodaj zapirajoče) kavarnice že zaklenila.

Današnje jutro; zaspal sem pozno in se zbudil zarana, nekaj pred šesto in mnogo pred mojo jutranjo lilly. Malo sem še postopal po budnem dremežu, ob misli nanjo se uspem upreti tudi sanjam. Tista moja jutranja urica mine in vendar je dan še svež, tako svež. Obul sem rolerje ter skozi jutranjo gnečo pločevine odvijugal nekaj kilometrov smoga. Oglasil sem se na obisk k dedku in babici. Morda nekoliko zgoden. Četrt čez sedmo sem za mizo v njuni kuhinji jedel zajtrk, babica mi je narezala domač in že nekaj dni star kruh, ki ga je hranila zame. Nekoliko naglušnega dedka sem s povzdignjenim glasom seznanil z relevantnimi aktualnostmi zadnjega časa; Že leta in leta živita med to kuhinjo, med obiski in peko in svojim vikendom na kmetiji in neprestanimi obiski zdravnikov in strahom pred izgubo drugega; Noben še ni pretirano dementen, zabavna sta in ko v tej kuhinji jem zajtrk, se spomnim vseh tistih osnovnošolskih in srednješolskih juter in babičinega kakava.

Krvavec in A. Četudi bi mu tolikokrat zataknil njegovo aroganco v grlo od riti navzgor, bi se za takšnega prijatelja sprehodil po tej isti poti. Ob kompilaciji obskurnosti hitičev iz devetdesetih smo v leseni koči skupaj z nekim simpatičnim madžarskim dekličem še pred opoldnevom pili hladno pivo. Pozneje sva se zadnji dve uri skoraj povsem sama na celem smučišču spuščala po pobočjih, v snežnem metežu in podivjanem vetru sva na sedežnici skozi zvočnike mobilca vrtela dead kennedyse; Kričal sem od evforije, iz objestnosti in mladosti; Skozi meglo in gozd sva vijugala po celcu. ‘No friends on powder‘ pravijo, pa ga je bilo dovolj za oba in medtem ko sva pospravljala opremo sem v kočici plesal moonwalk na vengaboys; Doma mi je pripravil kosilo in skuhal kavo.

Morda sem si prvič malo pobliže ogledal M. Že mnogo let gojiva in skrbiva za institucijo srečanj ob kavi, enkrat ali dvakrat sem se že lahno zaljubil vanjo. Minuli večer se je razpotegnil v nekaj ur same topline. Zaprta mladenka je, in morda prvič mi je odkritosrčno govorila o sebi. O ljubezni, ki je še ni spoznala. O depresiji in melanholiji, o dolgčasu in radostih in prijateljicah in simpatijah in minulem vikendu na morju. Drugačna sva si in nobenih nasvetov ter pomoči ne terja, le prebila sva bariero zaupnosti. Pobožal bi jo, tako krhka in mala, polna šibkega upanja je. Samozadostna in močna. Ko se čez slab mesec ali morda dober ducat dni ponovno dobiva, se bova verjetno ponovno pogovarjala o svetu. O trženju in humanistiki in beletristiki. Pa je vendar lepo, vsi smo krvavi pod kožo.

Ležim na postelji, pod prsnim košem imam stisnjeno blazino in na zadnjici čutim odejo. V ozadju se vrti morda najljubša milesova plata sketches of spain. Skorajda bi se lahko ulegel na zrak in lebdel nekoliko nad površino. Kako ne, sms o recipročnosti porajanja sanj z D me je rešil gravitacije.

Hvala.

Prekinil sem z dekletom in upal, da se s tem rešim evropskega filma, ki za povrh ni bil moj. In, glej ga zlomka, v najboljšem primeru sem izposloval rahel žanrski preskok in še vedno živim v filmu nekoga drugega. To ni moje življenje.

Naj kdo ugasne tv.

