Pojdi na vsebino

silkwood

<!– @page { margin: 2cm } P { margin-bottom: 0.21cm } –>

Mislim, da so mimo že dobra štiri leta, kar sem si na Berlinalu ogledal Silkwood. Zaključeval se je februar, morda se je v naših krajih že nasmihal marec, a tisti teden je ulice Berlina bičal ledeno mrzel veter in s svojo mrtvaško sapo dihal za ovratnik utvaram, ki so s toplino ovijale mlad par. Sam sem ravno zakoračil v dvajseto, ona je že stopala v enaindvajseto leto in v cvetu najstniških noči spočeta romanca je imela pred seboj še dober mesec dni.

Od samega mesta sem one dni videl bolj malo. Pred hladom sva se skrivala po kavarnah in pivnicah, verjetno tudi med rjuhami in vsekakor v alkoholu. Spomnim se, kako sva ob debati, ob zanesenjaških in pretencioznih besedah o umetnosti življenja, lahko skoraj do jutra praznila vrčke piva v topli rumeni svetlobi ‘hiše stotih pirov’. Zaključevala sva po zapirajočih se lokalih prenclojerberga; po duhu mi blodi spomin kontrabasa, morda ga je kdo igral v živo ali pa je bil le prislonjen na steno. Ogledala sva si razstavo eksponatov iz Kubrickovih filmov. Pil sem turški čaj v mali kavarnici v predverju nekega malega kina. Pihal je veter. Mislim, da sva iz rumenih vagonov podzemne izstopala na postaji Pankow. Mrzle kaplje so nama polzele po čelu in tudi takrat sva se še držala za roke. Mesto mi je všeč, polno malih urbanih draguljev, uporniških hišic v kakofoniji uniformnosti. Pihal je veter. Iz alkoholnega delirija speljan nesporazum je zapadel v nasilje; udaril sem jo, nato sva se v bridkem sovraštvu ljubila in s semenom zamazala stene hostla. Ko je letalo zapustilo tla, so po njegovih krilih naletavale ledene solze oblačnega neba.

Silkwood mi je ostal v spominu kot ena tistih reči, katerih neponovljivost leži v prepletu nostalgije ter minljivosti lepote. Filmu niti ni bil potreben kontekst mojega življenja tistih dni, Mike Nichols je sadističen, mazohističen in neskončno topel režiser, njegovi filmi pa ravno zavoljo slednjega tako boleča izkušnja.

Nekoliko sem bil v precepu, mar si naj film sploh še enkrat ogledam. Je res potrebno razparati tkanja, katera spomin ovije okoli določenih izsekov preteklosti. Kaj pa misterij in varno zavetje, ki ga ponujajo meglena in oddaljena pribežališča duha? Ni potrebe. Vseskozi si lažem, vsi se pred sabo pretvarjamo na neskončne načine in vendar čas hiti, čas teče in kaj malo reče. Življenje v milnih mehurčkih, v lastnih pripovedih in v labirintu podob, katere porajajo različnosti posameznega trenutka jaza. Potrebna je le ost samorefleksije, pa je na nek način osvobajajoče puščati vso to šaro za sabo; ko si torej ogledaš davno vzljubljen film ter tvegaš njegovo demistifikacijo, te obide podobno čustvo, kot ga poraja čiščenje stanovanja in poigravanje občutij ter obujanje spominov ob predmetih, iz katerih se smejijo pretekle izkušnje in jih nato hladno zbereš ter znosiš v koš za smeti. Ad acta.

No, film je vendar odličen, in ob kaki bolj človeški uri ter z nekaj več dostopne analitične ostrine bi se morda vprašal, kako lahko tragična in resnična zgodba človeške eksploatacije, oddana v melanholijo zahajajočega sonca, kako lahko takšna filmska izkušnja prinese toliko pomirjenosti in prijetne otopelosti. Morda kdaj drugič, dotlej le toplo priporočilo filma.

Inu, film sem si ogledal z zelo dobro prijateljico ter simpatičnim kolegom. Brez patosa in s sladoledom.

  • Share/Bookmark

špargelj direkt

<!– @page { margin: 2cm } P { margin-bottom: 0.21cm } –>

Dogodek bi verjetno ostal le kot kurioznost neke manjše skupine ljudi. Splet o njem ne pove nič, in razen pozabljenih novičk v črnih kronikah naslednjega dne ter nekaj spominih bi konec neke priletne gospe ostal brez odmeva. V spominih bližnjih je njena smrt iz osebne tragedije že davno prešla v anale banalne družinske zgodovine, in ob vseh dnevnih spektaklih groze je dvestometerski let ter trd pristanek anonimne ženičke dokaj minljiva podoba.

______________

Kraški rob je področje, v katerem se skozi okoli dvajset kilometrov dolg skalni rob kraška krajina prelomi v primorje. Žejna kraška tla in porozne vrtače iznenada strmoglavijo v nekaj deset ali več sto metrov nižje ležeče vinograde ter z zašiljenimi cerkvami ozaljšane gmotice primorskih vasic. Velika osapska stena je preko dvesto metrov visok skalni masiv, v njegovih členitvah gnezdijo sove ter sokoli, in je vsepovprek navrtan s športnoplezalnimi smermi. Ko priplezaš do vrha se spogledaš z odsevom oblakov v slovenskem morju, z leve se pne beli lok črnokalskega viadukta in skozi nosnice ti zaveje predirljiv in nekoliko neprijeten vonj, ki veje od sicer relativno neškodljivih, drobnih ter prav prijazno rumenih cvetov.

Do vznožja kraškega roba je pot speljana skozi neartikulirano grimčevje in precej suvereno ter razvrano podrast. Razmišljen zaslutiš ptice ujede nekje pod nebom, v bolj vročih dneh se tam sončijo gadi ter na robu pogleda se prav lahko splaši mlada srna. Bolj ostri pari oči od mojih lahko čisto ob poti hitro locirajo mesnatozelene stolpiče divjih špargljev. Baje so priljubljena delikatesa, a so v mojem registru zaenkrat še kvalificirani kot neka anonimna grenkoba ter nekaj neizdiferencirane arome. S prijateljem sva jih pustila bolj angažiranim ali lačnim mimoidočim, pri čemer na tem svetu seveda mrgoli obojih. Določenemu delu domačinov kraškega ter primorskega območja nudijo divji šparglji donosno sezonsko zaposlitev in razen občasnih strupenih kač se zdi pretikanje grmičevja iz prave perspektive in z ozirom na estetiko, s katero sončne dni pomladi zasipa obmorska klima, sorazmerno dostojanstven način koriščenja posameznikovih delovnih potencialov.

_______________

Ena od plezalnih smeri v Osapski steni se imenuje Špargelj direkt. Ime mi je zazvenelo v glavi, ko mi je prijatelj ob poti pokazal prav posebno debel steber šparglja, in z imenom se je odvrtela nekoliko groteskna pot podobe padajoče ženičke, ko je iz bilokaterega razloga zgrmela skozi steno prav do dna in je vse do trdega pristanka, ko se je njeno staro telo razbilo in izmaličilo po teksturi kamnitih tal, v rokah morda še vedno trdno stiskala nabran šop špargljev. Sprašujem se, ali je smer poimenovana iz neke nedoumljive pietete ter v spomin, ali pa je bolj verjetno le ironičen komentar, ki s svojskim humorjem v (verjetno omejeno) večnost obuja nek dogodek črne kronike.

_______________

Morda:

se je dan začel v lenobni in varljivi toploti, s katero se v jutranjem hladu najavlja prihajajoči dan. nn je živela sama in v mali kuhinji je pristavila polento za vsakodneven zajtrk ter si malo pozneje pogrela še črno kavo/nn se je prebudila, ko sta bila tako sin kot njegova žena že davno na vsakodnevni penetraciji kopra z njuno tlako in sta ju oba avtomobila pridno čakala na enem parkirišč v Kopru. nn ne hodi rada tja, pločevina ter utrip rutiniziranih delovnih ritmov se ji zdita neokusna. Ob srkanju kakava se včasih zagleda v negibno mirovanje črnokalskega dopoldneva, ob dotrajanih ter tihih fasadah vasi se njena starost pretopi v okolje, ob vseh stoletjih istrskih dopoldnevov, ko se sonce povsem nemo zazre v opečnate strehe ter tlakovane ulice, se osebna tragedija bližajoče smrti zazdi nekoliko neresnična in nemara nemogoča. Simbolni pakt z iluzijo, svet hiti mimo in še vedno je nn tukaj in zdaj in le čemu tako ne bi tudi ostalo/nn rada začne dan z žlico olivnega olja na tešče ter šilcem žganega po zajtrku. Včasih doda še kakšnega, drugič jo še pred tem prehitita vnuka, ki pridrvita v kuhinjo ter pred katerima nerada pije zaradi ostrega zadaha in po malem tudi meglenih vzgojnih vzgibov. Pravzaprav pa danes raje ne bo pila, še pred opoldnevom bo šla nabirat divje šparglje. Te prodaja ter z nimi ozaljša sicer nesramno nizko pokojnino, in njen neprecenljiv prispevek v gospodinjski proračun je en bolj bistvenih razlogov (pa seveda prav nič jasno izraženih), da preostala družina še vedno ni poslala po malem zmešane nn v kak koprski dom za ostarele.

Tam okoli opoldneva so sončni žarki že dodobra prepojila dan. Ob vse bolj temni senci, katero je starost priklicala nad funkcioniranje srca in ožilja, je nn toliko bolj cenila te že sedem desetletij vračajoče se nasmehe sveta, ki vedno znova presune duha v vsej veličini preprostosti in spontanosti. Deževni ter kratki zimski dnevi so najdaljši dnevi v letu, sedeč ob radiatorju posluša utrip svojega srce, zgubana ter utrjena koža rok zre v njene oči in ji govori o minevanju. Malo je reči, ki po sedmih desetletjih ter ob nekoliko skromnejših intelektualnih ter emocionalnih potencialih še nudijo dovolj fascinacije za kanalizacijo vse manj izrazitih dni. A ob zvoku pomladi med domačim grmičevjem ter pod vedno enakim obrazom sonca za nn vse skupaj spet postane vredno. Boji se umreti, kajti le kdo bo lahko še užival trenutek v veličini, katera odmeva tako daleč v njeno preteklost in katero je ista nn uživala kot kapriciozno mlado dekle/ Šparglje nabira bolj iz navade kot potrebe. Zdi se ji, da bi s prenehanjem njene vloge v blodnjakih trga umrl del njene najbolj notranje identitete. Zato tudi še vedno kuha tako za sina kot snaho, opravki v kuhinji jo utrujajo in snahe pravzaprav ne mara, a ko ji vzameš gospodinjska opravila in nabiranje ter prodajo špargljev, bi od nje ostala le prazna lupina, truplo na dveh nogah, ki od jutra do večera in od večera do jutra po malem srka svoje skodelice po en dan bližje smrti.

Stopila je en korak bliže, vihravo spredeno trnje in neugodna lega ob robu stene sta ta šop špargljev pustila nedotaknjen navkljub bližini poti.

Med letom je enkrat zadela skalno izboklino ter umrla že v zraku. Ob dotiku s tlemi so se njene okončine ločile od trupa in v roki, ki je obležala v bližnji luži je še vedno stiskala šop debelih špargljev/ Najprej niti ni vedela kaj se dogaja, in vso pot do vznožja mimohiteče stene se je njen um neuspešno boril z neizmernostjo in izvirnostjo situacije. Umrla je med aktom prvinskega čudenja, z nekoliko bedastim pogledom v raztreščenem obrazu/ „To je torej to. Le kaj so nebesa in ali bodo pogosto nosili rože na moj grob“/ Bolečina ji je domača in se je ni bala; a kam naj z grozo, da se od sveta ne bo mogla poslavljati večno marveč se bo v nekaj kratkih hipih od nje poslovil svet.

_______________

Smrt je pač le prazno ime. Ima svojo zgodbo in svojo obliko. Tako zgodbo kot obliko lahko valoriziraš po poljubnih kriterijih. Dvestometerski majski padec med nabiranjem špargljev in v ime vtisnjen spomin lahko brez zadržkov potisnem pod krovno podobo pomladi, ob bok prebujanju in zelenilu gozdov, botticelijevi primaveri ter vseh sunkih človeške mase, ki se je že dodobra vsula iz zimskih rovov.

  • Share/Bookmark

baila! gitano baila!

Verjetno ni boljšega indikatorja srednjeročne razpoloženjske klime kot najpogostejši gostje moje glasbene selekcije. Kratek pregled aktualnega dogajanja je zgovoren; izvzemši polomijo včerajšnjega jutra, se minuli dnevi porajajo po sledečih modalitetah;

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Ten že počasi dobiva poletni odtenek, kmalu bodo med lase spet zašla plavolasa pramena in le še korak ali dva, pa se bodo dolgi ter prepoteni dnevi prevešali v še daljše poletne večere in bo v zraku ples hormonov in bo melanholična razposajenost, ki jo lahko pričara le poletna vročina, ko v neskončnost podaljušuje trenutke brezčasja.

Ne rečem, konsistenca v prividih oljčnih nasadov, v vonju suhe trave in s soljo začinjenega zraka je kaj krhka reč. Vse prerado se lahko vmes zasadi trnje aprilskega deževja, majskega študija in na moje želje prav malo odzivne mladenke, po katere golem telesu se še vedno niso sprehajali sončni žarki šišenskega sonca in mi prepotena od jutranjega seksa še ni položila glave na prsa. Vse troje, pa tudi finančna tragika ter nenazadnje prebliski infantilnega čustvovanja so rizik, ki vedno znova grozi s potopom nazaj v židovsko vijuganje klezmaticsov ali zorna in nosi prav malo plesnega in še manj erotičnega potenciala.

A prav ta trenutek je vendar na varni strani bivanja, že vonjam žar na strehi mojega bloka in cvrčanje čevapčičev, že slišim stokanje vlažnih teles in vidim od sonča razbeljeno skalovje, morda provansalsko grajeno krajino ali razpokano in žejno zemljo katalonije.

___________________________________

Inu še vabilo na genialen in že od začetka sezone pričakovan večer; Pleši cigane, pleši jebote!

  • Share/Bookmark

wood in the metal

Pijan utrinek, iz alkohola porojeno in skozi razrahljane tekstualne okvire procesirano pisanje; pogled naokoli ti razodene ostanka rajanja, pod oknom je kup anonimnih oblačil, v kuhinji se kopičijo kozarci in osebna imovina raztreščeno počiva na pisalni mizi in ko se zazreš vase se tam nahajajo anekdote minulih 24 ur in vseh izmikanj dostojanstva, v tebi lebdi oblak, težka gmota lahkotnosti nad slabo artikulirano zavestjo. Omamljen se zaveš, da je situacija grozljivo neskladna, asimetrija v bivanjskih vzorcih omeni kakšno osebno in družabno potencialnost, katero je načela eskapada v vino in potem še vsa naslednja sredstva zadevanja. Včasih ti pogled vase zatava in roka nemo obvisi nad tipkovnico, hašiš in zorn te pošljeta na asociativno in raztopljeno stranpot in iznenada se spet vrneš v tekst. Prsti z nekaj več teže padajo po črkah, in vendar za njimi ostaja linija besed in ovija ves ta disintegriran svet pijanega, zadetega, neprespanega in neodgovornega trenutka.

Nekoliko me je strah prihajajočega jutra. Skozi okna brez zaves bo stanovanje presijano s soncem in moj dih, tenak v jutranjih mencanjih okrevajočega duha, bo postavljen v dan in medias res. Brez opozorila se bodo stene zazrle vame, dan bo povprašal o svoji smeri in zanj ne bom imel odgovora. Inercija brez vsebine me bo poslala v metodično urejanje – posoda, stanovanje, higiena, bližnji in v končni fazi strukturacija prihajajočih ur. Glasna glasba ne bo preglasila hrumenja oddaljenih tresljajev še vedno pretresenih mehanizmov zavedanje sebe v svojem telesu. Morda se bosta sramežljivo nakazala slabost ali glavobol, in prav gotovo si bom želel pobega v gozdnato tivolsko zaledje in njega vse preveč populiranih steza.

Simpatična bilanca, osebni športni uspeh sem izpeljal v resnično uspelo zabavo in noč s plesom na turbo ritme omarja soouleymana ima tisto noto izpod prstov dostojnosti pobeglega vedenja, ki človeku s kvaliteto osmisli veseljačenje. Z nekaj smisla za humor začneš jutro, ki ga prezgodaj prebudi rezka svetloba dne, s špricerjem in brez pretiranih ovinkarjenj kreneš naprej v žganje in gobe in nekaj javne intime s snegom ter mrzlo vodo ter se nazadnje že povsem neuspelo boriš z bolj fizičnim kot duševnim ravnotežjem, pri čemer se slednje skriva za velikimi sončnimi očali in njihovo utvaro anonimnosti.

Vsebina, motivacija in pretežen fokus, pa tudi počutje tega momenta so seveda dekleta. Libidinalna blaznost je jeben gospodar, obenem neumoren ter upoštevajoč njegovo aktualno brezciljnost tudi zelo melanholičen. A pod meglo izvotlenega umevanja je medel, in zavest bo naprej usmerjal ned rothenberg z neko abstraktno emocionalnostjo, od katere prekipevajo njegovi hipnotični soli. Naj torej utrinek izgine v nočnem nebu.

  • Share/Bookmark

o tišini

<!– @page { margin: 2cm } P { margin-bottom: 0.21cm } –>

Obstaja več vrst tišin. Lahko gre za tišino, ki te kot gibko mezenje medu razlasti teže in gravitacijo zamenja mehkoba dojk ter razmišljenosti. Spet druga je rezka, je otopeli molk osebnih zgodovin in kot beton zadušenih samot. Ne predre je niti sončev vzhod in ne vrvenje krvi po žilah in nima razcefranih robov. Lahko pa je tišina glasna, skoznjo vihrajo ščemenje muh, ropot pločevine in neskončne frekvence lebdečih misli, tinitus nemira. Zdi se, da je ves svet podrejen godbi molka, kričanju nemega sklicevanja na nevronsko neravnovesje in morda je nemirno vrenje nerešenih potlačenj neuspešno sublimiralo v otožno pomirjenost.

Zunaj se kamniške alpe postavljajo v bežečih in nedoločljivih odtenkih kiča. Tu je vanje ujet le še vrhnji kamen plečnikove cerkve; njegova arhitektura arogantno beži od malega človeka pod njo v brezčasnost samotne tišine, črnobele in z dušo vzvišene aristokratske prefinjenosti. Mimohiteči avtomobili prevzemajo primat in se kažejo v vsej veličini svoje gibalne hegemonije, še vedno je dan in vendar bolj kot mehke, spokojne in pastelne tišine po pojemajočih fasadah skozi oko drsijo pari žarometov.

ParkBrax se imenuje serija duetov Anthonya Braxtona in Evana Parkerja. Klobčič saksofonov improvizacije tke glasbo, sestavljeno iz tišin. Alto saksofon je kot molčanje predolgih poletnih večerov, soparne večere ob koncu žgočega dne radostno hvalijo le še neumorne muhe. Drvenje skozi in ven iz samega žanra je brezčasno naprezanje, dostojanstveno človeško tkanje kulturne preproge, ki ne bo nikoli letela. In ubranost, ki obstaja le v svoji izgubljenosti, je ta otožna pomirjenost preglasnega molka.

(o tišini in dopaminu)

  • Share/Bookmark

se7em?

pa ajde, za dobro jutro:

egocentrik

površen

zbiratelj

malo narcisa

neodgovoren

preračunljiv

odvisnik

Neinspirirano…

  • Share/Bookmark

buffalo collision, 20.1.09, klub cd

<!– @page { margin: 2cm } P { margin-bottom: 0.21cm } A:link { so-language: zxx } –>

Pod kolonialno vladavino sil Disneylanda in njihovih totalitarnih pretenzijah se v človeku od časa do časa naseli zadušljiv občutek utesnjenosti. Med pogostejše urbane strategije sublimacije nastale napetosti sodi izživljanje v sferi prometa in kot uvid v podtalne sile bivanje zagotovo sodi redno veriženje pločevine, stekla in človeškega tkiva. Zagotov manj nasilna praksa je glasbena artikulacija nemira in če asociativnemu prepletu imena njujorškega kvarteta Buffalo collision z njegovim odrskim izrazom še malo pustimo prosto pot, lahko skozi časovno bližino pionirskih osvajanj divjine v koletkivni zavesti amerike razumemo masivnost in neulovljivost nasilja v čelnem trčenju bivolov kot prvovrstno estetsko sublimacijo nestrinjanja z glorifikacijo blaziranosti in vsiljene predvidljivosti sodobnega sveta.

Saksofonist Tim Berne in violončelist Hank Roberts se v kreativnih delavnicah njujorškega downtowna kalita že več desetletij in skupaj s kalibri tipa john zornsta od osemdesetih naprej skrbela z fluidnost in propustnost mej izbranega žanra improvizirane godbe. Precej novejšega letnika sta Ethan Iverson ter Dave King, dve tretjini slabo desetletje stare zasedbe The Bad Plus ter člana nekaterih drugih, manj znanih projektov (npr. the happy apple), ki še bolj kot the bad plus stojijo izven žanrske enoznačnosti in se odkrito ne le spogledujejo s popom, elektroniko ter rockom. Skratka četverica močnih posameznikov, ki poleg suverenega obvladovanja inštrumentov skozi celo obdobje svojega ustvarjanja kaže odkrit nemir ob zatohlosti konvencij in ki tudi v najnovejši dekadi vztrajno obnavlja kultni status downtowna novega yorka.

