<!– @page { margin: 2cm } P { margin-bottom: 0.21cm } –>
Mislim, da so mimo že dobra štiri leta, kar sem si na Berlinalu ogledal Silkwood. Zaključeval se je februar, morda se je v naših krajih že nasmihal marec, a tisti teden je ulice Berlina bičal ledeno mrzel veter in s svojo mrtvaško sapo dihal za ovratnik utvaram, ki so s toplino ovijale mlad par. Sam sem ravno zakoračil v dvajseto, ona je že stopala v enaindvajseto leto in v cvetu najstniških noči spočeta romanca je imela pred seboj še dober mesec dni.
Od samega mesta sem one dni videl bolj malo. Pred hladom sva se skrivala po kavarnah in pivnicah, verjetno tudi med rjuhami in vsekakor v alkoholu. Spomnim se, kako sva ob debati, ob zanesenjaških in pretencioznih besedah o umetnosti življenja, lahko skoraj do jutra praznila vrčke piva v topli rumeni svetlobi ‘hiše stotih pirov’. Zaključevala sva po zapirajočih se lokalih prenclojerberga; po duhu mi blodi spomin kontrabasa, morda ga je kdo igral v živo ali pa je bil le prislonjen na steno. Ogledala sva si razstavo eksponatov iz Kubrickovih filmov. Pil sem turški čaj v mali kavarnici v predverju nekega malega kina. Pihal je veter. Mislim, da sva iz rumenih vagonov podzemne izstopala na postaji Pankow. Mrzle kaplje so nama polzele po čelu in tudi takrat sva se še držala za roke. Mesto mi je všeč, polno malih urbanih draguljev, uporniških hišic v kakofoniji uniformnosti. Pihal je veter. Iz alkoholnega delirija speljan nesporazum je zapadel v nasilje; udaril sem jo, nato sva se v bridkem sovraštvu ljubila in s semenom zamazala stene hostla. Ko je letalo zapustilo tla, so po njegovih krilih naletavale ledene solze oblačnega neba.
…
Silkwood mi je ostal v spominu kot ena tistih reči, katerih neponovljivost leži v prepletu nostalgije ter minljivosti lepote. Filmu niti ni bil potreben kontekst mojega življenja tistih dni, Mike Nichols je sadističen, mazohističen in neskončno topel režiser, njegovi filmi pa ravno zavoljo slednjega tako boleča izkušnja.
Nekoliko sem bil v precepu, mar si naj film sploh še enkrat ogledam. Je res potrebno razparati tkanja, katera spomin ovije okoli določenih izsekov preteklosti. Kaj pa misterij in varno zavetje, ki ga ponujajo meglena in oddaljena pribežališča duha? Ni potrebe. Vseskozi si lažem, vsi se pred sabo pretvarjamo na neskončne načine in vendar čas hiti, čas teče in kaj malo reče. Življenje v milnih mehurčkih, v lastnih pripovedih in v labirintu podob, katere porajajo različnosti posameznega trenutka jaza. Potrebna je le ost samorefleksije, pa je na nek način osvobajajoče puščati vso to šaro za sabo; ko si torej ogledaš davno vzljubljen film ter tvegaš njegovo demistifikacijo, te obide podobno čustvo, kot ga poraja čiščenje stanovanja in poigravanje občutij ter obujanje spominov ob predmetih, iz katerih se smejijo pretekle izkušnje in jih nato hladno zbereš ter znosiš v koš za smeti. Ad acta.
No, film je vendar odličen, in ob kaki bolj človeški uri ter z nekaj več dostopne analitične ostrine bi se morda vprašal, kako lahko tragična in resnična zgodba človeške eksploatacije, oddana v melanholijo zahajajočega sonca, kako lahko takšna filmska izkušnja prinese toliko pomirjenosti in prijetne otopelosti. Morda kdaj drugič, dotlej le toplo priporočilo filma.
…
Inu, film sem si ogledal z zelo dobro prijateljico ter simpatičnim kolegom. Brez patosa in s sladoledom.