Prijatelj temu pravi detoksikacija. Kaj naj res storiš z večerom, ovešenim s ceno vseh piv, viskija, teh in onih kemikalij in vseh opotekanj in plesa in soočanja s neznosno odsotnostjo avtomatizacije, ko se lahko le giblješ v ritmu ali pa se zapreš v wc kabino in strmiš predse v umazano belo površino pred seboj. Malo, praznina v želodcu in srcu in grlu in žgoče hrepenenje po dopolnjenosti ne puščajo veliko prostora. Hecno, kako lahko preprost primanjkljaj serotenina in dopamina pahne človeka v to kepo v grlu, ki navadno nastane v poznem večeru, ko je maček od alkohola šele zaživel in je akvarel noči izgubil halucinatorno realnost tople kože, hladnega piva, dima marihuane in po grlu razmazanega kemičnega okusa. In objemov in lepih, valujočih las in nagnetenih teles in njene dlani in jacka z ledom  in še več piva in glasne sintetične kulise, po kateri nevidno drsiš med plesom.

Detoksikacija. Da se očistimo strupov smo si odprli dve buteljki in nekaj hašiša. Zastranitev strupa, ki se zažira v dušo - preprostega kemijskega neravnovesja. Nekoliko me stiska pri srcu, topa in nežna bolečina, ki mi je vedno prijetna, vkolikor seveda ne pride prepogosto. Uradna diagnoza je imela skorajda lirično ime nemirno srce. Dobil sem neke kapljice in sčasoma se je zadeva uredila.

Takšnih petkovih noči si ne privoščim več tako pogosto, cena je visoka in četudi traja le dan ali dva, je hipni preblisk noči še krajši. A kakšen preblisk, začenši s simpatično in nemalo privlačno družbo. Verjetno je bila ob debatah in presenetljivo ličnem soundtracku konzumpcija že več ko zadostna za sorazmerno zdravo in radoživo noč. Kaj kmalu, po prvih pivih in srečevanju za en večer nekoliko toplejših kolegov in znancev in neznancev mi brskanje po spominu ne ne nudi drugega kot akvarelne podobe glasbe, nenadzorovanega toka nečesa v glavi, vseh neznansko lepih deklet in malih debat in pretirano intimnih in drogam amfetaminskega izvora lastnih odkritosrčnosti. Spomnim se, da sem kot za vozom skozi celo noč reševal pretirano zadetost in pijanost. Kdo ve, katera logika mi je namignila, da bo pomagalo alterniranje med viskijem in pivom. Vsekakor ni veliko pomagalo in jutro je prišlo kar prehitro.

No, nobena cena ne bi bila previsoka za razpoko v realnosti; spomnim se njene kože, načina, kako je slonela na mojih ramenih in kako sem med prsti čutil njeno telo. Mislim, da sva oba slutila in si želela opijanjenega izgovora za izmenjane nežnosti. Nič takega in vendar ravno zato tako dragoceno, neobvezna in nenavešena dvojina, ki nima niti svojega jutri. Lahko bi bil, morda, preveč sem bil zadet za pretirano čustveno vpletenost in ko sem jo čutil pretesno ob sebi sem se raje umaknil. Verjetno sem šel za šank, morda sem kje drugje začel plesati ob drugi mladenki. Modra ali bedasta odločitev, ne vem. Vsak dan se zbujam pred budilko in kontempliram dan, ki prihaja in njegovo verjetno neobstoječo relacijo z njo. Včasih se uležem in še ob prižgani luči zlezem v odejo in ko je človek že preblizu spanca in se misli ne morejo več artikulirati, se lahko odanem v toplo in morda malo manj kot ponavadi moderirano čustvo naklonjenosti. Početja nimajo smisla in nobena shema bivanjskega projekta se ne zdi vredna moje pozornosti, ki se vseskozi ozira drugam in skozi katero smatram kot smotrne le najine (tako preveč) redke trenutke. Zaljubljen sem, tako zelo in tako preveč in namesto svojih dni se prebijam skozi čas, ki jih bolj definira njena odsotnost. Vsi ti detajli, ki jih spoznavam in so mi tako mili. Način, kako si popravi lase in kako pogladi svojo mačko. Spontani izbruhi smeha. Zadnje tedne me lahko iz pomirjenosti sune vsaka misel nanjo, obenem mi postane toplo in zaradi namernega zanikanja čustva tako preveč grenko.

Iz vrste razlogov ne želim ubirati poti, po kateri vendarle vztrajno hodim. Preveč samega se počutim, da bi bilo blaženje z dvojino lahko elegantno izvedeno. Svežina samskega stanu  je preredka dobrina, nblažena odsotnost formalizacije vezi z žensko in vsem tem, kar pomeni in ozlati in nagnije misterij žensk. Resda ni ravno glamurozno biti samski in obenem preživljati cele dneve s sluteno ali eksplicitno prisotnim smehljajem in milino gibanja te mladenke. Nočem se spuščati v že sedaj preveč prepleteno kuliso ljudi in čustev, in ne želim si dodatnega vozlanja mojega življenja z nitmi drugih. Še kaj, strah me je zavrnitve ali izturjenja.