Ob vsem napisanem bi torkov nastop kvarteta nemara lahko vnaprej osumili kakofonije, brezbarvosti identitete in pogrevanja hladne juhe novega. Nič od tega, in v klubu nad mestom so od prvih minut dalje maloštevilnemu poslušalstvu ponudili prvovrstno predstavo nepretencioznega in vendar dovolj abstraktnega dialoga med konvencijami ter izvirnostjo prepletanja štirih inštrumentov. Skozi štiri bolj ali manj razpuščene kompozicije so vseskozi ustvarjali obvladano in blago nevrotično atmosfero, in njihovo mestoma hrupno večinoma pa precej minimalistično komuniciranje je kot čvrsta prezenca bdelo nad občinstvom.

Začeli so s skupinskim igranjem po principu epileptične nenaključnosti in ob neobičajni in skrajno izkrivljeni melodiki violončela je za okvir skrbela polna in dostopnejša tekstura Benovega saksofona ter čvrsta in neumorna podpora v igro zaverovanega bobnarja Dava Kinga. Bolj skromno se je vključeval klavir in namesto bravuroznih pasaž iz zasedbe the bad plus je Ethan Iverson puščal dovolj prostora za nemoten pogovor koletkiva. Ta se je v drugi polovici prvega komada prepustil v presunljivo in minimalistično prasketanje ter nakazal izrazne ter emotivne zmožnosti njihove sicer zelo disharmonične in zmuzljivo melodične glasbe. Tudi v naslednji kompoziciji so se prevdino držali stran od brežin konvencij in se niso prepuščali niti egotriperskim pregreham kot tudi ne preočitnim mašilom, in v vsej razpuščenosti in improvizaciji je vseskozi bodla v oči sijajna uigranost in skladnost kvarteta in demokratična in pluralna raba vsakega od glasbil.

Po pavzi se je upočasnjena in v detajle fokusirana uglasbitev neobrzdane prometne nesreče bivolov pogosteje približala jazzovskim izraznim prijemom in predvsem z neumornim bobnarjem postala zelo fizična zadeva. Četudi se je morda na njihovo formo v doživljanju že laže pokazalo s prstom in predvidelo korake, se je toliko lažje prepustilo variacijam ter tudi nekoliko pogosteje zaznalo odzven urbanega zaledja ter že nekaj časa kanonizirane scene. Senzibilnost glasbenikov je stekla v senzualnost godbe, in napetost je po četrtem komadu in nekoliko nenavdahnjenem in prisiljenem bisu pustila poslušalca blaženo izčrpanega ter hvaležnega instituciji cankarjevih torkov za (po diletantski metelkovi ter nekoliko medlemu prvemu torku sezone) glasbeno končno izpolnjen januar..

  • Share/Bookmark

evangelij po jk

priljubljena praksa kritike krščanstva ali dogem ter doktrine rimokatoliške cerkve se mi vedno bolj kot občudovanja vreden izraz svobodomiselnosti in naprednosti zdi ekvivalent brcanja mrtvega konja, in ob vseh modricah na nagnitem truplu uboge živali mi takšno početje kaže kvečjemu pretencioznost uma, samozadovoljnega v kontaminaciji z bolj subtilnimi in sodobnimi plašnicami. če je kje v latinski ameriki, afriki ali na poljskem kritika interpretacij in izvajanj Knjige še legitimno dejanje, se naša mala dežela in nenazadnje širša zahodna družba lahko le privošćljivo nasmehne instituciji ter spremljajoči ideologiji, kateri se rušijo tla pod nogami in lahko le še nemočno cepeta v bizarnih pozivih in tožbah vatikana ali morda celo v redkih formalnih izkazih moči in idiotizma. seveda je takšno pozicioniranje cerkve bolj osebno občutenje in ne objektivna umestitev ter ocena cerkvenih moči in zagotovo ni takšnega mnenja jose saramago, ki z leta 91 izdanim evangelijem po jezusu kristusu ni smel kandidirati za neko evropsko literarno nagrado zavoljo domnevne žaljivosti njegovega knjižnega dela. protestno se je odselil na kanarske otoke in se tudi v nadaljevanju dni dosledno udejstvoval pri kritiki okostenelih institucij, arhaičnih idej ter njihovih še vedno redno krvavih posegih na krhekem človeškem tkivu. a saramagu se le stežka očita pretencioznost in njegove brce nosijo imaginativno moč daleč onkraj domnevnega razkrivanja z religijo zatemnjene resnice. da zgornje vrstice dobijo nekaj smisla bi na kratko strnil vtis po branju knjige in začel s tem, da knjige prvenstveno ne vidim kot  nastrojene do katerekoli konkretne religije ter spremljajoče infrastrukture temveč bolj kot branje človeka skozi zgodbo, ki je predvsem na zahodu močno in nepreklicno internalizirana v samo bistvo posameznikov in ki pravzaprav predstavlja le imaginativno teksturo globjih in onkraj tekstualnih mehanizmov človeškega zavedanja, osmišljanja in kar je še teh abstraktnih lastnosti eksistence. vnaprejšnja obsojenost je poglavitni motiv knjige in junaki knjige so le nemočne lutke v igri usod, v vnaprej spleteni poti krivde in iskanja odrešitve v neskladnosti s samim seboj. nezadovoljstvo in obsedenost z močjo, sklicevanje na s ciljem opravičljiva sredstva ter kruto reduciranje človeških življenj na vzvode so lastnosti, ki jih saramago pripisuje krščanskemu bogu, a so bolj kot žaljivo roganje neskladju dogme o dobrem bogu s krutim svetom pravzaprav za avtorja značilno alegorično priobčenje skozi vso zgodovino, čas in prostor  prisotnih tendenc človeških kolektivov in družbi lastnega podjarmljenja individualnih človeških bitij. vzporedno pri od krivde razjedenem, od užitkov mesa vznesenim in uporniškem jezusu kristusu ne gre za profanizacijo sina Človekovega marveč ravno obratno, za posvetitev slehernika v misterij človeškega iskanja, v misterij brez odgovora, puščava in puščavsko nebo se v svoji ignoranci človeških krikov in vprašanj vseskozi pojavljata kot najdoslednejša možna religija. Zavetje neba, pod katerim se obupano ljubita tako marija magdalena in jezus kot tudi glavna junaka bowlseve (in pozneje bertoluccijeve) vizije, je tista nerazrešljiva dvojina varnosti in samote. puščavsko nebo ne obsoja a tudi ne ponuja odrešitve iz nerešljivih trenj in bojev nujno tragičnega posameznika in skozi to patetično eksistenco, polno sublimacij, pretenzij, brezupnih upov, alienacije od sebe v virtualnost materije ter uporov, se na koncu vedno in vendarle le spotakne v navadno prezgodnjo smrt. edino dejanje, ki ob vsem tem balastu spremlja banalnost in rutino posamezne poti je smisel za humor (seveda najadekvatneje črn) in saramago v tem (kot tudi drugih) delih kaže, kako iztržiti kar največ v tej izgubljeni igri.

  • Share/Bookmark

one of those days

Obstaja specifičen modus dni, ko človeka zajame neko toplo, rahlo sanjavo in prvenstveno melanholično čustvo. Ponavadi se oglasi na ponedeljke, in navadno je posredi nek vetrič dekliške miline. Takšne dni se glasbeni okus nekam iztiri in…

YouTube slika preogleda

…in ko že četrtič preposlušaš nek lanski koncertič Tori Amos in te ne več zadovolji niti youtube se odpraviš v nove sfere ezoteričnih vokalov…

YouTube slika preogleda

…in vendar še vedno nemirno postopaš po stanovanju…

YouTube slika preogleda

…takrat si že resnično želiš, da bo tega dne konec.

Jebeni ponedeljki…

  • Share/Bookmark

kosilo 1

Ničesar ni, o čemer bi zmogel pisati. Morda bi lahko preklel dež in ta jebeni nemir, pa raje oba puščam ob strani; hitro bosta izpuhtela, ko nanju posvetijo sončni žarki.

En presežkov tega dne, če ne morda celo tedna, vseeno kani pristati na medmrežju. Ob omejenih možnostih izbire sem dejansko uspel izpeči izvirno in presenetljivo okusno kosilo. Med glasnim šopanjem masad najprej skuhaš piro, ne veliko, kakih slabih 50g. Obenem na pult že zložiš ostale potrebščine in morda iz prve knjige masad preideš na drugo ter pustiš ozvočenje jamieju saftu. Ali tudi ne, po želji pač. Ko je pira pripravljena ji prepustiš srkanje preostale vode in fukneš na tanko plast olivnega olja eno manjšo bučko, lično zrezano po avtorskih preferencah. Dete pustiš cmariti pri nizkem ognju in počasi dodaš še na drobne kose narezan tofu, spet kakih 50g in čez oboje po inspiraciji pljuskneš sojino omako. Pečeš naprej, po nekaj minutah dodaš še piro in se pripraviš za kritične detajle. Te izvajaš po občutku in v ponev pogumno natrosiš curry in poper, nekaj manj pogumno zelo dominantno aromatičen pehtran in z nekaj pazljivosti še garam masalo. Čez fse skupaj zliješ slab deci sladke smetane in premešaš ter cmariš, morda najbolje kar pod pokrovko. Ko modro presodiš, da bučka še ni povsem cmizasta in zmehčana, ogenj na štedilniku ugasneš in pripraviš dva kosa tortilj. Napolniš ju z vsebino ponve in v vroči pečici v nekaj minutah pogreješ kosilo.

Voila…

Ko vse skupaj zaužiješ, se vsedeš v avto in v zahvalo avtorju recepta na celovško prineseš odpirač za buteljke. Tega avtor potrebuje nujno, vsakič znova ga odpiranje steklenic z nožem privede en korak bližje precej boleči usodi kakega prsta ali dveh. In po takšnem kosilu ter še vedno boleči glavi od jutranjih hlapov čistilnih sredstev bi bil danes res neprimeren dan za beg na klinični center, in nedvomno bo še manj primeren jutri in verjetno večina dni za njim.

Išče se zadovoljstvo, mimogrede… In kaj manj okoren smisel za humor…

  • Share/Bookmark

spet nov dom

Eno s celovško cesto. Okna vsaj zvoka ne tesnijo najbolje, vsak mimoidoči avto se bežno oglasi tudi mimo mojih ušes in dinamika urbanega hrupa naznanja pestrost po stanovanjih in pločevini zgoščenih življenj. Spodaj se s temo bore semaforji, rdeča luč motno odseva v luži pod njo. V mokrih tleh se podvajajo žarometi ter obcestne svetilke. V nočni bledici in oranžnih odtenkih mesta se v pet krakov razprostira križišče in požira avtomobilizirane duše skozi to vlažno noč.

Nenavaden občutek, neka lahkotnost in obenem praznina se naselita v človeku, ko se mu rahlja konstrukcija koncepta dom. Ko svojo imovino nalagaš v avto in se zazreš v prostor prepojen z vonjavami, navadami in spomini, z domačnostjo, telesnimi tekočinami in tesnobo, v katerem odzvanja tvoja osebna zgodba, se vedno nekoliko boleče odlušči fizična materija nekega jaza. V najglobje plasti zažrte korenine so tiste, ki v tem turbulentnem svetu obdržijo pokonci tako gozdove dreves kot železobetonska življenja posameznikov. Le malokateri segment človeka je tako vseprežemajoč kot njegov dom, vanj so vtkana življenja stvari, časovne strukture, relacije med početji ter soljudmi in človeška interaktivnost se vseskozi dejavno prevaja vanj.

In vendar greš…

Poceni se bom izmuznil in temu rekel židovska življenskostilska izbira. Skozi pisanje je namreč zavela pesem skupine the klezmatics in genialni vrstici

dispossession by attrition is a permanent condition
That the wretched modern world endures

In ker je koncept življenskega stila tako…postmoderen, se nemara lahko sklicujem na estetizacijo in udomačitev diasporične izkušnje kot izvotlene ter s kulturno produkcijo naphane metafore. Potem lahko pojdem dalje in spet pustim komadu undoing world nadaljevati nekoliko patetično formo individualizirane eksistence

…You drift away, you’re carried by a stream.
Refugee a wanderer you roam;
You lose your way, so it will come to seem:
No Place in Particular is home.
You glance away, your house has disappeared,
The sweater you’ve been knitting has unpurled.
You live adrift, and everything you feared
Comes to you in this undoing world…

Skratka, stanovanje se ne išče več. Služba še vedno. Obstaja sicer nek pregovor o štalci in kravci, a kaj bi s tem. Kvečjemu bo treba pohiteti z vgradnjo novih oken, duše se še naprej podijo skozi petek in stanovanje ter neumorno mrmrajo svojo štiritaktno spremljavo.

  • Share/Bookmark

Kemija

Kako naj ujamem živo srebro

Še preden je najina diskretna romanca dobila pravi zalet, se pravi, pred prvim res dobrim fukom, sem jo v nekem pogovoru označil za zmuzljivo. Niti nisem vedel, kako preveč plastično se bodo v besedi skriti odtenki vtkali v labilne strukture mojih dni. Zdela se mi je nepredvidljiva, v nekem nemirnem in ne povsem doumljivem sosledju so se skozi ta lep ovalen obraz prelivali smehljaji, resnobni pogledi in včasih ravno pred izustenjem ustavljeni stavki. Eruptiven entuziazem so porodile včasih samoumevne drobne radosti. Iznenada se ti včasih izmakne njena pozornost in skozi zamišljene oči se zastrmi v prazno.

Njene sheme vedenja so mi po tem času že bolj jasne; ko v domnevo o skriti logiki stvari uspešno integriraš pripoznavanje nedoumljive emocionalne drugosti ženske in se do neke mere odpoveš predpostavkam kavzalnosti, postane akt razumevanja do obravnavanega subjekta manj agresiven in bolj fluiden. Še vedno ne vem, kako ločiti nežen pogled od otožnosti in niti si ne znam razložiti njune možne relacije. Različna kulturna miljeja in drugače konstruirani mišljenski svetovi mi nemara onemogočajo jasneje opaziti skupne točke v sistemih vrednostne orientacije in mahinacijah osmišljanja življenja.

A reči so šle seveda dlje in svojo pot, nastali so ti prečudni intesubjektivni prostori, katere porodi bližina dveh ljudi in kateri se nato sesedejo nanju. Nekateri, kot so zveza, ljubezen, spolnost ali pričakovanja, so institucionalizirani. Spet drugi prostori se skrivajo bolj v sencah; strah, ljubosumje in posesivnost, šibkost in odvisnost, male drobne in skozi leta nanešene res povsem minorne zamere… Marsikatere je institucionalizirala le psihoanaliza, in prenekateri prostori so pač le povsem morbiden ali magično čudovit preplet dveh unikatnih duš.

Med nama je kot legitimen in željen bolj ali manj priznan le seks. Pri zaljubljenosti mi ni več jasno, in naklonjenost, navezanost in nežnost do nje se mi nekako ne stkejo v idejo zaljubljenosti; neizmerljive lebdijo, kot da nejasnost označevalca izmakne možnost valorizacije čustev pod njim. Njen uspeh verjetno, očitno je dovolj pridno vztrajala, da med nama ni in ne sme biti preveč ničesar. No, lahko bi sicer le rekel, da sem prav bedasto in neskončno prijetno zaljubljen. A to bi bilo preveč preprosto, in poleg tega bi se neiskreno ognil omenjenim, skozi dvojino privzetim inhibicijam ter nenazdanje moji lastni previdnosti v prepletanju jazov.

Roko na srce, morda šele zgradbe institucij lahko vržejo resnično temačne sence. Mali in relativno svetli so med nama tisti prostori, katere se raje tlači, kot da bi se na ves glas kričali svetu. Le bežni odtenki lastniškosti, tega debilnega in težko rešljivega sopotnika romantičnega sobivanja. Vsaj pri meni nezaznani indici navezanosti iz strahu pred samoto. Morda neka asimetrija, do katere pa verjetno pridem pozneje.

Pustimo zdaj to in se vrnimo k zmuzljivem dekliču. Rad jo imam, in včasih bi se človek z njo želel objeti v vsej mesenosti in duhovnosti. In zazdi se, kot da bi med prsti poiskušal zadržati živo srebro.

Vsak ima svoje brazgotine in nade, in ne spodobi se brez posebnega razloga siliti ljudi v svoja pričakovanja. Če živo srebro neprostovoljno okleneš v steklo, ga lahko uporabiš le še za arhaično delujoč termometer. Z mladenko se jaz želim ljubiti, čutiti vibracije njenega telesa pod mojim in slišati njeno ječanje. Uživam, ko mi z drobnimi terorizmi impulzivnosti prikliče nasmeh na obraz in me nato nekoliko obtožujoče povpraša: čemu se smejiš. In včasih, navadno po orgazmu, mi dejansko položi glavo na prsi in postane za en daljši trenutek mirna in tako zelo blizu in topla. In včasih, prav tako, je spet tako zelo odaljena in skozi svoj skoraj nevrotičen nemir le malokrat vidi ljudi in še najmanj sebe. In… ne vem, morda bi jo želel enkrat držati v rokah v neinhibirani čustvenosti ter predanosti brez pomislekov in psihičnih kulis.

Pravzaprav ni vprašanje, kako naj ujamem živo srebro, in kot akt spoštovanja tako do nje kot sebe bi se lahko raje vprašal, kaj naj z njim. Naj ga prepustim faustovski bitki brez konca ali celo zmagam in si brez njegove eksplicitne privolitve priredim bolj stanovitno in varno dvojino. Ga morda raje prepustim drugi volji in prstom, ter najdem svojemu inputu bolj sorazmerno vrnjeno magijo. Ali se pač preprosto prepustim najinim skupnim uram, iz dneva v dan bolj hvaležnemu in prijetnemu sobivanju, rastoči zamaknjenosti zaljubljenosti in nenazadnje hipnotični senzualnosti prepletenih teles.

Niti ni vprašanj, življenje teče svojo pot brez mene, in te besede naj pač le zašepetajo eno pot misli, katero je ubral večer in ki bi se lahko glasila povsem drugače; težko je pisati o nečem tako zmuzljivem kot midva, ob toliko vzporednih resnicah in mnenjih o stvari je zapis res povsem estetska stvar, v vsej pojavnosti utemeljen v laži, da je trenutek ene misli lahko kakršenkoli približek njenemu avtorju in nosilcu in nestalnim, nestanovitnim ter kompleksnim potezam te…te ‘romantične‘ epizode (in, čemu ne bi res bolj poudaril romantičnosti kot epizodnosti).

  • Share/Bookmark

Išče se…

Nekaj sem ravno spletaril po računalniku, verjetno sem po sferi delovnih obveznosti šaril z drobnimi opravili in opravičeval apatično strmenje v ekran. Z glavo ni bilo vse prav, in v nekam čuden nemir in razmišljenost se je počasi tihptapila slutnja melodije. Slutnja se je počasi razpletla v simpatično morbiden detajl, nekdo je nedaleč igral Tišino. Pustil sem nekam vojaško romantizirani spremljavi, da se je počasi posedala vame in nato pogledal skozi okno. Sivo obzidje ljubljanskih žal je nakazalo sliko žalostnih (morda celo pretresenih in izgubljenih) svojcev. Kolektivno se prepuščajo cenenim ritualom in z iskreno bolečimi solzami zastrinjajo dejstvo smrti. Vse skupaj me je prijetno pomirilo, skozi institucijo okna se mi parita intima lastne sobe in le nerodno okrancljana resničnost, zaverovanost v lastno bubo mi le en pogled spridi s patetičnimi tvorbami marmornatih spominov.

Prijetna soba. Le začasna; težko je bilo zapustiti v zadnjih štirih letih izgrajen dom. Težje kot sem si mislil, ko sem v škatle prelagal imovino sobe, njeno lastno tkivo, sem začutil mehko in globoko žalost. Nekoliko proti intuiciji sem nadaljeval in danes že nekoliko udomačil ta prehodni dom. Prijeten je, poslušam Zornove masade, napol gol se že slabo uro odpravljam proti tušu in kaj kmalu me utegne prehiteti kak niti ne željen obisk.

Išče se garsonjera ali enosobno stanovanje v ljubljani. Pogojno, ob intimo, zasebnost in lastno življenje omogočajoči situaciji tudi soba. Išče se nekaj bolj sončno počutje. Išče se jasnejša zavest o početjih mojega življenja, vsa se zde odtujena od preveč reflektivne zavesti. In, nenazadnje, išče se sedaj že nekoliko predolgo obljubljana služba.

  • Share/Bookmark

poletje v školjki

Pravzaprav mi je ta tip postal kar všeč, zadnjih pet mesecev se je izoblikovala simpatična entiteta, vse od navad, razvad, razpoloženj in do relevantne in še sprejemljive abstrakcije smisla in njegove oblike. Dobro se počutim v lastni koži, vse manj se vidim kot odklon od minule oblike, počutim se kot suverena in sproščeno kontradiktorna gmota jaza. Čustvene reakcije, ljudje okoli mene, nenavsezadnje profilizacija glasbenih preferenc; verjetno bi s tem jazom lahko živel, in ta pomlad bi lahko kar trajala in trajala.

Pa vendar ta jaz in to pomlad najverjetneje zapuščam. Vzdržuje ju življenski stil, ki žalibog ni vzdržna praksa; lebdeti ob minevanju dni.

Pojutrišnjem prekinem pomlad, špansko poletje in rjava polt bosta prehodna pravljica, milni mehurček časa; slaba dva meseca brezčasja, izolacija in fokus v pirinejih, mir pred samim sabo in nenazadnje tem norim poletnim valom ženske lepote. Četudi manj spektakularne od feminilnih linij in detajlov, pustijo granitne vertikale človeku to svobodo, da pusti ego kak korak ali dva zadaj. Da si povsem sam, stiskaš in iščeš opore v skali, povsem sam in samozadosten. Težka abstrakcija, en gib ali ena smer sta tako zelo relevantna in vredna truda, sovražnik pa le lastno ravnotežje, fokus in (percepirane in prave) omejitve moči.

Izogibanje sebi bom nadaljeval festivalsko, četudi manj nadzorovan in predvidljiv je teden pivnikov, pekočega sonca in pisane množice božanskih deklet še vedno v slogu drobljenja in šizofrenega sestavljanja ega. Poletje v vsej slavi, portugalsko sonce v avgustu  je od ranega dopoldneva  do poznega dne en in edini suveren.

In potem življenje. ‘Najprej štalca, pol pa kravca’ pravijo. Morda, jaz bom vendarle najprej vzredil kravco, v tednih zatem se začne vpletenost v življenje in izgradi še streha nad glavo. Selitev, novi bližnji, služba. Tudi prav, nekatere pomladi in nekatera poletja se včasih zdijo ko krhek in povsem surealen izsek med nenehnim ciklom izmenjavanja letnih časov in minevanja let, resničen le kot opomin o relativnosti časa in dvomvljivi kavzalnosti dogajanj. Anomalije na prevleki slutenj čez nepredirno temo vprašanj o optimalnem strukturiranju smotrnostnih zgradb in čeznje izvezenih tekstur.

(Nekaj sentimentalnosti in pompoznosti ob zapuščanju resnično zadovoljive forme dni si vendarle lahko privoščim)

  • Share/Bookmark

fiesta en el solar

Dve skodelici kave, en zajtrk in nekaj ur po prejšnji objavi se svet spet giblje po ustaljenih tirnicah sprejemljivosti, lagodnosti in tihega nasmeška za sicer s podočnjaki zaznamovanim obrazom. Po glavi mi še vedno špila marc ribot, ki pa skladno s počutjem namesto freejazerske agonije preigrava bolj sončne odtenke z zasedbo the prosthetic cubans. Krasna muzika, njegova razvlečena in umazana kitara nima para in zveni enako noro tako v masturbacijah razpuščenega jazza kot v bolj rockersko nagnjenih variacijah zornove masade, in ko ata na mamo skupaj z vokalom toma waitsa1 ali edinstveno laid-back-melanho-cool liriko johna lurieja. Verjetno bi se iz še nedavnih meandrov identitetne krizice in blažje depre izvlekel tudi brez njega, zagotovo pa ne s tako stylish soundtrackom in počutjem.

Če kani iti vse po sreči, se letošnje poletje ne bo več pretirano odmikalo od tirnic, začrtanih s komadičem fiesta en el solar.

  1. Ta se v kratkem oglasi tudi na naši celini []
  • Share/Bookmark

deja vu

I think I may have a problem with my lifestyle. Ne morem se spomniti, iz katerega filma mi odzvanja ta stavek. Tam se ugotovitev nekako zdi na mestu, tako mirna in jasna ob vsej kaotičnosti posledic življenskostilskega problema. Tekoče jutro ponuja podobno kontrasten vtis, ob razmetanem podstrešju, razbolelem fizisu in na ves glas predvajanem brskanju in izgubljanju marca ribota po dediščini alberta aylerya je takšna ugotovitev že onkraj očitnosti.

Pa saj so bili vsi večeri in vse noči vredni svoje cene, tako v finančnih kot nevronskih shemah moje malenkosti, in detajli spomina mi kažejo vrtince prijetnega blaznenja. Le… No, le ti ponedeljki. Ko se ti, še preden se povsem zbudiš, od zadaj začne približevati še zadnji odmev konkretnega življenskostilskega izpada zadnjih nekaj dni in ki bo oz. že je, po petnajstih urah spanca, našel precej bolj trezno in za bolečino dojemljivo entiteto.

Navadno si takša jutra blažim z lažmi o tem jutru kot novem začetku, o spremembi attituda in vse to, o opustitvi pijače in droge in vse to. Tudi danes bi se verjetno predajal tej nadi, pa me žalibog že jutri čaka dolgo pričakovana eskapada s kakimi tristo do petsto mikrogrami dietilamida lizergove kisline. In tako se morda še najlaže tolažim s prepuščanjem mojega sveta v film in glasbo, pred mano in za mano potop, a vsaj ta moment je norost ujeta v zvočnike in tisti ironično miren “i think i may have a problem…“.

  • Share/Bookmark

zapiski iz beležke: zeleno

Svet je poln lunatikov in lepih deklet.

(jebeni reality show)

  • Share/Bookmark

zapiski iz beležke: rumeno

Včasih tako zelo preziram ljudi; Sedim na vlaku, atmosfero preveva vonj po postanem zraku, smrdi po tujih rutinah, potu in po življenju, ki se je zataknilo na mestu. Gledam skozi okno in ne vidim mesta marveč le mrtvo sliko, le s travo prerasla skladišča, umazane strešnike in izprane grafite.

V istem vagonu sedi ženska srednjih let. S široko odprtimi očmi bebavo kima sogovornici. Ima majhne ustnice in nakodrano lasišče, čez boke jo ovija predebel in cenen zlat pas. Izgleda kot karikatura (bog je zloben karikaturist). Ne morem prenehati opazovati in sovražiti zabitosti njenega izraza. Njena prisotnost in njen sprijaznjen obraz me žalita.

Končna postaja…

  • Share/Bookmark

ontološko brezdomsvo

Včasih, ko zaprem oči in čakam na spanec, se mi za vekami začno izrisovati podobe. Pa ne tisti razlomljeni ostanki svetlobe, ki niso uspeli pobegniti nazaj v svet in v prazno odzvanjajo med zidovi lobanje, marveč črnobele, skorajda stripovske figure. Niti se ne sprašujem čemu in niti ni važno. Res ne, nenadzorovani drobci, ki uidejo kontroli in ki izkazujejo zanimivo tendenco. Zgodi se, kot bi začela gniti tinta. Robovi se začno razlivati, linije postanejo tako… groteskne. Podoba ne izgubi le ostrine, postane kot v pisoar namočen časopisni papir. In, tako se mi vedno zdi, kot da bi svet posilil tiste drobne minute, ko grabiš za spancom in se začasno umikaš zavesti.

Saj se zdi, da je pravzaprav vse v redu. Pa vendar…

Pa vendar… Ne vem. Nezadovoljen sem. Prijatelj me je diagnosticiral z blažjo depresijo. Morda, sam bi temu vendarle z manj navlake rekel izguba iluzije o trdnih tleh. Res, vsa stvar je v tem, da samega sebe prepričaš o trdnih tleh. Pravzaprav moraš le verjeti, da vendarle obstajaš. Da nisi le ohlapna entiteta priličnih tokov in na površino prinešenih drobcev nedostopnega, marveč, da si oseba. Da lahko rečeš jaz sem, jaz si želim in jaz bom, in ob tem ne dvomiš v izrečeno in ga namesto postavljanja v kontekst drugih in trenutnega počutja postaviš v kontekst sebe.

Zmeden sem. In kar ni konca, kar traja!!

Nekako tri mesece bo od kar… od kar sem naredil eno bolj impulzivnih med relevantnimi dejanji zadnjih let. Od takrat naprej pa… ne vem, to nisem jaz. Reflektiram in govorim o tujcu. Ne vem, kaj storim s tem tipom, ki tako odstopa od nekdanjega odseva jaza v zavest. Nekdaj racionalen in hladen, preračunljiv, z elementi čudaštva in impulzivnega odstopanja, z nekoliko obešenjaškim smislom za humor. Mehaniziral sem tako svet izven kot tudi znotraj samega sebe, oboje se da z nekaj abstrahiranja posiliti z modelom stroja. Ali pač rastline, neke jebene naracije skratka.  Kje zaboga se skriva ta tip?! Želim ga nazaj. Sem se res tako spremenil, kaj se je zgodilo z mano v vseh mesecih zatiranja med zimskim pisanjem diplome, kaj sem spustil na plano? Ali pa – ni mi še uspelo ustvariti pogojev za preizkus hipoteze – ali pa je vse skupaj le zelo dolga  serija variacij med mačkom in zadetostjo ter pijanostjo. Res,  življenski stil zadnjih mesecev ne nudi plodnih tal za osebo, ki sem jo izgradil s športom, odrekanjem in zmernostjo.

V enem dnevu lahko napečem tudi pet pofukanih življenskih filozofij. In osem različnih evalvacij svojega življenja in pičutja. In trinajst teorij preobražanja, ki nedvomno vendarle je na delu in ki se prej ko slej vendarle izteče v vsaj približek koherenci. Zakaj sploh blebetam. Pobegnil bi… Jebeni pobeg, kaj naj s to nado, v katero se zatekam že mesece in  mesece, že samo obseg in emotivna nabitost sta indikator, da mi ta veliki pobeg ne more uspeti. Kaj naj, bežim od ljudi in stvari, od krajev in rutin? Seveda, za moment ali dva lahko tudi to. Kakor lahko, najbolj zgoščeno prisoten mehanizem pri meni te čase, vse skupaj pošljem v kurac in rečem ko jebe, saj ni vredno.

Morda pozabljam na čas. Morda bo on postoril reči namesto mene. Ne vem, res sem zmeden.

  • Share/Bookmark

omamljajte se

Tip, ki mi je včeraj vračal pogled iz ogledala, mi je deloval nekam tuje. Pod gostimi obrvmi je vame vročično strmel par neznanih oči. Lica in nos so bila potemnela, nekoliko žareča, slutil si lahko nastajajoče sončne opekline. Razpokane ustnice so bile stisnjene, posajeno v nekoliko neobrit okoliš, lasje so bili potegnjeni nazaj v mokrih šopih, ki so ponekod padli na zgubano čelo. Opazoval sem ta obraz in četudi sva bila v malem, z lesom obitem sekretu le jaz in ogledalo, je vame z napetimi, utrujenimi in zaradi premočnega sonca nekoliko priprtimi očmi gledal neznanec. Morda sva res preživela skupaj nekaj minulih dni, potem razumem tudi njegov resnoben in zaskrbljen pogled, dogajanje za lobanjo je bilo pogostoma nekoliko… izvenserijsko.

Sreda je šla mimo mene. Ko si pijan že pred kosilom in po betonu pred fakulteto delaš prevale je le malo upanja, da do naslednjega dne še prideš v stik s konvencionalnim režimom časovnosti. Možgani sledečega sledečega dne so bili bolj neka amorfna gmota nesmislov kot koherentno delujoč organ in četrtek sem raje že zarana ugonobil s travo in pijačo. Dobršen del petka sem prespal in do večera imel ravno še toliko časa, da sem s polnimi pljuči zajel dan in sapo. In se ponovno izgubil, naslednja kristalizacija se mi ponudi šele nekje v ranem jutru. Trop nesrečnih duš, ki nas še ni spustila droga in smo se namesto spanca raje deklasirali po ljubljani.

(Pred vrati nekega bara se je vsa moralna, finančna in nevronska škoda upravičila v malem in neznansko dragocenem detajlu svetlobe, ki se je odbijala s premočenih tal in povsem surealno gorela s tako močjo, da je napolnila celo vidno polje z belim žarenjem, ki je le na robovih dopustil zabrisane obrise okoliških stavb). Spomnil se sledečega opomina; (Because we don’t know when we will die, we get to think of life as an inexhaustible well, yet everything happens only a certain number of times, and a very small number, really. How many more times will you remember a certain afternoon of your childhood, some afternoon that’s so deeply a part of your being that you can’t even conceive of your life without it? Perhaps four or five times more, perhaps not even that. How many more times will you watch the full moon rise? Perhaps twenty. And yet it all seems limitless).

Še nekaj degradacije moje malenkosti, kake tri urice spanca in še nekaj piva, droge in žganja tekom katerih sem se znašel na krvavcu. In, namesto spanca, hrane ali nadzorovanega okolja še ena noč med zasneženimi strminami, šnopcem, nebesno kuliso polne lune ter mimo nje hitečih in razpadajočih oblakov, odsevom mesečine na snegu in medlo rozno svetlobo reflektorjev za prelomljenim hribom. S tehnom, torto, ovčjimi kožami, drogo, neznanci in disko kuglami v igluju. S kot kanalizacija razraslimi trakovi svetlobe, ki markirajo človeške naselbine v dolini. Ponoči na krvavcu slišiš ptice in piš vetra, ki gladi bližnje pobočje.

Tako zaspal kot vstal sem zarana, prebudil sem se v jedilno sobo in turbo čuke ter se počutil, začuda, fenomenalno. Pot sklepanja je bila, da razlog verjetno tiči v tem, da sem še vedno pijan in da mi v kratkem grozi, da se val omamljanja in opijanja razlomi na obali nedeljskega dopoldneva in na njej pusti razlomljeno telo in duha moje malenkosti. Načel sem novo pivo in se tja do enajste počutil že dovolj varno za četrtinko elesdeja. Sledeče ure sem ponovno izstopil iz sveta in od njega zahteval le konstanten vnos alkohola. Vožnja z vsaj tako pijanim in zadetim voznikom je bila bitka s časom, ki nas je ločil od njegovega zmenka. Kako hecno bi bilo, če bi nas zamaknjen reakcijski čas voznika zapeljal v rano smrt in bi lahko rekel, da sem umrl zaradi ljubezni. Žalibog ne moje, a vsega pač ne moreš imeti. Potem je tempo počasi popustil in tja do poznega večera sem le še ohranjal in ne krepil omamljenosti. Splet dogajanja me je počasi pognal za volan in kakih triindvajset kilometrov sem tvegal tuj avto, svoje življenje ter jasno varnost drugih soudeležencev v prometu.

Skratka, zabavni dnevi. Polni idiotizma, ne rečem. Pa vendar, dragoceni, žalostni in osmišljujoči, lebdenje brez težnosti in časovnosti, ki se morda ne kani ponavljati. Spet se spomnim sadističnega citata malo višje… everything happens only a certain number of times, and a very small number, really… And yet it all seems limitless.

In še enega:

Vedno se je treba omamljati. Vsa stvar je v tem, in to je edino vprašanje. Če nočete čutiti strašnega bremena Časa, ki vam pritiska na ramena in vas upogiba k tlom, se morate kar naprej omamljati.

Toda s čim? Z vinom, s poezijo ali pa moralo, kakor hočete. Samo da se omamljate.

In če se kdaj zbudite na stopnicah palače, v jarku, na zeleni travi, v turobni osamljenosti svoje sobe, ko je omama že popustila ali zginila, vprašajte veter in zvezdo in val, ptico in uro in vse, kar beži, in vse, kar ječi, vse, kar se giba, in vse, kar vam poje, in vse, kar šepeče, koliko je ura; in veter in zvezda in val in ptica in ura vam bodo odgovorili: “Ura je za omamo!” Če nočete, da vas Čas trpinči kako sužnje, se kar naprej omamljajte! Z vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete.

  • Share/Bookmark

brezvetrje

Kaj naj…

Šopam funk in navijam joint. Pred seboj imam edini dokaz o opravljenem dodiplomskem študiju. Je roza barve, podaril mi ga je miličnik, ki se ni strinjal s kopico nezdravih voznih navad v ranih jutranjih urah.

Kaj naj…

Luknja v glavi je dovolj široka za manjšo čredo slonov. Zunaj je besno lep dan.

Ah ja…

  • Share/Bookmark

Nova kulisa

Zelo naglas, na repeat in zavoljo zanič ozvočenja z res podivjano bas linijo si šopam tale cuker iz začetka osemdesetih. Dlje časa sem ga promoviral kot najbolj kul komadič na polobli; nekakšen križanec med poletjem v školjki ter ibiza attitudom. Z njim sem začenjal dneve in otvarjal žure in ga občasno spustil kot ironičen komentar na hašišarsko implodirano atmosfero taistih žurov. Vedno ob jakosti čez mejo dobrega okusa. Skratka, po mnogih mesecih z njim spet posiljujem sosede. Z današnjim dnem se, tako slutim, začenja poletni modus življenja. Adijo simon, adijo garfunkel, adijo cohen in sploh adijo ayler, don cherry, dolphy, mingus, miles, coltrane in vsi ostali težaki. Adijo do naslednje vojne.

V dneve kanim, spontano in strateško, ponovno integrirati funk. Veliko fanka, še več fanka in vse možne transgresije groova od najbolj poceni variacij dalje.

In v roku petih ur bom pijan, v roku osmih zelo pijan in v roku dvanajstih verjetno že zdravo zadet.

  • Share/Bookmark

dvojni interier virginie woolf

Včerajšnjo noč sem sanjal, da umiram. V tistih zadnjih budnih potezah, ko v polsnu stegneš roko in ugasneš luč, sem z nenamernim gibom prevrnil nočno svetilko in razbil žarnico. Še ne povsem utelešen sem prižgal luč in z nekaj potezami pomedel steklo na kup ter se vrnil v temo. Poleg črepinj sem pustil knjigo, skozi katere poglavje o naukih smrti sem se še držal budnosti pod toplo odejo. Ne pomnim, da bi prej sanjal o lastnem umiranju. Čez dan seveda velikokrat sanjarim o njem, smrt je en tistih lajtmotivov mojega življenja, v katerih lahko sleherni trenutek iščem varnost in tolažbo. Že od rane mladosti, spomnim se, da sem si v mislih pogosto prirejal in estetiziral lastna slovesa že v zgodnjih letih osnovne šole. Verjetno si nisem uspel razložiti privlačnosti in naklonjenosti do anatemizirane tematike samomora. Četudi spomin potvarja po svoje, lahko rečem, da me je privlačila možnost absolutnega izbrisa in obenem baročnega pajčolana simbolnega balasta, ki se razteza iz samomora in smrti. Čez čas, skozi leta in izkustva, sva si z mislijo na smrt bližja in bolj domača. Ko sem zapustil pubertetniško dezorientacijo se je moja ideja samomora iz poceni spektakla in infantilnega pobega nekoliko odmaknila iz dosega možnega in prešla v transcendenčno institucijo utopije.

Kot tako lahko funkcijo smrti v moji glavi razložim kar skozi dvojni nagovor besede utopija. Njen koren sta grški besedi outopia, ki pomeni ne-kraj in eutopia, ki nosi pomen dobrega kraja. Za dogodek samomora v mojem osebnem času ni prostora, življenje obožujem in smrt smatram za tragedijo neznanskih razsežnosti. Lastno jasno, do drugih se čutim pretežno indiferentnega. Ukinitev zavesti je uničenje sveta, ukinitev vesoljstva. Smrt ne sme obstajati, in ker lahko živim le z njenim zanikanjem, je zame v svojem bistvu outopična. Še več, če povzamem eno premen omenjene knjige, lahko iz tega pola izpeljem tudi njen čar. Gre za to, da je smrt ukinitev sistemov vzročnosti. Po smrti ostanejo v tišini, onkraj nje obstaja molk glede nadaljevanja. Razplete se tako misel umrlega kot mrtvec v živi misli, ki ga ne more vplesti v lastno logiko. Tu se skriva nek oddih, rešitev iz jarma misli, obenem si rešen zavedanja in sebe.

Ukinitev zavedanja. Imam frazo, ki si jo občasno ponovim, željo, da bi se le lahko ustrelil za kakih pet minut.

Ukinitev sebe. Včasih bi si želel izstopiti; dovolj imam, to ni moja smer in niti moj vlak.

Misel in jezik in kultura in socialna in psihična infrastruktura. Vse naj gre. Pa četudi zaradi banalije. Saj pravim, ne kanim umreti, le topline in zavetja si iščem v tej ideji slovesa in zastranitve vsega nelagodja bivanja. Da odplakne tudi bivanje v svetu je v tej utopiji pač sprejeta logika stvari.

S tem počasi stopam v register dobrega kraja. Včasih sem si prekomerno izrisoval svet po lastni smrti in romantiziral izvedbo dejanja. Smrt je nenavsezadnje estetska vrednota, ki se posreduje skozi vrsto kanalov socializacije in kulturacije. Na pamet padejo film, literatura, žurnalistika in prenekatere veje institucionalizirane birokracije, ki tako predano poveličujejo smrt. Tako glasbene, vizualne, narativne in atmosferične niti filma poskrbijo, da smrt v vsej tragičnosti lahko obstaja v kolektivnem mišljenju, varno preoblečena v plastiko estetizirane, spektakularne in z umetnostjo okičene kulture. Smrt je vendar wagner, je zlati rez, je narativni vozel in orodje politične argumentacije. Nedavno sem tako sanjaril o rezanju žil in se zaposlil z iskanjem najelegantnejše poti do minimalnega nereda, katerega implicira krvaveče telo na poti v izkrvavljeno truplo. Da potrebuje ta pot primeren ambient in soundtrack seveda ni potrebno poudarjati.

Moja filozofija življenja je skratka stkana iz smrti. Pretvarjam se, da ne obstaja in vendar sanjarim o njej, in da presežem neskladje, nanjo lepim teksture svojih preferenc. V sanjah sem v zavedanju o bližajoči se smrti (bila je neka nepovratna bolezen) jokal in kričal. Resnično kričal, agonija izčiščene minljivosti. Krvav sem pod kožo, vsemu pleteničenju navkljub bi rad le živel. Za vsako ceno in navkljub vsemu primanjkljaju preračunljivosti, ki ga pomeni sprejemanje življenja. Zjutraj te sanje niso izpuhtele, tako živo se spominjam groze ob bližini konca.