Pomaga mi bolj malo, in kako naj se znebim čustva ob vseh drobnih naklonjenostih, ki mi jih izkaže. No, nisem edini in pravzaprav sem vseskozi v dvomu, mar ni pripisovanje teže momentom, ko se za trenutek spogledava ali ko si na zofi deliva nekaj telesne topine, le znamenje neskromnosti. Kolikor vem si ne želi vpletenosti. Tudi jaz ne, in vendar si jo bolj od vsega želim videti v jutranji svetlobi in s skuštranimi lasmi. 

Predobro slutim podobo prihajajočih dni. Ne bom je poklical in prav verjetno se nekaj časa ne bova videla. I don’t care poza. In vseskozi si bom želel le tega, da končno le pride dan ponovnega snidenja. All that jazz.

Natočil sem si nov kozarec vina, naj ta večer še nekaj časa traja, edini ostanek je od  njenega obraza na mojem ramenu. Lahko se še malo detoksiciram, dlje ko jutri spim, več bo časa za obnovo iztrošenih in razelektrenih sinaptičnih mrež. Jutri preneham s leonardom cohenom, ta obsesija me ne kani voditi v zdrav pristop do vsakdana. Ta moment prepeva meni enega ljubših komadov, teacher.

I met a woman long ago
her hair the black that black can go,
Are you a teacher of the heart?
Soft she answered no.
I met a girl across the sea,
her hair the gold that gold can be,
Are you a teacher of the heart?
Yes, but not for thee.

I met a man who lost his mind
in some lost place I had to find,
follow me the wise man said,
but he walked behind.

I walked into a hospital
where none was sick and none was well,
when at night the nurses left
I could not walk at all.

Morning came and then came noon,
dinner time a scalpel blade
lay beside my silver spoon.

Some girls wander by mistake
into the mess that scalpels make.
Are you the teachers of my heart?
We teach old hearts to break.

One morning I woke up alone,
the hospital and the nurses gone.
Have I carved enough my Lord?
Child, you are a bone.

I ate and ate and ate,
no I did not miss a plate, well
How much do these suppers cost?
We’ll take it out in hate.

I spent my hatred everyplace,
on every work on every face,
someone gave me wishes
and I wished for an embrace.

Several girls embraced me, then
I was embraced by men,
Is my passion perfect?
No, do it once again.

I was handsome I was strong,
I knew the words of every song.
Did my singing please you?
No, the words you sang were wrong.

Who is it whom I address,
who takes down what I confess?
Are you the teachers of my heart?
We teach old hearts to rest.

Oh teachers are my lessons done?
I cannot do another one.
They laughed and laughed and said, Well child,
are your lessons done?
are your lessons done?
are your lessons done?

Nov kozarec. Ne vem točno, katera pot me je vodila do prvega malo bolj artikuliranega spomina. S prijateljem sva omrtvičena počivala v stanovanju, v katerem sva se kdo ve kako znašla in katerega lastnica se s pijanimi trupli na svoji postelji ni strinjala. Naslednji spomin je avtobusna postaja blizu doma, tekom projekta avtobusa (spomin nanj se kot kaže sicer ne kani vrniti) se nama je pridružila še ena izgubljena duša in prebudil sem v svoji mrzli sobi in ob dveh zmedenih izrazih na obrazih. Hlad, ki me je zagrabil ob odsotnosti roke, katero sem držal skozi noč in brutalen tepež postamfetaminske depresije sta me pognala ven, v nepričakovano mrzel dan in uteho sem iskal v sprehodu po mrazu, dežju, snegu in blatnem gozdu. Pri prijatelju, ki je minulo noč zdravo prečemel pod odejo, sem nameraval spremljati neko plesno predstavo, pa sem ob psihiranju 80s synthkov in z ogabnim okusom v ustih utonil v nov spanec.