Minulo popoldne sem si ogledal film woody allena, interiors. Tam na koncu sedemdesetih je posnel to bergmanovsko dramo in vanjo vtkal svoj običajni asortiman akterjev, ki v njegovih drugih filmih ingmarja bergmana le občudujejo.

In berejo virgino woolf.

Cela zgodba ima le nekaj protagonistov, manjša razširjena disfunkcionalna družina. Vse tri hčere so bile vzgajane v liberalnem in obenem meščansko konzervativem okolju premožnih in razgledanih staršev. Kulturne preference prefinjene in elitistično senzibilne matere že same na sebi predpostavljajo domačnost s produkcijo nekdaj avntgardnega modernizma. Ukvarja se z notranjo dekoracijo, ustvarja interjerje in kje najti lepšo eleganco poteze kot v izvezeni biserovini besed virgine woolf. Usode hčera so se logično nadaljevale v tirnice kulturne industrije, ena od njih je priznana pesnica, poročena s izdajanim pisateljem in literarnim kritikom. Druga se išče v zaposlitvenih sferah kreativnega oz. novega srednjega razreda, in je poročena s političnim analitikom. Tretja je filmska igralka. Tirnice usod hčera so se logično nadaljevale tudi v drugih plasteh. Bile so umetni okoliš socialno in kulturno nadvse elegantno skonstruiranega interierja, ki ga je okoli sebe gradila njihova mati. Prvo obseda misel minevanja, smrti in ne-smisla, poročena je z vse bolj agresivnim in labilnim nevrotikom. Druga izgublja sebe v polpraznini partikularnih interesov, njen mož pa je preveč oddaljen od sebe, da bi lahko razumel njo. Tretja je poročena s kokainom.

Vse tri obseda misel o nezadovoljivosti njihovega obstoja. O nesmislu bivanja, v katerem so po lastni režiji ustvarjeni interjerji le drobec v nestalnosti in vsiljenosti mozaika življenja. Ko se jim v kontrast postavi novo ženo njihovega očeta, zažari dvojna zanka virgine woolf je v vsej barvitosti. Vlogo popolne ženske, katere portret poda woolfova v knjigah k svetilniku ali ga. dalloway, prevzame obsesivna, prelepa, zapuščena in iz realnosti izdvojena mati in žena. Vlogo dvomljivca igrajo njene hčere, ki se z degeneracijo matere znajdejo v brezvetrju svojega meščanskega miljeja intelektualizma in privzgojene estetizacije. Le redkokdaj industrija elitne kulture izpljune delo, ki ne toži nad bivanjem, kot načelo proizvodnje poveličuje nesrečo in nezadovoljstvo. V skladu z napevom kanonizirane proze in poezije se naše tri hčere izgubljajo v iskanju smisla v nesmiselnem življenju in odzvanjajo mitu, ki ga pooseblja samomor virgina woolf.

Na koncu filma umre le mati, ki kot virgina poišče svoje slovo med valovi. Priučena boemstva nezadovoljstva in obenem nezmožna distance do videza se ob novi brci življenja odloči izstopiti. Dvojni interjer woolfove sta dve sobi, ki obstajata na isti lokaciji in ki iz vseh strani izgledata kot eno. Ena soba je abstraktna bolečina, skozi katero se sprehodiš ob seznanitvi s specifično umetnostno panogo kulture. Druga soba je estetska tekstura, v katero ista industrija preoblači to abstrakcijo in skrbi za njeno privlačnost, in s perpetuacijo in razširjanjem te abstrakcije pravzaprav širi teren za lastno konzumpcijo.

Po pogrebu matere se izriše nova podoba smrti:

Water’s so calm.

Yes.

It’s very peaceful.

  • Share/Bookmark

ain’t happenin

Počasi in zanesljivo širim frontno linijo. Totalna vojna nad umom in sinaptično infrastrukturo, ki jo načenjam zadnja dva meseca, dobiva svoj crescendo. Pred (prisilnim) zatišjem vihar. Vmes pravzaprav. Abstinenca in disciplina jesenskih in zimskih mesece sta iz mene iztisnili nemalo dotlej morda manj poznanih kotičev sebe, projektnost kot metafora industrije smotrnosti mojega življenja je pognala svojo konkretizacijo v zunanji svet. Vedno potihem živim neko upanje v nejasen in nikoli dosežen, že zelo dolgo pričakovani dan, ki nikoli ne pride in prek katerega črpa legitimizacijo tisti moment, ko kdo ve zakaj zjutraj odpreš oči in brez robov in frikcije vstopiš v življenje. Zavoljo projekta, ki meče svoj sij na početja in jih umešča v osebno zgodovino in jim jasno začrtava linearnost dni. Po malem si brusim in prilagajam robove želje in navade, verujoč v ta notranji dan oddiha in v primernost izsekavanja poti. Moja stvar skratka.

Diplomska naloga pač ni le moja stvar, že difolt je vanjo vpisal akterje z vseh štirih smeri mojega socialnega neba. Nekaj zelo relevantnih spremenljivk se je vpisalo v življenje, prihodnost se je vtihotapila skozi zadnja vrata in me vse te mesece opazovalo izpod čela in čakala na dan, ko se vendar objameva in znese vame svoje korenine (ali mi, konec koncev, obrne hrbet) . Projekt z veliko začetnico in nekoliko nepoznanim koncem, oddihom, ki dejansko pride in ponudi svojo plitko tolažbo; projekt, ki bo verjetno zaplodil ves ta balast in okoliš, znotraj katerega in s katerim bom obstajal in kar bom živel in bo vir malega projektiranja. In vse ima svojo ceno.

Na situ obveznosti so ostale plasti in kosmi mojega jaza, in vse bolj se je vsa precejena usedlina odsevala v eni sami podobi. Nova pisalna miza, raztresene knjige in osušene skodelice kave. Tišina v sobi, le trepet tipkovnice in ječanje vrtljivega stola. Brneči portal lcd kristalov na prenosniku in povratni pogled, ki sem si ga vračal skozi vrstice na ekranu. Mislim, da sem v nekem pogovoru pred meseci dejal, da so prijatelji ovira in da do nadaljnjega v mojem svetu živijo znotraj kategorije še sprejemljive kolateralne škode. Z omamo sem se bolj spogledoval kot objemal in ekstatične presežke izven rutine mi je v najboljšem primeru nudilo dekle, danes takisto kolateralna škoda nekoliko bolj opaznih proporcev.

Naučil sem se samote in tišine. Vikendov ob ekranu in kozarcu ali dveh in v soju sto watnih žarnic. Ranih juter zase in v suhem zraku prepotenih noči, ki sem jih prepustil prihodnosti in tej lepljivi gmoti smotrnosti, v katero sem eno za drugo izgubljal variacije sebe. Bolj ali manj vzporedno sem s prvimi znaki predaha preusmeril nekaj tirnic. Zvezo. Treznost. Disciplino. Preudarnost in to bedasto zadovoljstvo nad lastno storilnostjo. Najprej en vikend, steklenica viskija je sama na sebi zapekla noro noč in manj noro jutro in sploh ne nora sledeča dneva. Mali indici nastajajočih tenzij in tih šepet revolta. Nova steklenica vodke in nov vikend pohabe in izven vseh standardov vedenja impulzivno izpeljano zapečatenje in arhiviranje ljubezni in partnerstva. In počasen zdrs v vse več večerov zadimljene atmosfere moje sobe, morda ob buteljki in svečah. In vse več naključnih večerov pijančevanja, ki so kot magnet pritegnili ostalo psihoaktivno spremljavo noči.

Neodgovorno vedenje in nestabilno počutje. Nelagodje in strah. Nezaupanje, agonija in brezskrbno, sončno predajanje impulzom. Neznansko uživam v izgubljanju sebe, v blaženosti alienacije od lastne kletke. V objestnosti in grenkobi, ki se počasi vali po grlu ob nazalni rabi. V plesu in pozabljenih besedah. Nedavno sem se polil s pivom po glavi in laseh, nedavno sem kozlal še dobršen del dneva po večeru. Počasi si želim zabave, katere maček ne traja dlje od dneva po njej, morda bi potreboval zbranosti in miru namesto dni možganskih ruševin.

A ne takoj, pred menoj sta morda le dobra dva meseca ali celo kak teden manj mladosti. Jasno, še vedno se lahko sprehajam po dežju. Kaj več žal ne, prej ko slej bo treba sprejeti roko sprave. Konvencije in obveznosti. Temačna prikazen prihodnosti in odraslosti v najboljših letih. Predobro se poznam, vem, da bom vse izpeljal in da bom za to prehodil pot trupel. Svojih. Nič takega, vem. In vendar, za vsak primer, morda vendar ne pretiravam z epohalnostjo. Za vsak primer torej še dva meseca vojne; ni milosti in k vragu z nevrotoksičnim in razžiranjem potencialov. Furam efektivno higieno; stisnem zobe, potrkljam z rdečimi čeveljci in ponovim mantro; ain’t happenin’.

  • Share/Bookmark

Projekt

Končala sva. Se mi zdi, nedavno sem jo nalahno in bežno preletel s pogledom. Malo me megli omama, čutim neko distanco in nerazumevanje. Tudi sicer vem, da med nama ni vse v redu in ako bi lahko začel znova, bi vse skupaj izpeljal povsem drugače. Toliko stvari sem naredil narobe, nisem bil vedno pozoren in zadnje tedne sem z mislimi že povsem drugje. Veliko sem popival, in ves ta čas je samevala v moji sobi. Kaj naj rečem, nisem zadovoljen in komaj čakam, da se je znebim. Bilo je zanimivih sedem mesecev, skoraj povsem sem se ji predal in za nama je toliko noči, ki so se končale šele v poznem jutru.

Zbujal sem se zanjo, zaradi nje sem zanemaril sebe in ljudi, ki so mi pri srcu. Vse zanjo, verjel sem v najino prihodnost. Še vedno verjamem, in vendar me je tako zelo strah. A vse je moralo voditi v ta trenutek, v ta skorajšnji trenutek slovesa. V življenje spuščam in iščem nov smoter, diplomska naloga je napisana.

  • Share/Bookmark

o ljudeh

(Skorajda kič) Niti ne vem, kam in kako in kje začeti. Morda bi preprosto zapisal hvala.

Včerajšnje jutro; prvi tresljaj in prvi pogled sem vanj poslal jaz in ne vibrirajoča lilly marlen (efektiven komad za budilko, poboža iz sanj z blut und boden melodijo ter brcne v svet z ordnung und discipline ideologijo). Tipičen asortiman malih radosti v vsej popolnosti – skozi zaveso prebegli žarki; gol in ob glasni glasbi se z zobno ščetko med zobmi sprehajam po stanovanju; sedim na tleh, čisto narahlo se tresem ob hladu zgodnje pomladi in še malo puščam zavest ob strani in za trenutek ali dva zaprem oči; oprem se na ograjo balkona in se zastrmim v sosednje hiše in dvorišča in morda pozdravim soseda (morda mu le zagrgram z usti polnimi zobne paste). Jutranje rutine so zajtrk prvakov… Malo pozneje se na kavi oglasi prijatelj. Kave s prav tem prijateljem bi lahko trajale do poznega večera.

Včerajšnje kosilo; hrana, kitajc v podhodu, je bila zanič. Pa niti nisem opazil. Kosila s T so mi blagoslov, neznansko rad jo imam. Hecno, mnogo bolj kot za časa deljene postelje in nežnosti. Tako zelo podobna mi je, morda od časa do časa nekoliko bolj naivna in tudi bolj radovedna. Ko česa ne more podoživeti ali sprejeti ne zamahne z roko in ne odide naprej, marveč raziskuje in sprašuje in želi razumeti. Simpatična je, ko vsa zmedena tava v kontradikcijah svojih smotrnosti in vere. Morda se počutim malo krivega, do neke mere sem jo jaz seznanil z radikalizmom brezupa in ko me sprašuje po odgovoru, ji ga ne morem podati. Prej ko slej se bo našla, upam da ne v cinizmu. Po nekaj urnem druženju je sonce sijalo močneje.

Kava z internetno znanko. Premierno. Kaj naj rečem, ob tako širokem nasmehu in tako sorodnih karakteristikah sem skorajda ostal brez besed. Skorajda, debato sva končala, ko so se vrata (resda zgodaj zapirajoče) kavarnice že zaklenila.

Današnje jutro; zaspal sem pozno in se zbudil zarana, nekaj pred šesto in mnogo pred mojo jutranjo lilly. Malo sem še postopal po budnem dremežu, ob misli nanjo se uspem upreti tudi sanjam. Tista moja jutranja urica mine in vendar je dan še svež, tako svež. Obul sem rolerje ter skozi jutranjo gnečo pločevine odvijugal nekaj kilometrov smoga. Oglasil sem se na obisk k dedku in babici. Morda nekoliko zgoden. Četrt čez sedmo sem za mizo v njuni kuhinji jedel zajtrk, babica mi je narezala domač in že nekaj dni star kruh, ki ga je hranila zame. Nekoliko naglušnega dedka sem s povzdignjenim glasom seznanil z relevantnimi aktualnostmi zadnjega časa; Že leta in leta živita med to kuhinjo, med obiski in peko in svojim vikendom na kmetiji in neprestanimi obiski zdravnikov in strahom pred izgubo drugega; Noben še ni pretirano dementen, zabavna sta in ko v tej kuhinji jem zajtrk, se spomnim vseh tistih osnovnošolskih in srednješolskih juter in babičinega kakava.

Krvavec in A. Četudi bi mu tolikokrat zataknil njegovo aroganco v grlo od riti navzgor, bi se za takšnega prijatelja sprehodil po tej isti poti. Ob kompilaciji obskurnosti hitičev iz devetdesetih smo v leseni koči skupaj z nekim simpatičnim madžarskim dekličem še pred opoldnevom pili hladno pivo. Pozneje sva se zadnji dve uri skoraj povsem sama na celem smučišču spuščala po pobočjih, v snežnem metežu in podivjanem vetru sva na sedežnici skozi zvočnike mobilca vrtela dead kennedyse; Kričal sem od evforije, iz objestnosti in mladosti; Skozi meglo in gozd sva vijugala po celcu. ‘No friends on powder‘ pravijo, pa ga je bilo dovolj za oba in medtem ko sva pospravljala opremo sem v kočici plesal moonwalk na vengaboys; Doma mi je pripravil kosilo in skuhal kavo.

Morda sem si prvič malo pobliže ogledal M. Že mnogo let gojiva in skrbiva za institucijo srečanj ob kavi, enkrat ali dvakrat sem se že lahno zaljubil vanjo. Minuli večer se je razpotegnil v nekaj ur same topline. Zaprta mladenka je, in morda prvič mi je odkritosrčno govorila o sebi. O ljubezni, ki je še ni spoznala. O depresiji in melanholiji, o dolgčasu in radostih in prijateljicah in simpatijah in minulem vikendu na morju. Drugačna sva si in nobenih nasvetov ter pomoči ne terja, le prebila sva bariero zaupnosti. Pobožal bi jo, tako krhka in mala, polna šibkega upanja je. Samozadostna in močna. Ko se čez slab mesec ali morda dober ducat dni ponovno dobiva, se bova verjetno ponovno pogovarjala o svetu. O trženju in humanistiki in beletristiki. Pa je vendar lepo, vsi smo krvavi pod kožo.

Ležim na postelji, pod prsnim košem imam stisnjeno blazino in na zadnjici čutim odejo. V ozadju se vrti morda najljubša milesova plata sketches of spain. Skorajda bi se lahko ulegel na zrak in lebdel nekoliko nad površino. Kako ne, sms o recipročnosti porajanja sanj z D me je rešil gravitacije.

Hvala.

  • Share/Bookmark

90210

Prekinil sem z dekletom in upal, da se s tem rešim evropskega filma, ki za povrh ni bil moj. In, glej ga zlomka, v najboljšem primeru sem izposloval rahel žanrski preskok in še vedno živim v filmu nekoga drugega. To ni moje življenje.

Naj kdo ugasne tv.

  • Share/Bookmark

All that jazz/detoksikacija

Prijatelj temu pravi detoksikacija. Kaj naj res storiš z večerom, ovešenim s ceno vseh piv, viskija, teh in onih kemikalij in vseh opotekanj in plesa in soočanja s neznosno odsotnostjo avtomatizacije, ko se lahko le giblješ v ritmu ali pa se zapreš v wc kabino in strmiš predse v umazano belo površino pred seboj. Malo, praznina v želodcu in srcu in grlu in žgoče hrepenenje po dopolnjenosti ne puščajo veliko prostora. Hecno, kako lahko preprost primanjkljaj serotenina in dopamina pahne človeka v to kepo v grlu, ki navadno nastane v poznem večeru, ko je maček od alkohola šele zaživel in je akvarel noči izgubil halucinatorno realnost tople kože, hladnega piva, dima marihuane in po grlu razmazanega kemičnega okusa. In objemov in lepih, valujočih las in nagnetenih teles in njene dlani in jacka z ledom  in še več piva in glasne sintetične kulise, po kateri nevidno drsiš med plesom.

Detoksikacija. Da se očistimo strupov smo si odprli dve buteljki in nekaj hašiša. Zastranitev strupa, ki se zažira v dušo – preprostega kemijskega neravnovesja. Nekoliko me stiska pri srcu, topa in nežna bolečina, ki mi je vedno prijetna, vkolikor seveda ne pride prepogosto. Uradna diagnoza je imela skorajda lirično ime nemirno srce. Dobil sem neke kapljice in sčasoma se je zadeva uredila.

Takšnih petkovih noči si ne privoščim več tako pogosto, cena je visoka in četudi traja le dan ali dva, je hipni preblisk noči še krajši. A kakšen preblisk, začenši s simpatično in nemalo privlačno družbo. Verjetno je bila ob debatah in presenetljivo ličnem soundtracku konzumpcija že več ko zadostna za sorazmerno zdravo in radoživo noč. Kaj kmalu, po prvih pivih in srečevanju za en večer nekoliko toplejših kolegov in znancev in neznancev mi brskanje po spominu ne ne nudi drugega kot akvarelne podobe glasbe, nenadzorovanega toka nečesa v glavi, vseh neznansko lepih deklet in malih debat in pretirano intimnih in drogam amfetaminskega izvora lastnih odkritosrčnosti. Spomnim se, da sem kot za vozom skozi celo noč reševal pretirano zadetost in pijanost. Kdo ve, katera logika mi je namignila, da bo pomagalo alterniranje med viskijem in pivom. Vsekakor ni veliko pomagalo in jutro je prišlo kar prehitro.

No, nobena cena ne bi bila previsoka za razpoko v realnosti; spomnim se njene kože, načina, kako je slonela na mojih ramenih in kako sem med prsti čutil njeno telo. Mislim, da sva oba slutila in si želela opijanjenega izgovora za izmenjane nežnosti. Nič takega in vendar ravno zato tako dragoceno, neobvezna in nenavešena dvojina, ki nima niti svojega jutri. Lahko bi bil, morda, preveč sem bil zadet za pretirano čustveno vpletenost in ko sem jo čutil pretesno ob sebi sem se raje umaknil. Verjetno sem šel za šank, morda sem kje drugje začel plesati ob drugi mladenki. Modra ali bedasta odločitev, ne vem. Vsak dan se zbujam pred budilko in kontempliram dan, ki prihaja in njegovo verjetno neobstoječo relacijo z njo. Včasih se uležem in še ob prižgani luči zlezem v odejo in ko je človek že preblizu spanca in se misli ne morejo več artikulirati, se lahko odanem v toplo in morda malo manj kot ponavadi moderirano čustvo naklonjenosti. Početja nimajo smisla in nobena shema bivanjskega projekta se ne zdi vredna moje pozornosti, ki se vseskozi ozira drugam in skozi katero smatram kot smotrne le najine (tako preveč) redke trenutke. Zaljubljen sem, tako zelo in tako preveč in namesto svojih dni se prebijam skozi čas, ki jih bolj definira njena odsotnost. Vsi ti detajli, ki jih spoznavam in so mi tako mili. Način, kako si popravi lase in kako pogladi svojo mačko. Spontani izbruhi smeha. Zadnje tedne me lahko iz pomirjenosti sune vsaka misel nanjo, obenem mi postane toplo in zaradi namernega zanikanja čustva tako preveč grenko.

Iz vrste razlogov ne želim ubirati poti, po kateri vendarle vztrajno hodim. Preveč samega se počutim, da bi bilo blaženje z dvojino lahko elegantno izvedeno. Svežina samskega stanu  je preredka dobrina, nblažena odsotnost formalizacije vezi z žensko in vsem tem, kar pomeni in ozlati in nagnije misterij žensk. Resda ni ravno glamurozno biti samski in obenem preživljati cele dneve s sluteno ali eksplicitno prisotnim smehljajem in milino gibanja te mladenke. Nočem se spuščati v že sedaj preveč prepleteno kuliso ljudi in čustev, in ne želim si dodatnega vozlanja mojega življenja z nitmi drugih. Še kaj, strah me je zavrnitve ali izturjenja.

Pomaga mi bolj malo, in kako naj se znebim čustva ob vseh drobnih naklonjenostih, ki mi jih izkaže. No, nisem edini in pravzaprav sem vseskozi v dvomu, mar ni pripisovanje teže momentom, ko se za trenutek spogledava ali ko si na zofi deliva nekaj telesne topine, le znamenje neskromnosti. Kolikor vem si ne želi vpletenosti. Tudi jaz ne, in vendar si jo bolj od vsega želim videti v jutranji svetlobi in s skuštranimi lasmi. 

Predobro slutim podobo prihajajočih dni. Ne bom je poklical in prav verjetno se nekaj časa ne bova videla. I don’t care poza. In vseskozi si bom želel le tega, da končno le pride dan ponovnega snidenja. All that jazz.

Natočil sem si nov kozarec vina, naj ta večer še nekaj časa traja, edini ostanek je od  njenega obraza na mojem ramenu. Lahko se še malo detoksiciram, dlje ko jutri spim, več bo časa za obnovo iztrošenih in razelektrenih sinaptičnih mrež. Jutri preneham s leonardom cohenom, ta obsesija me ne kani voditi v zdrav pristop do vsakdana. Ta moment prepeva meni enega ljubših komadov, teacher.

I met a woman long ago
her hair the black that black can go,
Are you a teacher of the heart?
Soft she answered no.
I met a girl across the sea,
her hair the gold that gold can be,
Are you a teacher of the heart?
Yes, but not for thee.

I met a man who lost his mind
in some lost place I had to find,
follow me the wise man said,
but he walked behind.

I walked into a hospital
where none was sick and none was well,
when at night the nurses left
I could not walk at all.

Morning came and then came noon,
dinner time a scalpel blade
lay beside my silver spoon.

Some girls wander by mistake
into the mess that scalpels make.
Are you the teachers of my heart?
We teach old hearts to break.

One morning I woke up alone,
the hospital and the nurses gone.
Have I carved enough my Lord?
Child, you are a bone.

I ate and ate and ate,
no I did not miss a plate, well
How much do these suppers cost?
We’ll take it out in hate.

I spent my hatred everyplace,
on every work on every face,
someone gave me wishes
and I wished for an embrace.

Several girls embraced me, then
I was embraced by men,
Is my passion perfect?
No, do it once again.

I was handsome I was strong,
I knew the words of every song.
Did my singing please you?
No, the words you sang were wrong.

Who is it whom I address,
who takes down what I confess?
Are you the teachers of my heart?
We teach old hearts to rest.

Oh teachers are my lessons done?
I cannot do another one.
They laughed and laughed and said, Well child,
are your lessons done?
are your lessons done?
are your lessons done?

Nov kozarec. Ne vem točno, katera pot me je vodila do prvega malo bolj artikuliranega spomina. S prijateljem sva omrtvičena počivala v stanovanju, v katerem sva se kdo ve kako znašla in katerega lastnica se s pijanimi trupli na svoji postelji ni strinjala. Naslednji spomin je avtobusna postaja blizu doma, tekom projekta avtobusa (spomin nanj se kot kaže sicer ne kani vrniti) se nama je pridružila še ena izgubljena duša in prebudil sem v svoji mrzli sobi in ob dveh zmedenih izrazih na obrazih. Hlad, ki me je zagrabil ob odsotnosti roke, katero sem držal skozi noč in brutalen tepež postamfetaminske depresije sta me pognala ven, v nepričakovano mrzel dan in uteho sem iskal v sprehodu po mrazu, dežju, snegu in blatnem gozdu. Pri prijatelju, ki je minulo noč zdravo prečemel pod odejo, sem nameraval spremljati neko plesno predstavo, pa sem ob psihiranju 80s synthkov in z ogabnim okusom v ustih utonil v nov spanec.

Dan je potem vzel svojo pot. Vozil sem se z avtom. Pozneje mi je sopotnik v nočnem prizadevanju in izgubljanju naredil kavo in načel projekt detoksikacije. Bruce Willis in četrti del Die Hard, po mojem mnenju en najbolj izpiljenih presežkov v žanru in onkraj, ki sem jih videl v zadnjem času. Tudi ob petem ogledu je Willisov naveličan in utrujen izraz na obrazu priceless. John McClain VS cel jebeni svet, dobesedno, z enako zamaknjenostjo z avtomobilom ubije helikopter, sam samcat nadjebe reaktivca – mano-a-mano – in na koncu pošlje kroglo v glavnega negativca skozi lastno telo in plača ceno zdrobljenih kosti in raztrganega tkiva s svojim trejdmark naveličanim pogledom. Z nekaj pretenzij so zadaj seveda še politične implikacije, strah in varnost sta terorizem in vse to.

Pozneje, po morda pol butelke se nama je pridružila še nesojena simpatija in ta surealno izdvojen vikend sem zaključil s filmskim cukrom, ki na moji mali lestvici najljubših filmov kotira prav pri vrhu. Vedno mi je malo žal gledati te filme, za vsakim gledanjem si ga dlje časa ne moreš več privoščiti. Včasih sicer dobijo nekaj kontekstualnega balasta in mistike, na film se ovesijo situacije, v katerih si ga gledal. Vedno tudi dobiš nekaj novega, pravzaprav vedno gledaš drug film.

All that jazz je en tistih filmov, ki je kar preveč popoln in cirka dve uri bi lahko trajali tudi v nedogled. Prvi del je uvod, izsek iz vsakdana režiserja in plesnega koreografa. Amfetamini, aspirini, cigareti, ženske in še več žensk in žganja. Roy scheider vdano pelje svoje showbiz življenje, brez vere v karkoli izven seksa in omamljanja. Drugi del je kuliminacija in pravzaprav le zelo dolga plesno-glasbena halucinacija smrti.

“Well folks, what can I tell you about my next guest? This cat allowed himself to be adored but not loved. And his success in show business was matched by failure in his personal relationships… that’s where he really bombed. And he came to believe that work, love, his whole life, even himself and all that jazz, was bullshit. He became the numero uno game player, to the point where the games ended and the reality began. Like, for this cat, the only reality is death…“. 

Smrt je stajliš. Avtobiografski film režiserja Boba Fossa,  ki ga igra Scheider. Morda si je slednji pred dobrim mesecem ali dvema ogledal ta film, morda je kaj lažje umrl. Smrt je konec koncev ena redkih reči, ki še niso povsem zapadle v simulacijo. Je pristna, avtentična. Zakaj umreti v joku in med slinjenjem, dostojno se posloviš pod disko kuglo.

 The simplest of pleasures;

“…No doubt we’ve missed out on a lot of pleasures and we’ve had some that were pretty mediocre: others we’ve let slip by out of laziness or lack of attention, imagination or persistence. We should consider ourselves lucky to have at hand (with suicide) an extremely unique experience: it’s the one which above all the rest deserves the greatest attention – but rather so that you can make of it a fathomless pleasure whose patient and relentless preparation will enlighten all of your life.

Suicide festivals or orgies are just two of the possible methods. There are others more intricate and learned. When I see the funeral ‘homes’ in American cities I’m not just appalled by how dreadfully banal they are, as if death had to smother any attempt at imagination, but also I think it’s a pity that they serve cadavers and their glad-to-still-be-alive families. Let there be some alternatives for those of little means and those who have grown weary of too much reflection so that they don’t have to rely on these pre-packaged, boring and expensive expedients. For example, alternatives like those the Japanese have devised (they’re called ‘love hotels’) for having sex. They know a lot more about suicide than we do.

If you have the chance to go to the Chantily in Tokyo you’ll see what I mean. You’ll sense there the existence of places without maps or calendars where you can enter into the most absurd decors with anonymous partners to look for an opportunity to die free of all stereotypes. There you’d have an indeterminate amount of time – seconds, weeks, months perhaps – until the moment presents itself with compelling clearness. You’d recognize it immediately. You couldn’t miss it. It would have the shapeless shape of utterly simple pleasure…”

Nov kozarec. Za spremembo nova plata ni Cohen. Ura je že skoraj štiri zjutraj  in najbolje bo, da zaključim. Detoksikacija pa taka, kaj naj storim z dnevi, ki se ne začnejo z njenim obrazom v jutranjih, na žaluzijah razlomljenih žarkih in se ne končajo z njenim  potnim telesom.

 

  • Share/Bookmark

biopolitika, jasno nebo in dislociranost

Vedno znova me očarajo ti mali detajli. Resnično ne terjam veliko. To čudna in čudovita kapricioznost neba, pod katerega sivo mreno se le za kratek čas, morda nekaj minut, iznenada pozlatijo trate in fasade soseske. In kar ne veš od kod in kje, nepredirni oblaki na nebu in skorajda same od sebe tleče barve na zemlji se mirno ogledujejo in se izmenjujejo pri poti skozi očesni sistem v svoj kotič možganov in se od tam naprej lepijo na vsebine, ki jih označujejo zbrane podobe ter potujejo dalje in spotoma napolnijo mrtve rokave, vezane na to toplo občutje, ki se poraja ob ideji sonca, ki od sebe širi asociativne žarke emocij in spominov, ki se spet pridružijo poti podobe, ki jo morda vidim čisto malo drugače.

Zarana sem odprl oči in se zazrl v prihajajoči dan ter se še zadnjič dotaknil ravno odhajajočih sanj. Lahko bi bil čeden dan, lahko bi še pred koncem dopoldneva odpravil obveznosti in se zagnal v drobnarije in vse skupaj kategoriziral pod zaznamek prijetnega. Pa verjetno ne bom. Spet se vrtim v krogu in tolažba ter spremljava mi je moja retro melanholična playlista s komadki, ob katerih je biti žalosten stajliš dejanje. Funkcija shuffle mi je umivanje zob spremila s tori amos in priredbo i don’t like mondays. Hecno.

Namen je bil kljub temu še vedno dober in volja trdna. A se je skozi shuffle pritihotapila julee cruise in me pahnila v že predobro poznan modus zena, ki se na robovih staplja v melanholijo, žalost in tisti občutek manjkajočega. Dislociranega sebstva, ki nevede obstaja tam nekje.

Zmeden sem. Zdi se mi, da sem s čustvenim managmentom morda segel malce predaleč in znašel v sila kontradiktorni situaciji. Pred nekaj dnevi sem poizkušal razjasniti ali si vsaj malce urediti pot do razumevanja, pa sem uspel napacati le okoren kosem misli, za katerega strašljiv hlad je reprezentativen sledeč izsek.

Verjetno sem res kreten. V najboljšem primeru se lahko sklicujem na kulturo samoaktualizacije in odgovornosti, v katero sem kot otrok sodobnosti nehote pahnjen. Zdrav duh v jebenem zdravem telesu; jej pravilno hrano v domnevno optimalnem razmerju potrebnih hranil, skrbi za svoj videz in zdravje; tvoje telo je tvoj tempelj. Vsak posameznik drži niti svoje delovnotržne usode v svojih rokah; izobražuj se in napolni cv, najdi si službo v kateri se najdeš in samorealiziraš in se z njo identificiraš in vedi, da boš prek pogodbe o delu zaposlen za določen čas (potrudi se). Tvoje življenje je lahko umetniško delo; življenjskostilske izbire so pomembne, tvoj vsakdan je tvoja kreacija in tvoja identiteta. Verjemi dr. phillu; v tebi so vozli in temna polja, reši se, odkrivaj se samemu sebi in bodi ti.

Pa saj s tem ni nič narobe. Dobro sem prilagojen, dovolj inteligenten ter spreten in pretežno gladkemu funkcioniranju mojega organizma lahko ob bok postavim podobno sliko kognitivnih, emotivnih in delovnotržnih struktur, skozi katere med drugim obstajam. Problem je seveda nekoherenten pejsaž smotrnosti, ki jih tiho sprejemam in si od časa do časa hodijo navzkriž. Konkretno, preskripciji »čustvuj, ljubi« in »spoznavaj samega sebe« se v opisanem primeru nekje približujeta in se stekata in potem mrtvo hladno spet oddaljita. In vendar, kako povsem magično je vse to, kako zaboga lahko dekonstruiram metuljčke v trebuhu. Jah, saj vem, kreten, z reševanjem pred samim sabo se sam sebi tudi oddaljujem. No, pa saj je vseeno, tudi ta stavek je verjetno vpisan vame kot stranpot smotrnosti.

Zjutraj se zbujam pred budilko in strmim v strop. Najraje se niti ne bi zbujal. Zunaj bo morda odtekal čeden dan. Vse težje pišem na blog. Vse težje se pogovarjam s prijatelji. Fokus mu uhaja. Vse to zaradi banalije, nepotrebne in vseprisotne. Kaj naj storim z glasom, očmi in kodri, v katere se nočem vpletati in mi hkrati pomenijo edini smoter dni?

  • Share/Bookmark

paris je t’aime

Rem koolhas nekje slikovito primerja mestno identiteto z mišnico, v kateri si mora čedalje več miši deliti izvorno vabo, in ki je, če jo natančneje pogledamo, nemara že stoletja prazna. »Pariz lahko postane samo še bolj pariški – že postaja hiperpariz, pološčena karikatura« zapiše. Minuli večer sem se pomudil ob filmu paris je t’aime ter v večer izpustil spomine, in se spet spomnil na to stereotipno mesto, v katerega zaradi predolge ločitve stežka še verjamem.

Sam film je serija dvajsetih kratkih vinjet različnih avtorjev, ki izrisujejo variacije verjetno najbolj izrabljene komponente pariškosti. Ob ozadju distinktivnih kotičev mesta se zvrstijo zgodbe ljudi, ki v svoje življenje tako in drugače vpletajo ljubezen in romantiko ter spremljajoče konflikte, trenutke razumevanja in napetega pričakovanja. Lahko bi se zgodili kjerkoli drugje, v vseh drugih velemestih, pa imajo tisti ‘nekaj’, ki je lasten konstruktu pariza in v katerega sem že preveč vpleten za zdravo distanco. Film je pravzaprav serija zbodljajev, ki na različnih straneh pritiskajo na podobo mesta, ki se je tam nekje od baudelaira in prousta ter skozi godarda in bertoluccija ter prek tone slaboumnih ameriških komedij in letakov turističnih agencij porodila v meni.

Ena lepših zgodb kaže možaka srednjih let, ki povabi svojo ženo na kavo z namenom, da ji oznani njeno redundantnost. Prišla je mlajša in bolj strastna in brez vseh teh prašnih rutin desetletij. Žena še pred tem plane v jok in pokaže zdravniški formular z diagnozo terminalnega stadija levkemije. Mož se nemo preda obveznosti, ki jo čuti z vseh strani od samega sebe. Naj ostane in se žrtvuje in tej ženski olajša umiranje. Sledeče mesece se ji ponovno posveti kot ljubljeni ženski, minevajoči momenti ne bodo imeli nobene ponovitve in ker se vede kot zaljubljen človek se ponovno resnično zaljubi. Žena mu umre v naročju in pusti za sabo čustveno razvalino.

Onkraj meščanskih stanovanj z razgledom so tisti parizu značilni res temni črnci, ki morda igrajo kitaro ali pa prodajajo ure in vžigalnike na ulici. In arabske mladenke, ki se skozi mesto sprehajajo z zadnjico v preozkih kavbojkah in naglavno ruto, ki jim zakriva dolge in valujoče lase ter preveč živahen nasmeh. Pa arogantni francozi, ki pretemnih soljudi ne sprejemajo kot legitimnih sodržavljanov, in kar ne morejo doumeti, kako počasi plačujejo demografsko ceno za vse odtujeno bogastvo in delovno silo, ki sta se skozi stoletja vpisala v prestolnico nekdaj imperialne velesile. Ljubezen tako na saint germaine de presu, ki ga poceni in suženjsko servisira barvno pestra in vendar nevidna delovna sila iz predmestja, kot tudi na ulicah tega brezkončnega niza slabo vzdrževanih stanovanj in domnevno asimilacije potrebnih tujcev.

S finalno impresijo filma se povzame potezo ‘pariza’, ki je meni verjetno še najbližja. Nekoliko samosvoja američanka se po letih varčevanja in opravljenem večernem tečaju francoščine za teden dni odpravi na dopust v pariz. White trash, ki se z ledvičko na pasu sprehaja med nagrobniki znanih neznancev in se z njimi spoznava preko zloženke. Pri njenih letih so romantični upi že pokopani, in tudi mesto ljubezni iz turističnega vodiča je ne pomakne nič bližje želenemu sopotniku. Medtem ko v nekem parku z nemim obrazom strmi v prazno se dotakne občutja, ki se je zdelo kot že dolgo izgubljeno. Ali pa morda še dlje iskano, četudi ga ni mogla niti poznati, kaj šele pričakovati. Skorajda toplina, ki je stkana iz radosti in grenkobe, celo žalosti, a ne prevelike. Težko in mehko in globoko melanholično občutenje sreče.

Že od prvega obiska naprej mi je v parizu najbližja podzemna železnica. Svetloba, ki sredi noči osvetljuje perone in neskončne rove tekočih stopnic v teh velikih podzemnih jamah. Tujci, s katerimi skupaj čakaš na vlak in katerih utrujene obraze opazuješ med vožnjo. Spomnim se nekega starejšega črnca, katerega razbrazdan in valovit obraz sem opazoval morda dobre četrt ure. Oči je imel povsem rdeče, morda je bil zadet, in te povešene oči so bile najbolj žalostne in z žalostjo sprijaznjene, celo predane oči, ki mi prikličejo najbolj intimno plast pariza. Tisti brezup, ko bi lahko kar celo noč sedel na vlaku in s stisnjenimi ustnicami odšteval postaje do svoje. Ko bi obsedel v katerem lokalov s povsem predrago pijačo in se opijal s skozi celo noč burnim in nepoznanim življenjem velikega mesta. In si samo malo žalosten, saj veš, da je to čutno zadovoljstvo izigravanje zgodbe, ki ne kani trajati in je mogoča samo v nekih posebnih časih mladosti, otožnosti, zaljubljenosti ali morda kiča.

Na dopust bi šel.

  • Share/Bookmark

skromnost in upanje

Hecno je. Politiko spremljam že od zelo ranih let, vsaj tako, ki se posreduje prek množičnih občil. Koliko je to seveda politika, in koliko bolj dnevno odigran spektakel, sicer ni preveč težko vprašanje. Pa vendar recimo politika tej pripovedi domnevnih relevantnosti in njenim akterjem, junakom in princem teme. Zabavna je, kot v problematike prosperitete, korupcije, svoboščin, kodrov in nasmeškov preoblečena zgodba o jari kači.

Zavoljo nekega meni še neznanega kosma birokracije sem se včeraj na margini političnega vanj tudi vpletel. No, bil vpleten, dobil sem mail o postavitvi na neko formalno in nepomembno funkcijo, ki je potrebovala ime. Verjetno bo do nadaljnjega ostalo le pri tem in zaenkrat se bo večina mojega angažmaja še naprej stekala v druge smeri.

Moja emotivna vpletenost v vse skupaj je že od kar pomnim obtežena na levi strani. Verjetno lahko krivim družinski milje, po malem pa tudi strašljivo debilen vtis, ki ga puščajo vidnejši akterji desnice kot skoraj trejdmark kompetenco. V dialogih oz. debatah sem sicer manj pozicioniran, navadno zavzamem neko nasprotno pozicijo in tako po malem jezim sogovornike, delno pa se poigravam s svojimi retoričnimi in argumentativnimi spretnostmi.

Do idej socialne, demokratične in liberalne države, ki pridno prerazporeja ustvarjen presežek in nekako omogoča tak ali drugačen standard tudi tistim s periferije trgov ter skrbi za tem večji prostor emancipiranja vsakdana posameznikov imam pozitiven odnos. Vrednostni konglomerat, ki stoji za temi idejami, na ravni rutine bolj ali manj sprejemam in z neodobravanjem opazujem stranpoti, ki se občasno izrišejo na vseh straneh parlamenta.

Hecno je to, da onkraj rutine in emotivnih kalupov vendar ne uspem verjeti oz. afirmativno zavzeti skoraj nobene pozicije onkraj odpora do elementov tradicionalizma. Ob mavrični pluralnosti poti, ki naj bi vodile državo in svet v lepši jutri in brez vere v nek univerzalen in transcendentalen kriterij pravičnosti in utemeljenosti je resnično težko, da ne rečem neskromno, zavzeti neko pozicijo in z vso prepričanostjo kategorizirati ostale kot zavedene ali nenavsezadnje glupe.

Včerajšnji večer sem prepustil prebiranju neke dobrih trideset let stare debate dveh opaznejših mislecev. Če svoje dvome in dileme nekoliko oskubim, jih lahko strnem prav skozi razkorak, ki nastane tekom te debate. Njena rdeča nit je ideja »človeške narave«, ki jo skozi svoje lingvistično raziskovanje utemeljuje noam chomsky. Ta človeška narava je po njegovem nek vzorec oz. neka shema, ki omogoča internalizacijo, organizacijo, razumevanje in povezovanje relativno majhnega inputa v lingvistični sistem, ki zaobsega precej več od tega inputa in se kaže skozi univerzalno prisoten način obstoja in delovanja posameznikov. Iz praktično ad nihilo vznikle strukture posameznika torej izpeljuje nek obči relief človečnosti po logiki, ki je presenetljivo podobna moji teoriji učinkovanja halucinogenov in katero puščam do nadaljnjega ob strani.

Foucault se s tem načelno strinja in skozi debato o apliciranju te temeljne človečnosti na polje znanstvenega delovanja lahko razločimo različnost smeri njunih lastnih principov delovanja. Nekoliko grobo rečeno išče chomsky formo nevronske in razmeroma univerzalne strukture posameznika, foucault pa razčlenjuje njen povsem temporalno in prostorsko lokaliziran komplement – vednost oz. znanje posameznika, s katerim se določi oblike in možne vsebine percepiranja in kognitivne razdelave. Oba skratka kopljeta v logike, ki stojijo za funkcioniranjem in samozavedanjem posameznika, in drug drugemu bolj ali manj priznavata veljavnost ali vsaj legitimnost teoretskih principov.