Dan je potem vzel svojo pot. Vozil sem se z avtom. Pozneje mi je sopotnik v nočnem prizadevanju in izgubljanju naredil kavo in načel projekt detoksikacije. Bruce Willis in četrti del Die Hard, po mojem mnenju en najbolj izpiljenih presežkov v žanru in onkraj, ki sem jih videl v zadnjem času. Tudi ob petem ogledu je Willisov naveličan in utrujen izraz na obrazu priceless. John McClain VS cel jebeni svet, dobesedno, z enako zamaknjenostjo z avtomobilom ubije helikopter, sam samcat nadjebe reaktivca - mano-a-mano - in na koncu pošlje kroglo v glavnega negativca skozi lastno telo in plača ceno zdrobljenih kosti in raztrganega tkiva s svojim trejdmark naveličanim pogledom. Z nekaj pretenzij so zadaj seveda še politične implikacije, strah in varnost sta terorizem in vse to.

Pozneje, po morda pol butelke se nama je pridružila še nesojena simpatija in ta surealno izdvojen vikend sem zaključil s filmskim cukrom, ki na moji mali lestvici najljubših filmov kotira prav pri vrhu. Vedno mi je malo žal gledati te filme, za vsakim gledanjem si ga dlje časa ne moreš več privoščiti. Včasih sicer dobijo nekaj kontekstualnega balasta in mistike, na film se ovesijo situacije, v katerih si ga gledal. Vedno tudi dobiš nekaj novega, pravzaprav vedno gledaš drug film.

All that jazz je en tistih filmov, ki je kar preveč popoln in cirka dve uri bi lahko trajali tudi v nedogled. Prvi del je uvod, izsek iz vsakdana režiserja in plesnega koreografa. Amfetamini, aspirini, cigareti, ženske in še več žensk in žganja. Roy scheider vdano pelje svoje showbiz življenje, brez vere v karkoli izven seksa in omamljanja. Drugi del je kuliminacija in pravzaprav le zelo dolga plesno-glasbena halucinacija smrti.

“Well folks, what can I tell you about my next guest? This cat allowed himself to be adored but not loved. And his success in show business was matched by failure in his personal relationships… that’s where he really bombed. And he came to believe that work, love, his whole life, even himself and all that jazz, was bullshit. He became the numero uno game player, to the point where the games ended and the reality began. Like, for this cat, the only reality is death…“. 

Smrt je stajliš. Avtobiografski film režiserja Boba Fossa,  ki ga igra Scheider. Morda si je slednji pred dobrim mesecem ali dvema ogledal ta film, morda je kaj lažje umrl. Smrt je konec koncev ena redkih reči, ki še niso povsem zapadle v simulacijo. Je pristna, avtentična. Zakaj umreti v joku in med slinjenjem, dostojno se posloviš pod disko kuglo.

 The simplest of pleasures;

“…No doubt we’ve missed out on a lot of pleasures and we’ve had some that were pretty mediocre: others we’ve let slip by out of laziness or lack of attention, imagination or persistence. We should consider ourselves lucky to have at hand (with suicide) an extremely unique experience: it’s the one which above all the rest deserves the greatest attention - but rather so that you can make of it a fathomless pleasure whose patient and relentless preparation will enlighten all of your life.

Suicide festivals or orgies are just two of the possible methods. There are others more intricate and learned. When I see the funeral ‘homes’ in American cities I’m not just appalled by how dreadfully banal they are, as if death had to smother any attempt at imagination, but also I think it’s a pity that they serve cadavers and their glad-to-still-be-alive families. Let there be some alternatives for those of little means and those who have grown weary of too much reflection so that they don’t have to rely on these pre-packaged, boring and expensive expedients. For example, alternatives like those the Japanese have devised (they’re called ‘love hotels’) for having sex. They know a lot more about suicide than we do.

If you have the chance to go to the Chantily in Tokyo you’ll see what I mean. You’ll sense there the existence of places without maps or calendars where you can enter into the most absurd decors with anonymous partners to look for an opportunity to die free of all stereotypes. There you’d have an indeterminate amount of time - seconds, weeks, months perhaps - until the moment presents itself with compelling clearness. You’d recognize it immediately. You couldn’t miss it. It would have the shapeless shape of utterly simple pleasure…”

Nov kozarec. Za spremembo nova plata ni Cohen. Ura je že skoraj štiri zjutraj  in najbolje bo, da zaključim. Detoksikacija pa taka, kaj naj storim z dnevi, ki se ne začnejo z njenim obrazom v jutranjih, na žaluzijah razlomljenih žarkih in se ne končajo z njenim  potnim telesom.