Različnost svojih pozicij bolj jasno izrazita ob prenosu debate na raven političnega. To različnost bi lahko artikulirali z izhodnima točkama, ki je pri enem upanje in drugem skromnost. Chomsky, ki sam priznava logično šibkost svoje pozicije, vidi politiko kot most med človeško naravo in tej pripadajočo družbeno strukturo. Politika naj bi bila približevanje idealtipski pravični organizaciji družbe in ob tem odpravljala restrikcije svobodnemu in kreativnemu izrazu človeške narave, ki naj bi inherentno pomenila tudi empatično in solidarno mišljenje, čustvovanje in delovanje in s tem omogočala tip družbe, katerega predlaga chomsky.

Kot pravi njegov sogovornik, »…you can’t prevent me from believing that these notions of human nature, of justice, of the realisation of the essence of human beings, are all notions and concepts which have been formed within our civilisation, within our type of knowledge and our form of philosophy, and that as a result form part of our class system; and one can’t, however regrettable it may be, put forward these notions to describe or justify a fight which should-and shall in principle–overthrow the very fundaments of our society. This is an extrapolation for which I can’t find the historical justification«.

In smo tam kjer ni muh.

In res, hecno je, kako lahko to karikirano razčlenitev svoje političnosti izpeljem v trditev, da je humanistična poza in delovanje v mojem primeru čisti pragmatizem in estetska odločitev, ki je izrisana skozi skromno brezobličnost mojega umanjkanja trdnega načela. Politično upanje je pač stvar vere. Želim si ga ravno tako kot si želim vere v boga, oboje se mi zdi smotrno in prepričljivo in oboje smatram za povsem nedosegljivo.

Šment.

(bože, kak zahtevno je preveč zadet razvijati in pacati vsaj minimalno kompleksno misel. herojske aspiracije, ni kaj)

  • Share/Bookmark

reminiscence

»All these moments will be lost in time, like tears in the rain«

Današnji dan se ne namerava vrniti. Še preden zatisnem oči bodo detajli, ki so ga naredili vrednega, že zdavnaj izpuhteli. Ne rečem, presežkov se z njim nisem dotikal, prebudil sem se v samega sebe in od tega nespodbudnega začetka tudi nadaljeval. V najboljšem primeru je bil to en tistih dni, ko sem se dovolj intrigiral s svetom, s konkretno in hrapavo realnostjo, da sem se izognil kontempliranju in maličenju, v katerega se prepogosto prebujam te vse bolj suvereno pomladne dni. Kapljanje časa bo vse to izpralo. Sunkovitost, s katero so se današnje jutro razblinile sanje bo že jutri neznaten delčič v neskončnih plasteh usedlin preteklega.

Obenem pa ravno poslušam ploščo s posnetkom koncerta, ki se je pred nekako štirimi leti vpisal v moj spomin kot verjetno zaenkrat še ne preseženo glasbeno doživetje. Cunami, s katerim je john zorn z bendom electric masada preplavil cankarjev dom in mojo takrat še precej bolj rosno mlado dušo je bil leto zatem ne le zajezen, marveč tudi lično uokvirjen na dvojnem ploščku at the mountains of madness. Magija, katere efemernost me je težila po izteku koncerta, je bila varno posneta in v anale minulega založena pod oznako TZ7352.

Trenutek, na katerega me spominja ta plošča s komadičem abidan, sicer posnetem na koncertu v Moskvi (do Ljubljane je še dobrih trideset minut), je manj odporen na plohe in nevihte ter celo vsakodnevno rosenje časa. Verjetno bo predlani, ko sem spoznal neko dekle in že po prve pol ure najinega znanstva vedel, da to v kratkem kani prerasti v nekaj več. Da bi kanaliziral skorajda motečo vzhičenost, sem po prihodu domov in ob pripravljanju čaja ob največji jakosti tega komada zmagoslavno in bežno zblaznelo drvel skupaj z ribbotom in se po malem spuščal s tripa sveže zaljubljenosti. Zelo po malem, hitrost rahljanja je svoj pospešek dobila šele šele čez (pre)kratek čas.

Zornov koncert v cankarju bo ob pomoči usmiljenih založbe tzadik z menoj ostal še dolgo. V tistih deset minut strnjena srž mladostniške zaljubljenosti bo verjetno izpuhtela kmalu. Kmalu bodo izpuhteli vsi drugi koncerti. Vse prebrane knjige. Ogledani filmi. Ljubljene ženske. Osvojeni vrhovi. Zelena preproga, ki je nekdaj krasila našo dnevno sobo. Tudi ta blog. Že puhtijo, najprej se pomede z detajli. Kmalu zatem gre okvir. Ostane le hripava slutnja emocij in nekaj barv. Le slutnja, nikoli ne veš, ali je mar nisi priredil in potvoril v lažje zapomnljiv in mehkejši paket.

Jasno je, da me to moti. Še več, frustrira. Mučno mi je in vsak preblisk blaženosti ima impliciten (in včasih povsem odkrit) pridih grenkobe. Veliko govorim, včasih imam občutek, da šele z eksternalizacijo reči dobijo smisel. Vsaj za trenutek so bile resnične. Le tresljaj v zraku, a vendar.

Na prizmi ene kozmokomičnih zgodb itala calvina lahko razlomim ta kratek in nič kaj posrečen razmislek. Govori o nekem sleherniku, ki si skozi teleskop ogleduje zvezde. Okoli ene od njih, oddaljene dvesto milijonov svetlobnih let, se pojavi napis »Videl sem te«. Nemogoče! In vendar, očitno ga je takrat, pred dvesto milijoni let, nekdo videl pri tistem nečednem dejanju. Ravno takrat, navkljub vsem dejanjem, ki kažejo njegov dober karakter, je na tistem drugem planetu, oddaljenem dvesto milijonov svetlobnih let, projekcija njegove podobe omadeževana s tistim nesrečnim dejanjem. Onečaščen pred vesoljstvom se predenj postavi s transparentom, s katerim poizkusi rešiti nesporazum. Črke odidejo svojo pot skozi vesolje in skozi dobrih dvesto milijonov let, koliko traja pot do tistega nesrečnega planeta, ki mu povzroča toliko skrbi, se izkaže, da so ga videli tudi na planetih oddaljenih tristo in več milijonov svetlobnih let. Ponekod ga niti niso videli, in vendar so govorice skozi vesoljske širjave prispele tudi do njih.

Minevajo milijoni let. Mine že milijarda let in medtem ko calvinov junak poizkuša reševati svojo čast po galaksijah vesoljstva, je težji vsak nadaljnji korak v komunikaciji z neznancem, katerega sporočila je prejel na začetku svojega brezupnega kozmičnega projekta PRja. Bolj ko se galaksije oddaljujejo, bolj narašča njihova hitrost, ki se asimptotično približuje hitrosti svetlobe. Z vsako milijardo let je upanje njegove odrešitve bolj oddaljeno.

Na koncu zgodbe, po nekaj milijardah let, ga prešine hrbtna plat tega projekta. Vsak spomin, ki obstaja onkraj njega, se bo prej ko slej izgubil v neskončnost. In zakaj, zakaj za vraga bi se sploh trudil očarati večnost in vesoljni nič in zakaj bi bile podobe minulega sploh pomembne. In medtem ko mineva naslednja milijarda let je pomirjen.

Tako nekako. Z nekaj več osti in bolj jasnim odsevom mojih skrbi. Calvino sicer nikoli ni povsem jasen. Ponuja tisto, česar ne moremo razumeti in vendar slutimo, da obstaja izven možnosti dojetja. Nauka o adekvatnem odzivu na poroznost spomina nisem uspel najti.

Zornova zasedbica, ki se je že prevesila v drugo polovico plošče, me je spustila v tok misli in sčasoma namero, da kdaj pa kdaj sistematiziram trenutke. Glasbene, filmske ali kake manj določene teme. Ne nameravam se podati v iskanje izgubljenega časa. Le za trenutek, za kratek čas obstoja mojega bloga, bi natrosil nekaj zmot, laži in slutenj o tem času. Hotel sem začeti s koncerti, pa sem nekoliko zašel.

  • Share/Bookmark

gummo

Mizantropski šus v žilo in grčavi sredinec v rit konvencij in milega.

  • Share/Bookmark

elegant gypsy

Za mehkobo dopoldneva in sončno zamaknjenost minulih ur sem neznansko hvaležen. Bolj ali manj po predvidevanjih je počutje vrnjeno na stare tirnice indiference in spet se lahko fokusiram. Poleg včerajšnje kontemplacije in tihih monologov ter opominjanja na detajle lepih in radostnih reči se je danes zrinil al di meola z nekako tremi desetletji starim ploščkom elegant gypsy. Preveč ur se že pustim ljubkovati in greti in morda bi se lahko vanj spustil še skozi besede in ga vpletel v asociacijsko mrežo in se potem vendarle selil v manj pretirane sfere glasbe in počutja. Četudi se družbi španskih deklet s ostrim nosom ter temno poltjo in dolgim dnem ob mediteranski obali in lenobnemu posedanju in drsenju po idealizirani eksotiki danes kar nočem odpovedati.

Uvodoma čvrst in valujoč bas na flight over rio nakaže počasno približevanje skozi zrak, okoli njega se razblinjajo činele in synthi in počasi drsiš in morda zaznaš kak obris živahnega življenja pod sabo. Vse bolj pospešenemu valovanju se od zadaj pridruži kitara in zakoliči smer, ki jo dotlej jemlje plošček in začne alternirati med bolj liričnimi in razmazanimi pasažami ter drvečim prebiranjem strun, in zrak okoli tebe se začne vrtinčiti in s trebuhom skoraj podrsaš po eni višjih streh ravno preden sunkovito spremeniš smer in zvok kitare postane zavijanje ob vročini vse bližjega sonca in ko pogledaš spodaj vidiš utrip fantazijskega Ria in drobljenje valov. Spet se spuščaš, opaziš detajle, prepustiš se enemu zračnih tokov bas linije in čeznjo te meola praska za ušesi in ko imaš že dovolj breztežnosti se spustiš in zapustiš spomin.

In nadaljuješ v sprva melanholično vzdušje terase  na midnight tango. Čakaš in opazuješ, v ozadju umira popoldne in suvereno tone v večer in le gledaš in nikogar ne potrebuješ, skozi nosnice ti pronica vonj borovcev. Morda je kje kak lep obraz, kak koder ali družba neznancev ob postanem pivu. Rdečemu nebu se je pridružila luna in morda še vedno kje sloniš in vendar se ritem nekoliko pospeši, čutiš mravljince, šumenje bobnov postaja bolj burno, verjetno se je pridružilo vse več ljudi, morda je poleg tebe še kdo sam in prav tako postopa in opazuje in morda se srečaš z očmi in zdrsiš mimo. A vendar je še vedno toplo, vroč poleten večer ob katerem le stežka zaspiš, in od nikoder a pričakovano se zavihti dolg ovinek kitare in obrat nazaj in začutiš malo življenja in se premakneš. Nisem tak tip človeka in vendar me sama inercija komada pripelje do sočloveka in vse prelep spomin je tisti prvi moment združitve v plesu, ko se dotikaš kože in drsiš po vijugah dekleta. Malo se umakneš, ne bi se predajal ta večer, enkrat se izpod rok izmakne en, spet drugič drugi. Morda spet stopiš vstran, lahko tudi kaj spiješ in s toplino sedaj že v noč ovitih preteklih momentov ti nekoliko hitreje utripa srce in medtem ko srkaš vino se poizkusiš pomiriti, in morda se odpraviš na sprehod med borovce ali pa v sobo z na stežaj odprtim oknom.

Vročičnost mediterranean sundance vpelje gostujoči paco de lucia in vsakršne inhibicije se v dialoškem plesu dveh kitar pomedejo in sproti se soočaš le s fragmenti vzdušja. Tempo narašča, skoraj tekmovanje in vendar le sama radost ob življenju. Kako lahko drvijo misli v drobcenih in nežnih početjih rutine, morda svoj pogled za trenutek ustaviš na prahu, ki se vrtinči v zraku in ga je v bivanje osvetlil diagonalno padajoči žarek sonca. In spet drviš naprej in ker ne veš kam s tako dobrim počutjem ga spustiš v grlu in čutiš polnost v ritmičnih preigravanjih in vročičnih preglasitvah ene kitare z drugo in njuna sprava in povsem drobna plast skoraj prosojnih oblakov te prepriča, da se odpraviš z dvorišča.

Race with the devil on the spanish highway. Kaj naj sploh dodam, od hitrosti skoraj neprekinjena in zgoščena gmota ritma v prvi minuti komada točno napove sledeče kilometre. Hitrost na avtocesti, nekje na levi ena tistih oguljenih španskih planot, posejanih z belimi vetrnicami in morda veliko leseno silhueto bika. Asfaltne širjave so skoraj prazne,  medtem z nogo stiskaš plin in se ograja ob cesti zdi bolj fluid kot preperelo železje. In počasi izgubljaš občutek, vse se upočasni, ob tvoji strani hudič, ki te preganja in vsako jutro opomni tvoje ničevosti in tokrat si hitrejši od njega, korak pred njim brez teže in brez hitrosti in brez časa se kitara poslavlja od vsakega razbeljenega kilometra in nasloniš se na sanjajoči bas, ki te skoraj premami v spanec. In le zadnji trenutek se spet oprimeš volana in bobnar te opomni, da je hitrost velika in da tekme ne bo nikdar konec.

Videl si jo le s kotičkom očesa in niti ne veš, je to mar človek, morda le pogled ali način jukstapozicije barv. Lady of rome sister of brazil. Zamaknjen drsiš skozi tlakovane ulice, morda jo vidiš in morda je njen namen le to, da ta dan dobi malce bolj tih, spokojen ton.

Potovanje dobiva epilog. Elegant gypsy suit se začne v spokojnosti, v katero le stežka verjameš. Jakost se zviša in na piedestal se vzpne igrivost. Takšna, ki ni prisiljena in jo izvajaš med eno tistih poletnih sobot, ki nimajo konca in spiješ kako pivo, morda iščeš senco in se podaš v bližnji gozdič. Lahko tečeš, lahko preskakuješ korenine in se poigravaš z nakloni tal, skozi katere slalomiraš. Zadihan se ustaviš in ležeš na s toploto prepojena tla in raztegneš vse štiri od sebe in si tako zelo hvaležen bilkam trave, ki te žgečkajo po vratu. Prepoteno majico zaženeš stran od sebe, vstaneš in malce zamaknjen gledaš vstran. Na videz spokojen, a v duhu skupaj s skoraj kričeče vijugavo kitaro pogleduješ v vse smeri in si vsepovsod in še včeraj je oddaljen in sploh nisi na travniku marveč plavaš po morju in na gladini odseva tista zlata pajčevina, katero požiraš z vsakim zamahom.  Z rokami vznemiriš gladko površje slane vode in spustiš v globino.

In si spet doma. Če grem še enkrat skozi to plato se še obesim od kontrasta med spominom in hladnim vetrom.

  • Share/Bookmark

pred spancem

Tudi bolj elegantna pot skozi dan obstaja. Eden tistih dni, ko je jutro kar malo odveč. Odpreš oči in ne veš čemu, in namesto predajanja estetiziranemu jutru se grabiš s klici rutine. Krč na sredi hrbta, očitno se je katera od mišic uprla svoji uporabi in naprezanju med tekočimi vpadi nezdravega oziroma vsaj nevajenega življenskega stila. Medla svetloba, pred spancem sem pozabil dvigniti žaluzije. Tudi sicer mi mraz in sneg in oblačnost niso ponujali presežkov.  Po nekaj opravljenih detajlih sem se z nekoliko bolj polnim želodcem in opranimi zobmi vrnil v posteljo. Niti se mi ni ljubilo brati, čakal sem na inspiracijo oziroma smoter za vpletenost v budnost in dan. Pravzaprav je prijetno, biti brez pričakovanj že zarana. Baje, nekaj je manjkalo in šele kava in kup edinstvenega optimizma in humorja prijatelja me je dvignilo do plašča in rokavic in hlač in potega skozi sorazmerno ubogljivo in kanec preredko lasišče.

In je zapadal dan. V drugih okoliščinah bi se ga spominjal kot dobrega, manjši in pričakovan poraz je spremljalo olajšanje in mala zmaga in mala radost in pravzaprav prijeten zaključek dneva. Po končanem druženju in ravno pravšnji intoksikaciji s pivom sem se spustil v potihem kičasto in nedvomno izrabljeno estetiko večera in noči.

Muzika na odru, burbon in pivo in še nekaj burbona in manjša skupina v to in ono zatopljenih neznancev. V glavnem sem se prepuščal asociacijam in nekoliko zamegljenemu zadovoljstvu. S takim, topo zarisanim nasmeškom. Spet malo sem poslušal dokaj solidno zasedbico. Nekoliko preveč nereflektirano arhaično za moj okus in vendar skoraj pravšnjo za vlogo v moji kvazinostalgični idealizaciji domnevnih tistih dni, ko zadimljen večer in jazzovska godba še niso bili stereotip. Na bobnih bi lahko morda pristalo nekaj več nežnosti in občutka. Morda, kdo sem jaz, da bi sodil.

Malo sem opazoval neznance. Kot provincialcu v mestu mi prisotnost nepoznanih jezikov, nikoli videnih obrazov in te brezbrižnosti in tlečega življenja sredi noči še vedno ni udomačena. Neko dekle se sprehodi na wc, dva malo glasnejša francoza se repozicionirata za šankom. S svojega stola vidim predvsem zadnje dele lasišč, lahko dolgih ali pokritih s pokrivalom, morda izgubljenih v senci. In nekoliko preveč deško zgledajočega natakarja, s privajenostjo je slonel ob steni.

Zunaj je skozme šelestel veter. Kar od nikoder se je oglasil februar. Na avtobusu sem strmel v knjigo in po malem kinkal, na izstopni postaji sem skadil joint in nato skozi veter v miže tekel proti dom. Mislil, da bom jutri spet miren in da je bilo zadnjih nekaj dni le suh kašelj.

  • Share/Bookmark

abercrombie

Niti ni važno, da imam razum pokopan pod neprespano nočjo. Niti ni važno, da mislim okorno in počasi, da mi fokus uhaja in drsi s praktično česarkoli. Malček sem glup, počutim se, kot da bi kdo zaprl pipo asociacij in vsaka misel obstaja le eno, morda dvodimenzionalno. Kot da bi vsaka misel izgubila globino abstrakcije, in je samo golo praskanje usnja po lesu.

Včerajšnja noč je bil pomota. Dan je bil tak, kot je pač bil, tudi lepši obstajajo. Zvečer sem  vsaj ob trudu in znoju lahko začutil nekaj miru in se stuširan ter utrujen vrnil v svet kot prerojen. Glasna zabava v sosednji sobi je bila že prepijana za mojo udeležbo in zapovrh so akterji na drugi frekvenci od moje tudi ko so trezni. Zanimivo, poznam jih že leta in leta in še več let, preveva jih občutek domačnosti in familiarnosti, in prav z nobenim se nisem še nikoli, prav nikoli mogel pogovarjati sproščeno. Noč se je prevesila v pozno noč, in še vedno nisem spal. In je prišlo jutro in poln kurac sem že imel pokroviteljskih floskul modrosti o svetu in ljubezni in svetovljanskosti in sploh vsem. Jebo jim topoumnost, ki se prej ko slej prikrade. Sogovornik je sicer zanimiv tip, izkušen in pomirjen s sabo. A kralj alkohol tega ne jebe, melje počasi in suvereno.

Ko sem se prebudil, je eno truplo ležalo na tleh, drugo skrivčljeno na kavču. Grlo me je bolelo, oči sem imel zlepljene od vsega dima, ki je celo noč in dopoldne ovijal sobo. V kompletu z obveznostmi in oblaki so to predispozicije za grozovit dan. Ki kar traja in traja in megla se ni umaknila še nikamor. V tolažbo mi je john abercrombie in njegova deževna kitara, medtem ko se bobni zaletavo podijo ali prihuljeno lebdijo v njenjem zaledju, se spuščanje in dviganje ne ustavlja, malce potihne in se iza drugega ovinka spet pojavi. Oker zven z vonjem po steklu, vsak ton ostane še nekaj časa in se počasi razgraja, tip pa že suvereno prebira strune naprej in vseskozi pada dež. Pa ne tisti dež, ki ga z bolj izrazitimi gibanji vijači violina marveč tisti dež, ki se razliva po vetrobranskem steklu avtomobila med vožnjo, ki ti ni niti v strast niti v veselje in se pač le pelješ in opazuješ razmazane in nemirne fluide na drugi strani stekla.

Nič ni važno.  Če že nimam miru, če me nekaj razjeda in lahko le upam, da pozabim in zatrem, lahko danes poslušam muziko. Misel mi klecne in namesto zamolklega odmeva se skotali v naslednj takt in zavoj in činele se sprehajajo nekje v ozadju.

  • Share/Bookmark

disko kugla

damien hirst; for the love of god; vir; hiper-post…

  • Share/Bookmark

portishead dummy

Prejšnjo objavo sem izbrisal. Morda sem se malo prenaglil s kontekstualizacijo tega čudnega počutja. Utesnjenega in nemirnega.  Morda si česa nisem hotel priznati in morda mi uspe, da s prihodom jutra izpuhti tudi ta interpretacija. Otožnosti, ki me je usekala čez gobec. Do takrat sem vendarle varen, impulziven preblisk inspiracije me je pognal v naročje noir melanholije portisheadov. S prvimi takti prvega komada, ob utesnjenem sintetiziranem basu, ki ga obda ščemenje vinila in nekdaj strašljiva melodija, morda ukradena iz instant grozljivke petdesetih let in predelana za roteč vokal pevke Beth.

A vendar se ta večer ne spuščam po retro estetiki, ki se hrani z osamljenostjo v času neona in polomljenih sanj. Žalibog ne, po vseh letih znanstva so že predvidljivi, in četudi Bethin vibrato in nadzorovan zlom glasu ob ječanju nobody loves meeee pathosu ne pušča prostora za spust v izpetost in pretencioznost, se danes bolj poigravam z ritmom in skuliranimi sempli. Malček nezemeljskimi piski in prasketanji, in vse bolj razglašeno in bluesersko zavijajočo kitaro za ozadje tako preproste želje po ljubezni.

Pravzaprav si ne znam razložiti, zakaj se ob tej glasbi počutim tako varno in pomirjeno. Nekaj bi želel reči. Tesni me neizrečeno in nepriznano. Blog ne more biti pravi ventil. Kričal bi, tekel čez travnik in se spotaknil in tekel naprej. Delal prevale. Strmel v nebo. Ne vem, kako naj sem umestim soundtrack. Morda so melanholični namesto mene. In mi ostaja le fizični nemir. Ne vem, tega ne bi smel pisati, ničesar nimam za povedati, le govoriti moram.

  • Share/Bookmark

astrakan cafe

Šum računalnika, skodelica zelenega čaja in občasen prasket prenosnega diska. Nepotrebno hreščanje nekdaj povsem spodobnega sobnega ozvočenja in dišeča palčka v kotu. Sorazmerno lepo diši, brez odvečne sladkobe; ena všečnejših kancerogenih arom. Žaluzije sem raje spustil, si prižgal namizno svetilko in kar še ostaja tega lepega dopoldneva, ga prepuščam zvočnim vajetim. Asociativne poljane, ki jih poraja anouar brahem trio na plošči astrakan cafe, se vseskozi oplajajo z vizualnim. In s filmsko romantizacijo podjarmljenja bližnjega vzhoda. Namesto administrativno zamejenega geometrijskega vzorca državnih meja vidim sipine, vidim kolonialno arhitekturo pred ozadjem premočnega sonca in vidim prašne, prepečene ulice.

Geografski domet plošče sega daleč onkraj tunizijskih korenin Brahema in istambulskega medcelinskega prepiha ostalih dveh glasbenikov. Tonski modusi, ki ne uspejo preglasiti mojega nerazumevanja in eksotiziranja, imajo za sabo kulturne tradicije perzijskega cesarstva, islama in celotnega arabskega sveta. In vendar še več, vse tja do današnje Španije, Brahemov oud se vseskozi spogleduje z ritmom flamenca, klarinet Barbarose Erkoseja pa se zdi bolj predelava in odmev že etabliranega jazzovskega spogledovanja z vzhodnimi melodikami. Zlitje kultur in senzibilitet, ki vsaka zase implicirajo svoje zgodovinsko, geografsko in versko zaledje. Casablanca.

Pomirjenost in opojnost vzdušja, ki se podi po zatemnjeni sobi, je prevelika laž, da bi se ji prepustil povsem sproščeno in s polno emotivno vpletenostjo. Dediščine in praktične ralnosti orienta nikdar ne morem razumeti in začutiti, med nami je neprehodna distanca zahodnega perceptivnega in kognitivnega režima. Slišim nostalgijo za nečim odsotnim, še ne doživetim, ki vendar vseskozi nežno pritiska na moje evropsko formirano doživljanje glasbe. A Orient je v končni fazi le kup bradatih neznancev ter s plastičnimi plastenkami in gnijočim sadjem nastalnih ulic, z nizko politično kulturo in manjkajočimi stoletji formiranja duha sodobnosti, v katerega krču skupaj z arhaizmi svoje religije nekako uspevajo. S kako vojno ali dvema, kakim diktatorjem ali dvema in z verjetno vse bolj napredujočim izsuševanjem zelenega sveta, ki ga nadomeščajo dolarji prodane nafte.

Pomirjen sem. In dobre volje, ta plošča je neznasko lepa, klarinet se ovija okoli mojih ramen, oud in darbuka pa me žgečkata za ušesi in v želodcu in na tistih kratkih, čisto kratkih laseh na vratu. Pa vendar, estetsko plat ob stran, če že kontekstualiziram potem lahko zaključim s Humphreyem in njegovim triumfalnim identitetnim in etničnim zaokroženjem filmske casablance; we’ll always have paris.

  • Share/Bookmark

utrujen želodec

Saj bi šel spat, pa je kavču eno in na postelji drugo truplo. Obe tako spokojni, da ju do nadalnjega puščam v pijani in prekajeni meglici, kjer takisto medlim tudi sam. Priznam, z jointom v roki in s popolno glasbo za predah po urah pretežno 4X4 trzanja in posedanja. Zasedbica kot se šika, abercrombie z odsotno kitaro tam zadaj in john surman s saksom, ki je na pol poti do soft porna, a ravno s še zdravo melanholičnim priokusom cigaretnega dima. In nežen bobnič, medla žarnica in rupurut za nekoliko nemirno kislino.

Malo pijan zaključujem vikend ignorance do obveznosti. Danes pravzaprav še dokaj zdrav, resnično upam na sorazmerno uporaben možgan že temprej v jutrišnjem dopoldnevu. In na oblake, vse težje se branim sončnih dni in iz dneva v dan daljših popoldnevov.

Hecno, kako novo se zdi omamljanje in popivanje in ples in objestnost po kopici mesecev, ko sem imel v najboljšem primeru slabo vest, pretežno pa bister um in fokusiran angažma. Res presenetljivo očiščujoče je svoj organizem in duh prelisičiti in zamakniti z žganjem, travo in še čim. Vem, da je to dolgoročno nevzdržna praksa, ki potolče kopico zaželenih difoltov onkraj prazne in pomirjene glave.

Pa vendar, žalibog izklopljen zimski modus, v katerega me je pred dnevi premamil bližnji kucelj s svojimi zelenimi travami, še več teloha in strim spustom skozi pesek, kamenje, odpadlo listje in kičasto hladnim izvirom, ta bližnji kucelj očitno prinaša drugačne preference sprostitve. Pomlad in kisikova zadetost, in čim več trenutkov v zamaknjenosti brezciljnosti.

Jutri se tej še uprem, pa morda kak dan ali dva za tem. Potem pa, upam, kmalu malo več intime z nedoločljivostjo prihajajočega časa. In morda manj posesivnim projektom, aktualni terja vse preveč.

  • Share/Bookmark

klute

Ljubezensko pripoved lahko bereš v dveh smereh. Lahko spremljaš porajanje in vznik čustva, pa potem njegovo konsolidiranje in kmalu zatem preigravanje in korigiranje in izvijanje. Sinusoide in slepe ulice. Revitalizacije. Oddih. Dezintegracijo, razpustitev, po malem spet strasti, obup. In tako naprej, linearno ali morda bolj turbulentno.

In odvisno od tega, ali bereš svojo ali tujo pripoved, se po malem bojiš, ali pač slutiš, da se nekaj vztrajno umika, prekriva. Da je pač nekaj zamolčano. Vse se konča, vse izgoreva, nič takega pač. Že, že; a kaj, ko ne živiš svoje, marveč povsem tujo pripoved. Drugi so ji dali obliko in ogrodje in detajle, človek jih le po malem prenavlja, si jih prilagaja kot terjajo okoliščine, sopotnik, ljubljeni, impulz ali želja. In, tako se mi zdi, četudi je grozno, tako pač je; ljubezenske pripovedi imajo vedno svoj konec, in le stežka lep. Pomeni vse tisto, čemur se z zgodbo umika. Vsak ima svojo pripoved, in to moramo vedno deliti z nekom drugim in on je vedno nekdo drug. Sam je, bere skozi sebe in povsem vseeno mu je zate. Kot, v končni fazi, tebi zanj.

In imaš žalostno pripoved. Takšno, kjer vsakdo slepo brca v štiri stene okoli sebe, in kjer morda kdo kdaj kaj sliši, a ne dovolj. In čustvo pogine.

Lahko pa jo bereš iz druge smeri, vzvratno. Ljubezen je lahko tako lepa, in tako opazovana pripoved nima nikoli konca. Ko jo bereš s konca, se je končala še preden se je začela. A obenem, če retrospektivo začneš ob zarji imaš na koncu vedno zoro. Na koncu in vmes nekaj lepega, zelo lepega, iluzijo, da nisi sam. Ali vsaj nekaj topline, ramo, na katero se nasloniš in katera se skupaj s tabo trudi, da bi razbila zidove okoli posameznika.

Klute je v osnovi ljubezenska zgodba. Za kuliso ji stoji umor, detektivska zgodba, ki se skoraj zdi odveč. V končni fazi je, nekatere vsebine so vedno pomembnejše. Na koncu filma in po prvih skupnih korakih dekle odide; ne vidi se v nečem, v kar ne verjame in zaradi česar noče izrabiti, zlorabiti delikatnega čustva. Kaj naj stori drugega v svetu, v katerem se nenehno išče in nikoli ne najde in obenem neumorno hlini dostop do drugega. Kot kurba je predobro vedela, katero sredstvo najvztrajneje in najočitneje lubricira družbene odnose in nekoliko razočarano, morda modro ve, da tudi v ljubezni, med bližnjimi, v sami intimi, ni nič drugega kot nenehnega toka menjave. Menjava, kroženje, akumulacija, pridobivanje, plemenitenje, krogotok kapitala se v družbi nagnetenih posameznikov postavlja kot model za njihovo kohabitiranje in sodelovanje.

Pa vendar vse do konca filma občutiš toplino. Sprijaznjenost. Vsakdo je sam in obenem ujet v svoje želje, želje posedovati, izmaličiti, želje biti željen, ljubljen, pohabljen, kar koli. Male in velike perverzije, droge in hudodelstvo, in obljuba ljubezni. Težko je doseči mir, nekateri se moramo zadovoljiti z manj.

“I just wish i could let things happen… enjoy it, you know, enjoy it for what it is and while it lasts and relax about it… But all time… all the time I keep feeling the need to destroy it, to…to break it off. To go back to the comfort of being numb again.

Tip je verjetno na koncu razočaran. Ali pač ne, ne izvemo, morda ima spomin na misteriozen utrinek sreče sredi osamljenega velemesta. Morda razume, da se mu je prepustila kot le ve in zna, noče biti ranjena, popakirala je kovčke in se vrnila v največje udobje, v katerega ji po dobrih dveh desetletjih še uspe verjeti. Le malo je potrebno, zakaj bi verjeli predpostavki, da kamor koli gremo in da bomo kamorkoli prišli. Čas le laže, ko se zdi, da se zliva v neko relevantno točko. Umreš sam. In, tudi vmes, kot bi rekel znanec, we fuck alone.

Malo melanholije. V njej je lepo, ko iščeš ramo, na katero bi se naslonil, in je še nisi našel, ti je toplo. In ko jo najdeš in se nasloniš. In potem, potem greš naprej, spet malo manj čuteč in sorazmerno miren. Lepo je. Tako v filmski kot v vseh dosedanjih in bodočih zgodbah.

  • Share/Bookmark

the trip

Neprijetne labilnosti čustvenega aparata ter tendence konvergiranja mojih asociacijskih verig v travmatične poljane si v doglednem času ne drznem izpostavljati neusmiljenem kolesju lsdja. En strah ali dva preveč, še ne utišano obžalovanje in še ne nevtralizirane navezanosti so predispozicije, ki po odstranitvi ločujočih mehanizmov in kriterijev racionalnosti ne morejo ostati neme. Padca v globine praznine, ki se skriva pod izpuhtelo in sprevrženo priučeno strukturo, po nedavnem maličenju navadno bolj milega psihedelika, ne kanim ponavljati in ga raje jemljem kot zgovoren indikator ta moment bistvenih iztirjenosti moje samozavesti in gotovosti.

Alternativno in varnejšo zamaknjenost ponudi kratek in neškodljiv ostanek šestdesetih, film z zgovornim naslovom The Trip. Zasnova je preprosta, Peter Fonda vzame kapsulo 250 mikrogramov lsdja in se spusti v dobro uro (oz. celo noč) trajajoč izlet v samega sebe oz. v tisto, kar od njega ostane. Tudi on nima čiste vesti, ki bi mu dovolila preprosto raztopitev v okolico in brezskrbno izgubo ega. Po prvih vizualnih distorzijah se kmalu ujame v tipično lsd dinamiko, ki ga dviguje do vrhunca naslade ob senzacijah, ki jih ponuja nediferenciran čutni sistem, in peha nazaj med kosme izpuhtele strukture jaza in njegovih najvztrajnejših gonil. Strah ga postane dejstva, da je v končni fazi vendarle povsem sam, da v svojem jazu nima sopotnika in da je obsojen le nase. Zaželi si nedosegljivega, izpolnitve, prehoda v naravno stanje izpolnjenosti in preseganja razkoraka med svetom znotraj in onkraj, in iz ozadju mu kot odgovor priplava najpogostejše mašilo tišine, ki odmeva, ko tolčeš po zidovih svojega sveta. Seks. Ženska, žensko telo in senzualnost, njena toplota, vse ženske njegove preteklosti, ki jih je le za trenutek ali za več let sprejel ali nezavedno zaznal kot možen odgovor. Bolj ko se trip bliža koncu, manj koherentno je njegovo zaznavanje, fragmentiran in povsem nepovezan kolaž podob, spominov in nedoločljivih informacij čutov. Izgubljen je, jaz še ni sestavljen, ujet je na gradbišču in družba je realno ravno toliko, da se zaveda njene neprijaznosti in zaprtosti. Človek je pač vedno sam.

Hvala bogu je Peter Fonda visok in lep ko hudir, plavolase hipurke s perverzno nedolžnimi frizurami pa vsaj v filmih držijo zelo malo seksualnih inhibicij. Seks na lsdju je doživetje, ki ga noben film ne more povsem ujeti v omejeno trojico naracije, podobe in glasbe. Lahko pa inducira spomin, in kalejdoskop kože, poljubov, materializirane glasbe, las med zobmi in potu med stegni je mehak in gladek način za še zadnje solidifikacije realnosti in konec tripa. Ostane le še konsolidacija kognitivnih sposobnosti, a kot pravi Fonda s končnim stavkom, o tem se razmišlja jutri. Res je. Hočeš nočeš je halucinogen le predah. Le trenutek, ko lahko globoko vdihneš in nato plačaš visoko ceno za ta en vdih. Potem pač spet jutri, trajno ne moreš pobegniti iz sebe. Mostovi do tišine se spet porušijo, in ujet na plavajoči deščici jaza se popelješ najprej v ure, dneve in leta razkroja.

  • Share/Bookmark

blue in the face

“Tobacco is out. Wheat germ is in” pragmatično zatrdi Vinnie, lastnik tobačne trafike, ki jo kani prodati in pustiti, da tam zraste eko-bio prodajalna. Podton te izjave bolj ali manj uokvirja sicer zelo lagodno strukturiran film, v katerem se okoli trafike nanaša in plete mit Brooklyna. Kvazidokumentarno posneti naključni mimoidoči razlagajo o svojem doživljanju njihovega urbanega kosma domačnosti. Neko osemnajstletno dekle je tough in streetwise, njen tip apatičen hašišar. Nek zgubani niger razlaga, da je bistvo multikulturnost. Auggie je tip, ki vodi trafiko in je njeno srce in duša in ga ne zjebe niti poletna vročina, ki se odbija od asfalta do betona in se potem zažre v vsega naveličane duše preproste ulične raje, katere aspiracije niso baš visoke. Še več, skorajda so bedaste; stereotipno prenaličena in preobilna ameriška gospodinja (Roseanne) si že 15 let želi v Vegas. V lajf, jebemo, pa saj ima prav.

Brooklyn je skratka njihov dom, tu in tam prilagojen njim, bolj ali manj so njemu prilagojeni oni. Sam film ne odstopa od vizije domačnosti, vsak ima svoje kraje, okoli katerih plete svoje socialno življenje, v njih pušča svoja leta, okoli njih čustvuje, raste in spoznava čudovito čudaštvo, ki ga nosi vsako dreves mestnega gozda, če mu le pustiš do besede. Pravzaprav smo vsi isti, vsi bi želeli le najti pot do belgijskih vafljev svoje mladosti. In pot do tistega cigareta po seksu, ko se tistih pet minut dima tako dobro zaveš, da pravzaprav ne živiš zaman. Brooklynov je natanko toliko kot prebivalcev, no, brooklynov je še mnogo več.

Moj najljubši estet čika Jim Jarmusch se pod imenom Bob pojavi v filmu in resignirano naznani slovo od kajenja in potrdi mojo slutnjo, da je v istega leta posneti mojstrovini Dead Man res namigoval na tisto praznino, ki jo kot bivši kadilec poznam in prenašam že vse od svojega zadnjega cigareta pred tremi leti. Adaptacijo žanra vesterna, ki jo izvede v Dead Manu, bi pravzaprav prav tako lahko postavil pod krovno menjavo cigaret za zdravo prehrano. Noben akter ni povsem zadovoljen, a sama forma filma je nenadjebljiva. Stilizirana v božjo mater, bolj ko s kroglami pa prestreljena z nanašanji na druge filme in druge žanre in sploh vse tisto, česar vestern ne bi smel nositi. Namesto samozadostnosti, ki se skriva v temelju žanra in pomeni čas, ko je bil desc desc in baba baba in konj pač konj, se s pomenom raje poigra, moralizem vesterna zamenja blaga melanholija nečesa izgubljenega. In to izgubljeno, izgubljen pomen, morala, mladost in smoter, vse to se skorajda fizično uteleša v tisti praznini sredi želodca, ki me obseda kot bivšega kadilca.

V Blue in the smoke nihče še ni bivši kadilec. Predaja se nostalgiji, kjer so reči klapale. Urbanost je gladka in ubrana, in njeni nekomplementarni deli se začuda povsem prilegajo drug drugemu. Ljudem kar uspeva, da se le naslonijo na zid in prepustijo obraz omotici vročine in pustijo, da se jim duh razpusti v barvah, ki se ob močni svetlobi porajajo za zaprtimi vekami. Lagodnost in brezciljnost kot izpolnitev, vse je pod kontrolo. Tako se vsaj spomni Auggie, skozi katerega spomin se rola filmski trak. Priznava, da ne ve, koliko je spomin in koliko dejanskost in roko na srce, verjetno mu je povsem vseeno. Spomin je tisti prostor, kjer je svet dejansko lahko srečen, kjer je konflikt izpolnitev in ne bolečina. V spominu si prilagajamo svoje kraje kot so nas ti kraji prilagodili sebi. V spominu še brezskrbno prižgemo cigaret. Danes sem otrok eko-bio hrane, pazim na zdravje, na linijo in med prsti brezupno lovim polzečo mladost, ki se ne meni zame. Ko sem bil mlad in, oh, naiven. In izpolnjen. Nostalgija je že adaptirala mojo mladost, le kje naj živim drugje kot v domnevni naiviteti in brezskrbnosti, ki ni nikoli obstajala. No, takrat res ne, a je zato toliko bolj živa danes. Kot je živ Brooklyn in trafika, kjer se zbirajo stari mački, in kjer se dogodijo takšni čudeži, kot je vsaka sekunda vzdušja tega filma.

Hočeš nočeš pa v spomin vseskozi odzvanja sedanjost. In res, cigareti so out. Kraji so out. V Sloveniji se mi zdi, smo to dvoumnost v prostoru zatrli vse preveč resno. Standardizacija in univerzalizacija vseh trafik, lokalnih trgovin, bifejev čez cesto. Kako naj spomin usidram v tekoči trak kot se le da brezdušnih podob trgovin ter lokalov. Fotrova poguba, ki si jo je pripil v bifeju, ki se je držal naše trgovine, ima v mojem spominu toplo barvo in njegov vonj po šmiru daje vzdušje njegovi poti kozarca. Ne vem, če bi se zapil v lokalu, ki so ga inkorporirali v Tuševo kvadrasto grozoto, bi bil verjetno le brezupna pijandura. Tranzicijska komodifikacija prostorov je s zanosom svobodnega in uspešnega sveta mrtvo hladno prebelila pretekle oblike, dovolj jih imamo, saj smo novi, moderni, evropski. Ma kurac, jebemVamMaterEvropo, nikjer v evropi še nisem videl tako grozljivega opustošenja urbane nostalgije.

Še največja groza so lokali, ki so opremljeni z nostalgično noto. Bože, bolj agresivne brce v mednožje polpreteklosti ni in rekonstruirane nostalgije sam vidim kot sopotnika starbucksov in loungeov. Jeben diznilend vse naokoli. Ne morem si pomagati, četudi vem, da je ta poza idiotizem. Nekdaj ni bilo nič bolje. Nikoli ni bilo nič bolje. Za mojim baje tako primarnim prezirom do koloseja in cityParka in btcja nekako slutim prikrito skrb za distinkcijo. No, pravzaprav se ne morem odločiti, ali sta Auggijeva trafika in širši Brooklyn iz filma kdaj obstajala. In ali ni city park enak, če ne še boljši substitut. In niti se ne morem odločiti, ali mi je sploh potrebno brskati po svoji melanholiji. Jo s tem razblinjam, ali pa poleg sedanjosti poizkušam racionalizirati in omvlaževati še spomin. Nej vem, res ne vem, najraje bi le sanjal. Sanjal in gledal slike…

…in nekako izven konteksta se je vrinila asociacija na predlansko poletno potovanje. Kako sem sploh lahko pozabil, pisal sem dnevnik in točno in dobro vem, da je bil vsak dan in vsaka ura čisti spomin. Potrebuje se le sonce, bližnji in, jebemomater, dovolj denarja in svobode. In sonca. In svobode. In sonca… In prav nobenega spomina. Kot v sanjah. Če prav pomislim je bil tisti mesec le ena dolgo sanjarija. In iz njih se zbudiš in po malem se razblinijo in gledaš lahko le še slike in takrat te stiska v srcu in potem zaideš in objava na blogu počasi izgublja ost.

  • Share/Bookmark

Tigrovanje

Današnji dan bo še dolg. Komaj uspem sprocesirati tudi najblažje misli. Pogled in zavedanje strmita vsak v svojo smer. Malo v prazno, in vsi momenti kar nekako izzvenijo v nesmisel. Slabo mi je, malo naprej od ustne votline čutim vso težo utrujenega želodca. Zadaj, v malih možganih se plete mala, čisto mala nestabilnost, ki ima potenciale razširitve na preostalo površino mojega disfunkcionalnega možgana.

….

Išče se odrešitev.

  • Share/Bookmark

Onkraj novega okna

Zelena trata, ostro lomljene sence po hišah, čisto malo zamegljeno nebo sprano plave barve, prek katerega filtrirani žarki se ob lomu na gladkih površinah nekoliko slepeče odbijajo v oči. Namig pomladi in vrabec, ki kdo ve čemu strmoglavi in izgine, potem pa se v moj pravokotni razgled vrne šele na nad sosedovo trato. Barve hiš in streh so ostre in te hiše povsem nepremične, pravo nasprotje misterioznosti megličastih obrisov preteklih mesecev.

Razen občasnega vrabca ni nikjer nikogar. Ni stare vdove, ki leto za letom tako vztrajno prekopava zaenkrat še zamrznjen kos zemlje. Niti njene vnukinje, ki je verjetno v šoli. Ali kdo ve kje, v tej ulici, po kateri sem nekdaj čečkal s kredo, so mi prav vsi tujci. Hecno, ali se je razkrojila naša skupnost in so njene poteze odnesli umrli in razseljeni ljudje, ali pa je le ne znam več pravilno užiti.

Bolj ali manj je vseeno. Poleg izolacije ima moje novo okno tudi žaluzije, le spustim jih in se pretvarjam, da zunaj še vedno pustoši januar. Saj nisem daleč do srečanja z marcem, ki bo ne le toplejši, tudi čas bom imel zanj. Še čisto čisto malo, zadnjič sem videl prve telohe in v rokah držal martinčka, katerega je zvabilo sonce in uspaval hlad. Nima veze, spuščam žaluzije…

  • Share/Bookmark

Titajm, tajming in usoda

Radostim (predvsem) črnega in (nekolik manj) zelenega čaja se predajam že resnično dolga leta, skorajda slabo tretjino mojega resda kratkega življenja. V osnovi je zadeva preprosta in zaobvladanje dosegljivo tudi največjemu bedaku.

1. Kupiš čaj.

1.n (greš domov, se stuširaš, poješ kosilo, pretepeš ženo, karkoli že umestiš v bolj ali manj nedoločeno fazo priprave čaja)

2. Pogreješ vodo (60 ali 90 stopinj).

2.1 Čaj daš v to ali ono pripravo za ekstrakcijo.

3. Oboje daš v skodelico

3.1 Počakaš dve do pet minut, odvisno od želenega iztržka in vrste čaja

4. Piješ čaj.

Preprosto. A vendarle vsa ta dolga leta v približno 70% radikalno zajebem. Vsa opominjanja in očitne in v oči bijoče postavitve skodelice mi ne pomagajo in na koncu čajne lističe vedno pustim v vodi predolgo. Kakih deset, morda petnajst minut. Vedno. Kako zaboga sem lahko tako zelo glup, da prav vedno jebeno zajebem, bemoboga?!??! No, saj ne da me to kakorkoli čustveno vznemirja, le logika, ki stoji za tem, mi ostaja nadležno nedoumljiva.

Morda je usoda. Morda je kak skrit napotek vesolja. Procentaža neposrečenega vrenja kave je namreč še hujša, in brisanje štedilnika je bolj ali manj že dobilo legitimno in suvereno mesto v fazah priprave kofeta. Morda so vsi konzumirani članki o škodljivosti kofeina v meni mutirali v neko radikalno gibanje in prek drobnih prevar in disrupcij ubijajo mojo željo po vročih poživilih. Bolj verjetna je druga izpeljava. Premalo pazim na svoj možgan in vsi prebliski endorfinske ter dopaminske omame, ali pa le preprosto nalivanje z alkoholom, terjajo namesto mojih dokaj suverenih intelektualnih kapacitet svoj davek v drobnih kosmih opravilne nesposobnosti.

Kdo ve, pa saj ni važno, z dovolj cukra in mleka postane vsak še tako grenak čaj kar prijetna brozgica z nekim nedoločenim in postanim okusom. Vrei je.

  • Share/Bookmark

depresiven pisun in njegova subvencija

S prijateljem sva se včeraj bežno sprla oz. prerekala glede upravičenosti subvencioniranja kulture. Iz same objestnosti, ki prijatelja vsakič znova nekoliko razpizdi, sem zavzel svoji povsem diametralno pozicijo. Mrtvo hladno sem zagovarjal neupravičenost prerazporejanja sredstev v korist finančno težko merljive presežne vrednosti kulture oz. umetnosti. In se bil proti njenemu hohštaplerskemu obstoju, ki ga financira ta ali oni zidar, privatnik ali podjetnik, ki mu bolj ali manj visi dol za vse plesalce in pisatelje tega sveta in ki vidi njihovo svetobolje v edini možni resnici – nedoumljivo preseravanje. Ali pa morda doumljivo preseravanje, še vedno pa povsem zanemarljivo ob boku alternativni smeri državnih sredstev. Nazaj k podjetniku ali pa morda v pediatrično ali mentalno kliniko (tukaj bi lahko za vse umetnike storili mnogo boljšega). Kar poglej Ameriko in njihovo kulturno produkcijo. Živa, pestra in samozadostna. In Hollywood, ki ob vsemu sranju redno producira cukre. In visoko kulturo, ki je le perpetuiranje masturbacije tako ali tako priviligiranih. Ki so se do zadostne višine v kulturi prebili po povsem banalni poti želje po svoji distinkciji.

V debati sem pogorel na celi črti.

a) Sem slab retorik, ki se ni mogel docela preleviti v mićota.

b) Preveč sem indoktriniran s strani levičarskega diskurza.

c) Resnica je na moji strani (tej, ki jo dejansko držim).

  • Share/Bookmark

simon & garfunkel, sound of silence in asociacija ali dve

Nedoumljivo melanholičen komadič. Ta moment ga imam na repeat, zdi se mi, da lahko z njim odplačam dolg, ki ga terja situacija. Ne bom se zjokal, ker si tega še ne smem privoščiti.

Ta komad je osamljenost, ko vstopiš v prazno stanovanje, in bi najraje ubijal za vsaj slutnjo prisotnosti. Namesto tega stopiš na splet in v agoniji brskaš za bližino, ki je ta ne more dati. Osamljenost, ko slutiš, da je drugim do tebe ravno toliko kot tebi do drugih. Osamljenost, ko razširiš perspektivo in si le drobec, ki ga jutri ni več. Osamljenost pred obličjem minevanja.

Ta komad je izgubljena mladost. So jutranji žarki, ko nisi hotel v šolo. Ko si zjutraj smuknil v toplo posteljo, ki sta jo pustila starša. Nepovratna svežina vonja trave in asfalta, specifična kombinacija novega pohištva in luči, ki se je prižgala v dnevni sobi, ko si se s starši vrnil od koderkoli že. Tisti sladki in polni vonj, ki ga je povsem avtonomno sproduciral spomin in z njim začinil rano nostalgije.

Ta komad je praznina, ki te popade zjutraj. Ko te vname najprej ekstaza in potem bolečina petih tripov, in te zjutraj pustita tako zelo praznega. S praznino, ki jo čutiš med zobmi, na jeziku. Praznino v želodcu, ki odseva tej v možganih, ki ne uspejo misliti in katerim je zora le opomin, da je pred njimi dolg dan praznine, ki se bo raztezala skozi vsako uro in vsako početje in vsak napor, da jo preženeš te bo le opomnil, da plačuješ ceno. Da si plačal za nekaj momentov enosti in razpršitve s tem, da si povsem sam.

Saj je samo komad, in z njim lahko pridem le na pol poti. Za drugi del nimam časa.

  • Share/Bookmark

Ne vem, kaj je šlo narobe

…ampak nekaj je očitno šlo. Zaenkrat upam, da je zadaj nek zunanji vzrok, ki je vse skupaj speljal na očitno nepravo pot. Alternativi namreč nista prijetni. Po prvi se ponavlja že poznan vzorec, po kateren ne zmorem iti onkraj čustvenih barier, zavoljo katerih lahko ostajam tako mrtvohladno zadovoljen. Če se izrazim dr.phillovsko, ne zmorem ljubiti. Po drugi je to strukturna iztirjenost sveta. To alternativo sem ob njej zavrgel, in res se nočem vračati v tovrsten cinizem.

Dovolj bodi, vračam se k drugi, k diplomi. Morda je ona kriva. (japajade)

  • Share/Bookmark

vse kroži

včasih se vprašam, do katere mere lahko še grem z odsotnostjo pozicije. nekega afirmativnega stavka, iz katerega bi nedvoumno izhajal. neke zgodbe, v katero bi se tako vpletel, da bi nanjo pozabil in jo čutil v vsej njeni mesenosti, kot prisotno in pristno. brez tihega zavedanja mediacije oz. posredovanosti. ni kaj, brez dvoma je lahko biti aroganten in vzvišen tu, obdan s konstrukti in sprejetimi (ter/oz. vsiljenimi) konvencijami ter igrivimi ekscentrizmi. malček sam, sem center in kreator sveta, in edina resnica je moja resnica. in tvoja. in njegova. in cel kurac potemtakem, lahko le še težim, ti ne veš, on ne ve, jaz pa vem vse, namreč, da nič ne vem in da so vsi stavki modrosti, ki jih izustim, stavki sprijaznjenega cinika in hladnega pragmatika.

vem pa to, lahko bi malo manj dvomil vase. in pisal manj tragično pizdomater, sem zdrav, lep, pameten in relativno dobro situiran. no, tudi poza jebe je zabavna, le da ne vem, kako doseči pisanje, ki je obenem resno popizdevanje nad bivanjem in obenem krohotanje tepcu, ki to popizdevanje artikulira in ga jemlje resno. in naknadno še eno plast pisanja, ki pomiluje krohotača pod njim. in tako naprej v veke vekomaj.

  • Share/Bookmark

#Error# ali kaj bi dal za funkcijo Shrani.

včerajšnji dan je me je kančič neprijetno presenetil z dokaj strašljivo in vsekakor prevratniško novico. tam nekje v aprillu, morda najkasneje maju ali pa celo že v marcu, odrastem. namesto pričakovanega in željenega predaha, nekajmesečnega dopusta in obenem slovesnega slovesa od mladosti, kot jo navadno predpostavljam, me čaka neke vrste pogodba, ki me bo ponesla onkraj staža študenta v staž zaposlenega in poigravanje s časom, ki si ga lahko privošči študent, bo institucionalizirano, nevezanost in distanca, kateri vsebuje termin študentsko delo, pa bolj ali manj nekoliko prerano zaključen spomin.

poti nazaj pravzaprav ne bo. formalne poti se drastično zožajo, nov jaz pa si nazaj verjetno niti ne bo želel. kot da je vse v redu se bom trudil, delal, ne zato ker to želim ali potrebujem marveč ker tako pač je. ko si odrasel pač delaš, še več, delovno mesto bo prej ko slej postalo jaz. privajen standard, status, ljudje, samopodoba in angažma, trud in vpletenost.

Četudi se mi po eni strani uresničujejo sanje, se vendarle kopica drugih umakne precej daleč, iz dneva v dan dlje. ta sfera sanj se bo morala umakniti, aktualni premik iz nade v dejanskost pa bo sorojeval nove. kdo ve, kaj bom z upom, ki se skriva skozi moje življenje iz bližnjega pomnjenja, ko je vsak projekt vendarle ob sebi nosil neko pričakovanje predaha. ki je le redko prišel in nikoli ostal za dolgo. kaj bo, ko bom vedel, ta projekt je tu in bo tu ostal. v mojem primeru za polpeto leto.

še mesec bolj ali manj trdega in predanega dela, ki me bo popeljalo le do momenta, ki pravzaprav ne bo njegova izpolnitev v ponovnem brezvetrju marveč iztočnica za nove in nove dni. vsa leta dotlej sem se pretvarjal, da bom pravzaprav večno študent. nekako se mi ni zdelo verjetno, premnogo jih je, ki mrtvo hladno študirajo v precej poznejša leta kot so moja, in bolj ali manj ne bo nikomur zavoljo tega padlo nebo na glavo. še celo ko sem nedavno mislil, da temu naredkim konec šele v septembru, se mi je ta zdel dovolj oddaljen za varno in mehko oddaljeno nekajmesečje. nekemu radostnemu pričakovanju spremembe, kateri ni tako neposredno nepovratnost dihala za ovratnik, se je pridružil kančič malega strahu.

no, pa saj bo.

  • Share/Bookmark

26.1. od teloha do j. lurieja

Ah, pa tak blogger, ni in ni inspiracije pa če se postavim na glavo, res, nisem tak modrec, katerega peka mnenj se razteza od avta do smisla življenja, in brez metafizične jebe je kaj malo iniciative za razpisovanje. No, metafizična jeba je, a jo zaenkrat dobro ovijam v prilično neskladje v formi in se pretvarjam, da je s strukturno zasnovo vse v redu.

Vrei, back to da roots. weblog kot spletni dnevnik torej. pisal bom, majke mi, ob takole iztirjenem slogu pač moram kaj storiti v smeri izboljšave elegance moje pisane besede. Dnevnik, javno napacan in stoječ v upanju na kak feedback. Lol, malček patetik, a pač v skladu z delno namero, ki se skriva v stvaritvi v4, da namreč pofuram spletno socialno življenje, ki ni omejeno na debiliranje po forumu ali celo kako slepouličenje s social networki. Zakaj spletno? No, otrok 21. stoletja kot jaz (spet lol), mora pač razpršiti svoj milje in komplementirati svoje na korporalno vezano socialno življenje. tega, tako se mi zdi, furam v kakovostni izvedbi. vsekakor bolj kakovostni kot spletnega, tu sem glede komunikativnega udejstvovanja zaenkrat ujet v omenjenem forumskem kakanju.

Nima veze. Dnevnik torej.

Poslušam muziko. The budos bend, besno skuliran fank s pihalno sekcijo, ob katerem bi roger moore sredi istambula podrl sexy turško vohunko, jo malo kasneje hladnokrvno likvidiral ,ob begu iz hotela ukradel gliser in skratka zjebal te ali one sile zla, in se še vedno počutil le zmerno kul ob takem soundtracku.

Dopoldne in del dopoldneva sem se preganjal po skalah Trapeza v Kotečniku, s soncem obsijane stene, ki ji ob vznožju že navdušeno (in kanec naivno, nenavsezadnje je šele jebeni januar) poganjajo beli cvetovi teloha. Že zavoljo kratkih rokavov sredi zime je plezanje težka radost od športa, v družbi s sorazmerno zadovoljivo koherenco in suverenostjo gibanja, ki se človeku od časa do časa (in vse preredko) posreči, pa je že več ko vredno za mentalno označbo kompletnega datuma kot smotrno, kakovostno in pretežno veselo variacijo dneva.

Nadaljeval sem s kosilom, ki sicer ni vreden popisa zavoljo kake mojstrske improvizacije znotraj mojih kulinaričnih znanj, sem pa z njim dodal nov cegel nameri, da vege kuri, v katero sem primoran zavoljo zaenkrat relativno ozkega nabora kulinaričnih znanj, naredim konec in postanem zadovoljen, zdrav in z zabasanim prebavnim traktom sprijaznjen karnivor.

S težo piščeta v želodcu sem se udeležil jako nenavadne socialne situacije, sestanka neke zelo eksplicitno politične združbe, ki me je postavil v sredo kopice neznacev in kjer sem po najboljših močeh (torej vendarle slabo) uspel spraviti skupaj nekaj sproščenih vrstic z ljudmi, za katere mi je vseeno. Od vse formalnosti, ki je prekrivala samo obliko sestanka, mi je bilo neprijetno in tovrstno tipanje na obrobju političnega se mi na momente zdi precej antipatično koriščenje časa. No, sčasoma se verjetno priučim vijuganj tovrstnih sfer. Tu se potem verjetno lahko naredi podlago za najprej otoplitev mojega vrednotenja temu posvečenih ur, ki bodo v končni fazi torej najmanj nevtralna pot do novih znanj in morda celo razširitve poti mojim malim in skromnim aspiracijam.

Potem malo fast forward, drobnarije pač, in spet sem tu. Se pravi pri tem, da sluham muziko. Lounge lizards, nek mišmaš jazz, ki je skoraj tako kul kot je fris johna lurieja, se pravi vodje zasedbe, antipatičen v božjo mater. Začimbe, ki delajo lounge lizards tako zelo samosvoje, so v cool pozo integrirani kosmi židov, latinosov, humpreya bogarta, zahorsanih črncev s saksom izpred 40, 50 let ter verjetno še marsikaj, česar moje relativno slabo izobraženo uho pač ne uspe umestiti in se vendar zdi tako zelo domače, skorajda nostalgično izgubljeno.

Ura je še rana. Vendarle, ura je obenem pozna in posebnih zaznamkov si ta dan verjetno ne kani zaslužiti. Dovolj bodi torej, in ob spominu na njegove (ne Lurieve marveč Očetove) velike plave očke lahko zaključim, da se danes bolj ali manj prepustimo sanjam, jutri je nov dan.

  • Share/Bookmark

Reanimacija

Že četrti blog, s katerim se kanim raztapljati v širne poljane medmrežja. Tokrat na siolu, ki ob strani prav nadležno teži s svojimi reklamami. Čemu tokratni poizkus in kaj je narobe z minulimi blogi?

Svoj deviški spletni dnevnik sem nekoliko poetično poimenoval medmrežno žuborenje. Zapisi so sprva nastajali v nočnih izmenah, ko sem namesto dvigovanja telefona (kar se je terjalo skozi dan) raje kadil travo ter spal. Prve mesece sem napacal bolj malo objav, le kak kratek vtis kot je ta ter kak ne ravno lično izvezen tekst. Tak, priložnostni ontološki safer ali pa le sovraštvo, ki sem ga do svojega dela čutil vsak dan tistega dobrega leta in pol, ko sem služboval kot tehnična telefonska pomoč v dveh podjetjih, ki sta (bolj ali manj uspešno) tržili internetno povezavo in me učili tega, kako naj se pod nobenim pogojem ne bi smelo voditi podjetje.

Čez čas, tam proti koncu novembra sem s psihedeličnimi učinki marihuane združil temo, ki se je v nadaljevanju pogosto znašla na straneh bloga. Presenečenje, s katerim me je navdala vrnitev upanja v ljubezen, ki premore nekaj več transcendence kot sodelovanje dveh japonskih podjetij, je bilo poleg občega obupavanja nad svetom eno čustveno najmočnejših fenomenov, s katerim sem se soočil v dosedanjem življenju.

Tehniko asociativnega toka, katerega sem v sodelovanju z drogo osredotočil na posamezno temo, sem potem bolj ali manj uspešno prakticiral kak mesec, pravzaprav dva ali tri, in nastalo je kar nekaj objav, ki so mi zavoljo svoje liričnosti in potez resnicoljubnosti precej pri srcu. Zapis o babici, ki še vedno stopiclja po svetu in se še vedno pogosto pritožuje nad tem dejstvom in katere tožbe so, če uporabim kolegov izraz, pravi katran za dušo. Pa ena malček morbidna in precej patetična kontemplacija samomora, pa prebliski lahnega humorja, nostalgije ter mimobežnih impresij. Zapisi so iz moje današnje perspektive sicer nekoliko naivni, precej pretenciozni in pogostoma pretirani v svojem patosu in labirintnem izgubljanju, pa vendar so mi dragocen spomin na tiste dni, ki jih izven tega bloga ne morem več tako živo obuditi.

A moje veselje do bloga je počasi zamiralo. Padala je literarna kakovost objav. Padala je emotivna kakovost mojega čutenja. Vse bolj sem pisal za publiko (kopica prijateljev in znancev je dotedaj že vedela za blog) in precej manj za izražanje navlake, ki se je kopičila in gnetla v meni. Zamenjal sem službo in pustil nočne za sabo. Blog je skratka zame izgubil vloge, katere sem mu sprva dodelil. Za povrh je vseboval par grozovito bedastih objav. Kup pretiranosti. In kup artikulacij temnh oblakov, ki se očitno skrivajo v meni in jih pisanje vedno prikliče.

Te črni oblaki so bili, hecno, poglavitni razlog za odprtje in hkrati zaprtje novega bloga. V njem sem se nameril pisati drugače, namesto nenehnega nizanja zelo subjektivnih in navznoter usmerjenih kontempliranj temačnih tem sem si poželel bolj konvencionalnega bloga, kjer bi se izražal tudi kak drug aspekt moje malenkosti. No, ni mi uspelo. Pa smo odprli nov blog. Takega, v angleščini in namenjenega resnim temam. No, ne eno ne drugo mi nista šla od rok, in zadevščino je doletela ne le pozaba marveč kar izbris, kaj bi se gnetel po že tako zasmeteni spletni krajini.

Morda tokrat uspem a) pisati pogosto b) pisati dlje časa c) pisati zanimivo in se morda dotakniti česa konkretnega d) ne furati preveč saffra. Dajmo jaz!

  • Share/Bookmark

Prolog

picture17pv11.jpg

v4

  • Share/Bookmark